tožba v upravnem sporu - tožba zoper odločitev sodne veje oblasti - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe
V konkretnem primeru tožnik izpodbija sklepa in sodbo sodišča, s katerimi sta bili zavrženi vlogi, oziroma zavrnjeni njegovi zahtevki. Gre torej za sklepa in sodbo, izdane v pravdnem postopku, ki sodi v pristojnost rednega sodišča, konkretno Okrajnega sodišča v Ljubljani. Tožnik zato odločitev, ki jih je sprejelo okrajno sodišče, potrdilo pa Višje sodišče v Ljubljani, s sklepi navedenimi v uvodu te sodbe, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Tožnik smiselno sicer uveljavlja tudi kršitve ustavnih pravic, vendar pa teh zatrjevanih kršitev ne more uspešno uveljavljati, kot samostojnega razloga za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Izpodbijane akte namreč, že z ozirom na njihovo naravo, kot akte sodišča ni mogoče šteti za posamičen akt iz citirane zakonske določbe. Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči. Morebitne kršitve mora tožeča stranka uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru za to predvidenega postopka pred rednimi sodišči, po izčrpanju pravnih sredstev, pa v primeru kršitve ustavnih pravic, z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem in RS. Ker je torej zoper odločitev sodišča v pravdnih postopkih zagotovljeno drugo sodno varstvo, niso podani pogoji za sprožitev subsidiarnega upravnega spora zaradi varstva človekovih pravic.
Uredba Komisije (ES) št. 1122/2009 z dne 30. november 2009 o podrobnih pravilih za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009 v zvezi z navzkrižno skladnostjo, modulacijo ter integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom v okviru shem neposrednih podpor za kmete, določenih za navedeno uredbo, ter za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 v zvezi z navzkrižno skladnostjo v okviru sheme podpore, določene za sektor vin člen 57, 58.
Tožniku ni mogoče očitati nepravilnosti oziroma čezmerne prijave, saj ne gre za prijavo neobdelanega ali tujega zemljišča, ampak za navajanje druge številke GERK-a, do česar pa ni prišlo iz razlogov na strani tožnika, ampak zaradi naknadne spremembe številke GERK-a v postopku komasacije. Iz tega pa sledi, da tudi razlogov za zavrnitev zahtevanih plačilnih pravic po 57. členu Uredbe Komisije (ES) št. 1122/2009 ni.
javni razpis - razpisni pogoji - začetek izvajanja projekta
Kot izhaja iz določb razpisne dokumentacije, je ključno za presojo upravičenosti vloge na javni razpis, kdaj so se začele aktivnosti v zvezi s projektom oziroma začetek izvajanja projekta, to pa je širši pojem od pojma gradnje po ZGO-1.
ZDavP-2 člen 79, 79/3. ZUP člen 113, 113/2, 118, 118/2. ZOdvT člen 13.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - stroški postopka - pritožba - ponovni postopek - uspeh v postopku
Določbe tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 ni mogoče razumeti v absolutnem smislu, torej da se postopek lahko konča samo za stranko ugodno ali pa neugodno, pač pa glede na uspelo pritožbo in ponovljen postopek ter zmanjšanje obveznosti tudi deloma ugodno oziroma deloma neugodno. V primeru delnega uspeha se stroški delijo v sorazmerju z doseženim uspehom.
Če je stranka v pravnem sredstvu dovolj določno opredelila sporni oziroma izpodbijani del oziroma znesek, se to upošteva tudi pri odločanju o stroških postopka; sicer pa se šteje, da je odločitev izpodbijala v celoti in tako računa uspeh v postopku.
Tudi stroškovno odločitev mora upravni organ obrazložiti tako, da je mogoč njen preizkus, in to toliko bolj, kolikor odstopi od višine nagrade, predvidene za povprečni primer. Pri tem presoje, da gre za primer, manj zahteven od povprečnega, ni mogoče utemeljevati s tistimi merili, ki so po svoji naravi kvečjemu pokazatelj nadpovprečne zahtevnosti (uporaba tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika).
