Tožeča stranka, ki ni bila izbrana v postopku javnega naročanja, nima pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti sklepa o izbiri najugodnejšega ponudnika. V postopkih javnega naročanja namreč lahko zainteresirana oseba (v tem primeru neizbrani ponudnik) uveljavlja ničnost pogodbe, ne pa ničnosti sklepa, s katerim je naročnik izbral drugega ponudnika ter na tej podlagi z njim sklenil predmetno pogodbo.
ZZVZZ člen 12, 12/1, 15, 15/1, 15/1-5, 22, 78, 78/2, 85. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 2, 9. URS člen 155, 158.
lastnost zavarovanca - družinski član - opravljanje samostojne pridobitne dejavnosti - samostojni podjetnik - edini poklic - poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje za nazaj - pravnomočnost
Pri odločanju o spremembi lastnosti zavarovanca zaradi drugačne podlage za zavarovanje se ni mogoče sklicevati na to, da bi spremenjena podlaga zavarovanja veljala za nazaj, vse od vzpostavitve pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje, saj lahko ob izpolnjenih pogojih pride do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja le za naprej.
Ob izostanku izrecne zakonske ureditve o spremembi statusa zavarovanca, ki je že obvezno zdravstveno zavarovan na drugi - nepravi podlagi, od dneva nastanka pravnega razmerja, ki je temelj za spremembo, je odločitev tožene stranke, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti kot edini poklic v spornem obdobju po 5. tč. 1. odstavka 15. člena ZZVZZ nezakonita. Pri tem za pravilno rešitev zadeve ni relevantno, da je bil tožnik v spornem obdobju zavarovan na nepravilni podlagi kot družinski član po 22. členu ZZVZZ, čeprav je bil v tem obdobju vpisan v Poslovni register Slovenije kot oseba, ki na območju Republike Slovenije samostojno opravljajo gospodarsko ali poklicno dejavnost kot edini ali glavni poklic po 5. tč. 1. odstavka 15. člena ZZVZZ. V pravnomočno urejeno razmerje bi lahko tožena stranka z odločbo z učinkom za nazaj posegla le v primerih in po postopku, predpisanem z zakonom, tega pa veljavni ZZVZZ ne ureja.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela
Zakonska določba o transformaciji delovnega razmerja iz 54. člena ZDR sankcionira le sklepanje pogodb o zaposlitvi v nasprotju z 52. členom ZDR. Zato vsaka pomanjkljivost pogodbe o zaposlitvi (na primer neupoštevanje zdravstvenih omejitev delavca za opravljanje določenega dela), še ne pomeni razloga za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
Tožena stranka je dokazala, da je bil razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnikom začasno povečan obseg dela. Zato tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene v nasprotju z zakonom in da je tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ni utemeljen.
Poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev, vendar samo za navadne in podrejene terjatve. Če je dolžnik v posodobljenem seznamu terjatev priznal upnika kot ločitvenega upnika, zanj ne učinkuje pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava in ni podlage za uporabo 1. točke prvega odstavka 216. člena ZFPPIPP,temveč sodišče opravi izvršbo za izterjavo celotne terjatve.
Po 9. alineji 1. odstavka 65, člena ZUTD pravica do denarnega nadomestila preneha s prvim dnem v mesecu, v katerem je zavarovanec opustil obveznost sprotnega obveščanja zavoda o podlagi za izplačilo dodatnega dohodka o opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo. Tožnik je bil izvoljen za občinskega svetnika. To funkcijo je opravljal neprofesionalno in iz tega naslova prejemal dohodek, poimenovan sejnina. Tožnik zavoda ni obvestil o plačilu za opravljeno delo, zato mu je pravica do denarnega nadomestila zakonito prenehala.
Sejnina za neprofesionalno opravljanje svetniške funkcije predstavlja dodaten dohodek v smislu 9. alinee 1. odstavka 65. člena ZUTD.
Besedilo tarif. št. 1112 ZST-1 je jasno: sodna taksa se odmeri po količniku 1,0, če se postopek konča z umikom tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo. Določba je tako jasna, da drugačne razlage kot jezikovne niti ne dopušča.
