ZPP člen 8, 243. ZPIZ člen 57, 139, 139/1, 139/2, 141, 141/2.
dodatek za pomoč in postrežbo - izvedenec - osnovne življenjske potrebe - upravičenost
Tožnik od devetih osnovnih življenjskih potreb sam ne more zadovoljevati šestih osnovnih življenjskih potreb, saj se ne more samostojno oblačiti in slačiti, ne obuvati niti sezuvati, samostojno gibati izven stanovanja in potrebuje pomoč pri odvajanju blata. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik večine osnovnih življenjskih potreb ne more zadovoljevati sam in je upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo v ustrezni višini.
Predlagatelja trdita, da se naroka nista mogla udeležiti zaradi zdravstvenih razlogov na strani predlagateljice, vendar pa nista predlagala preložitve naroka in nista ravnala tako, kot določa drugi odstavek 115. člena ZPP. Glede na to je prvo sodišče pravilno štelo, da sta umaknila predlog in zato ustavilo postopek. Ne glede na to pa imata predlagatelja možnost vložiti nov predlog.
Sodišče mora svojo odločitev o neizvedbi predlaganih dokazov ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje pa tega ni storilo, saj je na naroku za glavno obravnavo preostale dokazne predloge zavrnilo s pavšalno oceno, da so nepotrebni, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa se je opredelilo le do zavrnitve dokaza z izvedencem finančne stroke. Ker sodišče prve stopnje zavrnitve preostalih predlaganih, a neizvedenih dokazov, ni obrazložilo, je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepopolna oziroma pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga (ali dokaznih predlogov) strankam ne omogoča polnega, vsebinskega dialoga pred sodiščem prve stopnje in zato ogroža tudi pravico do pritožbe oziroma pravico stranke, da se v postopku izjavi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba delodajalca - prenos podjetja
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prenos podjetja oz. dela podjetja v smislu 73. člena ZDR dokazan, ker je 1. 8. 2012, to je ob uveljavitvi aneksa (na podlagi katerega je tožnik postal delavec prvotožene stranke) in prehodu delavcev, tudi tožnika, veljala pogodba o prepustitvi izvajanja storitev z dne 1. 6. 2012, s katero je bila prenesena celotna dejavnost drugotožene stranke na prvotoženo. Navedena pogodba je predstavljala podlago za prenos podjetja oziroma dela podjetja, ki je vključeval tudi prenos delavcev k delodajalcu prevzemniku, ki je bil izveden že po samem zakonu. Do spremembe delodajalca in prehoda delavcev pride neodvisno od volje delavca, na podlagi odločitve delodajalcev o pravnem prenosu podjetja oz. dela podjetja. Sklenitev aneksa v obravnavanem primeru sploh ni bila pogoj za prevzem in je bila tudi nepotrebna, ker se ob prehodu delavcev ne sklepa nova pogodba o zaposlitvi z delodajalcem prevzemnikom, ampak nanj že po samem zakonu preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je podlaga pogodbe o zaposlitvi in aneksa opravljanje določenega dela tožnika za plačilo pri delodajalcu in da takšna kavza ni nedopustna, zato ni mogoče govoriti o ničnosti spornega aneksa. Tožnik je s podpisom aneksa k pogodbi o zaposlitvi soglašal, da namesto delodajalca prenosnika vstopi delodajalec prevzemnik (drugotožena stranka) ter je 1. 8. 2012 tudi nastopil delo pri drugotoženi stranki in pri drugotoženi stranki delo opravljal vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani drugotožene stranke. Pri tem niso odločilne okoliščine v zvezi s potekom dela tožnika po sklenitvi aneksa, to je po 1. 8. 2012, čeprav so se razmere za prenesene delavce, vključno s tožnikom, le še poslabšale, saj je že čez nekaj mesecev prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pri delodajalcu prevzemniku. To pa ne pomeni, da je bil prehod delavcev po aneksu fiktiven, oziroma da je bil dejanski nagib prenos delavcev, ki jim je delodajalec prenosnik (drugotožena stranka) želel s čim manjšimi stroški odpovedati pogodbe o zaposlitvi oziroma se na ta način izogniti stroškom za plače in odpravnine, kar naj bi bilo po tožnikovem mnenju razlog za ničnost aneksa. Sprememba delodajalca je bila dejansko izvedena in ni mogoče šteti, da bi bila fiktivna.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116. ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/3. ZZRZI člen 40, 40/1, 40/6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezmožnost opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - izvedensko mnenje
Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu bolničar – negovalec I. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila pri tožnici ugotovljena invalidnost in da ji je bila iz tega razloga podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo le, kakšna je preostala delovna zmožnost tožnice in ali bi ji tožena stranka morala kot ustrezno delovno mesto ponuditi delo telefonista – receptorja IV (delo v vratarnici). Čeprav iz listin v spisu izhaja, da je bila pri tožnici ugotovljena III. kategorija invalidnosti, tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, prav tako ni ugotavljalo, ali je tožena stranka izvedla postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZPIZ-1 in ZZRZI, ki določajo postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, niti, ali je tožena stranka podala predlog na Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju Komisija) in ali je Komisija izdala (pozitivno ali negativno) mnenje. Poleg tega izdanega mnenja Komisije ni dokazno ocenilo. Navedena dejstva so odločilna, saj je v individualnem delovnem sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu mnenje Komisije po ustaljeni sodni praksi procesna predpostavka in je podvrženo sodni presoji. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnica je vsakemu od treh strank (delavcev - nadzornikov tožene stranke) dodatno zaračunala 1,00 EUR več, kot je znašala vrednost opravljenih storitev oziroma vrednost kupljenega blaga, pri prodaji voščilnice pa ni izdala računa, kar je bila njena obveznost po določbi 81. člena ZDDV-1. S takšnim ravnanjem je tožnica naklepno huje kršila pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1.Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost - izredna denarna socialna pomoč
Pritožbeno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka v predsodnem upravnem postopku, sama po sebi nista zadostna za odškodninsko odgovornost nosilca javnih pooblastil oz. državnega organa (v konkretnem primeru tožene stranke). Za obstoj odškodninske odgovornosti bi moralo biti ravnanje tožene stranke takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Moralo bi biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti, da bi ga bilo mogoče šteti kot samovoljno oz. arbitrarno. Okoliščine vsakokratnega primera, torej tudi v postopku odločanja o izredni denarni socialno pomoči, bi morale jasno kazati, da je organ pri izvajanju svoje funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njegovo ravnanje protipravno v smislu temelja odškodninske odgovornosti. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke uveljavljala plačilo odškodnine, ni utemeljen, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Tožnik je bil s pravnomočno sodbo obsojen na eno leto in en mesec zaporne kazni. ZObr za tak primer določa, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožniku delovno razmerje preneha z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa. Tožnik je namreč s svojim ravnanjem (storitev kaznivega dejanja) povzročil, da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi 7. odstavka 88. člena ZObr (zaradi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje). Dejansko gre za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi zakona, vendar pa je ta razlog, zaradi katerega je pogodba o zaposlitvi prenehala, povzročil tožnik. Gre torej za razlog, ki izvira iz njegovega krivdnega ravnanja. Zato je tožnik dolžan toženi stranki vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega in dopolnilnega vojaško strokovnega izobraževanja in usposabljanja, saj ga k temu zavezuje določilo pogodbe o zaposlitvi, s katero je bilo dogovorjeno, da mora tožnik vrniti sorazmeren del stroškov dopolnilnega vojaško strokovnega izobraževanja in usposabljanja, če odpove pogodbo o zaposlitvi enostransko ali pa mu je bila pogodba odpovedana zaradi krivdnih razlogov. Gre torej za pogodbeno dogovorjeno obveznost, ki tožnika zavezuje.
Predsednik senata odloča o predlogu strank za izločitev dokazov v okviru predobravnavnega naroka, v okviru glavne obravnave pa le v primeru, če so stranke soglašale, da obtožencu sodi sodnik posameznik. Ker je v obravnavanem primeru sodeči senat že zasedal, predsednik senata ni imel pooblastila, da sam odloči o predlogih strank za izločitev dokaza.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičena odsotnost z dela - pravica do zagovora - kršitev pravice do zagovora
Na podlagi 12. člena Zakona o ratifikaciji sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji in Protokola o izvajanju Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji (BBHZD) so delavci migranti upravičeni do enakega obravnavanja kot državljani države zaposlitve, zlasti glede delovnih pogojev, vključno s plačo in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožniku pred podajo izredne odpovedi ni omogočila zagovora in tudi ni dokazala okoliščin, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. S tem je bila tožniku kršena pravica do obrambe pred očitki iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita, izpodbijana sodba, s katero je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku, pa pravilna.