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženje prosilca - v izreku kazenske sodbe ugotovljena denarna sredstva
Tožena stranka se je pri svoji odločitvi o vrednosti tožnikovega premoženja pravilno oprla na podatke iz pravnomočne kazenske sodbe, iz izreka katere izhaja, da si je tožnik pridobil denarna sredstva v vrednosti najmanj 80.000,00 EUR. Ta vrednost pa presega vrednost premoženja, določeno v prvem odstavku 27. člena ZSVarPre.
Kot neutemeljene in pavšalne zavrača sodišče tožbene ugovore, ki se nanašajo na višino izterjevanega zneska oziroma navedbe, da tožeča stranka ni bila davčni dolžnik. Tožeča stranka teh ugovorov namreč ni konkretizirala oziroma ni določno pojasnila, kateri izmed izterjevanih zneskov ali izvršilnih naslovov, ni bil pravilno upoštevan. Prav tako sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je iz knjigovodske kartice tožeče stranke razvidno, da je znašal dolg tožeče stranke iz naslova neporavnanih obveznosti na dan 30. 6. 201 le 511,95 EUR. Gre namreč za stanje dolga po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, sodišče pa je dolžno presojati stanje dolga na dan izdaje izpodbijanega sklepa.
ZID-1 člen 19, 19/1,19/1-6. ZDR-1 člen 4, 13, 13/2. OZ člen 1035.
ukrep inšpektorja za delo - ukrep prenehanja opravljanja dela s študenti - študentsko delo - delovno razmerje - pogodba o zaposlitvi - uporaba splošnih pravil civilnega prava za pogodbo o zaposlitvi
Razmerje med delavcem in delodajalcem, ki izpolnjuje vse elemente delovnega razmerja, se šteje za delovno razmerje in se glede na določbo drugega odstavka 13. člena ZDR-1 ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava. Ugotovljena dejstva za šest študentov in druge okoliščine, navedene v izpodbijani odločbi (neprerekane), omogočajo zaključek, da je pri navedenih študentih ugotoviti elemente delovnega razmerja.
Za ugotovitev, da vzpostavljeno razmerje med delodajalcem in delavcem izpolnjuje znake delovnega razmerja, samo poimenovanje pogodbe ni odločilen dejavnik pri presoji, niti ni odločilna pisna oblika sklenjene pogodbe. Za opredelitev in konkretizacijo kršitve je toženka v izrek lahko navedla podlago, po kateri študentje pri tožniku opravljajo delo – študentsko napotnico, ki je ustrezno izpolnjena s strani organizacije, ki posreduje začasna in občasna dela, kar pa ne pomeni, da se med delodajalcem in študentom, ki delo opravlja, ne vzpostavi civilnopravno razmerje za opravljanje začasnega in občasnega dela.
Po sklepu o dedovanju je tožnik nedvomno pridobil nepremičnine. Navedba v zahtevi, da tožnik v postopku, za katerega se zahteva povračilo stroškov, ni pridobil premoženja, je zato neutemeljena in v nasprotju s podatki, razvidni iz listin, ki jih prilaga tožbi. Iz listin tudi ne sledi, da bi tožnik podedoval (zgolj) hišo, v kateri živi s svojo družino, kar pomeni, da ni izkazal, da mu grozi prodaja hiše v izvršbi. Drugih nepopravljivih oziroma težko popravljivih posledic, ki mu bodo nastale s plačilom dolžnega zneska, pa tožnik ne izkaže in tudi ne zatrjuje.
denacionalizacija - izvršba odločbe o denacionalizaciji - uporaba splošnih premoženjskih oziroma odškodninskih predpisov - zastaranje - zastaranje judikatne terjatve - posebna narava denacionalizacije - SDH
Omejitev pravic, ki jih upravičenci pridobijo iz denacionalizacije z zastaranjem, kot je urejeno v civilnem pravu, tudi kot je urejeno v 356. členu OZ (po katerem judikatne terjatve zastarajo v desetih letih), ker teh omejitev zakonodajalec za denacionalizacijo ni izrecno predvidel, ni mogoča.
Na podlagi denacionalizacije ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava; pri denacionalizaciji gre za poseben pravni institut, ki ga je zakonodajalec uzakonil s posebnim zakonom.