Evropska konvencija o izročitvi člen 12, 12/2, 14, 14/1, 14/1-a. ZKP člen 521, 522, 522/1, 522/1-10, 523, 523/3, 523/3-3.
postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev – pogoji za izročitev tujca – sojenje v nenavzočnosti – prošnja in dokazila – načelo specialnosti
V postopku izročitve obdolženega tujca državi prosilki je podan primer iz 14. člena Evropske konvencije o izročitvi, ko se lahko proti izročeni osebi, tedaj obdolženemu tujcu, uvede postopek ali izvrši obsodba tudi za katerokoli drugo kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno pred njeno izročitvijo in ne samo tisto, zaradi katerega je bila izročena pod pogojem, kot je predpisano v a) točki 1. odstavka 14. člena Evropske konvencije o izročitvi, če pogodbenica (tedaj zaprošena država Republika Slovenija), ki je izročeno osebo izročila, v to privoli.
Po prvem odstavku 246. člena ZUJF javnemu uslužbencu, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s 54. členom oziroma četrtim odstavkom 130. člena ali 402. člena in 404. člena ZPIZ-1 pogodba o zaposlitvi preneha veljati. Tožnik je spornega dne pridobil pravico do starostne pokojnine, zato je tožena stranka imela pravno podlago, da je tožniku na podlagi 246. člena ZUJF izdala sklep, da tožniku preneha veljati pogodba o zaposlitvi.
Predmeti lizinga so bili res ukradeni in v okviru kazenskega postopka zaseženi, vendar ni mogoče mimo neprerekane ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili vsi predmeti že po dobrih treh mesecih vrnjeni toženi stranki kot njihovemu lastniku. Ko so bili predmeti lizinga vrnjeni toženi stranki, je ta pozvala tožečo stranko, da jih prevzame. Ker tožeča stranka tega ni želela, je na koncu tožena stranka predmete lizinga prodala. Za tako ravnanje je imela tožena stranka v razmerju do prvotnih lastnikov podlago v določbi 64. člena SPZ, po kateri je na predmetih lizinga veljavno pridobila lastninsko pravico (in na kar je tožena stranka ves čas postopka, pa tudi še v odgovoru na pritožbo, opozarjala). Povedano pa pomeni, da predmeti lizinga niso imeli pravne napake, saj je tožena stranka s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe na njih veljavno pridobila lastninsko pravico. Zgolj začasna evikcija pa, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, po veljavni sodni praksi ne daje podlage za avtomatično razdrtje pogodbe.
Najemne pogodbe ni mogoče odpovedati s tožbo, če najemodajalec predhodno, z opominom z vsebino iz 3. odstavka 103. člena SZ-1, ni pisno opozoril najemnika, ki krši najemno pogodbo. Najemodajalec mora poskrbeti, da je najemnik dejansko seznanjen z opominom, z vsebino kot jo določa zakon. Bistvo 3. odstavka 103. člena SZ-1 je v tem, da se najemniku omogoči, da svojo obveznost izpolni in se seznani s posledicami, če tega ne bo storil. Dokazno breme glede dejanske seznanjenosti najemnika je na najemodajalcu.
ZŠtip člen 3, 26, 30, 30/2. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij člen 5. ZPPreb člen 25.
Zoisova štipendija - dodatek za bivanje
Niti ZŠtip niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izdaje izpodbijanih odločb, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013. Opustitev prijave in posledično nepredložitev dokazila o prijavljenem začasnem prebivališču zato ne pomeni izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).
dodatek za pomoč in postrežbo - invalidnina za telesno okvaro - slepota
Kriterijev, ki veljajo za slepe osebe, tožnica po mnenju obeh invalidskih komisij, tako invalidske komisije I. kot II. stopnje, ne izpolnjuje. Ker tožnica tekom postopka tudi ni navajala, da ne bi mogla opravljati osnovnih življenjskih potreb v smislu 101. člena ZPIZ-2, niti tega ne zatrjuje v pritožbi, opravila, za katera navaja, da jih ne more opravljati, kot so odtipkati kode, prebrati zneske na položnicah, pa ne sodijo med osnovna življenjska opravila, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na priznanje dodatka za pomoč in postrežbo.