ZDR-1 člen 34, 85, 87, 89, 89/1, 89/1-3, 89/3. ZOPA člen 10, 10/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti - opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka je dokazala, da je tožnik določenega dne kljub jasnim navodilom glede hrambe ključev sefa na dogovorjenem mestu, pustil ključ sefa v pisarni čez noč, kar ni bilo dovoljeno, ker je bil ključ tam preveč dostopen. Ker je tožnik ravnal v nasprotju z jasnimi navodili delodajalca, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik očitano kršitev storil in da je bilo zato opozorilo glede te kršitve utemeljeno, tako da je izpolnjena obveznost delodajalca pred odpovedjo iz 1. odstavka 85. člena ZDR-1.
Tožnik je v posameznih dneh v juniju in juliju 2014 prodajal alkoholne pijače po 21. uri, kar je v nasprotju z zakonsko prepovedjo prodaje alkoholnih pijač med 21. in 7. uro (razen v gostinskih obratih, kjer je prodaja dovoljena do konca njihovega obratovalnega časa), ki je določena v 1. odstavku 10. člena ZOPA. S svojim ravnanjem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja - ravnal je v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi in kršil navodila tožene stranke, pa tudi obveznost iz 34. člena ZDR-1, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz 3. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 89. člena ZDR-1).
stroški postopka - spor o obstoju delovnega razmerja - spor premoženjskopravne narave - odmera stroškov
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu v primarnem tožbenem zahtevku uveljavljal zagotovitev zaposlitve, kar naj bi bila obveznost tožene stranke in sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo pri toženi stranki. Nadaljnji z
ahtevki, ki jih je tožnik postavil kot primarni zahtevek, se nanašajo na plačilo denarnih zneskov iz delovnega razmerja, kot posledice ugotovitve obstoja
delovnega razmerja pri toženi stranki. Ti denarni zahtevki so neločljivo povezani z obstojem delovnega razmerja, zato gre v tem delu za spor o obstoju delovnega razmerja. Navedeno pomeni, da je v obsegu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, skladno z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 tožena stranka dolžna sama nositi svoje pravdne stroške ne glede na zavrnitev glavnega zahtevka.
Tožnik je na obravnavi poleg že obstoječega glavnega zahtevka uveljavljal še podredni zahtevek, ki temelji na pogodbeni odškodninski odgovornosti, tj. zaradi neizpolnitve obveznosti po pogodbi civilnega prava. Čeprav sta glavni in podredni tožbeni zahtevek v določeni odvisnosti, ker sodišče odloča o podrednem zahtevku le, če spozna, da glavni zahtevek ni utemeljen, gre vseeno za dva samostojna tožbena zahtevka, ki imata različno dejansko in pravno podlago. Poleg tega se denarni zneski iz naslova škode, ki jih je tožnik postavil podrednem zahtevku, po višini le delno prekrivajo z denarnimi zneski primarnega zahtevka, saj je vrednost podrednega zahtevka višja od primarnega zaradi seštevka mesečnih zneskov za sporno obdobje, torej tudi zaradi upoštevanja denarnih zneskov za čas po vložitvi tožbe. Razlika med vrednostjo podrednega in denarnega dela primarnega zahtevka znaša skupaj 50.800,00 EUR, kar predstavlja obenem vrednost, od katere se pravdni stroški odmerijo po določbah ZPP, saj je spor v tem obsegu izključno premoženjskopravne narave. Zato je potrebno o teh stroških odločati na podlagi določb ZPP, ki se nanašajo na povrnitev pravdnih stroškov in je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke ter spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o pravnih stroških.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi – reintegracija
Ker je tožniku delovno razmerje pri toženima strankama (tožnik je imel s toženima strankama sklenjeni individualni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto direktor izterjave z 20 urnim tedenskim delovnim časom pri vsaki od toženih strank) prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar predstavlja zakonsko dopusten način prenehanja pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji 77. člena oziroma po 81. členu ZDR-1, in ne zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni upravičen do vrnitve na delo k toženima strankama, saj je sodišče ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženih strankah prenehalo zaradi sklenitve tega sporazuma in ne zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 9. 2013
navadna škoda – pravno priznana škoda – višina škode – spor majhne vrednosti – razpravno načelo – trditveno breme – priznana dejstva – materialno procesno vodstvo
V kolikor zaračunani strošek dela predstavlja urno postavko policista v okviru redne plače, to ni pravno priznana škoda, ker ne gre za zmanjšanje premoženja (navadna škoda).
Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo izven naroka za glavno obravnavo in o zadevi meritorno odločilo. Skladno s 24. členom ZDSS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali. Sodišče lahko stranko opozori na možnost, da se lahko odpove glavni obravnavi v roku, ki ga določi sodišče, odpoved pa mora biti pisna. Sodišče prve stopnje je stranki opozorilo na možnost, da lahko podata pisno odpoved glavni obravnavi. Iz listin v spisu pa ne izhaja, da sta stranki to možnost izrabili. Ker sodišče prve stopnje ni imelo pisne privolitve strank za odločitev brez naroka za glavno obravnavo, je izpodbijana sodba izdana v nasprotju s to zakonsko določbo. S tem pa je bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je kršitev načela kontradiktornosti po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A (osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona), ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kot brezposelna oseba, vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje), niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.
ZFPPIPP člen 131, 131/1. ZIZ člen 44, 44/3. ZPP člen 431.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – izvršba na podlagi verodostojne listine – vpliv postopka zaradi insolventnosti na izvršilne postopke in postopke zavarovanja – nedovoljenost izvršbe – osebni stečaj – sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – narava sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine – nalog za plačilo v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine – zavrženje predloga za izvršbo
Glede na naravo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine je zaradi ovire za vodenje izvršbe zoper insolventno dolžnico treba na podlagi prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP predlog za izvršbo zavreči in ne zavrniti.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – ugovor res iudicata – spremenjene okoliščine – nov predlog za oprostitev plačila sodnih taks
Toženec se v novem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks sklicuje na spremenjene okoliščine in zato predlaga tudi dokaze. Ker gre za nov predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ki temelji, po trditvah toženca, na okoliščinah, ki so se od pravnomočne odločitve o prvotnem predlogu spremenile, bi sodišče predlog moralo vsebinsko obravnavati in sprejeti odločitev.
Zaenkrat iz listin v spisu izhaja, da je osebna zdravnica tožnici dne 4. 9. 2015, ob ugotovitvi, da tožnica ni zmožna za delo, svetovala sprehode v naravi in na prostem, gibalne aktivnosti in plavanje na morju v spremstvu druge osebe, zato obstaja verjetnost, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita, saj ni podana iz utemeljenega razloga, zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča verjetnost obstoja terjatve izkazana. Tožnica pa ni izkazala kot verjetno nobene od ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ, zato je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrglo. Tožnica razen tega, da bi z odjavo iz socialnih zavarovanj izgubila pravice iz teh zavarovanj, zaradi tega pa bi ji nedvomno nastala težko nadomestljiva škoda, ni navedla ničesar drugega. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tožnica v vmesnem obdobju že sama prijavila v zdravstveno zavarovanje kot oseba z drugimi prihodki in s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da bi bila skladno z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 in naslednji) upravičena do zdravstvenih storitev, kot če bi bila zaposlena, torej ji ne bi nastala težko nadomestljiva škoda pri zdravljenju. Prav tako pa tožnica tudi ni izkazala, da si ne more sama plačevati prispevkov za zdravstveno zavarovanje, oziroma da je dolžna preživljati družinske člane. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz potrdila o prijavi v zavarovanje izhaja, da ima druge prihodke.
ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-10, 451, 452, 453. ZFPPIPP člen 221b, 221b/4, 221d, 221d/4.
spor majhne vrednosti – potrjena poenostavljena prisilna poravnava – vpliv poenostavljene prisilne poravnave na vtoževano terjatev – zahteva za izvedbo naroka – neizvedba naroka – priznanje dejstev – dokazni predlog za zaslišanje – substanciranost dokaznega predloga
Dokazni predlog za zaslišanje ne pomeni tudi zahteve za izvedbo naroka. Ni namreč nujno, da sodišče dokaznemu predlogu ugodi. Zato mora stranka izvedbo naroka zahtevati izrecno.
Trditve tožeče stranke so ostale neprerekane in s tem priznane. V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP pa priznanih dejstev ni potrebno dokazovati. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da na podlagi pisnih vlog in listinskih dokazov ni bilo mogoče odločiti, kot tudi očitki, da je bila toženi stranki z neizvedbo naroka kršena pravica do izjave.
Skladno s četrtim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d ZFPPIPP.