Ker v obravnavani zadevi soglasja med dediči o tem, kdo bo prevzemnik zaščitene kmetije, ni bilo, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kriterij usposobljenosti iz 2. alineje 7. čl. ZDKG ob upoštevanju temeljnih izhodišč ZDKG, med katerimi je tudi sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij.
PRAVO DRUŽB – KORPORACIJSKO PRAVO - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA
VSM0021295
ZGD–1 člen 474, 474/5, 510, 510/2, 516, 516/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
imenovanje poslovodje z družbeno pogodbo – odpoklic poslovodje – sprememba družbene pogodbe – kvalificirana večina – navadna večina – volja družbenikov
V obravnavani zadevi je bistvena presoja, ali se lahko poslovodjo, ki je bil imenovan z družbeno pogodbo, odpokliče in imenuje novega le s spremembo družbene pogodbe, torej s kvalificirano - tričetrtinsko večino glasov vseh družbenikov po prvem odstavku 516. člena ZGD-1, ali pa je to mogoče doseči (že) s sklepom skupščine, sprejetim z navadno večino oddanih glasov družbenikov (drugi odstavek 510. člena ZGD-1).
O tem vprašanju, ki je očitno v sodni praksi prinašalo dileme, je VSS na občni seji 26. 6. 2002 sprejelo načelno pravno mnenje, velja pa za primere, ko je za poslovodjo za nedoločen čas z družbeno pogodbo imenovan eden od družbenikov. Po načelnem pravnem mnenju pomeni odpoklic takšnega poslovodje v družbi z omejeno odgovornostjo in imenovanje novega, spremembo družbene pogodbe, razen če iz nje izhaja kaj drugega.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL0068705
ZOR člen 1040.
pogodba o bančnem depozitu – spor z mednarodnim elementom – relevantno materialno pravo – izplačilo deviznih depozitov tujim državljanom – odgovornost banke za obveznosti podružnice
Konkretno civilno pravno razmerje, ki izhaja iz pogodbe o bančnem depozitu, ni povezano z vprašanjem jamčevanja države za bančne vloge.
LB Glavna filiala Sarajevo je bila kot takšna, torej kot podružnica toženke, registrirana (vpisana v sodni register) leta 1989, zato toženka kot matična družba najmanj od leta 1989 odgovarja za njene obveznosti.
odgovornost imetnika motornega vozila – premikajoče se motorno vozilo
Nobenemu od voznikov motornih sani, udeleženih v škodnem dogodku, ni moč pripisati niti izključne niti delne krivde za trčenje, zato je potrebno uporabiti določbo tretjega odstavka 154. člena OZ.
pravdni stroški – delni umik tožbe – umik po izpolnitvi
Do delnega umika tožbe je prišlo zaradi naložitve povrnitve zneska, za katerega je bila potem tožba umaknjena, s pravnomočno kazensko sodbo. To je procesni položaj, ki je v svojem bistvu enak položaju, ko do umika pride po izpolnitvi. Glede na to je tožena stranka dolžna kriti stroške, ki se nanašajo na umaknjen del zahtevka.
Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.
trditvena podlaga tožbe – kršitev pravice do izjave v postopku
V obravnavani zadevi je tožeča stranka svoj zahtevek temeljila na priposestvovanju. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno glede na v tožbi opisano dejansko stanje uporabilo Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini v zvezi s prej veljavnimi Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Zakonom o prometu z nepremičninami, vendar je pri odločitvi o utemeljenosti zahtevka odločilno vprašanje obsega „zemljišča, potrebnega za redno rabo stavbe“. Ta se ne pokriva nujno s parcelo v zemljiškem katastru, zato pritožba utemeljeno opozarja, da ustreznih navedb o obsegu zemljišča, potrebnega za redno rabo (v smislu določb ZTLR), tožeča stranka niti ni podala in je sodišče, ko se je ukvarjalo z obsegom, odločalo mimo navedb. Posledično pa se tožena stranka ni mogla opredeliti o obsegu zemljišča.
Uredba ES št. 1393/2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah člen 8, 14.
osebna vročitev – vročanje v tujino – odklonitev sprejema
14. člen Uredbe ES št. 1393/2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (v nadaljevanju: Uredba) daje sicer vsaki državi članici možnost, da osebam s stalnim prebivališčem v drugi državi članici vročajo sodna pisanja tudi neposredno z uporabo poštnih storitev, in sicer s priporočenim pismom, z vročilnico ali na drug enakovreden način. Vendar morajo biti tudi v takem primeru zagotovljena naslovniku določena procesna jamstva. Iz namena, ki sta ga Evropski parlament in Svet Evropske unije imela pri sprejemanju uredbe in njenih ostalih določb je mogoče ugotoviti zahtevo, da je potrebno (v vsakem primeru) naslovniku dopustiti, da sprejem odkloni, če jezika sodnega pisanja ne razume ali če ni v uradnem jeziku države vročitve. Zato ima na voljo rok sedmih dni, o čemer mora obvestiti pošiljatelja. V 8. členu Uredbe je pri vročanju preko organov za sprejem predvidena uporaba standardnega obrazca iz priloge II, s katero se pouči naslovnika, da lahko, če pisanje ni sestavljeno v jeziku, ki ga naslovnik razume oziroma če ne gre za uradni jezik zaprošene države članice in mu ni priložen prevod, zavrne sprejem pisanja. Glede na namen in smisel Uredbe je logično, da mora to pravilo veljati tudi pri vročanju po 14. členu.
