naknadna razširitev tožbe - ugotovitveni tožbeni zahtevek - rok za vložitev tožbe - pravni interes (pravna korist) za tožbo - prepozno vložena tožba v upravnem sporu
Ker je tudi ugotovitvena tožba podvržena predhodnemu preizkusu in procesnim predpostavkam iz 36. člena ZUS-1, se lahko ugotovitev nezakonitosti akta zahteva le, če je bilo s tem poseženo v tožnikove pravice in pravne koristi, torej mora sodišče tudi v primeru ugotovitvene tožbe presoditi, ali tožnik pravni interes izkazuje.
Ugotovitveni tožbeni zahtevek je bil vložen s pripravljalno vlogo, po poteku tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe, zaradi česar je tožba glede tega zahtevka prepozna in zato nedopustna.
ZBPP člen 11, 11/3, 13, 15, 14/4. ZUPJS člen 10, 11. ZUP člen 237, 237/1, 237/1-7.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - materialni pogoj - samska oseba - obrazložitev odločbe
Ker so odločilna dejstva glede tega, zakaj je tožnik kljub temu, da je poročen, upoštevan kot samska oseba ostala nepopolno ugotovljena, izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1.
zavrženje tožbe - izločitev uradne osebe - procesni sklep - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - dopustnost upravnega spora
Izpodbijani sklep o zavrnitvi zahteve tožnika za izločitev uradne osebe je odločitev procesne narave, ki se nanaša na izvedbo postopka davčnega inšpekcijskega nadzora DDV pri tožniku, pri čemer ZDavP-2 ne določa drugače. V upravnem sporu pa se na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 lahko izpodbijajo le tisti upravni akti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o neizločitvi uradne osebe pa predstavlja zgolj procesno odločitev, ne pa odločitev o glavni stvari, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu.
denacionalizacija - podržavljeno premoženje - upravičenci do denacionalizacije
ZDen daje položaj upravičenca do denacionalizacije samo osebam, ki so bile v trenutku podržavljenja lastniki tega premoženja. Le lastnik podržavljenega premoženja v času nacionalizacije je tako ob izpolnjenih pogojih iz ZDen lahko denacionalizacijski upravičenec. Glede vprašanja o lastništvu nepremičnine je torej treba v izhodišču upoštevati, komu je bila nepremičnina podržavljena glede na odločbo o podržavljenju in stanje v zemljiški knjigi.Ne upravni organ in ne sodišče v postopku denacionalizacije namreč nimata podlage, da bi preverjala pravilnost in zakonitost zemljiškoknjižnega vpisa.
Drugi odstavek 14. člena Ustave tudi od upravnih organov zahteva, da morajo bistveno enake položaje obravnavati enako; če so bistveno enaki položaji urejeni različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.15 Gre namreč za enakost v uporabi prava.16 Vendar pa ni enakosti v nepravu. To drugače povedano pomeni, da je odstop od prejšnje prakse dopusten, če je bila dotedanja praksa pravno nedopustna. Prejšnje protipravno ravnanje namreč ni razlog za zahtevo po enakem obravnavanju. Ni torej utemeljena zahteva po ponovitvi napake zaradi enakega obravnavanja.
ZMZ-1 člen 64, 65. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva
Tožena stranka s tožnikom ni razčistila okoliščin o tem, kako bi tožnik lahko pristojnemu organu predložil kakšne dokaze o smrti ali celo poboju njegovih družinskih članov in mu ni dala možnosti, da predloži morebitne dokaze, preden je zahtevek zavrgla.
V okoliščinah, ko tožnik ni imel že na prvi pogled neutemeljenega zahtevka glede na zatrjevane poboje družinskih članov, bi tožena stranka morala tožniku dopustiti možnost, da pridobi določene dokaze glede smrti in vzrokov smrti za družinske člane in da bi v primeru uspešno predloženih dokazov ali indicev preverila druge okoliščine v zvezi z lokacijo in časom zatrjevanih pobojev prek informacij o stanju v relevantnem področju Pakistana, pa tega ni storila, ampak je njegov zahtevek zavrgla.
