ZOKIPOSR člen 2, 2/1, 2/1-5, 5, 17, 17/3. ZIZ člen 24.
singularno pravno nasledstvo za dolgove izbrisanih družb - vstop novega dolžnika v izvršilni postopek - prevzem dolga
Opredelitev pojma škode, ki se lahko terja od države, se nanaša le na upravičence iz 5. točke 2. člena in 5. člena ZOKIPOSR. Za poplačilo terjatve do upnika s strani RS kot prevzemnika dolga po tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR pa navedena omejitev iz prvega odstavka 17. člena ne velja, saj prevzemnik dolga ne plačuje škode (odškodnine), temveč je dolžan izpolniti dolg prvotnega dolžnika do upnika kot novi dolžnik. Po izrecni določbi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR se z uveljavitvijo zakona šteje, da je RS prevzela dolg odgovornega družbenika izbrisane družbe do upnikov pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil.
Zakon nadomešča sklenitev pogodbe, in v tem primeru, tudi po oceni pritožbenega sodišča, določa tudi obveznost plačila obresti. V skladu s tretjim odstavkom 17. člena ZOKIPOSR namreč upniki lahko zahtevajo plačilo svoje terjatve od prevzemnika dolga pod enakimi pogoji, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe, torej kot če prevzema ne bi bilo, kar pomeni, da lahko zahtevajo plačilo glavnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravilo iz drugega odstavka 430. člena OZ je tako izključeno, saj ZOKIPOSR, kot specialni predpis, glede prevzema obresti določa drugače.
ZGJS člen 2, 2/2. ZGD-1 člen 399, 399/1. ZUOPVCE člen 4.
izpodbojnost sklepa o uporabi bilančnega dobička - delitev bilančnega dobička - nujnost zadržanja dobička - nujnost posega v pravico do bilančnega dobička - izvajanje gospodarske javne službe - gospodarska javna služba distribucije električne energije - investicije v omrežje - javni interes - prepozna dopolnitev pritožbe
Dejstva, da je toženka podjetje za distribucijo električne energije, ki izvaja naloge gospodarske javne službe in ki je na podlagi strateških dokumentov zavezana izvajati visoka vlaganja v distribucijsko omrežje, vplivajo na presojo, ali je zadržanje bilančnega dobička ali njegovega dela po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje.
Glede na posebne okoliščine konkretnega primera (izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje, negativno poslovanje toženke v letu 2022) je toženka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje, nujno, da se delničarjem ne deli dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala.
OZ člen 190, 190/1, 191. ZPP člen 154, 165, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 350/2, 353, 360, 360/1. KPJS člen 39, 39-11. ZZUOOP člen 56, 56/7. ZIUOPDVE člen 123, 123/4. Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (1994) člen 75, 75/4.
nadomestilo plače - COVID-19 - dodatki k plači - neupravičena pridobitev - osnova za nadomestilo
Tožnica na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) zahteva od toženca za obdobje od januarja 2021 do aprila 2021 vračilo preveč izplačane plače iz naslova nadomestil plač za odsotnost z dela. Toženec se sklicuje na obstoj okoliščin iz 191. člena OZ, na podlagi katerega tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je zaključilo, da tožnica ni vedoma izplačala tožencu višjega nadomestila plač, kot mu je pripadalo. S to presojo, ki je utemeljena v izvedenih dokazih, pritožbeno sodišče soglaša.