sklep o potrditvi prisilne poravnave - pravne posledice sklepa o potrditvi prisilne poravnave – vpliv potrjene prisilne poravnave na izvršilni postopek – učinek oblikovalnih sodb
Pravna posledica sklepa o potrditvi prisilne poravnave je sprememba vsebine pravnih razmerjih med dolžnikom in njegovimi upniki (z zmanjšanjem dolžnikovih obveznosti oziroma s podaljšanjem njihovega roka plačila). Zato ima v tem delu sklep o potrditvi prisilne poravnave pravno naravo oblikovalne sodne odločbe, le-te pa začnejo učinkovati šele s pravnomočnostjo.
Ker so predloženi izpisi po zakonu verodostojne listine, torej listine, ki z visoko stopnjo verjetnosti dokazujejo obstoj in višino terjatve in ker sta zaslišani priči natančno in zanesljivo obrazložili njihovo vsebino ter način obračunavanja posameznih vrst obveznosti, je tožnica s tem popolnoma zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu na njeni strani glede podlage in višine terjatve, zaradi česar imenovanje sodnega izvedenca finančne stroke, ki naj bi to še dodatno potrdil, ni bilo potrebno in je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog tožnice pravilno zavrnilo.
družbena lastnina – vknjižba lastninske pravice na Republiko Slovenijo – Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - nasledstvo držav
V obravnavani zadevi ne gre za lastninjenje na podlagi ZLNDL, ampak je predmet vpisa nepremičnina, ki je v last Republike Slovenije prešla na podlagi tretjega odstavka 1. točke Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter 1. člena, prvega odstavka 6. člena in 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v skladu z načeli mednarodnega prava o nasledstvu držav glede državnega premoženja, vsebovanimi v 18. členu dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov iz leta 1983.
Odločitev v postopku, v katerem cedent izpodbija cesijsko pogodbo zoper cesionarja, ne predstavlja predhodnega vprašanja v postopku, v katerem cesionar zahteva izpolnitev odstopljene terjatve od dolžnika – cesusa.
Pri presojanju odvetnikove odškodninske odgovornosti v okviru izvajanja njegove poklicne dejavnosti sodišče prve stopnje pravilno izhaja iz določb Obligacijskega zakonika o mandatni pogodbi, Zakona o odvetništvu ter Kodeksa odvetniške poklicne etike, ki narekujejo presojanje spornega ravnanja po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka. Ali je ta pravni standard izpolnjen, pa je potrebno presoditi glede na okoliščine konkretnega primera.
V predmetnem postopku je potrebno prvenstveno presoditi, ali je prvi toženec kot odvetnik tožeči stranki kot njegovi klientki v zvezi z vložitvijo pravnih sredstev zoper zavrnilni odločbi svetoval kot dober strokovnjak.
Ko se kot pravilno pokaže prepričanje pritožbe, da bi prvi toženec ob dolžni skrbnosti moral ugotoviti, da se vrnitev H.D. odvzetega premoženja njegovi ženi kot denacionalizacijski upravičenki po 12. členu ZDen lahko doseže le, v kolikor se izpodbije status likvidiranega avstrijskega premoženja, ugotovljen v zavrnilnih odločbah, pa je za vzpostavitev vzročne zveze med opustitvijo odvetnika (nevložitev pritožb) in nastalo škodo zaradi nevrnitve podržavljenega premoženja potrebno presoditi še, ali je bilo v zavrnilnih odločbah zavzeto stališče, da je bilo odvzeto premoženje avstrijsko likvidirano premoženje in je imel H.D. zanj pravico odškodnino uveljavljati od Republike Avstrije, pravno pravilno in hkrati oceniti, ali bi prvi toženec, če bi bili pritožbi vloženi, z njima tudi uspel.