Prvostopenjski organ je izvedel številne dokaze, iz katerih pa izhaja zgolj to, da tožnik ne prebiva na spornem naslovu, ne izhaja pa iz njih, kje naj bi dejansko prebival. Če se ta okoliščina ne da ugotoviti, ima torej upravna enota zakonsko podlago, da ugotovi zgolj to, da posameznik na določenem naslovu ne prebiva. Četudi 5. točka 2. člena ZPPreb-1, v kateri je določena definicija začasnega prebivališča, ne določa nobenih vezi, ki bi posameznike vezala na prijavljeni naslov, mora posameznik vseeno na določenem naslovu tudi dejansko prebivati, da se lahko šteje, da tam začasno prebiva.
sofinanciranje iz javnih sredstev - pandemija - COVID-19 - posebni ukrepi - začasno čakanje na delo - nadomestilo plače - obrazloženost odločbe - obrazložitev upravne odločbe
Kadarkoli je organ zavezan ugotavljati dejansko stanje (kot v obravnavanem primeru razloge začasnega čakanja na delo), ne gre za enostavno zadevo v smislu 81. člena DavP-2, za katero bi bila dopustna skrajšana obrazložitev.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 19, 19/2, 52, 52/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - predaja prosilca odgovorni državi članici - država članica EU, odgovorna za obravnavanje prošnje - načelo nevračanja - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - diskrecijska klavzula - suspenzivni učinek tožbe v upravnem sporu - začasna odredba
Tožena stranka je glede bivanjskih razmer in dostopa do nujne zdravstvene pomoči prepričljivo utemeljila, da s tega vidika očitno ni podana nevarnost kršitve 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU, saj so bile navedbe tožnika preveč splošne in ne izkazujejo stopnje nečloveškega ravnanja, ki je relevantno, da bi tožnik sprožil strogi zaščitni mehanizem omenjene pravice v postopkih po ZMZ-1 v Sloveniji. Vendar pa ima tožeča stranka prav v delu, kjer izpostavlja nevarnost vračanja tožnika iz Hrvaške v BiH spričo splošno znanih informacij o stanju in ravnanju s tujci in s tistimi, ki izrazijo namero za mednarodno zaščito, preden so te osebe nastanjene v centre na Hrvaškem. Kriterij (razmejitve), ko mora tožena stranka pristopiti k uporabi testa (ne)izpodbojnosti domneve oziroma k preverjanju načela medsebojnega zaupanja, je okoliščina oziroma pravni standard, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka („arguable claim“) glede 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali 19(2) člena Listine EU. Sodišče EU se je temu standardu iz sodne prakse ESČP na najbolj jasen način pridružilo v sodbi v zadevi B, kjer je Sodišče EU v zvezi s standardom avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva postavilo standard, da tožnikove trditve niso očitno neutemeljene glede tveganja za nečloveško ravnanje. Pravni standard („arguable claim“) mora organ med drugim ugotavljati preko presoje, ali ta (isti) organ države članice „razpolaga z elementi,“ ki pričajo o dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici glede na standard varstva temeljnih pravic, kot so priznane v pravnem redu Unije in zlasti v členu 4 Listine EU. V takem primeru mora pri odločanju o predaji osebe organom druge države članice presoditi obstoj te nevarnosti. Pristojni organ se mora opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Če takšnih informacij tožnik ne predloži v upravnem postopku ali v upravnem sporu, to ne more biti odločilno, ker mora po mednarodni sodni praksi v tovrstnih primerih organ ali sodišče, tudi ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca, informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti in važno je, ali bi organu te informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Ko organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, potem to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo. V zvezi s Hrvaško je splošno znano oziroma bi toženi stranki moralo biti poznano, da so številne mednarodnega organizacije in poročevalci opozarjali na določene resne pomanjkljivosti v azilnih postopkih in ravnanjih s tujci na Hrvaškem. Tožena stranka v postopku ni navedla nič konkretnega, kar bi kazalo, da navedeni problem ne obstaja v primeru vrnitve na Hrvaško po Dublinski uredbi. Tožnik je v času izvrševanja ukrepa premestitve tožnika na Hrvaško imel zahtevek glede varstva pred nečloveškim ravnanjem, ki ni bil očitno neutemeljen („arguable claim“), oziroma so v času izvršitve izpodbijanega dejanja obstajale javno dostopne informacije oziroma poročila relevantnih institucij, za katere bi tožena stranka morala vedeti, in ki so predstavljala utemeljene razloge za tveganje za kršitev pravice iz člena 4. oziroma 19(2) Listine EU v primeru vrnitve tožnika na Hrvaško. Takšne informacije so, kot že rečeno obstajale, tožnik se je na njih skliceval v tožbi, ko je dobil kvalificirano pomoč svetovalke za begunce, zato