Že v prvem sojenju je pritožbeno sodišče soglašalo s prvostopenjsko presojo, da je tožnica napačno obračunala tožencu (zdravnik) nadomestilo plače za odsotnosti z dela. Covid dodatka, ki ju je prejel po postavkah C223 (11. točka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) in C086 (56. člen Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 - ZZUOOP; Ur. l. RS, št. 152/2020 in nadaljnji), zaradi specialnih zakonskih določb (četrti odstavek 123. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 - ZIUOPDVE; Ur. l. RS, št. 175/2020 in nadaljnji; sedmi odstavek 56. člena ZZUOOP) ne bi smela všteti v osnovo za nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela. Pravilnost te presoje potrjuje priloga Vrsta izplačil, ki je sestavni del Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadaljnji), in določa vrednost A1, t. j. indikatorja upoštevanja izplačila v osnovah za nadomestili Z1201 in Z124.2 Za dodatek C086 vrednost A1 znaša X (kar pomeni, da se vrednost ne upošteva). Za dodatek C223 je navedeno, da se od 28. 11. 2020 dalje ne všteva v osnovo za nadomestilo plače za odsotnosti z dela, v zvezi s tem pa vrednost A1 prav tako znaša X. Glede na obrazloženo je zmotno pritožbeno vztrajanje, da je treba v osnovo za nadomestilo plače v tem sporu šteti tudi navedena dodatka.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 114, 114/1. ZPIZ-2 člen 27, 28. ZPP člen 7, 7/1, 154, 154/1, 165, 165/1, 212, 286, 337, 337/1, 350, 350/2, 353.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - starejši delavec - varovana kategorija delavcev - trditvena podlaga - konkretizacija trditev - nedopustna pritožbena novota
Prvi odstavek 114. člena ZDR-1 res določa, da delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pritožba tudi pravilno navaja, da je delodajalec dolžan pred podajo odpovedi preveriti, ali gre za varovano kategorijo delavca.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirala njenih trditev, da je bila v času odpovedi varovana - starejša delavka. Drži, da je v zvezi s tem v spis vložila odločbo ZRSZ (in ne ZPIZ, kot zmotno navaja v pritožbi) z dne 4. 1. 2024, vendar pa ta ne more nadomestiti manjkajočih tožničinih trditev (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Pritožbene navedbe, da bo tožnica 26. 3. 2027, ko bo dopolnila 57 let starosti in dobrih 41 let pokojninske dobe, izpolnila pogoje za priznanje starostne pokojnine, in da ji je zato ob odpovedi do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjkalo do pet let pokojninske dobe, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).
ZIZ člen 42, 42a, 42c. ZPP člen 226, 226/2. Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 10.
evropski nalog za izvršbo - potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo - formalna popolnost vloge - poziv na popravo - prevod listin v tujem jeziku
Potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo je listina, ki je na nek način analogna potrdilu o izvršljivosti, le da iz razlogov, ker je predlagana podlaga za izvršbo tuja sodna odločba, vsebuje več podatkov o sami odločbi in procesnih značilnostih postopka, v katerem je bila izdana. Drži sicer, da je izvršilno sodišče na tako potrdilo, analogno potrdilu o izvršljivosti, vezano, in ni pristojno presojati njegove utemeljenosti. Neutemeljeno potrdilo (o izvršljivosti) lahko namreč razveljavi samo sodišče oziroma organ, ki ga je izdal. V izvršilnem postopku dolžnik torej ne more uveljavljati nepravilnosti takega potrdila, vse dokler ni spremenjeno. Vezanost izvršilnega sodišča na potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo pa še ne pomeni, da izvršilno sodišče ne sme presoditi, ali potrdilo formalno vsebuje vse potrebne sestavine, da ga je kot takega mogoče šteti, tj., v konkretnem primeru torej, da resnično potrjuje, da je izvršba predlagana na podlagi evropskega naloga za izvršbo. Čeprav višje sodišče meni, da izvršilno sodišče sme presoditi formalno popolnost potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, to še ne pomeni, da lahko v primeru, da ugotovi, da temu ni tako (ugodi ugovoru in) predlog za izvršbo zavrne, saj gre v tem primeru za neizpolnjenost formalnih predpostavk izvršbe, v takem primeru pa je posledica lahko le zavrženje predloga za izvršbo in ne zavrnitev. Da tako odločitev lahko sprejme, pa mora sodišče prve stopnje upnika najprej pozvati, da predloži popolno potrdilo.
II. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - izločitev izvedenca - razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - zmanjšanje delovne zmožnosti
Izvedenski organ pri tožniku ne ugotavlja I. kategorije invalidnosti, torej da bi šlo za popolno izgubo delovne zmožnosti, oziroma da tožnik ne bi bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali da ne bi bil zmožen opravljati svojega poklica ter da ne bi imel več preostale delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi svojo odločitev utemeljeno oprlo na prepričljivo mnenje izvedenskega organa, na katerega ugotovitve tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni podal pripomb, niti glede omenjenega posebnih pripomb nima v pritožbi. Omenja zgolj zdravstveno stanje, ki pa je bilo v celoti upoštevano pri podaji izvedenskega mnenja.
Tožnik uveljavlja pravico in sicer priznanje invalidske pokojnine. Toženec je navedeno pravico tožniku priznal že z izpodbijanima odločbama in sicer od 16. 1. 2023 dalje. Sodišče prve stopnje je v tem primeru v tem delu tožbo utemeljeno zavrglo, saj je bila tožniku omenjena pravica že priznana ob ugotovitvi, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti in ni bilo ugotovljeno, da tožnik ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let (druga alineja 41. člena ZPIZ-2). Sodišče je tudi pravilno pojasnilo, da se invalidska pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja (prvi odstavek 111. člena ZPIZ-2).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00082511
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 3, 5. ZDR-1 člen 144, 1146, 146/1, 148, 148/6, 155, 155/2, 156, 156/1, 156/3, 179, 179/1. OZ člen 131, 190, 179. ZVZD-1 člen 5, 45. ZPP člen 105, 111, 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 165/2, 269, 286, 286/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353, 358, 358-5.
odškodninska odgovornost delodajalca - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - kršitev pravice - tedenski počitek - dnevni počitek - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - prekluzija navedb - informativni dokaz - razporeditev trditvenega in dokaznega bremena - delovni čas - evidence - pravno priznana škoda - razporejanje delovnega časa - odreditev nadurnega dela - plačilo dodatka za nadurno delo - varnost in zdravje pri delu - odmera stroškov postopka - stroški prihoda na sodišče - nagrada za pripravljalno vlogo - neobrazložena vloga - obrazložen dopis - koncentracija postopka
Iskanje ravnovesja med pravico do izjave in načelom ekonomičnosti postopka v tem primeru ne utemeljuje pritožbenega zavzemanja toženke za togo razlago 269. člena ZPP v zvezi s 111. členom ZPP. VSRS v sodbi in sklepu II Ips 288/2015 opozarja na prožnost in sorazmernost sistema prekluzij po ZPP, zato zahteve po koncentraciji in racionalizaciji postopka ni dopustno razlagati v škodo pravice strank do sodelovanja v postopku. Sodišče prve stopnje je postopalo na način, da je strankam ustrezno zagotovilo procesna jamstva, ne da bi se pri tem zaradi upoštevanja tožnikovih navedb iz pripravljalnih vlog z dne 9. 9. 2023 in 15. 2. 2024 reševanje spora obrnilo v povsem nepričakovano smer ali zavleklo.
Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z nedopustno izvedbo informativnega dokaza in napačno porazdelitvijo trditvenega in dokaznega bremena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je tožnik v tožbi v zadostni meri opredelil kršitve pravil o delovnem času v zvezi z zagotavljanjem počitka, izravnavo ur delovnega časa in nadurnega dela. Pri tem zatrjevanih kršitev toženke brez evidenc delovnega časa ni mogel natančno časovno določiti. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu, naj te listine predloži toženka, ki je z njimi razpolagala. Od stranke ni mogoče zahtevati zatrjevanja dejstev, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, zato je treba zavrniti pritožbeno vztrajanje toženke, da je imel tožnik tudi brez evidenc delovnega časa dovolj podatkov za utemeljitev tožbenega zahtevka.
