ZSVarPre člen 6, 8, 8/1. ZUPJS člen 29. ZUJF člen 152, 153.
denarna socialna pomoč - minimalni dohodek - izpolnjevanje pogojev
Tožnik bi bil upravičen do denarne socialne pomoči, v kolikor ne bi presegal minimalnega dohodka 265,22 EUR (1. odstavek 8. člena ZSVarPre in 152. ter 153. člen ZUJF). Ker vsota posredno ugotovljenega dohodka, oskrbe in ene tretjine prihrankov presega minimalni dohodek, tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči. V posledici tega tudi ni upravičen do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in do priznanja pravice do krijta prispevkov za osnovno zdravstveno zavarovanje.
ZPP člen 70, 70-6, 247, 247/1. ZDR člen 6, 88, 88/1, 88/1-2, 88/2, 88/3, 88/6. ZGD-1 člen 268, 268/1, 268/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - poslovodna oseba - razrešitev s funkcije
Razrešitev s funkcije, če je poslovodna oseba v delovnem razmerju in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pomeni, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato že sama razrešitev oziroma odpoklic (ki ni predmet delovnega spora) z vidika pogodbe o zaposlitvi pomeni utemeljen razlog za odpoved v smislu druge alineje prvega odstavka 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti).
Ker tožnik nadzornemu svetu od januarja 2010 dalje do odpoklica ni predstavil dovolj kakovostnih strateških dokumentov, ki bi nadzornemu svetu omogočili odločanje, nadzorni svet tožnika z odpoklicem s funkcije generalnega direktorja, pred potekom dodatnega roka štirih tednov za dopolnitev strategije, ni šikaniral oziroma ga diskriminiral. Zato toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti v nasprotju z določbo drugega odstavka 6. člena ZDR, v kateri je določeno, da mora delodajalec delavcu pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo glede na osebne okoliščine, določene v prvem odstavku 6. člena ZDR. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - odpoved večjemu številu delavcev - poslovna enota
Skladno z 98. členom ZDR-1, ki določa, v katerih primerih je delodajalec dolžan izdelati program presežnih delavcev, se število delavcev, katerih delo bo postalo nepotrebno zaradi poslovnih razlogov, ugotavlja pri delodajalcu, torej na ravni celotne pravne osebe, ki nastopa v razmerju do odpuščenih delavcev kot delodajalec, in ne npr. na ravni poslovne enote oziroma obrata. V konkretni zadevi zato kot enote za ugotavljanje kvote odpuščenih delavcev ni mogoče upoštevati določene poslovne enote, saj je glede na Direktivo 98/59/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti ureditev v ZDR-1 za delavce tožene stranke ugodnejša. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na ravni določene poslovne enote ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, zato toženi stranki ni bilo treba uporabiti (nacionalnih in evropskih) pravil, ki se nanašajo na t. i. kolektivne odpuste. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo števila delavcev, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana v obdobju odpovedi tožnici na ravni celotne družbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo tožnici dopustiti dokazovanje njene trditve, da je šlo pri toženi stranki za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov in bi posledično tožena stranka morala uporabiti določbe od 98. do 103. člena ZDR-1 o kolektivnih odpustih. Ker je te dokaze zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča zavrnilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
URS člen 26. ZSVarPre člen 36. ZUPJS člen 29, 30. OZ člen 131. ZUP člen 222, 222/4. ZDSS-1 člen 72, 72/2.
denarna socialna pomoč - obdobje dodelitve - odškodninska odgovornost zavoda
Ker je tožnik prvič zaprosil za denarno socialno pomoč, mu je toženec to pravico utemeljeno priznal le za obdobje treh mesecev. V 36. členu ZSVarPre je namreč izrecno določeno, da se prvič lahko dodeli denarna socialna pomoč največ za obdobje treh mesecev. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu jo dodeli za daljše obdobje oziroma za čas odločanja pritožbenega organa.
Čeprav je bil pritožbeni postopek pri tožencu dolgotrajen (14 mesecev), se ni mogoče strinjati s trditvijo pritožbe, da že odločanje po dvomesečnem roku, ki ga ima v skladu z ZUP za odločitev na razpolago pritožbeni organ, pomeni protipravno ravnanje. Ker niso podani elementi odškodninske odgovornosti, je utemeljeno zavrnjen tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini denarne socialne pomoči za čas odločanja pritožbenega organa.
