ZDR-1 člen 84, 84/2, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 211, 211/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje goljufije - dokazno breme - škodni dogodek
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu s tem, ko je ugotovilo, da ni mogoče z gotovostjo potrditi obstoja škodnega dogodka dne 15. 9. 2017, kar pomeni, da ga je tožnik lažno prikazal. Pritožba očita prvostopenjskemu sodišču, da bi moralo zaključiti, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izredno odpoved, kot ji nalaga pravilo o dokaznem bremenu po drugem odstavku 84. člena ZDR-1. Takšen pritožbeni zaključek je napačen. V sferi dokazovanje toženca, ki je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi in nosi dokazno breme, je bilo dokazovanje, da je tožnik dne 18. 9. 2017, ko je opravil prijavo škodnega zavarovalnega primera na svojem vozilu, lažno prikazal, da se je škodni dogodek zgodil dne 15. 9. 2017, medtem, ko je v isti prijavi zavarovalnega primera zamolčal škodni dogodek z dne 18. 9. 2017. V pravdnem postopku je toženka (kot delodajalec) postavila takšne trditve in jih dokazovala z dokumentacijo, iz katere nedvomno izhaja, da škodnega dogodka z dne 18. 9. 2017 tožnik ni navedel pri prijavi škode prav na navedeni dan. S tem se je dokazno breme prevalilo na tožnika, ki je dokazoval možnost obstoja škodnega dogodka z dne 15. 9. 2017, katerega je navedel v prijavi pri zavarovalnici. Izvedensko mnenje sicer dokazuje, da je tožnikov avtomobil lahko bil poškodovan v dveh dogodkih in da drugega dogodka ni mogoče izključiti, hkrati pa izvedensko mnenje ne potrdi z gotovostjo obstoja škodnega dogodka z dne 15. 9. 2017, kot ga je predstavil tožnik. Tožnik torej obstoja škodnega dogodka dne 15. 9. 2017, katerega je navedel v zavarovalni prijavi dne 18. 9. 2017, po presoji prvostopenjskega sodišča ni dokazal ter posledično ni prevalil dokaznega bremena nazaj na toženko, medtem ko je bilo po presoji prvostopenjskega sodišča nedvomno dokazano, da v prijavi škodnega primera z dne 18. 9. 2017 tožnik ni navedel škode, ki je nastala na vozilu prav ta dan. Skladno z navedenim so pritožbene navedbe o nepravilni uporabi pravil o dokaznem bremenu neutemeljene.
Toženka pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ravnala diskriminatorno, kot to neutemeljeno navaja pritožba. V presoji delodajalca je, ali se bo za izredno odpoved odločil ali ne. Zakon mu obveznosti izredne odpovedi ne nalaga. Ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa od delodajalca ni sprejemljivo zahtevati, da tožniku ne sme podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi le zato, ker je nekaterim drugim delavcem ob enakih kršitvah ni podal. Ni namreč enakosti v nepravu (VSRS VIII Ips 179/2016, VSRS VIII Ips 117/2017).
opustitev poseganja v lastninsko pravico - nujna pot
Namen sodišča je bil ustanoviti nujno pot v korist nepremičnine, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški (88. člen SPZ).
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - delavec policije - bruto in neto znesek
Bistveno je, da bi morala tožena stranka v svojih navedbah jasno navesti, da je tožnik (eventualno) upravičen do pravic uradniškega delovnega mesta višji policijski inšpektor III, ter na takšni trditveni podlagi dokazovati, da je upravičen do 35., in ne 37. (izhodiščnega) plačnega razreda.
Tožena stranka ni podala zadostne trditvene podlage, da bi bilo dopustno upoštevati njene pritožbene navedbe, da je tožnik v času dejanskega opravljanja višje vrednotenega delovnega mesta upravičen do plače v višini 35. izhodiščnega plačnega razreda.
Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče tožniku dosoditi razliko v plači v bruto znesku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od bruto zneska. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do izplačila bruto zneska plače, ampak do neto zneska, saj mora izplačevalec (delodajalec oziroma tožena stranka) ob izplačilu prejemka pravilno obračunati in plačati tudi davke in prispevke, nato pa delavcu izplačati pravilen neto znesek.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v skladu z določbo prvega odstavka 19. člena ZSPJS javnemu uslužbencu pripada povišanje za dodatni plačni razred ob premestitvi le v primeru, če bi bil zaradi premestitve na delovno mesto v višjem tarifnem razredu od tistega, v katerega je bilo uvrščeno prejšnje delovno mesto, uvrščen v isti ali nižji plačni razred, ki ga je dosegel z napredovanjem na prejšnjem delovnem mestu oziroma nazivu pred premestitvijo. Glede na nesporna dejstva, da je tožnik pred premestitvijo delo opravljal na delovnem mestu v VI. tarifni skupini, in da je bilo tudi novo delovno mesto uvrščeno v to tarifno skupino, v obravnavani zadevi ni podana situacija, ki jo ureja določba prvega odstavka 19. člena ZSPJS, posledično pa tožnik do povišanja za en plačni razred na podlagi te določbe ni upravičen.
krivdna odškodninska odgovornost - odgovornost za ravnanje delavca - krivdna odgovornost delodajalca - odgovornost delavca - protipravno ravnanje - trpinčenje na delovnem mestu - šikaniranje na delovnem mestu
Tožnica očita toženki, ki je bila njena predpostavljena na kliniki, da jo je trpinčila in šikanozno ravnala proti njej. Ker teh dogodkov ni dokazala, očitki pa se pretežno tudi nanašajo na nadrejene, ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz določbe drugega ostavka 147. člena OZ v zvezi s 7. členom ZDR-1.
Zatrjevani prejem prazne kuverte je tudi po stališču pritožbenega sodišča takšna okoliščina, ki bi jo odvetnik moral v skladu s skrbnostnim ravnanjem dobrega strokovnjaka, ki se od njega zahteva, preveriti na sodišču, ter izposlovati ponovno vročitev plačilnega naloga.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 82, 204, 205, 208.. ZDR-1 člen 31, 33, 49.
povračilo stroškov prevoza - kilometrina - službeno potovanje - kraj opravljanja dela
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravila tožnica, niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS VIII Ips 23/2016). Glede na to toženka tožnici z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi. Prav tako za odreditev dela v drugem kraju niso bili izpolnjeni pogoji iz 33. člena ZDR-1 in 49. člena KPDŽP, saj je, kot je razvidno iz šestega odstavka 33. člena ZDR-1, takšna odreditev omejena na tri mesece v koledarskem letu. Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih štelo tožničine poti za službene poti, za katere tožnici pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo na pravno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00035213
ZGD člen 38a, 38a/3, 38a/4, 38a/5, 38a/7, 38a/9. OZ člen 90, 90/2. ZPP člen 213, 337, 337/1.
ničnost pogodbe - nasprotje interesov - soglasje skupščine - soglasje družbenikov k poslu - nepoznavanje prava - ignorantia iuris nocet - nedopustna pritožbena novota - prepoved manjšega pomena - zavrnitev dokaznega predloga - zavrnitev pravno nepomembnega dokaznega predloga - slaba vera - pričetek teka zakonskih zamudnih obresti
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 38.a člena ZGD-1, ki določa, da se mora poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo (med drugimi) izogibati kakršnemukoli nasprotju njegovih interesov ali dolžnosti z interesi ali dolžnostmi družbe, ki jo vodi, ne pa na določbo tretjega odstavka navedenega člena. Ta določba namreč le definira nasprotje interesov, četrti odstavek tega člena pa ne govori o tem, kaj je nasprotje interesov, temveč o tem, da lahko poslovodstvo sklene pravni posel z družbami, v katerih so udeleženi družinski člani, le s soglasjem pristojnega organa družbe. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da navedena določba izhaja iz predpostavke, da je nasprotje interesov podano že s tem, ko se sklepajo pravni posli med družbami, v katerih sodelujejo osebe, ki so družinski člani. Navedeni odstavek tako ureja enega od možnih primerov nasprotja interesov. Osnovno pravilo je, da se je potrebno izogibati nasprotju interesov. To pa je v skladu s četrtim odstavkom podano, če se sklepajo pravni posli med družbami, v katerih nastopajo osebe, ki so družinsko povezane. Zakon v devetem odstavku navedenega člena določa, da če soglasja ni, je pravni posel ničen. Ker tožbeni zahtevek temelji na četrtem in devetem odstavku 38.a člena ZGD-1, je za odločitev v tem sporu pomembno le, ali je za sklenitev posla bilo pridobljeno soglasje skupščine in ne tudi, ali je izpolnjen dejanski stan iz tretjega odstavka tega člena. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo, ali je podano nasprotje interesov v smislu tretjega odstavka 38.a člena ZGD-1.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00034394
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 15. ZNP-1 člen 1, 1/1, 59. DZ člen 239, 239/2, 262, 262/1, 262/2, 265. ZIZ člen 272.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - začasna odredba - določitev stikov - pravica do družinskega življenja - začasni skrbnik - postavitev začasnega skrbnika - predlagatelj
Začasno odredbo je mogoče izdati le, če je vezana na zahtevek oziroma predmet odločanja v konkretnem postopku. Zakoni ne določajo, o čem sodišča ne smejo odločati, pač pa o čem so pristojna odločati. ZNP-1 v prvem odstavku 1. člena določa, da se v nepravdnem postopku obravnavajo le tiste zadeve, za katere to zakon določa. Zakonske podlage za odločanje sodišč o stikih med odraslimi ljudmi ni. Nič drugače ni, če kdo ni sposoben sam skrbeti za svoje pravice in koristi.
Tekom postopka lahko sodišče za zagotovitev pravic in koristi osebe, glede katere teče postopek za postavitev pod skrbništvo, postavi začasnega skrbnika po 265. členu DZ. ZNP-1 v 59. členu izrecno določa, da predlagatelj postopka ne more biti začasni skrbnik. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v delu, ko druga predlagateljica predlaga, da se jo do pravnomočno končanega postopka imenuje za skrbnico, je zato materialnopravno pravilna.
ZIZ člen 2, 2/1, 34, 34/3, 40, 40/1. ZPP člen 189, 189/3.
pravni interes - spremenjene okoliščine - isto izvršilno sredstvo in isti predmet - litispendenca v izvršilnem postopku - neuspešna izvršba
Ob neuspešni prodaji nepremičnin in neobstoju prilivov na dolžnikov transakcijski račun, zaradi katerih je bila izvršba na navedena predmeta ustavljena, upnica ob tem, ko ne izkazuje spremenjenih okoliščin, ki bi napovedovale uspešnost izvršbe s tema predmetoma, hkrati pa je za poplačilo iste terjatve v teku izvršilni postopek z izvršbo na dolžnikovo plačo, nima pravnega interesa za vložitev novega predloga za izvršbo na ista predmeta izvršbe.
ZPP člen 14. KZ-1 člen 123, 123/1. OZ člen 179, 186, 186/1, 186/2.
odškodninska odgovornost - identično dejansko stanje - pravnomočna kazenska sodba - temelj odškodninske odgovornosti - vezanost pravdnega sodišča na kazensko sodbo - huda telesna poškodba - solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - napeljevalec - pomagač
Glede temelja odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je pravdno sodišče v primeru identičnega dejanskega stanja v skladu s 14. členom ZPP vezano na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja (kar pomeni ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice, glede nastanka prepovedane posledice) in kazenske odgovornosti (to je ugotovitev, da je bil storilec prišteven in da je kriv). To pomeni, da odločitev pravdnega sodišča ne sme biti v nasprotju z ugotovitvami kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.
Napeljevalec in pomagač ter tisti, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, odgovarjajo solidarno z njimi. Zato niso odločilne navedbe pritožbe, da toženec ni bil tisti, ki je neposredno poškodoval tožnika oziroma ni bil prisoten na kraju poškodovanja.
