vrnitev v prejšnje stanje - narok v postopku za vrnitev v prejšnje stanje - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Po določilu drugega odstavka 120. člena ZPP je narok pri obravnavanju predloga za vrnitev v prejšnje stanje obligatoren, razen če so dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana, ali če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga. V obravnavani zadevi sodišče ni ugodilo predlogu toženke na podlagi splošno znanih dejstev, zato bi moralo opraviti narok. Ker tega ni storilo, prav tako tožniku predloga ni vročilo, je kršilo njegovo pravico do izjave glede upravičenosti razlogov, ki jih za zamudo navaja toženka.
Dolžnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da mu je bil plačilni nalog vročen 17. 6. 2021 in da je rok za plačilo sodne takse iztekel 28. 6. 2021. Pritožbi prilaga potrdilo o plačilu sodne takse 5. 7. 2021, kar je bilo prepozno, saj je takrat že nastopila fikcija umika ugovora zaradi neplačila sodne takse.
klavzula o pravnomočnosti in izvršljivosti - razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti - vročitev s fikcijo - dejansko bivališče - prijava spremembe naslova prebivališča
Vročitev s fikcijo je mogoče sprejeti kot pravilno zgolj, če je opravljena na naslovu dejanskega prebivališča. To je podarilo že Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009, ki je pojasnilo, da so vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku mogoče le ob predpostavki, da gre za vročanje na naslovu naslovnikovega dejanskega prebivališča (stanovanja), kar pa ni nujno isto kot formalno prijavljeno prebivališče. Če se vzpostavi fikcija vročitve na formalno prijavljenem prebivališču, čeprav naslovnik tam dejansko ne biva, ni realno pričakovanje, da se bo naslovnik s pisanjem pravočasno seznanil in da bo dejansko lahko izkoristil pravico do izjave v postopku. Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu II Ips 88/2019 z dne 23. 1. 2020 izrecno poudarilo, da opustitev upravnopravne dolžnosti prijave (spremembe) prebivališča ne sme biti razlog, da se stranki odvzame pravica do izjave oziroma možnosti obrambe in mora imeti stranka možnost, da dokaže, da na naslovu, kjer se ji je vročala sodna pošiljka, v tistem času ni stanovala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00048246
OZ člen 131, 131/1. Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (2011) člen 1. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 56, 56/3. ZPP člen 212. GZ člen 71, 71/4.
Dejanske ugotovitve zadoščajo za zaključek, da toženki ni uspelo izkazati take skrbnosti njenega zavarovanca, da bi se razbremenil odškodninske odgovornosti. Ugotovljeno je, da ni poskrbel za protizdrsnost stopnic (z ustreznim materialom ali vsaj protizdrsnimi trakovi ter pogostejšim čiščenjem), niti niso imele stopnice ustreznega naklona, ki bi omogočal varno hojo. Tla, kjer je padla tožnica, niso postala zdrsna naključno. Glede na proces, kakršen se opravlja v delovnih prostorih restavracije, ne gre za nepredvidljiv in neodvrnljiv dogodek.
Zahtevana skrbnost toženkinega zavarovanca je v konkretnem primeru terjala preprečitev nastale situacije, ki je sicer lahko nastala hipno, vendar pa vnaprej predvidljivo in v nastalem rizičnem trenutku tudi odvrnljivo.
V odškodninskih sporih je vprašanje obstoja kaznivega dejanja predhodno vprašanje, če je od tega odvisna dolžina zastaralnega roka. V našem procesnem pravu velja sicer kombiniran sistem reševanja predhodnih vprašanj. Če o predhodnem vprašanju še ni bilo odločeno pred pristojnim sodiščem ali drugim pristojnim organom, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno (prvi odstavek 13. člena ZPP). Vendar zaradi varovanja domneve nedolžnosti (27. člen Ustave RS) o kaznivem dejanju kot o predhodnem vprašanju v pravdi ni dopustno odločati, razen če kazenski pregon sploh ni več mogoč.
predlog za izdajo ureditvene začasne odredbe zaradi začasne ureditve svojega preživljanja - začasna ureditev stikov - ureditev stikov otroka s staršem - stiki med očetom in otrokom - določitev stikov med počitnicami - korist mladoletnega otroka - način prevzema otroka ob izvrševanju stikov
Predlagatelj utemeljeno opozarja na neustreznost ureditve glede predaje mlajšega sina A., kadar se ta ob sobotah na dom matere vrača sam, medtem ko sin B. še eno noč ostane pri očetu.
Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje prejelo že po izteku sklopa poletnih počitnic, kot ga je za leto 2021 uredilo sodišče prve stopnje, in za spremembo konkretne odločitve predlagatelj nima več pravnega interesa. Ker pa je ta ob vložitvi pritožbe še obstajal, je pritožbeno sodišče naredilo tudi njen vsebinski preizkus.
