nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom (rubežem pokojnine) - uporaba spremenjenega zakona (102. člena ZIZ) o omejitvah izvršbe - prehodne določbe ZIZ-J o času vložitve predloga
Ker se po prehodni določbi navedenega zakona (prvi odstavek 82. člena) postopki, v katerih je bil predlog za izvršbo ali zavarovanje vložen pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona, je potrebno v konkretnem primeru uporabiti spremenjen 102. člen ZIZ.
Tožnik v tem sporu zahteva odpravo dokončne odločbe o znižanju njegove pokojnine in da mu toženec izplača celoten neizplačan del njegove pokojnine. Ker je bilo sporno razmerje med strankama pravnomočno urejeno z odločbo toženca, s katero je toženec odločil glede višine pokojnine in izplačila pripadajoče razlike pokojnine po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 in v skladu z določbami ZOPRZUJF-a, si tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP tožbo utemeljeno zavrglo.
Do umika tožbe je prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka oz. plačila razlike nezakonito odvzetega zneska pokojnine. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (1. odst. 158. člena ZPP).
zavrženje tožbe - javni uslužbenec - prenehanje delovnega razmerja - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
Zakonitost prenehanja delovnega razmerja, do katerega je prišlo dne 14. 12. 2011, bi tožnik moral izpodbijati po postopkih in v rokih, kot jih določa ZJU. Postopek in rok za uveljavljanje pravnega varstva v primerih prenehanja delovnega razmerja določata 24. in 25. člen ZJU. Drugi odstavek 25. člena ZJU določa, da lahko javni uslužbenec sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva v 30 dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo tega sklepa; ta glede na določbo drugega odstavka 39. člena ZJU znaša 30 dni. Tožnik je 17. 1. 2012 toženi stranki poslal zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, o kateri tožena stranka ni odločila. 30-dnevni rok za vložitev tožbe je tako pričel teči 17. 2. 2012 in se je iztekel 19. 3. 2012. Ker je tožnik tožbo vložil šele 7. 2. 2014, jo je vložil prepozno, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo odklonilnemu mnenju upravitelja glede razrešitve in imenovanja novega direktorja dolžnika. Pritožnikove trditve, da je bilo mnenje upravitelja dano v korist predlagatelja postopka-upnika, so pavšalne in neobrazložene. Dejstvo, da ga je kot upravitelja predlagal predlagatelj postopka prisilne poravnave, je v skladu z zakonom in torej samo po sebi ne more pomeniti, da je mnenje upravitelja pristransko, kar mu smiselno očita pritožnik. Da bi bilo tako, bi moral pritožnik svoje trditve s tem v zvezi v večji meri konkretizirati.
razmerja med starši in otroki - ureditev stikov med starši in otrokom - stiki - stiki pod nadzorom - trajanje stikov
Ko sodišče ureja stike, jih mora urediti glede na razmere v času odločanja in za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje pa je pravilno navedlo, da so stiki pod nadzorom izjema od pravila in da zato praviloma ne morejo trajati neomejen čas. Če bodo podane spremenjene razmere lahko ali CSD ali starša predlagata drugačno ureditev stikov, ne more pa sodišče določiti stikov le v trajanju enega leta kot to predlaga CSD.
Besedilo „takoj po meritvi“ navedene določbe pravilnika je tolmačiti tako, da gre za primere, ko je rezultat merjenja hitrosti v razumnem časovnem intervalu (ki ne more biti daljši od časa, ko ostane rezultat meritve izpisan na ekranu naprave, to je praviloma do 15 minut oziroma do oprave naslednje meritve) objektivno mogoče neposredno pokazati vozniku kontroliranega vozila po njegovi ustavitvi. Obstajajo številne okoliščine, zakaj policisti voznika s prekoračeno hitrostjo ne morejo ustaviti v trenutku opravljene meritve (varnost drugih cestnoprometnih udeležencev, pobeg, itd.) in je povsem jasno, da je termin „takoj po meritvi“ potrebno uporabljati smiselno.