ZSV člen 46.. ZSPJS člen 3a, 3a/10, 8, 8/1, 8/3, 49a.. ZDR-1 člen 44, 202.. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 66, 66/1, 66/2.
plačilo razlike plače - prevedba - zastaralni rok - plačilo za dejansko opravljeno delo
Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne ugotovitve, da je tožnica v spornem obdobju opravljala delo višje vrednotenega delovnega mesta socialna oskrbovalka II, pri kateri je upoštevalo vsebino pogodb o zaposlitvi, izpovedi tožnice in prič, pa tudi dejstvo, ki izhaja iz vsebine izpovedi direktorice toženke, da se delo tožnice, ko je sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto socialna oskrbovalka II, ni spremenilo, na podlagi 44. člena ZDR-1 v pretežni meri ugodilo njenemu zahtevku. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je za odločitev bistveno, da je s toženko to novo pogodbo o zaposlitvi sklenila, ko je tožnica pridobila nacionalno poklicno kvalifikacijo socialna oskrbovalka na domu, saj izobrazba delavca na presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo po dejanskem delu ne vpliva oziroma vpliva le na način, da se delavcu prizna razlika v plači do plače, do kakršne bi bil upravičen, če bi zasedal delovno mesto, katerega naloge opravlja.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VSL00034495
DZ člen 264, 295. Konvencija o pravicah invalidov člen 12.
odvzem poslovne sposobnosti - sprememba zakonodaje - skrbništvo - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - prenehanje skrbništva - imenovanje novega skrbnika - naloge skrbnika - skrb za varovančeve premoženjske pravice in koristi - določnost izreka - vsebina odločitve - shizofrenija - načelo sorazmernosti - poseg v pravice in pravne koristi
Na podlagi 295. člena DZ se šteje, da je oseba, ki ji je bila popolno odvzeta poslovna sposobnost v skladu z ZNP, postavljena pod skrbništvo, tako da ta oseba ne more opravljati nobenih pravnih poslov. Sodišče prve stopnje je predlagateljev predlog za vrnitev poslovne sposobnosti, ki je bil vložen leta 2014, pravilno obravnavalo kot predlog za prenehanje skrbništva. Iz izreka sklepa je jasno razvidno, da predlagateljevemu predlogu ni ugodilo in da je odločilo, kakšne so pravice in obveznosti (sedaj drugega) skrbnika predlagatelja.
Skrbnikove pravice in obveznosti na področju vzpostavitve socialne mreže predlagatelja so dovolj jasno in določno opredeljene.
Vsaka omejitev pravne sposobnosti mora biti prilagojena okoliščinam posameznika in sorazmerna z njegovimi potrebami. Novega, vsebinsko spremenjenega instituta skrbništva za odrasle ni mogoče enostavno primerjati z odvzemom poslovne sposobnosti. Sedaj moramo izhajati iz tega, da imamo pred seboj osebo, ki ni sposobna skrbeti sama zase, za svoje pravice in koristi. Sodišče mora v skladu z načelom sorazmernosti izhajati iz tega, da se sprejmejo ukrepi, ki so potrebni za dosego želenega cilja ter ki bodo posegali v pravice in svoboščine te osebe v najmanjši možni meri. Predlagatelj in skrbnik v svoji pritožbi ne navajata, da kateri izmed ukrepov, ki jih je določilo sodišče, ne bi bil potreben in zakaj. Ravno tako pritožba CSD ne navaja, da predlagatelj potrebuje zaščito še na katerem od področij.
obstoj delovnega razmerja - predhodno vprašanje - materialni prekluzivni rok - zastaralni rok - rok za sodno varstvo
Pritožba zmotno navaja, da je uveljavljanje denarnih terjatev iz delovnega razmerja vezano le na 5-letni zastaralni rok (202. člen ZDR-1), ki v obravnavani zadevi še ni potekel. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da obstoja delovnega razmerja ni mogoče obravnavati kot predhodno vprašanje, za kar se zavzema pritožba. Sodišče mora pri obravnavanju predhodnega vprašanja upoštevati vsa pravila, kot če bi sodilo o samostojnem zahtevku v pravdi, kar pomeni tudi upoštevanje materialnih rokov (v zvezi z uveljavljanjem takega zahtevka), če so ti določeni.