ZJU člen 25, 25/2, 95, 95/1. Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence člen 3.
delo izven opisa delovnega mesta - javni uslužbenci - položajni dodatek
Odreditev drugega dela je zakonska možnost delodajalca. Ob izdaji izpodbijanega sklepa o odreditvi drugih del in nalog so bili izpolnjeni vsi pogoji v skladu s 95. členom ZJU za odreditev drugega dela tožnici, zato so njene pritožbene navedbe o neupravičeni odstranitvi z dela neutemeljene.
Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence v 3. členu določa, da je položajni dodatek del plače, ki pripada javnemu uslužbencu, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem ali izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo delovnega mesta ali naziva. Tožnica ni opravljala del v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem del v notranji organizacijski enoti v času veljavnosti sklepa o odreditvi drugih del in nalog, zato tožnici položajni dodatek ne pripada.
Pri tožniku je prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da je pri njem podana I. kategorija invalidnosti v smislu 1. alinee drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, vendar šele od 26. 2. 2014 dalje. Stanje, ugotovljeno po dokončni odločbi, zlasti če gre za poslabšanje zdravstvenega stanja, je lahko edino stvar novega postopka pri tožencu, ne more pa biti novo stanje upoštevno v tem postopku.
Temelje za oceno izgubljenega dobička mora razkriti odškodninski upravičenec in on nosi glede tega trditveno in dokazno breme - podati mora trditve tako o višini posameznih postavk kot razloge, zaradi katerih je prav na tak način izračunan izgubljeni dobiček mogoče utemeljeno pričakovati. Za te trditve pa mora predložiti tudi primerne in zadostne dokaze. Koliko dejstev mora zatrjevati in katere dokaze mora predložiti, je odvisno tudi od ugovorov nasprotne stranke.
izplačilo letne premije - pogodba o opravljanju poslovodne funkcije
V pogodbi o opravljanju poslovodne funkcije sta se pravdni stranki dogovorili, da ima tožnik v letu 2010 pravico do letne premije v višini 10 % letnega dobička pred obdavčitvijo v skladu z določitvijo družbenikov. Tožnik je imel pravico do celotne dogovorjene letne premije za leto 2010 ne glede na dejstvo, da je pričel poslovodno funkcijo opravljati 16. 4. 2010. V pogodbi namreč ni nobene določbe, ki bi dajala podlago za potrditev stališča tožene stranke, da je tožniku v letu 2010 pripadal le sorazmerni del dogovorjene letne premije.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VDS0012946
ZDR člen 184. ZTPDR člen 73. ZPP člen 18. ZMZPP člen 2, 2/1, 30, 30/1, 30/2, 31, 52, 52/3. ZOR člen 173, 185, 185/1, 185/3, 188, 188/1, 188/2, 195, 195/2, 206, 206/4, 376, 376/2. OZ člen 352. ZDM člen 2.
pristojnost - mednarodni element - uporaba domačega prava - odgovornost ladjarja - pravilo najtesnejše vezi - zastaranje - poklicna bolezen - vezanost na pravnomočno sodbo v socialnem sporu - vzročna zveza - nevarna dejavnost - solidarna odgovornost - premoženjska škoda - alternativna vzročnost - premoženjska škoda - izgubljeni zaslužek - renta
Tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi poklicnega obolenja, ki je nastalo kot posledica dela na ladjah toženk. Sporno razmerje (glede na to, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene v Sloveniji, da sta se tožnik in drugo toženka dogovorila za pristojnost slovenskega sodišča in da je tožnik slovenski državljan) ima najtesnejšo zvezo s slovenskim pravom.