Čeprav je tožnik v tem sporu zatrjeval, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala nepremoženjska in premoženjska škoda, slednje ni konkretno opredelil v obliki pravno priznane premoženjske škode. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da s svojim zahtevkom ni navajal niti dokazal zmanjšanja premoženja (navadne škode) ali izgubljenega dobička.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik izkazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda zgolj v nepremoženjski sferi. Pravilno je ugotovilo, da je toženka z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. in 45. člen ZVZD‑1). Na podlagi ugotovljenih predpostavk je utemeljilo njeno pogodbeno in tudi nepogodbeno odškodninsko odgovornost.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik dejansko opravljal delo v obsegu seštevka ur evidentiranega rednega delovnega časa, nadur in presežnih ur, ki so se znotraj referenčnega obdobja izravnale. Ob upoštevanju povprečja v obdobju 14 zaporednih dni (tretji odstavek 156. člena ZDR‑1) je glede na izračun tožnikovega delovnega časa za posamezna obdobja pravilno ugotovilo, da toženka tožniku ni zagotavljala dnevnega in tedenskega počitka v minimalnem trajanju. Delavcu, katerega delovni čas je neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, mora biti v obdobju 24 ur zagotovljeno vsaj 11 ur nepretrganega počitka (drugi odstavek 155. člena ZDR‑1). V obdobju sedmih zaporednih dni mu mora biti poleg pravice do dnevnega počitka zagotovljena tudi pravica do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (prvi odstavek 156. člena ZDR‑1). Podobno je pravica do dnevnega in tedenskega počitka urejena tudi v 3. in 5. členu Direktive 2003/88/ES.
ZPP člen 154, 165, 165/1, 350, 350/2, 353, 360, 360/1. ZDSS-1 člen 19, 41.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - konkretiziranost - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - utemeljen razlog za odpoved
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka tožniku utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposliti iz poslovnih razlogov. Ugotovilo je, da je v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi razlog odpovedi dovolj konkretizirala. Kot razlog je navedla, da je uporabnik, pri katerem je tožnik opravljal delo, toženki odpovedal zagotavljanje tožnika kot delavca na delovnem mestu višji programski inženir. Toženka je konkretno navedla razlog, ki ga je zgolj dopolnila v odgovoru na tožbo. Tožnik je na podlagi pogodbe, sklenjene med toženko in uporabnikom, pri uporabniku opravljal specifično delo oziroma je imel specifični nabor dela, ki ga toženka ni ponujala, zato je bila odpoved uporabnika povod in vodilni razlog za toženkino podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Da pa je toženka dejansko preverjala možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu, je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, in sicer izpovedi direktorice toženke in listinskih dokazov v spisu. Ker toženka tožniku ni našla zaposlitve pri uporabniku za primerljivo delo, ki ga je tožnik pri njem opravljal po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, niti ga ni našla pri drugih uporabnikih njenih storitev, mu je tako pravilno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-5. ZJU člen 24a, 24a/1. ZDR-1 člen 85, 87, 88, 88/2, 113. ZPP člen 353.
pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlogi za odklonitev pravice
Ob navedenih dejanskih materialnopravnih razlogih je pravilen dokazni zaključek sodišča v 18. točki obrazložitve, da je tožnici prenehalo delovno razmerje na podlagi delodajalčeve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 25. 12. 2021, zaradi česar je podan razlog za odklonitev pravice po 5. alineji drugega odstavka 63. člena ZUTD.