ZSS člen 1, 1/1, 4a, 23, 33, 60, 61, 74, 74/1, 74/1-7. ZDR-1 člen 89, 110. ZVDZ člen 12, 12/3. ZPos člen 9, 9/1, 9/2. URS člen 129. ZJU člen 160.
prenehanje službenega razmerja - sodnik - sodniška funkcija - prenehanje sodniške funkcije - službeno razmerje - sodniška služba - ocena sodniške službe - sodni svet
Prenehanje sodniške funkcije, ki nastopi z dnem, ko Sodni svet odloči o pritožbi sodnika zoper oceno sodniškega dela, ne pomeni istočasnega prenehanja službe, temveč je treba s smiselno uporabo določb ZDR-1, zaradi zagotovitve ustavnega načela enakosti zaposlenih oseb, katerih pravice in obveznosti so (razen v delu, ki se nanaša na sodnikovo neodvisnost pri odločanju), bistveno enake oziroma podobne, šteti, da lahko sodniku na ustavno skladen način preneha sodniška služba z dnem, ko mu je vročena (obrazložena) odločba Sodnega sveta o prenehanju sodniške funkcije, ne pa za nazaj, že na dan sprejema odločitve na Sodnem svetu.
ZSS nima določbe, iz katere bi izhajalo, da delodajalec oziroma službodajalec v primeru prenehanja sodniške službe sodnika razporedi na drugo ustrezno delo (pri sodiščih se kot takšno lahko izpostavi delo strokovnega sodelavca) oziroma da je dolžan preveriti, ali takšno prosto delovno mesto obstaja. Po določbi 4.a člena ZSS se glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja. ZSS torej določa, da se smiselno uporablja ZDR-1, ne določa pa smiselne uporabe ZJU. Zato tudi ni pravilno zavzemanje tožnice, da naj bi sodišče pravice sodnika, kateremu je prenehala sodniška funkcija, presojalo v skladu z določbo 160. člena ZJU, ki določa, da javnemu uslužbencu, za katerega se ugotovi, da je nesposoben za svoj položaj oziroma za svoje delovno mesto, delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi z učinkom po preteku odpovednega roka, če ga ni mogoče premestiti na drugo ustrezno delovno mesto, za katero izpolnjuje pogoje. Zato je mogoče glede datuma prenehanja sodniške službe smiselno uporabiti le določbe ZDR-1, ne pa tudi določb ZJU.
Ker se mora tožnik s pomembnimi dejstvi v zvezi z njegovo premestitvijo seznaniti že pred vložitvijo tožbe, saj jih bo le tako tudi ustrezno prerekal oziroma jim nasprotoval in tako utemeljil svoj tožbeni zahtevek, izpodbijana odločba tožene stranke ne dosega standarda obrazloženosti pisne odločbe o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca. Izpodbijana odločba o napotitvi je zato nezakonita.
ZPP člen 154. Odvetniška tarifa tarifna številka 18, 18/1.
povrnitev stroškov – nagrada odvetnika – sestava tožbe
Tožniku ne pripada preostanek priglašenih stroškov v tožbi (za obračun obresti, pridobitev zemljiškoknjižnih in drugih izpiskov, za pregled spisov in preučitev pravnih virov v tujem jeziku). Te storitve so že zajete v postavki za sestavo tožbe po tar. št. 18/1 OT, saj so bile opravljene zaradi priprave tožbe. Do povračila teh stroškov bi bil tožnik upravičen le, če bi šlo za samostojno storitev.
Odločba toženca, s katero je bila tožnikovi materi (zdaj že pokojni) priznana pravica do vdovske pokojnine, je postala dokončna in pravnomočna, saj se zavarovanka oziroma nosilka pravice zoper njo ni pritožila. Pravice iz obveznega zavarovanja, kamor na podlagi 3. alinee točke a) prvega odstavka 4. člena ZPIZ-1 sodi
tudi pravica do vdovske pokojnine, so po 1. odstavku 5. člena ZPIZ-1 neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca, se podedujejo. To pomeni, da je s smrtjo nosilke pravice (tožnikove matere) ugasnila pravica do uveljavljanja pravice do vdovske pokojnine in je v imenu pokojne ne more uveljavljati nihče. Tožnik zato v tem postopku ne more uveljavljati pravice do vdovske pokojnine, niti izplačila višjega zneska vdovske pokojnine.
delovna uspešnost - napitnina- plača – prispevki in davki
Ker se tudi od dela plače zaposlenih za delovno uspešnost plačujejo obvezne dajatve, davki in prispevki delavcev in prispevki delodajalcev, je potrebno tudi prihodke tožene stranke iz naslova napitnin obravnavati enako. To pomeni, da je tudi od prihodkov napitnin tožena stranka kot delodajalec zavezana k plačilu predpisanih dajatev od bruto prihodkov napitnin. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da so sredstva za plače zaposlenih za delovno uspešnost iz 91. člena ZIS zgolj bruto plače, na katere mora delodajalec plačati prispevke, vendar iz drugih sredstev, ne pa iz prihodkov od napitnin. Zato tožnik ni upravičen do plačila razlike med dejansko izplačano plačo in med plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi mu bila v delu, ki se nanaša na plačilo delovne uspešnosti iz naslova napitnine, v vsakomesečnem bruto znesku napitnina obračunana brez znižanja za odstotni delež, ki ga predstavlja znesek prispevkov za socialno varnost v toženkino breme.
