davek od dohodkov pravnih oseb - davčni odtegljaj - dvojno obdavčevanje - izogibanje dvojnemu obdavčevanju - posebni ugotovitveni postopek - načelo zaslišanja stranke
O znižanju ali oprostitvi plačila davčnega odtegljaja, ki se uveljavlja pred izplačilom dohodka na podlagi 260. člena ZDavP-2 oziroma o vračilu davčnega odtegljaja na podlagi 262. člena ZDavP-2, se odloča brez posebnega ugotovitvenega postopka (drugi odstavek 73. člena ZDavP-2) oziroma po skrajšanem ugotovitvenem postopku (144. člen ZUP) le v primeru, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je v zahtevku navedla oziroma predložila stranka. Če se dejansko stanje ugotavlja na podlagi uradnih podatkov ali podatkov, ki so organu znani, je treba posebni ugotovitveni postopek izvesti, kadar je treba dati strankam možnost, da uveljavijo oziroma zavarujejo svoje pravice ali pravne koristi.
Pri odločanju o zahtevku za oprostitev oziroma za vračilo davčnega odtegljaja gre za postopek, ki se vodi samostojno in ki se, čeprav se nanaša na izplačilo dohodka, ki je bil predmet presoje v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pri plačniku davka, vodi ločeno tudi od tega postopka. V tem postopku se (samostojno) ugotavlja pravna narava izplačila ter dejstva, od katerih je odvisna odločitev o oprostitvi oziroma o vračilu davka. Pomembna so tudi pravna stališča, zavzeta v davčnem postopku in v upravnem sporu, vendar pa ne v smislu rešenega predhodnega vprašanja, saj je pravna opredelitev izplačanega dohodka, tudi v davčnem inšpekcijskem postopku zgolj dejanska podlaga za izračun davčne osnove in s tem za odmero davka od dohodkov pravnih oseb oziroma davčnega odtegljaja, o katerem se odloči v izreku odmerne odločbe.
V obravnavani zadevi gre za pogodbo, katere predmet je (tudi) kmetijsko zemljišče, kar pomeni, da gre za posebno naravo obligacijskega razmerja, ki je drugače urejeno v ZKZ.
Predmet menjave je lahko glede na 45. člen ZKZ le kmetijsko zemljišče za kmetijsko zemljišče, medsebojna menjava pa se izvaja zaradi racionalnejše rabe kmetijskega zemljišča in če vrednost enega zemljišča ne presega vrednosti drugega zemljišča za več kot 50 %. Ker je bil predmet menjave v obravnavanem primeru za kmetijsko zemljišče ter delno kmetijsko, delno stavbno zemljišče stavbno zemljišče, je že glede na opredeljen predmet izpolnitve po predloženi menjalni pogodbi organ lahko zaključil, da pogoj racionalnejše rabe kmetijskega zemljišča ni izpolnjen, zaradi česar mu tudi ni bilo treba ugotavljati nadaljnjega pogoja – tj. morebitno (ne)preseganje določene vrednosti zemljišča, ki je predmet menjave.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - kazenski postopek - zahteva za varstvo zakonitosti
Pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP morajo, poleg subjektivnega, izpolnjevati vsi prosilci za BPP. Pri tem se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Tožnik v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti nima možnosti za uspeh in zato objektivnega pogoja za dodelitev BPP ne izpolnjuje. Upoštevanje kriterija možnosti uspeha oziroma razumnosti vlaganja izrednega pravnega sredstva – zahteve za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku ne posega v ustavne pravice tožnika in ne nasprotuje stališčem, ki jih je o ustavnoskladni razlagi 24. člena ZBPP v kazenskih zadevah zavzelo Vrhovno sodišče
ZUJF člen 10, 203. ZZVZZ člen 60. ZPIZ člen 159. ZDavP-2 člen 102, 102/4.
odlog plačila davčnega dolga - obročno plačilo davčnega dolga - prispevki za socialno varnost - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - prispevki za zdravstveno zavarovanje
Dne 31. 5. 2012 je stopil v veljavo ZUJF, ki med drugim odpravlja pravno podlago za odlog in obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje. 10. člen ZUJF-a je razveljavil prvi odstavek 60. člena ZZVZZ, ki je do uveljavitve ZUJF določal, da zdravstveni zavod določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje prispevek lahko zmanjša ali odpiše. ZUJF je v 203. členu določil tudi prenehanje Pravilnika o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje tako niso več možni.
V zvezi z odlogom oziroma obročnim plačilom prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo davčni organ pravilno pojasnjuje, da slednje predstavlja manj kot 0,5% celotnega tožnikovega dolga, kar ne more vplivati na zatrjevani pojav hujše gospodarske škode pri tožniku.
ZUS-1 člen 34. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-6, 11, 11/1, 11/2, 12, 12/1. ZSVarPre člen 8, 8/1.
tožba v upravnem sporu - umik tožbe - sodna taksa - znižana sodna taksa - spor v zadevi socialnega varstva - predlog za oprostitev plačila sodne takse
Dne 23. 3. 2016 je tožnica sodišču poslala vlogo, v kateri navaja, da umika tožbo zoper izpodbijano odločbo CSD. Glede na navedeno je sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek s sklepom ustavilo.
Sodišče ugotavlja, da tožnica ne bi bila upravičena do denarne socialne pomoči, tudi če bi jo uveljavljala in zato, glede na določbo prvega odstavka 11. člena ZST-1, ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014, ni upravičena do celotne oprostitve plačila sodne takse za umik tožbe.
Dejstvo, da znaša mesečni dohodek tožnice več kot dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ob upoštevanju, da je sodna taksa za umik tožbe po tar. št. 6212 ZST-1 določena v že tako nizkem znesku 14,00 EUR, sodišče ocenjuje, da tudi s celotnim plačilom te sodne takse ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnica preživlja.
ZDavP-2 člen 101, 101/5, 101/7, 104, 110, 110/1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku člen 36, 37, 38. ZPIZ-2 člen 159, 159/3.
davčni dolg - odpis davčnega dolga - odlog plačila davčnega dolga - obročno plačilo davčnega dolga - premoženje zavezanca za davek
Kljub težki finančni situaciji, v kateri se je znašel tožnik in potencialni socialni ogroženosti, predmetnega dolga ni mogoče odpisati ali delno odpisati, ker je ta možnost z zakonom izključena. Za dolg iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno varstvo ter akontacije od dohodka iz dejavnosti je izrecno izključena tudi možnost odloga oziroma obročnega plačila. Za preostali dolg iz naslova davka na dodano vrednost in stroškov prisilne izterjave pa je davčni organ prve stopnje odobril obročno plačilo na štiriindvajset obrokov, kar je največje možno število obrokov, ki ga dopušča zakon.
denacionalizacija - zahteva za denacionalizacijo - vsebina zahteve za denacionalizacije - rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo - načelo dispozitivnosti
Določba prvega odstavka 61. člena ZDen določa, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve, kar pomeni, da v postopku velja načelo dispozitivnosti. Za uvedbo je potrebna zahteva stranke. Organ postopka ne more izvesti, če zahteva ni vložena. ZDen v prvem odstavku 64. člena določa, da mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najpozneje do 7. 12. 1993. Določen je prekluziven materialni rok, za katerega velja, da stranka po izteku roka izgubi pravico, če jo ni v tem roku zahtevala. Nesporno je, da A.A., ki je vložil zahtevo za denacionalizacijo, v roku, določenem v zakonu, delnic in avta ni zahteval, specificirano pa je navedel vse nepremično in premično premoženje, ki mu je bilo podržavljeno. Sodišče zato ne more šteti, da navedba „vrnitev celotnega podržavljenega premoženja“ vsebuje tudi zahtevo za vrnitev avta in delnic.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v času njene izdaje že prestal 97,6% kazni in da jo v celoti prestane dne 13. 5. 2015. Glede na to, da je tožnikova zaporna kazen že potekla oziroma jo je že prestal, tožnik v tožbi, ki jo je vložil 11. 5. 2015, več ne izkazuje pravnega interesa (pravne koristi) za rešitev tega spora.
zahteva za denacionalizacijo - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina od tuje države - pogodba FIP
Zaključek prvostopnega organa (ki ga je potrdil drugostopni organ) o nemožnosti pridobitve odškodnine od tuje države za navedenega upravičenca je napačen. Sodišče namreč ne more slediti stališču upravnih organov, da ker je bil upravičenec v času podržavljenja (glede na ugotovitveno odločbo o državljanstvu) le jugoslovanski državljan, ne pa nemški državljan oziroma oseba nemške narodnosti (česar tudi po mnenju upravnih organov ne izkazuje podržavljenje po Odloku AVNOJ-a), in kar potrjuje tudi njegov vpis v prvi volilni imenik v povojni Jugoslaviji v letu 1945, da ni bil upravičen zahtevati odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. V smislu FIP so namreč osebe nemške narodnosti osebe, ki se v njihovi domovini na osnovi določenih značilnosti kot so izvor, vzgoja, jezik, kultura štejejo za pripadnike nemške narodnosti (Priloga 1, točka B, peti odstavek). Za tako osebo pa je v svoji domovini A.A. nedvomno štel glede na podlago podržavljenja (Odlok AVNOJ-a).
Vračilo trošarine se lahko uveljavlja na podlagi pisne vloge, kar pomeni, da mora stranka že v svoji pisni vlogi izraziti voljo in namen, da s to vlogo zahteva vračilo trošarine. Strankina volja in namen morati biti na ustrezen način izražena v vlogi sami in razvidna iz vsebine.
ZEKom-1 člen 51, 54, 57. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
dodelitev radijskih frekvenc - vsebina odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc - podaljšanje odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc - sprememba odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc - absolutna bistvena kršitev določb postopka
V izpodbijani odločbi toženka ugotavlja, da zadržki za podaljšanje predmetne odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc ne obstajajo, izpolnjeni pa so tudi vsi ostali pogoji, predpisani za uporabo radijskih frekvenc, kot jih določa prvi odstavek 54. člena ZEKom-1, v svoji nadaljnji navedbi pa, da v kolikor toženka tehničnih parametrov tožnikove radijske postaje v postopku podaljšanja veljavnosti ne bi prilagodila na način, kot izhaja iz prve točke izreka te odločbe, vsi pogoji za podaljšanje predmetne ODRF, kot to predpisuje prvi odstavek 54. člena ZEKom-1, sploh ne bi bili izpolnjeni. Izpodbijane odločbe se zato ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).