Določba 15. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu bi bila kršena, če voznik po opravljeni meritvi (prekoračene) hitrosti le-to brez svoje krivde ne bi mogel preveriti z vpogledom izpisa izmerjene hitrosti na ekranu merilne naprave (predolg časovni interval, opravljena nadaljnja meritev hitrosti drugemu vozniku, merjenje hitrosti vozil z enim policistom brez asistence, ne da bi takšen policist voznike tovrstnih vozil s prekoračeno hitrostjo ustavljal in jim predočil izmerjeno hitrost ali uporabil napravo za slikovno dokumentiranje, ki zagotavlja nedvoumno pripisovanje rezultatov meritve in drugih podatkov kontroliranemu vozilu itd.). Določbo 15. člena navedenega pravilnika je zaradi tega potrebno tolmačiti razumno in smiselno oziroma tako, da je varovana pravica voznika preveriti rezultat opravljene meritve hitrosti vozila takoj po meritvi (to je v tistem časovnem okviru in okoliščinah, ko takšna preverba omogoča seznanitev z dejanskim in pravilnim rezultatom meritve), ter da je policistom omogočeno opravljati njihovo delo.
Zoisova štipendija - državna štipendija - prepoved sočasnega prejemanja več štipendij
O vlogi tožnice za dodelitev državne štipendije je bilo odločeno prej kot o vlogi za dodelitev Zoisove štipendije, vendar to dejstvo samo po sebi ne more biti razlog za zavrnitev tožničine vloge za dodelitev Zoisove štipendije. Namen 1. alineje 1. odstavka 9. člena ZŠtip, kjer je kot eden izmed splošnih pogojev za pridobitev štipendije določen pogoj, da štipendijo lahko pridobi upravičenec, če hkrati ne prejema katere od štipendij iz 5. člena tega zakona, je preprečiti sočasno prejemanje več štipendij. Ne omejuje pa upravičenca, da bi izbral, katero štipendijo, za katero izpolnjuje pogoje po tem zakonu, bo prejemal. Tožnica se je odločila, da bo prejemala Zoisovo štipendijo, saj je zanjo tudi podala vlogo, do državne štipendije v tem študijskem letu zaradi presega cenzusa pa ni upravičena in se ji ta ni izplačevala (ji je mirovala).
Spor o letnem dodatku sodi med pravice do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 4. členu ZPIZ-1, zato je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani glede na določbo 7. člena ZDSS-1 kot stvarno pristojno utemeljeno sprejelo zadevo v obravnavanje.
O letnem dodatku ni bilo odločeno z odločbo in sicer ne s prvostopno in ne z dokončno odločbo, zaradi česar takšna tožba ni dopustna. V obravnavani zadevi tudi niso izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe zaradi t.i. molka organa. Ker tožnica tožbe ni vložila zoper dokončno odločbo, in ker ni bila vložena nova zahteva za izdajo posamičnega upravnega akta v nadaljnjih sedmih dneh, je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi 75. člena ZDSS-1 tožbo kot preuranjeno in nedopustno zavrglo.
delna plačila - vračunavanje obresti in stroškov - pravilen vrstni red obračuna - delna ustavitev izvršilnega postopka
Določba 288. člena OZ ureja položaj, ko dolžnik v zvezi z isto (posamezno) obveznostjo dolguje poleg glavnice tudi obresti in stroške in ko njegovo plačilo ne zadošča za poplačilo te celotne obveznosti (plačani znesek je manjši od seštevka glavnice, obresti in stroškov). Pravilo namreč predpisuje, da se znesek plačila uporabi tako, da se najprej poplačajo stroški, nato obresti, ki so natekle do dneva plačila, morebitni ostanek pa se uporabi za (delno) poplačilo glavnice.