Glede rokov, v katerih je treba uveljavljati sodno varstvo v podobnih primerih, kot je obravnavani, je ustaljena tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS. Temelj za priznanje pravic iz delovnega razmerja je obstoj delovnega razmerja, za odločitev v obravnavani zadevi pa je zato bistveno, da obstoj delovnega razmerja med strankama za vtoževano obdobje ni bil ugotovljen. Kljub posameznim pomislekom teorije, na katere opozarja pritožba, se ni spremenilo uveljavljeno stališče sodne prakse, da mora tožnik (domnevni delavec) tudi v primeru, ko želi le ugotovitev obstoja delovnega razmerja v preteklosti in ne uveljavlja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tožbo vložiti najkasneje v 30 dneh po prenehanju takega razmerja. Obstoja delovnega razmerja kot podlage za odločitev o plačilu terjatev iz delovnega razmerja tako ne more zahtevati kadarkoli, temveč le v rokih iz prvega do tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.
V listini, ki je podlaga za vpis, so nepremičnine označene z identifikacijskim znakom, s katerim so vpisane v zemljiško knjigo, način zapisa v zemljiškoknjižnem dovolilu s sklicevanjem na podatke, ki so zapisani na drugem mestu iste listine, pa tudi ne pušča nobenega dvoma o tem katera oseba, glede katerih nepremičnin in v čigavo korist dovoljuje predlagane vpise. Stališče sodišča, ki v takšnih okoliščinah in na takšni podlagi ni dovolilo vpisa, je prestrogo.
Določba 128. člena ZD posebej ureja položaj dajalca družbene pomoči in ga na ta način priviligira. Zato ga v zapuščinskem postopku ni mogoče preprosto izenačiti z ostalimi upniki. To v primeru zapuščine brez dedičev glede na pravila o kaduciteti pride do izraza posebej tedaj, ko je dajalec pomoči občina. Če ni drugih upnikov ali če ti ne ravnajo v skladu z zahtevo v prvem odstavkom 142.b člena ZD (kar bi jim omogočilo poplačilo njihove terjatve), občina, ki je že vložila zahtevo za omejitev dedovanja, ni dolžna začeti stečajnega postopka. Ni tehtnega razloga, da v taki situaciji o terjatvi dajalca pomoči in s tem o omejitvi dedovanja ne bi odločilo zapuščinsko sodišče, ki ima v ta namen ustrezno zakonsko podlago.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija - ukinitev delovnega mesta
Ukinitev tožnikovega delovnega mesta in s tem prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi predstavlja poslovni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pri presoji tega razloga ni bistveno, ali je bila ukinitev delovnega mesta smotrna in je oziroma bo v bodoče dejansko prispevala k zmanjšanju stroškov oziroma racionalizaciji poslovanja ali ne. Gre za avtonomno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati, res pa je, da poslovni razlog ne sme biti fiktiven ali prikrivati nekega drugega razloga. Navidezen odpovedni razlog ne more biti niti resen niti utemeljen, odpoved iz takega razloga pa je nezakonita. Izpeljava formalnega postopka reorganizacije, katere vzrok niso objektivne poslovne potrebe, pač pa izključitev določene osebe iz drugih (subjektivnih) razlogov, predstavlja zlorabo zakonskega odpovednega razloga, ki ima za posledico nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
URS člen 26. ZD člen 141, 222, 224. OZ-UPB1 člen 171.
odškodninska odgovornost države - izčrpanje vseh pravnih sredstev - subsidiarna odgovornost
Namreč, dokler upravičenec ne izkoristi vseh pravnih možnosti, ki jih ima na voljo za odpravo ali zmanjšanje škode, se ne more uspešno sklicevati na odškodninsko odgovornost države za ravnanje njenega organa. Tudi na pravnega naslednika ne more preiti več pravic, kot jih je imel pravni prednik.
nadurno delo - delovni čas - voznik tovornega vozila
Po določbi 1. točke prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD »delovni čas« pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 2. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje in vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd.