invalidnina - telesna okvara - bolezen - sprememba predpisa
Tožnik uveljavlja priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zaradi posledic bolezni. V določbah ZPIZ-2 za priznanje te pravice ni podlage. Taka podlaga je bila podana v določbah ZPIZ-1, ki pa so prenehale veljati z 31. 12. 2012, razen izjeme, določene v 403. členu ZPIZ-2, ki pa se na tožnika ne nanaša. Po tem členu namreč lahko do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov zavarovanci na podlagi Seznama telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine za telesno okvaro le v primeru, ko je vzrok okvare poškodba pri delu ali poklicna bolezen.
ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-10, 451, 452, 453. ZFPPIPP člen 221b, 221b/4, 221d, 221d/4.
spor majhne vrednosti – potrjena poenostavljena prisilna poravnava – vpliv poenostavljene prisilne poravnave na vtoževano terjatev – zahteva za izvedbo naroka – neizvedba naroka – priznanje dejstev – dokazni predlog za zaslišanje – substanciranost dokaznega predloga
Dokazni predlog za zaslišanje ne pomeni tudi zahteve za izvedbo naroka. Ni namreč nujno, da sodišče dokaznemu predlogu ugodi. Zato mora stranka izvedbo naroka zahtevati izrecno.
Trditve tožeče stranke so ostale neprerekane in s tem priznane. V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP pa priznanih dejstev ni potrebno dokazovati. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da na podlagi pisnih vlog in listinskih dokazov ni bilo mogoče odločiti, kot tudi očitki, da je bila toženi stranki z neizvedbo naroka kršena pravica do izjave.
Skladno s četrtim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d ZFPPIPP.
ZDR člen 129. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine člen 70.
razlika v plači - obveznost plačila - dodatek za delovno dobo - pogodbena volja strank
Ni ovir za to, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo, vse ob predpostavki, da je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah. Ker je bil dodatek za delovno dobo po tožnikovi pogodbi o zaposlitvi vključen v znesek dogovorjene plače, torej mu je bil pravilno obračunan in izplačan, je tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači iz tega naslova neutemeljen.
Razlaga Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS) člen 37, 37/1. ZDR-1 člen 126. ZSPJS člen 23, 26.
dodatek za magisterij
Ker je tožnikov magisterij pridobljen iz smeri strokovne izobrazbe, ki se zahteva za opravljanje dela svetovalca generalnega direktorja I (družboslovna ali druga ustrezna smer), že to dejstvo zadostuje, da je do dodatka upravičen, v skladu s 1. odstavkom 37. člena Kolektivne pogodbo za javni sektor, ki določa, da dodatek za specializacijo, znanstveni magisterij, ali doktorat pripada javnim uslužbencem v primeru, da izobrazba, pridobljena s specializacijo, magisterijem ali doktoratom v veljavnem aktu o sistemizaciji delovnih mest ni opredeljena kot pogoj za zasedbo določenega delovnega mesta ali za pridobitev naziva, če je specializacija, magisterij oz. doktorat pridobljen na poklicnem področju, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje oz. opravlja delo. Presoja o povezavi pridobljenega magisterija z vsebino dela, ki ga opravlja javni uslužbenec, bi bila potrebna (glede na razlago 37. člena KPJS) le tedaj, če bi bil magisterij pridobljen iz druge smeri strokovne izobrazbe, in ne tiste, ki se za delovno mesto zahteva.
obstoj delovnega razmerja - delo preko študentskega servisa - študent - elementi delovnega razmerja - ugotovitev obstoja delovnega razmerja
Poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, je zlasti pomemben element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, saj se delovna razmerja od ostalih pravnih razmerij razlikujejo predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Tožnica v času dela pri toženi stranki od 10. 6. 2011 do 10. 7. 2011, v marcu 2012 in v januarju 2013 ni bila zadržana z dela iz osebnih razlogov ali zaradi bolezni, zato gre za prekinitve opravljanja dela. Poleg tega tožnica daljše časovno obdobje pred prenehanjem opravljanja dela pri toženi stranki ni opravljala dela v obsegu primerljivem z obsegom dela redno zaposlenih članov kabinskega osebja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da delo tožnice od 1. 6. 2010 do 31. 5. 2013 nima vseh elementov delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1, saj ni bilo nepretrgano, delovna obveznost pa skozi celotno obdobje ni bila izenačena z delom redno zaposlenih delavcev. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje ni utemeljen.