ZDen na novo ureja lastninska razmerja z učinkom za naprej (ex nunc). Ne gre za vzpostavitev prejšnjega stanja, saj ZDen denacionalizacijskega zahtevka (kot povedano) ni oblikoval kot odškodninskega. Če se odvzeto premoženje vrne v obliki odškodnine v obveznicah SOD, je SDH naložena izročitev obveznic. Odškodnina, ki je s tem priznana upravičencu, ni klasična odškodnina, temveč posebno odškodovanje, s katerim se v okvirih, predvidenih z ZDen, razmerje uredi za naprej. Na drugačno stališče ne more vplivati dejstvo, da je SDH organizirana v obliki gospodarske družbe, ki ima v postopku denacionalizacije položaj stranke. Bistveno je, da je SDH finančna organizacija, ki jo je država ustanovila za poravnavo obveznosti upravičencem po ZDen (2. člen ZSOS). Skladno s 77. členom ZSDH-1 je SDH nastala s prevzemom pristojnosti in obveznosti SDH s strani družbe SOD, s tem da kot SDH poleg nalog po ZSDH-1 uresničuje vsa svoja pooblastila, pristojnosti, pravice in obveznosti družbe SOD pred preoblikovanjem. Te pravice in obveznosti je že pred oblikovanjem uresničevala kot pravna oseba, organizirana v obliki delniške družbe, katere edini delničar je Republika Slovenija (prvi in drugi odstavek 3. člena ter tretji odstavek 4. člena ZSOS). SDH kot javnopravni subjekt tudi zato glede obveznosti iz odločbe o denacionalizaciji nima položaja (klasičnega zasebnega) dolžnika v obligacijskem razmerju. Kot zavezanec za denacionalizacijo v obliki obveznic SOD je bil ustanovljen prav z namenom, da izvršuje obveznosti, ki jih je država z ZDen prevzela za vrnitev med in po drugi svetovni vojni krivično odvzetega premoženja. Izvršitvi obveznosti iz pravnomočne odločbe o denacionalizaciji se zato ne more upirati s sklicevanjem na zastaranje po določbah zakona, ki ureja obligacijska razmerja.
DDV - odbitek vstopnega DDV - davek o dohodkov iz dejavnosti - nesorazmerja med prihodki in odhodki - cenitev davčne osnove
Tožnici ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV po spornih računih prvenstveno zato, ker ni izkazala uporabe blaga ali storitev za namene svojih obdavčenih transakcij.
Tožnica bi bila dolžna davčnemu organu predložiti takšna dokazila, da bi bilo iz njih nedvomno razvidno, kakšen je njen namen. Na strani tožnice namreč je, da dokaže, da se bodo nepremičnine uporabljale za obdavčeno dejavnost. S takimi dokazili mora razpolagati že v trenutku dobave, saj lahko le tako davčni organ preizkusi, ali je resnično podan namen, kot je predpisan v prvem odstavku 63. člena ZDDV-1, to je uporaba blaga oz. storitev za namene zavezančevih obdavčenih transakcij, pri čemer bi tak namen tožnica morala tudi izkazati z določenimi aktivnostmi, ki bi jih lahko izkazovala z določenimi listinami.
Cenitev davčne osnove predstavlja ugotovitveni postopek, s katerim se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo (68. člen ZDavP-2). Iz navedene določbe izhaja, da cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih postopkih, ki je določeno v 5. členu ZDavP-2. Cilj cenitve je, da se čimbolj približa dejstvom, ki so za predmet obdavčitve in odmero davka pomembna.
Vračilo trošarine se lahko uveljavlja na podlagi pisne vloge, kar pomeni, da mora stranka že v svoji pisni vlogi izraziti voljo in namen, da s to vlogo zahteva vračilo trošarine. Strankina volja in namen morati biti na ustrezen način izražena v vlogi sami in razvidna iz vsebine.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v času njene izdaje že prestal 97,6% kazni in da jo v celoti prestane dne 13. 5. 2015. Glede na to, da je tožnikova zaporna kazen že potekla oziroma jo je že prestal, tožnik v tožbi, ki jo je vložil 11. 5. 2015, več ne izkazuje pravnega interesa (pravne koristi) za rešitev tega spora.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina od tuje države - FIP
Iz 5. člena razdelka B priloge 1 k Finančni in izravnalni pogodbi (FIP) izhaja, da so osebe nemške narodnosti osebe, ki jih je domovina štela kot take. Leta 1945 in 1946 so A.A. v Jugoslaviji šteli za osebo nemške narodnosti, saj tako izhaja tudi iz odločbe o podržavljenju Okrajne zaplembne komisije, na podlagi katere mu je bilo premoženje podržavljeno kot osebi nemške narodnosti, ki je bila izdana na podlagi Odloka Avnoj o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino in potrjena s strani Okrožne zaplembne komisije v Ljubljani.