V primerih uveljavljanja škode zaradi poklicne bolezni začne teči zastaranje takrat, ko so oškodovancu znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter okoliščine, ki kažejo na osebo določenega povzročitelja, oziroma ko bi oškodovanec mogel vložiti odškodninski zahtevek zaradi poklicne bolezni. V socialnem sporu sta sodna izvedenca v pisnem mnenju obrazložila, da je treba zdravstvene težave tožnika pripisati tudi delovnemu okolju (izpostavljenosti vibracijam na ladji). Tožnik je s prejemom tega mnenja zvedel za vzrok škode, zato je takrat začel teči 3-letni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka.
V socialnem sporu je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je tožnikova invalidnost deloma posledica poklicne bolezni v 33 % in deloma bolezni v 67 %. Druga toženka kot tožnikov delodajalec je imela možnost sodelovati v socialnem sporu. Zato je delovno sodišče glede vzroka tožnikove invalidnosti vezano na pravnomočno sodbo iz socialnega spora.
Tisti, ki se ukvarja z dejavnostjo, pri kateri lahko pride do poklicne bolezni, za nastalo škodo odgovarja po načelu objektivne odgovornosti.
Pri izvajanju nove sistemske ureditve socialno varstvenih prejemkov po ZSVarPre in ZUPJS, ki sta se dejansko začela uporabljati s 1. 1. 2012, ni mogoče zakonito poseči v pridobljeno pravico po prej veljavnih predpisih na način, kot se zavzema tožena stranka. Tudi v konkretnem primeru je bilo po ugotovitvi, da tožnik po novi pravni ureditvi več ne izpolnjuje pogojev za denarno socialno pomoč, niti za kakšno drugo pravico iz sistema socialne varnosti, mogoče pravnomočni posamični upravni akt, na podlagi katerega je bil pred tem več let uživalec denarne socialne pomoči, z odločbo z dne 16. 4. 2012 zakonito razveljaviti z učinkom za naprej, kot je razsojeno z izpodbijanim delom prvostopenjske sodbe, ne pa za nazaj s 1. 1. 2012.
Pravna teorija in večinska sodna praksa stojita na enotnem stališču, da gre v primeru pripoznave v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave za institut, ki ga je treba enačiti z institutom pripoznave v pravdnem postopku, saj gre pri stečajnem postopku oziroma pri postopku prisilne poravnave za logično nadaljevanje pravdnega postopka. Gledano celovito je treba zato šteti, da je tožeča stranka prek priznanja svoje terjatve v postopku prisilne poravnave z zahtevkom zoper toženo stranko uspela (njen zahtevek je bil pripoznan), zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka na podlagi 157. člena ZPP.
Naročnik lahko graja napake po pozivu k pregledu in prevzemu, torej takrat, ko podjemnik sam sporoči, da je delo dokončano. Ko se delo še izvršuje, lahko naročnik graja pričakovane (in torej morda še niti ne obstoječe) napake. Vendar pa to podjemnika ne odveže bremena grajanja napak potem, ko ga podjemnik pozove na pregled in prevzem, saj se obstoj napak lahko zares ugotovi šele potem, ko so po podjemnikovem mnenju dela izvršena.
Podjemnik od naročnika ne more zahtevati plačila, preden od naročnika ne zahteva, naj pregleda in prevzame izvršeno delo. Podjemnik po pregledu in prevzemu praviloma ne odgovarja več za očitne napake in lahko od naročnika zahteva plačilo.
Zakon nalaga pregled „brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče“. Pregled in prevzem morata biti torej opravljena nemudoma, razen če temu nasprotujejo utemeljen razlog. Če pa naročnik nemudoma ne pregleda in prevzame izvršenega dela brez utemeljenega razloga, se delo šteje za prevzeto. Podjemnik je upravičen do plačila kljub temu, da ni bilo ne pregleda, ne prevzema. Nastopi namreč fikcija pregleda in prevzema.
Breme zatrjevanja, in po potrebi dokazovanja, da je bilo delo izvršeno v skladu s podjemno pogodbo, nosi podjemnik, vendar le do pregleda in prevzema ali fikcije prevzema. Že po prejemu poziva k prevzemu, ki mu ni nemudoma sledilo grajanje napak, je nastala fikcija prevzema.