ZSVarPre člen 33, 33/1, 33/4. ZZVZZ člen 61, 61/1.
izredna denarna socialna pomoč - izredni stroški - minimalni dohodek
Stroški zdravljenja zaradi srčnega infarkta in urgentnega prevoza predstavljajo izredne stroške, vezane na preživljanje. S plačilom navedenih stroškov bi namreč tožniku v istem mesecu ostalo manj, kot je znašal minimalni dohodek. Zato je tožnik upravičen do izredne denarne socialne pomoči.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - razžalitev - žaljiva obdolžitev - izključitev protipravnosti
Po ustaljeni sodni praksi je razlika med razžalitvijo in žaljivo obdolžitvijo v zmožnosti dokazovanja določenega objektivnega in subjektivnega stanja ali dejstva, ki je subjektivno sicer žaljivo za prizadeto osebo. Trditev o neumnosti in o resnih osebnostnih motnjah to gotovo je, saj laično vzeto predstavlja umsko in vedenjsko prizadetost oseb, ki so zaradi teh lastnosti tako ali drugače stigmatizirani v okolju. Pri trditvi osebnostnih motenj je potrebno izhajati tudi iz konteksta, v okviru katerega je taka trditev izrečena.
V delu, ko zasebni tožilki očita nadutost, oholost, ošabnost, itd., ne gre za takšne trditve, ki predstavljajo negativno vrednostno oceno zasebne tožilke, temveč le za oceno njenega značaja, ki si jo je na podlagi obnašanja obtoženec lahko ustvaril. Ker pa je negativno vrednostno oceno zasebne tožilke podal s trditvijo o neumnosti in o resni osebnostni motnji, so v takem zapisu podani le zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1.
Obtoženec z dodatnimi pojasnili na pritožbeni seji ni dokazal obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki izključujejo protipravnost. Po navedeni določbi se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi, med drugim tudi v obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost - izredna denarna socialna pomoč
Pritožbeno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka v predsodnem upravnem postopku, sama po sebi nista zadostna za odškodninsko odgovornost nosilca javnih pooblastil oz. državnega organa (v konkretnem primeru tožene stranke). Za obstoj odškodninske odgovornosti bi moralo biti ravnanje tožene stranke takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Moralo bi biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti, da bi ga bilo mogoče šteti kot samovoljno oz. arbitrarno. Okoliščine vsakokratnega primera, torej tudi v postopku odločanja o izredni denarni socialno pomoči, bi morale jasno kazati, da je organ pri izvajanju svoje funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njegovo ravnanje protipravno v smislu temelja odškodninske odgovornosti. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke uveljavljala plačilo odškodnine, ni utemeljen, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Tožnik je bil s pravnomočno sodbo obsojen na eno leto in en mesec zaporne kazni. ZObr za tak primer določa, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožniku delovno razmerje preneha z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa. Tožnik je namreč s svojim ravnanjem (storitev kaznivega dejanja) povzročil, da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi 7. odstavka 88. člena ZObr (zaradi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje). Dejansko gre za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi zakona, vendar pa je ta razlog, zaradi katerega je pogodba o zaposlitvi prenehala, povzročil tožnik. Gre torej za razlog, ki izvira iz njegovega krivdnega ravnanja. Zato je tožnik dolžan toženi stranki vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega in dopolnilnega vojaško strokovnega izobraževanja in usposabljanja, saj ga k temu zavezuje določilo pogodbe o zaposlitvi, s katero je bilo dogovorjeno, da mora tožnik vrniti sorazmeren del stroškov dopolnilnega vojaško strokovnega izobraževanja in usposabljanja, če odpove pogodbo o zaposlitvi enostransko ali pa mu je bila pogodba odpovedana zaradi krivdnih razlogov. Gre torej za pogodbeno dogovorjeno obveznost, ki tožnika zavezuje.
ZKP člen 88, 366, 366/1, 377, 377/3, 388, 388/1. ZS člen 83, 83/1, 83/2, 83/2-1, 83/3.
sodne počitnice – nujna zadeva – sojenje v kazenskih zadevah tujcev, ki ne prebivajo v Republiki Sloveniji – tek procesnih rokov
Iz prvega odstavka 83. člena ZS izhaja, da sodišča opravljajo naroke in odločajo v času od 15. julija do 15. avgusta (sodne počitnice) samo v nujnih zadevah. Drugi odstavek 83. člena ZS v 1. do 8. točki taksativno določa zadeve, ki se po tem zakonu štejejo za nujne, in mednje v 1. točki šteje sojenje v kazenskih zadevah tujcev, ki ne prebivajo v Republiki Sloveniji.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičena odsotnost z dela - pravica do zagovora - kršitev pravice do zagovora
Na podlagi 12. člena Zakona o ratifikaciji sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji in Protokola o izvajanju Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji (BBHZD) so delavci migranti upravičeni do enakega obravnavanja kot državljani države zaposlitve, zlasti glede delovnih pogojev, vključno s plačo in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožniku pred podajo izredne odpovedi ni omogočila zagovora in tudi ni dokazala okoliščin, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. S tem je bila tožniku kršena pravica do obrambe pred očitki iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita, izpodbijana sodba, s katero je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku, pa pravilna.