trošarina - odlog plačila trošarine - primanjkljaj trošarinskih izdelkov - zahteva za odpust trošarine
ZTro nalaga obveznost obračunavanja in plačevanja trošarine od primanjkljaja trošarinskih izdelkov, ki so v režimu odloga plačila trošarine. ZTro ne nalaga obveznosti vložitve zahtevka za odpust trošarine, ampak daje pravico, torej možnost za uveljavitev odpusta plačila trošarine, na podlagi vloženega zahtevka. Nesporno pa je, da mora tisti, ki želi uveljavljati odpust plačila trošarine, ravnati v skladu z zakonom in zahtevek vložiti, v nasprotnem primeru mora obračunati trošarino in jo tudi plačati.
ZUOPP-1 člen 4, 23, 24, 26, 27. Pravilnik o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami člen 2, 3, 9, 14, 14/3, 20, 21.
usmeritev v prilagojen izobraževalni program - pogoji za usmeritev - preverjanje ustreznosti usmeritve - strokovno mnenje komisije za usmerjanje otrok
V obravnavanem primeru ni razvidno, da bi komisija za usmerjanje otrok menila, da ne more pripraviti strokovnega mnenja na podlagi razpoložljive dokumentacije, pregledov in razgovorov. Sodišče ne dvomi v pravilnost strokovne odločitve, ki je skladna tudi s pooblastili, ki jih ima po ZUOPP-1, saj zakon dopušča strokovni komisiji, da sama odloči o tem, ali bo v svoje delo vključila tudi specialiste.
Sodišče se v strokovno oceno ne more spuščati, saj za to nima ustreznega znanja in je tudi sicer zadržano glede presoje strokovne ocene komisije, saj se v tem postopku preizkuša zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve, ne pa presoja strokovnosti medicinskih strokovnjakov. Po presoji sodišča je bil postopek usmerjanja v obravnavani zadevi izveden pravilno in je komisija postopala skladno s pooblastili, ki jih ima po ZUOPP-1 in Pravilnikom o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Iz upravnih spisov izhaja, da sta obe komisiji za usmerjanje pred odločitvijo pridobili pisno mnenje otrokove učiteljice in da sta odločali na podlagi razpoložljive dokumentacije, pregledov in razgovorov, kot izhaja iz strokovnih ocen.
ZEKom-1 člen 217, 217/1, 217/1-2. ZUP člen 37, 87, 87/4. ZUS-1 člen 52.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - izločitev uradne osebe - osebno vročanje - nova dejstva in novi dokazi v tožbi
Tožnik je bil kot naročnik oziroma uporabnik telefonskih številk mobilnemu operaterju dolžan plačati opravljene storitve skladno s pogodbeno dogovorjenimi obveznostmi oziroma splošnimi pogoji poslovanja in cenikom, zato ob upoštevanju podatkov iz izpisov CDR ne more uspeti z golim (nekonkretiziranim) zatrjevanjem v smeri, da storitve, ki so predmet spora, naj ne bi bile opravljene oziroma da jih ni opravil sam.
Tožnik bi moral, če je menil, da kakšne okoliščine vzbujajo dvom v nepristranost uradne osebe, skladno s prvim odstavkom 37. člena ZUP zahtevati njeno izločitev že v postopku pred toženko. Da bi tako ravnal, ne navaja, niti to ne izhaja iz spisovne dokumentacije. Nova dejstva (in novi dokazi) pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - kazenski postopek - zahteva za varstvo zakonitosti
Pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP morajo, poleg subjektivnega, izpolnjevati vsi prosilci za BPP. Pri tem se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Tožnik v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti nima možnosti za uspeh in zato objektivnega pogoja za dodelitev BPP ne izpolnjuje. Upoštevanje kriterija možnosti uspeha oziroma razumnosti vlaganja izrednega pravnega sredstva – zahteve za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku ne posega v ustavne pravice tožnika in ne nasprotuje stališčem, ki jih je o ustavnoskladni razlagi 24. člena ZBPP v kazenskih zadevah zavzelo Vrhovno sodišče
ZUP člen 87, 98, 98/1, 235. ZUS-1 člen 2, 2/1, 36, 36/1, 36/1-2, 64, 64/1, 64/1-2.