je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo, ker tožena stranka ni preverila relevantnih informacij v komunikaciji s hrvaškimi organi, da bi dobila ustrezna pojasnila ali zagotovila in ni ovrgla vsakršnega dvoma, ali bi tožniku v primeru vrnitve na Hrvaško bila kršena pravica iz 4. člena Listine EU. Po praksi ESČP velja, da kadar prosilec za azil nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s 3. členom EKČP, potem mora pravno sredstvo zoper sporno odločitev imeti avtomatični suspenzivni učinek. Slovenski zakonodajalec v ZMZ-1 (tretji in četrti odstavek 71. člena ZMZ-1) za primer tožbe v upravnem sporu, ko prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi z pravico iz člena 19(2) Listine EU ni določil avtomatičnega suspenzivnega učinka, ampak velja splošna določba iz 32. člena ZUS-1,51 ki pa velja za vse vrste upravnih odločitev in ni izrecno prilagojena standardom varstva 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU. Določba 27. člena Dublinske uredbe namreč ne vsebuje materialnega pogoja za izdajo začasne odredbe, ki ga vsebuje določba 32. člena ZUS-1, to pa je pogoj, da „bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda“, pri čemer je treba „skladno z načelom sorazmernosti upoštevati prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank“. V tem sporu je treba materialno-pravni pogoj o težko popravljivi škodi iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 obravnavati v smislu vprašanja, ali ima tožnik v konkretnem primeru zahtevek v zvezi z pravico iz člena 19(2) Listine EU, ki ni očitno neutemeljen. Če zahtevek ni očitno neutemeljen oziroma bi z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku v navedenem smislu nastala težko popravljiva škoda, sodišče izda začasno odredbo ne glede na to, da tožena stranka v odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe pravi, da bo skladno z dosedanjimi primeri počakala do dokončne odločitve sodišča. Če pa gre pri tožniku za zahtevek, ki je očitno neutemeljen z vidika pravice iz člena 19(2) Listine EU, je začasno odredbo mogoče izdati, če bi bila tožniku z izvršitvijo akta prizadeta težko popravljiva škoda v zvezi z drugimi pravno-zavarovanimi dobrinami, kot je člen 19(2) Listine EU, in bi bila izdaja začasne odredbe sorazmerna s prizadetostjo javne koristi. Sodišče je že ob presoji utemeljenosti tožbe ugotavilo, da tožnik v konkretnem primeru nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s pravico iz člena 4. oziroma 19(2) Listine EU, kar posledično pomeni, da bi tožba v tem upravnem sporu morala imeti avtomatični suspenzivni učinek. Vendar pa je sodišče namesto avtomatičnega suspenzivnega učinka ugodilo predlogu tožnika, da začasno zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu. Zato se sodišču ni bilo treba spuščati še v presojo, ali je izkazana težko popravljiva škoda.
ZIUPGT člen 15, 15/1, 15/1-3. ZUP člen 214, 214/1.
sofinanciranje iz javnih sredstev - pandemija - COVID-19 - posebni ukrepi - nadomestilo plače - nadomestilo plače za čas čakanja na delo - začasno čakanje na delo - pogoji za priznanje pravice - omejitev opravljanja dejavnosti - obrazloženost odločbe
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja zgolj navedba, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT, torej da ji je bilo kot delodajalcu s predpisom Vlade RS omejeno ali onemogočeno opravljanje dejavnosti. Pri tem pa ni mogoče razbrati, katero dejavnost je upravni organ pri odločitvi upošteval in katero časovno obdobje ter zakaj omejitve in Odloki, ki jih navaja tožeča stranka, po mnenju tožene stranke niso omejevali njene dejavnosti.
okoljevarstveno soglasje - vplivno območje - lastnik sosednje nepremičnine - priznanje statusa stranskega udeleženca - pravni interes za udeležbo v postopku
Po presoji sodišča niso utemeljeni razlogi tožene stranke, da naj bi zakonodajalec zaradi racionalnosti vodenja postopkov z združevanjem postopkov v GZ predvidel enkratno pozivanje splošne javnosti in stranskih udeležencev in na ta način časovno omejil pravico stranskih udeležencev, da sodelujejo v postopku. Tako iz zakonskega teksta kot iz obrazložitve členov izhaja, da zakon različno obravnava položaj stranskih udeležencev in položaj splošne javnosti, pri čemer prekluzivni rok 30. dni veže le na pravico dajanja pripomb in mnenj splošne javnosti. Da je tako razlikovanje položaja javnosti in položaja stranskih udeležencev potrebno, nenazadnje izhaja tudi iz ZVO-1, ki v 58. členu ureja sodelovanje javnosti ter v 65. členu obvestilo javnosti, medtem ko stranke z interesom določa drugi odstavek 64. člena ZVO-1. Pri tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da 64. člen ZVO-1 ne izključuje možnosti, da stranski udeleženec svoj pravni interes za udeležbo v postopku utemelji na podlagi 43. člena ZUP.