Če v primeru, ko je bil vložen predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze, eden od zakoncev med postopkom odstopi od tega predloga, sodišče ustavi postopek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006451
KZ-1 člen 55, 55/1. ZKP člen 18, 18/1, 95, 95/1, 95/4, 355, 355/2, 372, 372-6. ZIKS-1 člen 108.
kršitev kazenskega zakona – odmera kazni obsojencu – predčasni odpust – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – stroški kazenskega postopka
V obravnavani zadevi je šlo za odpust obdolženke s prestajanja zaporne kazni brez kakršnega koli dodatnega pogoja, zato ji kot prestano kazen ni mogoče vštevati časa od odpusta dalje do dneva, ko bi sicer obdolženka prestala celotno kazen zapora. Glede na navedeno je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se obdolženki v izrečeno kazen všteje le čas prestan v zaporu po sodbi Okrajnega sodišča v Postojni I Kr 6335/2013 do dne predčasnega odpusta.
ZPIZ-1 člen 5, 60, 60/2, 60/2-1, 60/2-2, 61, 61/1, 61/1-1, 67, 67/1, 67/1-1. ZPIZ-2 člen 390.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožniku do dokončnosti izpodbijane upravne odločbe ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več, ali da bi bila le-ta popolnoma izgubljena. Tožnik je še zmožen s polnim delovnim časom opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami. Takšno stanje ustreza preostali delovni zmožnosti iz 1. alineje 1. odstavka 61. člena ZPIZ-1, ki je podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti, in se ugotavlja pri invalidnosti III. (in II.) kategorije. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
izredna denarna socialna pomoč - pravni standard - materialna ogroženost
Izredna denarna socialna pomoč je opredeljena v 33. členu ZSVarPre kot posebna oblika denarne socialne pomoči, ki se lahko dodeli, če se ugotovi, da se samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla in ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti, oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Trenutna materialna ogroženost je pravni standard in ta v zakonu ni posebej definiran. Center za socialno delo ga ugotavlja v vsakokratnem primeru posebej. Pri tem gre za diskrecijsko pravico Centra za socialno delo, ki lahko pri istem dejanskem stanju izmed več pravno enako možnih odločitev izbere odločitev, ki jo šteje za konkretni primer za najbolj primerno. Toženec je v konkretnem primeru pravilno presodil, da je pri tožniku zaradi nastalih izrednih stroškov nastal razlog materialne ogroženosti in je sredstva dodelil za določen namen. Dodelitev izredne denarne socialne pomoči za plačilo zapadlih položnic električne energije, najemnine stanovanja in zapadlih stanovanjskih stroškov ogrevanja ter vode je, ob dodeljeni maksimalni višini izredne denarne socialne pomoči, dodelitev za namene, za katere jo je tožnik v okviru materialne ogroženosti najbolj potreboval. Zato tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb toženca in priznanje izredne denarne socialne pomoči v višjem znesku ni utemeljen.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - zaznamba prepovedi - ustavna odločba
Določba 36. člena ZSVarPre, ki ureja prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin in njeno zaznambo v zemljiški knjigi, ni v nasprotju z Ustavo RS. Ustavno sodišče RS je vprašanje skladnosti z ustavno ureditvijo, ki na tak način omejuje razpolaganje z nepremičninami, presojalo v okviru presoje določb ZD. Med drugim je navedlo, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika (iz 50. člena URS) zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. V nasprotnem primeru bi država neupravičeno zmanjševala sredstva za zagotavljanje pomoči drugim, ki to pomoč potrebujejo, ker nimajo drugih ustreznih sredstev za življenje. Zato so pritožbene navedbe tožnice o neustavnosti ureditve o prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnih po 36. členu ZSVarPre neutemeljene.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZUTD člen 63, 63/1, 63/2. ZDR-1 člen 75, 75/3.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - absolutna bistvena kršitev postopka - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - poslabšanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi - izključitveni razlog za priznanje pravice do nadomestila