odobritev pravnega posla - vročanje - osebno vročanje - pomote pri vročanju - rok za pritožbo - dokončni upravni akt - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - prezgodaj vložena tožba
Ob tožbenih navedbah, da se tožnik zaradi poškodovanega hišnega predalčnika brez svoje krivde ni mogel seznaniti s sporočilom o prispelem pismu s prvostopenjsko odločbo in da je bil po poizvedovanju z odgovorom prvostopenjskega organa z dne 1. 7. 2015 šele dne 2. 7. 2015 obveščen o neuspešni vročitvi odločbe, ko mu je bila ta odločba nato tudi vročena (po pooblaščencu), in (že) pritožbeni navedbi, da je bila tožniku odločba prvostopenjskega organa vročena po pooblaščencu (šele) dne 2. 7. 2015, sodišče odločitvi drugostopenjskega organa in njegovemu razlogovanju ne pritrjuje. Po presoji sodišča bi moral drugostopenjski organ, da bi popolno in pravilno ugotovil dejansko stanje, na podlagi katerega bi lahko zaključil o pravočasnosti pritožbe, na pritožbeno navedbo o 2. 7. 2015 kot dnevu vročitve odločbe tožniku to okoliščino in okoliščine vročanja s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP raziskati.
Izpodbijana odločba prvostopenjskega organa zaradi odprave drugostopenjskega sklepa ne predstavlja dokončnega upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1. Namreč ker je tožnik zoper prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrgel, sodišče pa je ta sklep kot nezakonit odpravilo in vrnilo zadevo organu druge stopnje v nov postopek, odločba prvostopenjskega organa še ni dokončna. Tožba zoper odločbo prvostopenjskega organa je torej vložena prezgodaj, saj mora biti najprej izveden pritožbeni postopek.
odpis dolga do države - pogoji za odpis dolga - premoženje zavezanca - soglasje ministrstva
Ministrstvo za finance je kot organ, čigar soglasje je potrebno za odločbo, na zahtevo oziroma predlog Ministrstva za pravosodje, da se tožniku dolg do RS odpiše, odgovorilo v postavljenem roku. Pri tem je v svojem odgovoru navedlo, da predlog za odpis, ki ga je dalo Ministrstvo za pravosodje, nima ustrezne utemeljitve ter ga hkrati pozvalo, da glede na višino dolga svoj predlog ustrezno dopolni. Soglasja torej ni dalo niti ga ni odreklo, temveč je dopustilo, da se soglasje izda, v kolikor bo predlog glede nevnovčljivosti tožnikovega premoženja vseboval ustrezno utemeljitev. Zgolj kot pogojno pravilni pa so iz spisov razvidni tudi podatki o (ne)obstoju tožnikovega premoženja oziroma njegovi nevnovčljivosti in s tem o pogoju za odpis dolga iz tretjega 77. člena ZJF.
ZEKom-1 člen 51, 54, 57. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
dodelitev radijskih frekvenc - vsebina odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc - podaljšanje odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc - sprememba odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc - absolutna bistvena kršitev določb postopka
V izpodbijani odločbi toženka ugotavlja, da zadržki za podaljšanje predmetne odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc ne obstajajo, izpolnjeni pa so tudi vsi ostali pogoji, predpisani za uporabo radijskih frekvenc, kot jih določa prvi odstavek 54. člena ZEKom-1, v svoji nadaljnji navedbi pa, da v kolikor toženka tehničnih parametrov tožnikove radijske postaje v postopku podaljšanja veljavnosti ne bi prilagodila na način, kot izhaja iz prve točke izreka te odločbe, vsi pogoji za podaljšanje predmetne ODRF, kot to predpisuje prvi odstavek 54. člena ZEKom-1, sploh ne bi bili izpolnjeni. Izpodbijane odločbe se zato ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).