V izvršilnem postopku se o stroških postopka ne odloča samo z enim sklepom sodišča (kot v pravdnem postopku), ampak z več sklepi glede na zahteve upnika v zvezi s posameznimi stroški. Z upoštevanjem navedenega je treba standard „ takoj „ v zvezi s priglasitvijo stroškov zaradi njihove povrnitve razlagati sicer prožno, ob upoštevanju okoliščin primera, a ozko, v smislu, takoj ko je to mogoče.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 2, 2/1, 2/2, 2/3, 38, 38/10.
starostna pokojnina - sorazmerni del - sporazum s Srbijo
Tožena stranka je odločila, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine z obrazložitvijo, da je bil tožnik v Republiki Srbiji upokojen po posebnih predpisih, Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju pa se na podlagi 2. člena nanaša samo na splošne predpise, zato tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Za pravilno rešitev obravnavane zadeve je ključno, ali je bil tožnik obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, ali pa je bil zavarovan po drugih sistemih socialnega zavarovanja. Če je namreč tožnik bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, bo morala tožena stranka o pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine ponovno odločiti.
Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja.
Neizkazanost pravnega interesa zaradi odpravljenih pravnih posledic s pravnomočnim posamičnim upravnim aktom in nezmožnost izboljšanja pravnega položaja velja tudi za vtoževano akcesorno denarno terjatev, ki v okoliščinah konkretnega primera ne more obstajati kot samostojna terjatev, temveč le v povezavi s pravico do pokojninske dajatve. Nova odločba, izdana na podlagi določb ZOPRZUJF, je postala pravnomočna. S pravnomočno odločbo tožniku niso bile priznane obresti, temveč izplačilo razlike pokojnine v dveh obrokih. Zato tožnik ne more samostojno uveljavljati zakonskih zamudnih obresti po določbi 378. člena OZ. Tožena stranka je namreč sanirala pravne posledice razveljavljenih določb ZUJF tudi za nazaj, pri čemer pa ZOPRZUJF ni določil, da tožena stranka izplača tudi zakonske zamudne obresti.
Mnenje ločitvenega upnika se kot procesna predpostavka razlikuje od potrebnega soglasja ločitvenega upnika, ki je potrebno v primeru, da kupnina ne dosega polovice vrednosti premoženja, ocenjenega po likvidacijski vrednosti. V primeru, ko zakon nalaga sodišču, da odloča o soglasju na podlagi mnenja upniškega odbora oziroma ločitvenega upnika, to pomeni, da sodišče na takšno mnenje ni vezano, svojo odločitev pa mora utemeljiti na ta način, da se opredeli do relevantnih navedb oziroma podanih stališč v podanem mnenju.
Pritožnik je v negativnem mnenju svoje nestrinjanje k sklenitvi pogodbe o prodaji premoženja utemeljil zgolj z mnenjem, da bi moral stečajni upravitelj razpisati novo javno dražbo za prodajo premoženja stečajnega dolžnika oziroma novo (zavezujoče) zbiranje ponudb. Pritožnik se je v svojem mnenju skliceval na okoliščine, ki ne morejo biti več predmet presoje v tej fazi postopka. Zgolj nestrinjanje ločitvenega upnika z doseženo prodajno ceno pa ne more biti razlog za odklonitev soglasja k sklenjeni pogodbi po postopku, opredeljenem s sklepom o prodaji.
Tožnica je bila po ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine ter po prenehanju delovnega razmerja oz. zavarovanja, kot zavarovanka iz 22. člena ZPIZ-1 uživalka denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Po prenehanju uživanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti je vložila zahtevo za priznanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oz. razporeditev na drugo ustrezno delo, z vlogama z dne 12. 2. 2013 in z dne 20. 3. 2013, v katerih je urgirala rešitev te zahteve, pa je izrecno uveljavljala delno invalidsko pokojnino, ki ji pripada po odločbi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno tožnici od 11. 12. 2012 priznalo pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine, to je po prenehanju izplačevanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, na podlagi pravnomočne odločbe z dne 6. 7. 2011.