Za pravilno presojo, ali je obstajal izključitveni razlog za priznanje pravice do nadomestila za brezposelnost, je treba kot prehodno vprašanje razčistiti morebiten obstoj dejanskega stanu iz 75. člena ZDR-1. V tretjem odstavku 75. člena ZDR-1 je določeno, da ima delavec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi, enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov v dveh letih od datuma prenosa poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi oziroma se bistveno spremenijo pogoji dela delavca pri prevzemniku. Četudi je mogoče pritrditi posamičnim dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je šlo pri vzdrževanju baznih postaj mobilne telefonije za enako terensko delo kot pri delodajalcu prenosniku, da zamenjava terenskega vozila določene znamke z drugo znamko, drugačna varnostna ali delovna oprema, teža rezervnih delov in občasno nedelovanje službenih plačilnih kartic pri nakupovanju goriva, same po sebi še ne predstavljajo bistveno spremenjenih pogojev dela pri delodajalcu prevzemniku, manjka sinteza skupnega vpliva vseh navedenih okoliščin. Hkrati je ostal nerazčiščen vpliv zatrjevanega zmanjšanja števila delavcev. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledične pomanjkljivosti postopka je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
pregledovanje in prepisovanje spisov – vloga za pregled in prepis spisa – pravni interes – opravičena korist – trditveno breme – nedovoljene pritožbene novote – materialno procesno vodstvo
Pritožnik bi moral že v svoji vlogi obrazložiti, v čem se kaže njegova opravičena korist za pregled in prepis spisa. Pritožnik je v utemeljitvi svoje vloge navedel le, da naj bi imel „pravni interes“ po pridobitvi informacij, s čim tožnica utemeljuje svoj zahtevek zoper toženca (na podlagi istih historičnih dogodkov) in da je njegov „pravni interes“ izkazan s tem, da ista tožnica za škodo na podlagi iste kreditne pogodbe v drugem postopku bremeni njega. Navedeno ne zadošča. Trditev o postopku med tožnico in pritožnikom sama po sebi ne predstavlja obrazložitve opravičene koristi, saj gre zgolj za zatrjevanje dejstva, da teče določen postopek. Želena informacija (s čim tožnica utemeljuje svoj zahtevek zoper toženca) tudi ne izkazuje opravičene koristi, saj pritožnik v vlogi ni pojasnil, kako naj bi mu ta informacija pomagala oziroma pri uresničevanju katerih njegovih pravic ali koristi v postopku med tožnico in njim naj bi mu pomagala.
Materialno procesno vodstvo se nanaša na dolžno ravnanje sodišča v razmerju do strank in drugih oseb, udeleženih v pravdi, in nima nobene zveze z vlogo tretje osebe (pritožnika) za pregled in prepis spisa. V tem pogledu sodišče ni bilo dolžno pozivati pritožnika, da ustrezno dopolni vlogo.
Tožnik je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, čeprav tožbe ni umaknil takoj, ko je izvedel za odločitev Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja. Zaradi tega toženi stranki niso nastali nobeni stroški. Zato tožena stranka neutemeljeno navaja, da tožnik iz tega razloga ni upravičen do povrnitve pravdnih stroškov. Tožena stranka se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na sklep opr. št. I Cp 2158/2004, v katerem je bilo zavzeto stališče, da mora tožnik, če želi uspešno terjati povrnitev pravdnih stroškov, ob umiku tožbe izrecno navesti, da jo umika zato, ker je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Iz tožnikovega umika tožbe namreč jasno izhaja, da je tožbo umaknil zato, ker je Komisija za pritožbe njegovima pritožbama zoper odločitve tožene stranke ugodila (podobno sklep opr. št. Cp 1447/2007). Drugačna situacija je bila tudi v zadevi opr. št. Pdp 2041/2003, saj je iz navedenega sklepa razvidno, da je tožnik tožbo umaknil šele na poravnalnem naroku, čeprav je tožena stranka njegov zahtevek izpolnila pred tem narokom, za kar je tožnik vedel.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083295
OZ člen 67, 67/1, 67/2, 82, 82/1, 82/2, 111. ZPP člen 214, 339, 339/2, 339/2-15, 443, 443/2, 448, 448/1.
odstop od pogodbe – odstopna pravica – odstopnina – razlaga pogodb – uporaba določil in razlaga spornih določil – spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi
Odstopnina je denarni znesek, s plačilom katerega pogodbena stranka, v korist katere je bila ustanovljena pogodbena odstopna pravica, uresniči odstopno pravico in s tem povzroči razvezo osnovne pogodbe. Vendar se dogovor o ustanovitvi odstopne pravice ne domneva. Stranki se skladno s 67. členom OZ zanj lahko pogodbeno dogovorita. Odstopno pravico sporazumno – torej ob soglasju obeh strank, ustanovita s pravnim poslom.