ZDR-1 člen 34, 85, 87, 89, 89/1, 89/1-3, 89/3. ZOPA člen 10, 10/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti - opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka je dokazala, da je tožnik določenega dne kljub jasnim navodilom glede hrambe ključev sefa na dogovorjenem mestu, pustil ključ sefa v pisarni čez noč, kar ni bilo dovoljeno, ker je bil ključ tam preveč dostopen. Ker je tožnik ravnal v nasprotju z jasnimi navodili delodajalca, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik očitano kršitev storil in da je bilo zato opozorilo glede te kršitve utemeljeno, tako da je izpolnjena obveznost delodajalca pred odpovedjo iz 1. odstavka 85. člena ZDR-1.
Tožnik je v posameznih dneh v juniju in juliju 2014 prodajal alkoholne pijače po 21. uri, kar je v nasprotju z zakonsko prepovedjo prodaje alkoholnih pijač med 21. in 7. uro (razen v gostinskih obratih, kjer je prodaja dovoljena do konca njihovega obratovalnega časa), ki je določena v 1. odstavku 10. člena ZOPA. S svojim ravnanjem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja - ravnal je v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi in kršil navodila tožene stranke, pa tudi obveznost iz 34. člena ZDR-1, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz 3. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 89. člena ZDR-1).
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi – reintegracija
Ker je tožniku delovno razmerje pri toženima strankama (tožnik je imel s toženima strankama sklenjeni individualni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto direktor izterjave z 20 urnim tedenskim delovnim časom pri vsaki od toženih strank) prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar predstavlja zakonsko dopusten način prenehanja pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji 77. člena oziroma po 81. členu ZDR-1, in ne zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni upravičen do vrnitve na delo k toženima strankama, saj je sodišče ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženih strankah prenehalo zaradi sklenitve tega sporazuma in ne zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 9. 2013
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014947
ZPP člen 318, 318/1, 338, 338/2. OZ člen 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - zamudna sodba - delo na višini - objektivna odgovornost delodajalca
Tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu klepar, se je poškodoval pri delu na gradbišču, ko mu je spodrsnilo pri vzpenjanju na aluminijastem odru, in sicer je stopil na diagonalno vez odra, ki ni bil opremljen z lestvijo za plezanje in je padel cca. 4 metre v globino. Padel je na betonska tla, saj oder ni imel zaščite (mreže, ograje), ki bi padec preprečila, tožena stranka pa ni poskrbela za kakršnokoli drugo zaščito, ki bi preprečila padec z višine ali vsaj ublažila posledice takšnega padca. Vzpenjanje po nezavarovanem odru je nevarna dejavnost. Za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti, pa odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, v konkretnem primeru je to tožena stranka. Zato je tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo tožniku.
ZPIZ-1 člen 34, 34/1, 34/1-7. URS člen 3, 3/2, 120, 120/3. ZPIZ-2A člen 3, 6.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A (osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona), ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kot brezposelna oseba, vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje), niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.
Predsednik senata odloča o predlogu strank za izločitev dokazov v okviru predobravnavnega naroka, v okviru glavne obravnave pa le v primeru, če so stranke soglašale, da obtožencu sodi sodnik posameznik. Ker je v obravnavanem primeru sodeči senat že zasedal, predsednik senata ni imel pooblastila, da sam odloči o predlogih strank za izločitev dokaza.
navadna škoda – pravno priznana škoda – višina škode – spor majhne vrednosti – razpravno načelo – trditveno breme – priznana dejstva – materialno procesno vodstvo
V kolikor zaračunani strošek dela predstavlja urno postavko policista v okviru redne plače, to ni pravno priznana škoda, ker ne gre za zmanjšanje premoženja (navadna škoda).
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 168. člena ZIZ, ko je ugodilo zahtevku.
Taka tožba mora biti naperjena proti osebi, ki je v zemljiški knjigi (kljub temu, da obstaja pogodba) vpisana kot lastnik, saj je podlaga za vpis lastninske pravice lahko le sodba, ki učinkuje proti v zemljiško knjigo vpisanemu imetniku lastninske pravice (150. člen Zakona o zemljiški knjigi).
ZFPPIPP člen 131, 131/1. ZIZ člen 44, 44/3. ZPP člen 431.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – izvršba na podlagi verodostojne listine – vpliv postopka zaradi insolventnosti na izvršilne postopke in postopke zavarovanja – nedovoljenost izvršbe – osebni stečaj – sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – narava sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine – nalog za plačilo v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine – zavrženje predloga za izvršbo
Glede na naravo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine je zaradi ovire za vodenje izvršbe zoper insolventno dolžnico treba na podlagi prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP predlog za izvršbo zavreči in ne zavrniti.
ZUP člen 87. ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZPP člen 274, 274/1.
začasna nezmožnost za delo - vložitev tožbe - rok - zamuda roka - zavrženje tožbe
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).