brezplačna pravna pomoč - bistvena kršitev določb postopka - tožeča stranka - neskladje med izrekom in obrazložitvijo
Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je podano neskladje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe glede vprašanja, kdo je v predmetni upravni zadevi zaprosil za BPP (in je tako stranka upravnega postopka), toženka pa je (glede na izrek izpodbijane odločbe in že pojasnjene okoliščine zadeve) v upravnem postopku najmanj preuranjeno zaključila, da je za BPP tožnica zaprosila v svojem imenu. Iz predstavljenih razlogov izpodbijane odločbe z vidika tožbenih očitkov ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.
ZPOP-1 člen 24, 24/2, 34a, 34a/5. ZUP člen 63, 63/2. URS člen 22.
COVID-19 - sofinanciranje iz javnih sredstev - javni poziv - elektronska vloga - smiselna uporaba ZUP - enako varstvo pravic
Smiselna uporaba določb ZUP, ki prihaja v poštev tudi v konkretni zadevi, ne pomeni, da javni poziv način vlaganja vlog lahko določa drugače, kot to določa ZUP. Omejitev načina oddaje vlog na izključno elektronskega predstavlja neutemeljen poseg v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), saj mu onemogoča, da bi organ vsebinsko obravnaval njegovo vlogo, ki je bila vložena v skladu z določbami ZUP in ki veljajo tudi v obravnavanem postopku o dodeljevanju javnih sredstev.
davek na dediščine - davčna osnova - sklep o dedovanju - dedni red - drugi dedni red - terjatev - nastanek davčne obveznosti - stečaj - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče pritrjuje tožnikovemu ugovoru glede zmotne uporabe materialnega prava, ker je davčni organ pri ugotavljanju davčne osnove upošteval nominalno vrednost denarne terjatve. Po presoji sodišča namreč ni pravilno stališče davčnega organa, da je pri izračunu davčne osnove potrebno upoštevati denarno terjatev v nominalnem znesku 202.294,47 EUR. Iz tretjega odstavka 5. člena ZDDD namreč izhaja, da je potrebno pri premičninah, razen pri denarju pri ugotavljanju osnove za davek ugotavljati tržno vrednost tega premoženja. Po sodni presoji denarne terjatve ni mogoče obravnavati enako kot denarja, temveč je potrebno oceniti njeno tržno vrednost, kot izhaja iz tretjega odstavka 5. člena ZDDD. Pri denarni terjatvi do stečajnega dolžnika gre namreč za pravico terjati denarno terjatev od stečajnega dolžnika v nominalni višini, kot izhaja iz sklepa o dedovanju, ne pomeni pa nujno, da bo imetnik terjatve izterjal terjatev v celotnem nominalnem znesku, zato denarne terjatve po sodni presoji ni mogoče enačiti z denarjem. Ker davčna obveznost v skladu s 6. členom ZDDD nastane na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju, je potrebno tržno vrednost denarne terjatve po sodni presoji oceniti na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Ker je davčni organ upošteval nominalno vrednost denarne terjatve, je po sodni presoji zmotno uporabil tretji odstavek 5. člena ZDDD.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/1, 28/3. ZMZ-1 člen 84, 84a, 84a/1, 84a/1-3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - odvzem prostosti - nevarnost pobega - begosumnost - znatna nevarnost pobega prosilca - objektivni kriterij - dokazno breme
Zgolj ugotovitev, da je tožnik predhodno za mednarodno zaščito že zaprosil na Hrvaškem in v Bolgariji, kjer na odločitev ni počakal, brez obstoja drugih posebnih okoliščin primera, dopušča možnost pridržanja osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Dublinski uredbi, kar bi bilo v izrecnem nasprotju s prvim odstavkom njenega 28. člena.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - revizija - verjeten izgled za uspeh - breme dokazovanja - pravica do izjave
Če se je toženki zdela tožnikova prošnja za BPP nekonkretizirana, bi morala tožnika pozvati na dopolnitev oziroma tožniku omogočiti pravico do izjave. Skladno z določbami ZBPP je, da organ tožnika pozove, da pove razlog, okoliščine oziroma dejstva, zaradi katerih meni, da je sodna odločba, ki jo želi izpodbijati z revizijo, nezakonita oziroma mu krši določeno pravico. S tem se v upravnem postopku odločanja o prošnji za BPP uresničuje pravica do zaslišanja stranke. Tožniku pa toženka pred izdajo odločbe v skladu z 9. členom ZUP ni dala možnosti, da se opredeli do njenih stališč, da nima možnosti za uspeh zgolj zato, ker v prošnji ni z ničemer niti zatrjeval niti izkazal razlogov za dopustitev revizije.