Četudi v obravnavanem primeru pritožb zoper zavrnilni odločbi ni vložil iz prepričanja, da bo H.D. odvzeto premoženje, ker ta ni bil jugoslovanski državljan, v denacionalizacijskem postopku vrnjeno njegovi ženi po določbi 12. člena ZDen, vzročna zveza med opustitvijo odvetnikovega ravnanja (nevložitev pritožb zoper zavrnilni odločbi) ter nastankom škode ne more biti podana. Četudi bi pritožbi zoper zavrnilni odločbi vložil, prvi toženec z njima namreč ne bi uspel. Ker s tem manjka eden od konstitutivnih elementov odškodninske obveznosti, odškodninska odgovornost prvega toženca kot odvetnika zaradi neskrbnega izvrševanja poklicnih obveznosti v okviru spornega mandatnega razmerja, kjer je sicer potrebno izhajati iz vezanosti mandatarja na naročiteljeva navodila, zato ni podana.
Skrbnost ravnanja prvega toženca kot odvetnika je potrebno presojati v času, ko bi zoper zavrnilni odločbi še lahko vložil pravočasni pritožbi.
oprostitev plačila sodnih taks - premoženjsko stanje družinskih članov
Četrti odstavek 11. člena ZST-1 izrecno zavezuje sodišče, da pri presoji upošteva tako premoženjsko stanje stranke kot njenih družinskih članov. Le v primerih, ko uveljavlja oprostitev plačila taks podjetnik posameznik v postopkih v zvezi s svojo dejavnostjo (ali pravna oseba) se upošteva premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje zgolj stranke, ne pa tudi njenih družinskih članov
Sklenjene dogovore je potrebno spoštovati in jih izpolniti, vendar ima v tem primeru, ko pride zaradi ugovora tožene stranke do spora, dogovor, jasno zapisan v pogodbi, prednost pred enostransko zatrjevanim ustnim dogovorom.
Vtoževani račun ni specificiran, saj iz njega ne izhaja količina čakalnih ur niti cena zanje, zato je po oceni višjega sodišča tožena stranka z zavrnitvijo računa in svojo trditvijo, da takšno plačilo ni bilo dogovorjeno v pogodbi, dovolj določno nasprotovala plačilu vtoževanega računa.
URS člen 2, 14, 49, 156. ZFPPIPP člen 114, 114/2, 130. ZS člen 3, 3/1. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja člen 6.
nagrada stečajnega upravitelja – zgornja meja nadomestila upravitelju za preizkus terjatev – omejitev plačila za delo – exceptio illegalis – postopek za oceno ustavnosti
Sodišče ne more zavrniti uporabe podzakonskega predpisa, če je ta skladen z zakonom (tudi če meni, da sta sicer oba neustavna). Če sodišče meni, da sta v nasprotju z ustavo tako zakon kot podzakonski akt, sprejet na njegovi podlagi, je dolžno ravnati v skladu s 156. členom Ustave.
Zakonska (in podzakonske) ureditev, ki dopušča maksimiziranje nagrade stečajnim upraviteljem, ni protiustavna.
vpis lastninske pravice na podlagi ZSKS – načelo formalnosti zemljiškoknjižnega postopka – pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi ZSKS – predložitev sporazuma o tem, kdo je dejanski pridobitelj lastninske pravice
Predlagateljica predlaga vpis lastninske pravice nanjo na podlagi 14. člena ZSKZ. V zemljiškoknjižnem postopku, ki je strogo formalen izvedbeni postopek, sodišče ne more na podlagi potrdila o namenski rabi zemljišča ugotavljati izpolnjenosti pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi navedenega zakona, ampak mora predlagatelj, skladno s 16. členom ZSKZ in Navodilom ministra za kmetijstvo in gozdarstvo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oz. na občine (Uradni list RS, št. 32/1993), zemljiškoknjižnemu predlogu priložiti sporazum med potencialnimi pridobitelji lastninske pravice na nepremičnini o tem, kdo je njen dejanski pridobitelj.
Namen načela zakonitosti in s tem določenosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v situacijah, ki ne bi bile vnaprej točno opredeljene. Določba KZ-1 v prvem odstavku 46. člena določa, da je splošni maksimum kazni zapora trideset let. V 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 pa je določeno, da mora biti za kazniva dejanja v steku enotna kazen višja od vsake posamezne kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči dvajsetih let zapora. Zakon nedvoumno določa, da lahko posamezna kazen znaša 30 let zapora. Določba 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ki pravi, da enotna kazen v primeru steka ne sme preseči 20 let zapora, pa je v nasprotju z splošno določenim maksimumom zapora 30 let in pravili, določenimi v 53. členu KZ-1, ki določajo pravila za izrek enotne kazni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni bil namen zakonodajalca, da se obsojencu v primeru združevanja zapornih kazni, med katerimi je tudi tridesetletna kazen, izreče nižja kazen kot trideset let. Drugačna razlaga bi namreč pripeljala do pravno in življenjsko nelogične situacije, povsem v nasprotju z zakonitostjo. Razlago določil 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 je treba razumeti v okviru splošnih pravil o odmeri kazni, določenih v 2. poglavju kazenskega zakonika in ne ločeno od teh določil.