Ureditev, s katero je sodišče otrokoma (starima dve in pet let) omogočilo kar 25 zaporednih dni počitnic na morju, od tega 10 dni z očetom in 15 dni z materjo (vse v sklopih po 5 dni), je v skladu z uvodnim predlogom, ki ga je glede preživljanja poletnih počitnic na naroku predstavil sam predlagatelj in s katerim se je strinjala tudi sodna izvedenka, upošteva starost otrok in omogoča ohranitev čustvene vezi med očetom in sinovoma, občutek medsebojne pripadnosti in povezanosti.
Namen začasne odredbe ni v ureditvi optimalnega načina stikov, temveč v preprečitvi ogroženosti otrok, čemur pa je bilo z ureditvijo stikov, kot jo je sprejelo sodišče z izpodbijano odločbo, nedvomno zadoščeno.
ZKP člen 214, 214/1, 217, 219, 498. ZPPPD člen 33, 33/2. ZP-1 člen 67.
odredba za hišno preiskavo - obrazloženost odredbe - utemeljeni razlogi za sum - prekršek - prepovedana droga - zaseg predmeta
Po zaznavi večje količine prepovedane droge konoplje v notranjosti hiše so imeli policisti v odredbi za hišno preiskavo, ki je bila izdana zaradi utemeljenega suma, da obtoženec izvršuje prekršek po določbi drugega odstavka 33. člena ZPPPD, zakonito podlago tudi za nadaljevanje hišne preiskave v smeri zasega predmetov, ki kažejo na storitev kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ustno navodilo (in ne odredba) državne tožilke pa je bilo zgolj napotek policistom za nadaljnje postopanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00049055
KZ-1 člen 205, 205/1, 205/1-1, 205/1-3.
kaznivo dejanje velike tatvine - dokazovanje z izvedencem - dokazna ocena
V ponovljenem postopku je izvedenec vse dileme strokovno razjasnil, na podlagi njegovega izvedenskega menja pa je sodišče prve stopnje lahko nedvomno zaključilo, da posnetki prikazujejo obdolženca, kar je v napadeni sodbi tudi podrobno obrazložilo ter pravilno sklenilo, da izvedeni dokazi nedvomno potrjujejo, da je A. A. storitev očitanega kaznivega dejanja na škodo Varstveno delovnega centra D. dokazana. Izvedenec je med drugim prepričljivo pojasnil, da se storilec na posnetkih ujema z obdolžencem na devet stopenjski lestvici s stopnjo +2, kar pomeni, da gre za isto osebo, kar skupaj z ostalimi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, nedvomno potrjuje, da je obdolženi A. A. 25. 2. 2018 vlomil v prostore Varstveno delovnega centra D., Izpostava V., in s prodajnega pulta v prodajalni odtujil kovinsko prenosno blagajno s 160,00 EUR menjalnega denarja, last navedenega delovnega centra, to pa je storil z namenom, da si denar protipravno prilasti.
ZPP člen 8, 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 239, 239/2, 604, 604/1, 614, 619, 666.
podjemna pogodba - prevozna pogodba - najemna pogodba - dejansko stanje - dokazna ocena - pobotni ugovor - poslovna odškodninska odgovornost - dokazni predlog - kršitev pogodbe - trditveno in dokazno breme
Toženec v pritožbi ne navaja, da bi med postopkom pred sodiščem prve stopnje ugovarjal višini tega dela zahtevka. Glede na pravilo iz prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP, da ni treba dokazovati dejstev, ki niso prerekana oz. niso konkretizirano prerekana, toženec torej ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da tožnik ni dokazal za kakšno vrednost, znamko, velikost mize naj bi šlo.
Tožnik ni zahteval plačila za lakiranje pultov in je zatrjeval, da to ni bilo del dogovora z njim, zato dokazno breme o tem, da je to bilo del dogovora med tožnikom in tožencem, ni bilo na tožniku, pač pa na tožencu, ki je zatrjeval, da je tožnik s tem, ko tega ni opravil, kršil pogodbo. Glede predpostavke kršitve pogodbe namreč nosi trditveno in dokazno breme stranka, ki uveljavlja povračilo škode, saj se domneva zgolj to, da vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, ne pa tudi same kršitve pogodbe.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja
Na opisan način je torej ravnal od meseca aprila 2016 do 8. oktobra 2018, čas storitve kaznivega dejanja pa je v opisu razmejen na dve obdobji zaradi starosti oškodovanke. Če bi bilo obravnavano kaznivo dejanje izvršeno le v časovnem obdobju, ko je že bila stara 15 let, bi bilo pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 174. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od enega do osmih let, ker pa je bilo izvršeno tudi ko še ni dopolnila 15 let starosti, je pravilno pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena (v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena) KZ-1. V primeru, ko obdolženec zoper istega oškodovanca in v kontinuiranem časovnem obdobju izpolni zakonske znake obeh navedenih kaznivih dejanj, ker v tem času oškodovanec dopolni 15 let starosti, se obdolženčevo ravnanje pravno opredeli kot eno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ker je zanj predpisana strožja kazen.