zaznamba prepovedi zaradi nedovoljene gradnje - spremenjena praksa Višjega sodišča v Kopru - vpis prepovedi proti zemljiškoknjižnemu lastniku, ki ni hkrati tudi inšpekcijski zavezanec
Dosedanja sodna praksa Višjega sodišča v Kopru je v podobnih zadevah dajala prednost 9. členu ZZK-1, ki določa, da so vpisi dovoljeni (le) proti osebi, proti kateri učinkuje listina, ki je podlaga za vpis in ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice na katero se vpis nanaša. Vendar je ta sodna praksa presežena z odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 245/2013 z dne 23.6.2014.
ZPIZ-1 člen 13, 22, 34, 46, 46/1, 47, 48, 49, 359. ZMEPIZ člen 23, 23/3, 47. URS člen 158. ZPIZ-2 člen 160, 390, 390/1.
lastnost zavarovanca - delovno razmerje - pravnomočno urejeno pravno razmerje
Tožnica je v spornem času pridobila lastnost zavarovanke z vloženo prijavo v zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1 (prostovoljna vključitev v zavarovanje). Prijava je bila izvršena s strani tožnice, kar je v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZMEPIZ ter zadnjo alineo 47. člena ZMEPIZ. Ob takšnem načinu pridobitve lastnosti zavarovanke ni zakonske podlage za posebno ugotavljanje lastnosti zavarovanke oz. ugotavljanje zavarovalnega razmerja s posebno odločbo. Tako nastalo pravno razmerje se je evidentiralo v matično evidenco na podlagi volje tožnice (prijave) in se šteje za urejeno pravno razmerje, ki je pravnomočno in ima za tožnico vse pravne učinke. V pravnomočno urejena pravna razmerja pa je možno poseči (odpraviti, razveljaviti ali spremeniti) le z izrednimi pravnimi sredstvi (158. člen Ustave RS).
ZPIZ-1 člen 36, 36/3, 87, 87/2. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 20.
starostna pokojnina - pokojninska doba - mednarodni sporazum - sporazum s Srbijo
Za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine bi moral tožnik ob izpolnitvi starostnega pogoja 65 let dopolniti tudi najmanj 15 let zavarovalne dobe (čl. 36/3 ZPIZ-1). Tožnik pri slovenskem zavodu ni dopolnil zahtevane zavarovalne dobe, zato ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine.
postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki – zaupanje otroka v varstvo in vzgojo – korist otroka – izjava otroka
Pretirano hotenje po pridobitvi otrokovega mnenja je lahko v nasprotju z njegovimi koristmi. Tega se morajo vsi akterji, ki sodelujejo v postopku odločanja o vzgoji in zaupanja otroka, jasno zavedati. Otroke je namreč treba zaščititi tudi pred občutkom, da so s svojimi izjavami direktno vplivali na to, komu jih bo sodišče dodelilo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS0013566
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/2, 184. ZDIJZ člen 34, 34/2. ZJU člen 15a, 140, 140/1.
mobing - trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca
Tožena stranka je uspela dokazati, da s svojimi ravnanji, ki jih je v postopku izpostavila tožnica (da tožena stranka tožnici ni zagotavljala dela v skladu z določbami pogodbe o zaposlitvi oziroma njenega delovnega mesta, da jo je protizakonito premeščala na druga delovna mesta, jo razrešila z mesta vodje delovne skupine, ji zapečatila njeno delovno mesto, in jo tudi drugače šikanirala), tožnice ni trpinčila, oz. šikanirala oziroma nad njo ni izvajala mobinga. Zato je njen tožbeni zahtevek za plačilo vtoževane odškodnine za nepremoženjsko škodo po temelju neutemeljen. Spornih ravnanj tožene stranke namreč ni mogoče opredeliti kot protipravna v smislu elementa odškodninske odgovornosti, ki bi moral biti podan, če bi tožnica želela s svojim tožbenim zahtevkom za plačilo nepremoženjske škode uspeti.