ZVO-1 člen 3, 157, 157a. Uredba o odpadkih (2022) člen 3, 3/1, 3/1-3.
odpadki - ravnanje z odpadki - posest odpadkov - zahtevek za povrnitev škode
V inšpekcijskem postopku je bistveno, da inšpektor ugotovi, kdo je zavezanec, torej stranka, proti kateri teče postopek. V ta namen ima inšpektor na razpolago vse procesne inštitute ZUP (subsidiarna uporaba), da določi zavezanca pravilno. Inšpektor ima poleg pooblastil po ZUP tudi posebna pooblastila po ZIN.
V upravnem postopku, tudi v inšpekcijskem postopku, je odgovornost za pravilno ugotovitev dejanskega stanja predvsem na organu, ne glede na dokazno breme iz 140. člena ZUP.
ZGO-1 člen 3, 3a, 152. Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (2008) člen 6. Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (2013) člen 6, 6/3, 10.
inšpekcijski ukrep odstranitve objekta - odstranitev reklamnih panojev - poseg v varovalni pas državne ceste - soglasje za postavitev objekta za oglaševanje
Soglasje pristojnega organa za postavitev oglasnih panojev mora biti veljavno oziroma po vsebini takšno, da iz njega izvirajo pravne poseldice. Ker je bilo soglasje izdano s pogojem, da se uredi služnost, do sklenitve takšne služnostne pogodbe pa ni prišlo, izdano soglasje in dovoljenje ni povzročilo pravnih posledic. Zaradi navedenega pa ni moč šteti obravnavanih objektov kot enostavnih. Četudi bi navedena objekta izpolnjevala vse ostale pogoje za enostavna objekta, jih glede na izrecne določbe v zvezi z nujno izgraditvijo v varovalnem pasu avtoceste brez veljavnega soglasja DARS d.d. za takšno postavitev ni moč šteti za enostavna objekta.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - subjektivni rok - objektivni rok - verjetni zgled za uspeh
Tožnik je tožbo in predlog za vrnitev zadeve v prejšnje stanje vložil po izteku tako subjektivnega kot objektivnega roka. Posledično sta bila tožnikova tožba in predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložena prepozno.
Ker je zamudil preklizivni rok za vložitev tožbe in predloga za vrnitev zadeve v prejšnje stanje, za njegovo pritožbo ne obstajajo verjetni izgledi za uspeh.
Glede na navedeno dejavnost, ki jo izvaja tožnik, ne sodi med javne službe, tožnik pa tudi ni organiziran tako, da bi javno službo lahko izvajal oziroma tega, da mu je bila dodeljena koncesija za opravljanje javne službe, niti ne zatrjuje. Zato je toženka po presoji sodišča prejemek pravilno uvrstila med prihodke od televizijske dejavnosti. Drži sicer trditev tožnika, da se obravnavani prejemek po ZAvMS-B ne šteje več za prihodek iz televizijske dejavnosti, saj 38. člen ZAvMS po spremembi izrecno našteva prihodke, ki se vštevajo v osnovo za odmero, med njimi pa ni prejemkov, ki jih izdajatelj prejme za sofinanciranje programa od države. Vendar se ta ureditev, kot je sodišče že pojasnilo, v tej zadevi ne uporablja, saj se postopki, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (43. člen ZAvMS-B).
poštne storitve - izvajanje univerzalnih poštnih storitev - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda - javni interes
Tožeča stranka pojem težko popravljive škode v predlogu za izdajo začasne odredbe pretežno utemeljuje na predpostavki, da v primeru izvršitve obveznosti, naložene z izpodbijano odločbo, več ne bo mogla izvajati storitve „blagovno pismo“ kot komercialne storitve, in nato iz tega izpeljuje zatrjevano izgubo tržnega deleža ter prometa.Ker se tožeči stranki nalaga zgolj, da zagotovi prenos blaga znotraj univerzalne poštne storitve v notranjem in mednarodnem poštnem prometu v enakih masnih stopnjah in po enakih cenah, kot je to zagotavljala na dan 31. 12. 2020, sodišče ocenjuje, da ne gre za težko popravljivo škodo tudi iz razloga, ker je do navedenega datuma tožeča stranka lahko normalno poslovala.