Iz verodostojne izpovedbe oškodovanke izhaja, da jo je obdolženec v obravnavanem času večkrat otipaval po stegnih, prsih in spolovilu, ne pa, da je to poskušal, kot navaja pritožba. Ravnanje, kot ga je opisala oškodovanka, ne predstavlja ravnanja po četrtem v zvezi s tretjim (ali prvim) odstavkom 173. člena KZ-1, torej privilegirane oblike tega kaznivega dejanja, ko storilec kako drugače prizadene spolno nedotakljivost osebe, ki še ni stara 15 let, temveč storitev spolnega dejanja v smislu prvega odstavka, oziroma v obravnavanem primeru, zato ker je obdolženec kot očim zlorabil svoj položaj, tretjega odstavka 173. člena KZ-1.
Torej, če toliko star oškodovanec privoli v spolno dejanje ali če nudi manjši odpor, ker je storilec uporabil silo manjše intenzitete, se ravnanje storilca opredeli po prvem (v obravnavanem primeru po tretjem) odstavku 173. člena KZ-1.
primarni in podredni tožbeni zahtevek - odškodninski zahtevek - povračilo škode - izpolnitev obveznosti - pravnomočna sodba o vrnitvi darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža - naknadna nezmožnost izpolnitve - odsvojitev nepremičnine - predmet zapuščine - realna subrogacija - nadomestitev vrednosti nepremičnine - vračilo vrednosti darila v zapuščino - obseg premoženja - višina nadomestila - premoženje, ki spada v zapuščino - spor o premoženju, ki spada v zapuščino - spor o višini
S primarnim tožbenim zahtevkom (I. točka izreka izpodbijane sodbe) je tožnik zahteval povračilo škode zaradi nemožnosti izpolnitve obveznosti, ki je bila tožencu naložena s pravnomočno sodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do plačila ustreznega zneska kot odškodnine za nastalo škodo. Kot je pojasnilo sodišče v izpodbijani sodbi, ima tožnik, čeprav vrnitev nepremičnine v zapuščino zaradi prodaje ni več mogoča, pravico do ustreznega denarnega zneska v okviru zapuščinskega postopka. Do odškodnine ni upravičen, saj niso izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Na dednopravni podlagi pa nujni dedič med trajanjem zapuščinskega postopka ne more zahtevati neposredne izročitve predmeta darila, temveč lahko zahteva vrnitev darila v zapuščino.
S pravnomočno odločitvijo, da se nepremičnina v določenem deležu vrne v zapuščinski postopek, je ta delež postal del zapuščine. Ker pa je bil predmet zapuščine odsvojen, je treba upoštevati načelo realne subrogacije, skladno s katerim postane del zapuščinskega premoženja vse, kar je posestnik zapuščine pridobil z odsvojitvijo predmetov. V konkretnem primeru tako postane del zapuščinskega premoženja denarna protivrednost nepremičnine.
Vprašanje, ali denarni znesek kot nadomestek nepremičnine spada v zapuščino, v dani zadevi ne more biti (več) sporno, ker je bilo o vrnitvi nepremičnine v zapuščino že pravnomočno odločeno, denarni znesek pa jo nadomesti skladno z načelom realne subrogacije. Vendar pa je sporen obseg premoženja, ki spada v zapuščino, saj je višina zneska, ki sodi v zapuščino, med strankama sporna. Toženec ji je konkretizirano ugovarjal in za svoje trditve tudi predlagal dokaze. Ker je torej med dedičema spor o obsegu premoženja, ki spada v zapuščino, mora o tem odločiti pravdno sodišče.
Napotitveni sklep nepravdnega sodišča daje napoteni stranki le pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe. Tožnik v tem postopku ni postavil ugotovitvenega tožbenega zahtevka, temveč dajatvenega, pri katerem se pravni interes domneva.
ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 72, 72/1, 72/2, 72/3. SPZ člen 43, 44, 45, 46.
priposestvovanje - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - redno priposestvovanje - zakonita posest - dobroverna posest - dedovanje
Za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja je tako po ZTLR kot tudi po SPZ ena izmed predpostavk čas, ki je potreben za priposestvovanje. Za presojo obstoja te predpostavke predstavljata odločilni dejstvi na eni strani začetek teka priposestvovalne dobe, t.j. trenutek, ko je posestnik nastopil posest nepremičnine in na drugi strani njen zaključek, kot trenutek pridobitve lastninske pravice na podlagi samega zakona. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer zaključilo, da je tožnica dokazala obstoj lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi priposestvovanja kot lastniška dobroverna posestnica, v obdobju od leta 1980 do 2015 (skupaj 35 let)3 pri tem pa, na kar pravilno opozarja tudi pritožba, ni navedlo prav nobenih razlogov, zakaj je ravno leto 1980 štelo kot ključno leto pričetka teka priposestvovalne dobe. Ker izpodbijana sodba o tem odločilnem dejstvu ne vsebuje nobenih razlogov, se v tem delu sploh ne da preizkusiti, zato je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
S to absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka izpodbijana sodba obremenjena tudi iz razloga, ker ne vsebuje nobenega dejanskega in pravnega zaključka o trenutku izteka priposestvovalne dobe in s tem posledično pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.
ločitvena pravica - prijava terjatve - vsebina prijave terjatve - izjava upravitelja o prijavljenih terjatvah - seznam preizkušenih terjatev - osnovni seznam preizkušenih terjatev - ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev - ugovor zoper osnovni seznam - ugovor o prerekanju terjatve - dopolnjen seznam preizkušenih terjatev - ugovor zoper dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev - ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev - sklep o preizkusu terjatev
Glede na zgoraj določeno vsebino ugovora, kot jo je tudi povzelo sodišče prve stopnje, upnica ne more vložiti ugovora glede prerekanja ločitvene pravice, zato je bila odločitev sodišča prve stopnje o odločitvi o ugovoru pravilna.
Pritožbeni razlogi, kot jih je navedla pritožnica, so stvar presoje sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic.
odločanje o začetku stečajnega postopka - zahteva za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka - domneva o insolventnosti dolžnika - neizpodbojna domneva insolventnosti - nepopoln predlog - poziv sodišča na predložitev listin - ugovor zoper predlog za začetek stečajnega postopka
Glede na to, da je dolžnik v vlogi priznal, da davčni dolg obstoji in ni zanikal, da je najstarejši davčni dolg z dne 26. 10. 2017, da drži, da za več kot dva meseca zamuja s svojimi obveznostmi ter da od 14. 12. 2017 dalje nima odprtega transakcijskega računa v Sloveniji, je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da je potrdil domneve o dolžnikovi insolventnosti ter da je podal zahtevo za odložitev odločanja, zato ga je pozvalo na predložitev potrebnih listin.
ZST-1 člen 11, 11/1. ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/3, 360, 360/1.
plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo - predlog za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - materialni položaj - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - socialni transferji - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - rok za plačilo sodne takse za tožbo - neplačilo sodne takse za tožbo - domneva umika tožbe
Tožnik ne zanika, da sodne takse v odmerjenem roku ni plačal. Ker sodne takse ni plačal pravočasno, je sodišče prve stopnje pravilno štelo njegovo tožbo za umaknjeno.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je kot nepopolno zavrglo tožnikovo tožbo, kršilo določbo 108. člena ZPP. Tožnik je namreč ravnal skladno s pozivom sodišča prve stopnje in pred iztekom danega roka tožbo lastnoročno podpisal in jo skupaj s prošnjo za pridobitev BPP tudi posredoval sodišču.
ZFPPIPP člen 122, 123, 330, 330/2, 395, 395/2, 395/3.
osebni stečaj - prodaja premoženja stečajnega dolžnika - pritožba stečajnega dolžnika zoper sklep o prodaji - posebna pravila o prodaji določenega premoženja - vročanje pisanj stečajnemu dolžniku
Za odločitev o prodaji premoženja stečajnega dolžnika ni potrebno, da bi bil sklep o preizkusu terjatev pravnomočen.
Iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP jasno izhaja, da se izpraznitev in izročitev stanovanja oziroma stanovanjske hiše upravitelju stečajnemu dolžniku naloži v roku treh mesecev po prejemu sklepa, ne pa po pravnomočnosti sklepa.
Ob upoštevanju ugotovljenega premoženjskega stanja tožnik ne more doseči popolne taksne oprostitve, saj je taka oprostitev namenjena samo najbolj socialno ogroženim posameznikom, kamor tožnika kljub nizki plači ni mogoče uvrstiti.
Ob dejanski ugotovitvi prvostopnega sodišča, da je pritožba tožeče stranke z dne 2. 5. 2021 vložena samo v enem izvodu, je tožnikovo pritožbo pravilno zavrglo kot nepopolno. Bistveno je, da tožnik te ključne okoliščine niti ne izpodbija, navedbe o izvajani presiji s strani tretjih oseb, ki so ga prisilili v pravna dejanja, ki se verjetno nanašajo na glavno stvar, pa za presojo izpodbijanega sklepa niso relevantna.