ZOFVI člen 119. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 66, 66-1. ZDR-1 člen 4, 4/1, 33, 34, 36, 37, 84, 84/2, 88, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 350, 350/2, 353.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičena odsotnost - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je bila tožniku podana iz razloga očitane neupravičene odsotnosti z delovnega mesta dne 11. 4. 2022, 14. 4. 2022, 21. 4. 2022, 25. 4. 2022, ko ni bil prisoten na delovnem mestu v učilnici predmeta A. v kulturnem centru B. (v nadaljevanju: KCB.), kjer bi moral izvajati pouk z učenci, ter odsotnosti s sestanka učiteljskega zbora dne 20. 4. 2022. Glede na ugotovljene kršitve tožnika, njegovo neupravičeno odsotnost z delovnega mesta na očitane dneve, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tožnik na navedene dneve ni bil prisoten na delovnem mestu v učilnici predmeta A. v KCB. in ni izpolnjeval svojih delovnih obveznosti - izvajal pouka s svojimi štirimi učenci po urniku pedagoškega dela, dne 20. 4. 2022 pa ni bil prisoten na sestanku učiteljskega zbora, čeprav je udeležba na njem prav tako spadala med njegove delovne obveznosti. Opravljanje dela je temeljna obveznost delavca, ki jo je tožnik z očitano odsotnostjo opustil, s tem pa kršil določbe 33., 34., 36. in 37. člena ZDR-1 ter s tem izpolnil znake hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja po 1. točki 66. člena KPVIZ.
Sodišče prve stopnje se je celo preobsežno ukvarjalo z razlogi za zavrnitev odobritve po tožniku predlagane odsotnosti (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 13, 24 do 25, 31), saj za očitano hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja povsem zadošča, da je tožnik z dela neupravičeno izostal, ker mu predlagana odsotnost ni bila odobrena. Sodišču se tako ne bi bilo treba ukvarjati z zahtevano obravnavo odsotnosti po drugih členih KPVIZ (kot se neutemeljeno zavzema pritožba), čeprav se, kot obrazloženo, je. Na zaključek o tožnikovi neupravičeni odsotnosti z dela nima nobenega vpliva v pritožbi ponovno izpostavljena okoliščina, da je tožnik za ta čas prejel plačilo za redno delo, saj to ne predstavlja naknadne odobritve odsotnosti, kar je bilo pravilno pojasnjeno že na prvi stopnji.
osebni stečaj - začetek stečajnega postopka - domneva insolventnosti - trajnejša nelikvidnost - likvidnost premoženja - možnost unovčenja - razumen rok
Dolžnik ne more izpodbiti domneve o trajnejši nelikvidnosti s trditvami o obstoju premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti v razumnem roku. Kot že navedeno, prodaja dolžnikovega stanovanja, ki naj bi bilo njegovo premoženje za poplačilo upnikov, traja nerazumen čas (več let).
izvršilni stroški - kasnejša odprava, razveljavitev oziroma sprememba izvršilnega naslova - ustavitev izvršbe in razveljavitev izvršilnih dejanj - izvršilni stroški dolžnika - neutemeljeno povzročeni stroški - nepotrebni stroški
Ker je bila sodna odločba, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba zaradi izvrševanja stikov, spremenjena s kasnejšo odločitvijo pristojnega sodišča - začasno odredbo, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustavilo izvršbo po uradni dolžnosti in razveljavilo že opravljena izvršilna dejanja. Ker pa je s tem odpadel tudi pravni interes dolžnice za odločanje o ugovoru, je ugovor zavrglo, prav tako upnikov predlog za izrek denarne kazni. Posledično je pravilna izpodbijana odločitev v stroškovnem delu, saj so v tem primeru, ko je izvršilno sodišče moralo ustavitvi izvršbo in razveljaviti opravljena izvršilna dejanja, stroški, ki so v tem postopku nastali dolžnici, le-tej bili povzročeni neutemeljeno, ne glede na to, da je bil ob samem začetku postopka morda predlog za izvršbo še utemeljeno vložen. Dolžnica je namreč imela pravico v drugem postopku poskušati doseči razveljavitev izvršilnega naslova, nazadnje pa je v tem izvršilnem postopku propadel upnik, katerega stroški, glede na ustavitev izvršbe in razveljavitev vseh opravljenih izvršilnih dejanj, posledično niso potrebni za izvršbo.
ZIZ člen 165, 165/3. ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-1. ZSReg člen 34.
izvršba na poslovni delež družbenika - nastanek zastavne pravice - zaznamba sklepa o izvršbi v sodnem registru - začetek stečajnega postopka med izvršilnim postopkom - začetek stečajnega postopka kot ovira za dovolitev naslednjih vpisov - pridobitev ločitvene pravice v izvršilnem postopku - ustavitev izvršbe
Ena od pravnih posledic začetka stečajnega postopka je, da se v skladu s 1. točko tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP postopek izvršbe ali zavarovanja (po samem zakonu) ustavi z začetkom stečajnega postopka v primerih, če v postopku izvršbe ali v postopku zavarovanja z zastavno pravico upnik do začetka stečajnega postopka še ni pridobil ločitvene pravice. Vprašanje pridobitve zastavne pravice na poslovnem deležu je urejeno v tretjem odstavku 165. člena ZIZ, kjer je jasno določeno, da upnik pridobi zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v sodnem registru. Ker je v obravnavanem primeru zaznamba sklepa o izvršbi do začetka stečajnega postopka nad prvim dolžnikom ni bila opravljena, upnik pred začetkom stečajnega postopka nad prvim dolžnikom ni pridobil zastavne pravice na njegovem poslovnem deležu, zaradi česar je bila izvršba na poslovni delež prvega dolžnika, kot družbenika v družbi B d.o.o., že po samem zakonu ustavljena.
Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je pooblaščenka tožeče stranke upravičena do povišanja stroškov postopka zaradi zastopanja delodajalca. V 1.c točki tarifne številke 16 OT je res določeno, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Vendar pa bi z uporabo te tarife prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti. Iz ustaljene prakse pritožbenega sodišča (tako Psp 204/2022, Psp 132/2019 idr.) izhaja, da za zvišanje stroškov samo na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev, ni nobenega utemeljenega razloga. Uporaba tega določila bi bila utemeljena le v razmerju med odvetnikom in njegovo stranko, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče, kljub določilu 113. člena ZUP, tožeči stranki priznati stroške predsodnega postopka, ker je bil upravni postopek potreben za zavarovanje njenih pravic. ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je v upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožeče stranke in torej ne po uradni dolžnosti upravnega organa. Niti v ZDSS-1 niti v ZUP pa ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor je v ZDSS‑1 predpisana le glede razlogov zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen ZDSS-1). Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 20. člena ZUS-1, ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta.
Sodišče prve stopnje je povzelo kakšen tožbeni zahtevek uveljavlja tožeča stranka v nasprotni tožbi: da je dolžna tožena stranka izstaviti notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo - izbrisno dovoljenje, da izrecno in nepogojno dovoljuje pri nepremičninah vknjižbo izbrisa maksimalne hipoteke.
Tožeča stranka utemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek nanaša na izbris zastavne pravice. Ta ugotovitev implicira, da gre v zadevi za spor o stvarnih pravicah. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da je zahtevek postavljen kot dajatveni na izstavitev zemljiškoknjižno sposobne listine, da gre za obligacijski zahtevek in ne za zahtevek v sporu o stvarni pravici.
dodatek za pomoč in postrežbo - opravljanje vseh življenjskih potreb - izvedensko mnenje
Sodišče je ugotovitve sodnega izvedenca, da je bil tožnik do dne 30. 11. 2023 in na dan osebnega pregleda 29. 5. 2024 sposoben samostojno opravljati vse osnovne življenjske aktivnosti, le samostojno gibanje izven doma mu občasno predstavlja tveganje, v kolikor gre sam, sprejelo kot prepričljivo.
ZPP člen 339, 339/2, 350, 350/2, 353, 365, 365-2, 366. ZZVZZ člen 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35. ZDSS-1 člen 58, 58/1, 63, 63/1.
procesna predpostavka za dopustnost tožbe - socialni spor - nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela - predhodno varstvo - akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi - vezanost na vsebino upravne odločbe
Pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela je urejena v določbah 28. do 35. člena ZZVZZ. Zavarovanec mora pravico najprej uveljavljati pri tožencu in šele v primeru, da je s svojim zahtevkom neuspešen, lahko pravico do nadomestila uveljavlja pred sodiščem.4 Za obdobja, za katera še ni bilo predsodnega odločanja toženca, tako niso izpolnjene procesne predpostavke, ker tožnik po prejemu obvestila o nadomestilu plače ni zahteval izdaje odločbe. Sodišče je pravilno zavrglo tožbo, s katero tožnik zahteva plačilo razlike nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela in plače.
Kot je razvidno iz pritožbi priloženega naloga SKB banke d.d., je dolžnik plačal sodno takso 22. 4. 2024. Tega dne je dal nalog svoji banki, torej že po izteku roka za plačilo sodne takse, ko je že nastopila zakonska fikcija umika ugovora. Dolžnika v tem primeru ne varuje toleranca iz prvega odstavka 6.b člena Zakona o sodnih taksah.1 Varovala bi ga samo v primeru, če bi dal nalog za nakazilo denarnih sredstev pred iztekom roka, se pravi pravočasno, nakazilo pa bi iz kakršnega koli razloga prispelo na račun sodišča v okviru tolerance nadaljnjih treh delovnih dni.
ZIZ člen 38, 38/5, 106, 259. Odvetniška tarifa (2015) člen 31, 31/2, 31/3.
izvršba zaradi izterjave preživnine - izvršilni stroški - stroški predloga za izvršbo - zavarovanje preživninske terjatve
ZIZ glede izterjave bodočih preživninskih terjatev predpisuje dva različna in neodvisna pravna instituta. Na podlagi sklepa po določbi 106. člena ZIZ se rubež in hkrati izplačilo s strani dolžnikovega dolžnika opravi ob zapadlosti vsakega posameznega obroka. Gre za izvršbo, saj sodišče dovoli izvršbo na denarno terjatev dolžnika za izterjavo občasnih dajatev, ki bodo zapadle v določenih časovnih presledkih v obdobju dveh let od dneva vložitve predloga brez ponovne zahteve po njihovi zapadlosti. To pomeni, da upniku ni potrebno za vsak zapadli mesečni obrok preživnine vlagati novega predloga za izvršbo. Pri izvršbi na podlagi 106. člena ZIZ dolžnikov dolžnik ne sme zarubiti celotnega zneska vseh bodočih terjatev, temveč mora ob zapadlosti plačati le posamezni preživninski obrok, ki zapade v plačilo v obdobju, za katerega je izvršba dovoljena. Po določbi 259. člena ZIZ v primeru izdaje sklepa o predhodni odredbi za zavarovanje bodočih preživninskih terjatev, pa lahko dolžnikov dolžnik že ob prejemu sklepa o izvršbi in sklepa o predhodni odredbi zarubi dolžnikova sredstva v celotni višini zneska vseh bodočih preživninskih terjatev, za katero je dovoljeno zavarovanje, pri čemer posameznih zneskov ob njihovi zapadlosti ne sme izplačati upniku vse dotlej, dokler za njihovo izterjavo ni dovoljena izvršba. Upnik je v konkretni zadevi vložil predlog za izvršbo za izterjavo zapadlih zneskov preživnine ter predlog po določbi 106. člena ZIZ, zato mu za sestavo pripadajo stroški sestave predloga za izvršbo, ne pa tudi stroški sestave predloga za zavarovanje.
Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 16, 16-1b, 16-1c. ZDSS-1 člen 74. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2.14, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. ZUP člen 113, 113/1. ZUS-1 člen 20, 20/3. URS člen 14.
socialni spor - stroški postopka - stroški upravnega postopka - upravni spor - načelo enakosti
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1.c točki tarifne številke 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi moral toženec zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka, ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, tj. delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov nastalih v upravnem postopku, saj zato ni pravne podlage.