ZPIZ-2 člen 159. ZUP člen 65, 129, 129/1, 129/1-2. ZUJF člen 10, 203. ZZVZZ člen 60. ZDavP-2 člen 102, 102/4. Pravilnik o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje člen 40, 43.
davčna izvršba - odlog davčne izvršbe - obročno plačilo davčnega dolga - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - prispevki za zdravstveno zavarovanje - akontacija dohodnine
Glede dela zahtevka, ki se nanaša na odlog oziroma obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje sodišče pojasnjuje, da je dne 31. 5. 2012 stopil v veljavo ZUJF, ki med drugim odpravlja pravno podlago za odlog in obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Pojasnjuje, da je 10. člen ZUJF-a razveljavil prvi odstavek 60. člena ZZVZZ, ki je do uveljavitve ZUJF določal, da zdravstveni zavod določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje prispevek lahko zmanjša ali odpiše. ZUJF je v 203. členu določil tudi prenehanje Pravilnika. Odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje tako niso več možni.
Davčni organ je pravilno zavrnil zahtevek zavezanca za odlog plačila davčnega dolga iz naslova akontacije davka. Pri tem se sklicuje na četrti odstavek 102. člena ZDavP-2. V zvezi z odlogom oziroma obročnim plačilom prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo pojasnjuje, da slednje predstavlja manj kot 1% dolga, kar ne more vplivati na zatrjevani pojav hujše gospodarske škode pri tožniku.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - domneva umika prošnje - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom in se v njem ne nahaja več. Ob upoštevanju z zakonom predpisane in navedene sankcije v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma, ni izkazan več tožnikov pravni interes za nadaljnji postopek.
ZMZ člen 46, 46/1, 46/1-2, 55, 55/1, 55/1-2, 55/1-3, 55/1-11.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - osebni razgovor - opustitev osebnega razgovora - prosilec iz Irana
Glede predložitve krstnega lista sodišče ugotavlja, da je datiran z dne 13. 3. 2016, kar je pred izdajo izpodbijane odločbe, vendar ga je tožena stranka prejela 22. 3. 2016, tako da zanj ni mogla vedeti. Ne glede na navedeno pa bi kljub temu morala skladno z določilom 46. člena ZMZ s tožnico opraviti osebni razgovor, kjer bi lahko tožnica natančneje pojasnila vse okoliščine v zvezi s spremembo vere kot tudi v zvezi s tem, kakšni nevarnosti se v primeru vrnitve v Iran izpostavlja tisti, ki se po zapustitvi Irana odreče islamu in sprejme krščansko vero.
ZMZ člen 46, 46-2, 55, 55/1, 55/1-11. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 15, 16.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - očitno neutemeljena prošnja - osebni razgovor
Tožena stranka v skladu z 2. alinejo 46. člena ZMZ s tožnico ni opravila osebnega razgovora, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka, ki je vplivala ali bi lahko vplivala na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane odločitve. To pa daje podlago tudi za zaključek, da postopek v obravnavani zadevi ni bil voden tako, kot to določajo zahteve 15. in 16. člena Direktive 2013/32/EU.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 9, 10, 11. ZMZ člen 51, 51/1, 51/1-1, 51/4, 51/5. ZTuj-2 člen 68. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) člen 28, 28/2, 28/3.
mednarodna zaščita - za obravnavo prošnje odgovorna država članica EU - Dublinska Uredba III - znatna nevarnost pobega - ukrep pridržanja - ukrep omejitve gibanja
Toženka je pravilno ugotovila, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan v Centru za tujce, samovoljno zapustil Slovenijo. Toženka je pravilno ugotovila, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji in da je zapustil Nemčijo pred končanjem azilnega postopka, ker je želel iti v Avstrijo, vendar je bil nato prijet s strani policije v Sloveniji, brez ustreznih dokumentov (kar je tožnik tudi potrdil na zaslišanju). Po mnenju sodišča je bilo zato sklepanje toženke pravilno, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik ponovno pobegnil (in s tem onemogočil izvedbo postopkov predaje odgovorni državi članici), zlasti, ker bi že lahko zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji prvič, ko jo je prečkal, ker pa je tožnik tudi povedal, da želi iti v Avstrijo, pa je tudi utemeljeno sklepanje, da bi zapustil tudi azilni dom v Sloveniji.
Pri izreku ukrepa je toženka upoštevala tudi načelo sorazmernosti. Z obširnimi in izčrpnimi razlogi (zlasti, da varnostnik na območju Azilnega doma ne more zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju Azilnega doma) je pojasnila, zakaj je bil tožniku izrečen ukrep pridržanja v Centru za tujce in ne v Azilnem domu. Pri tem je tudi izpostavila dejstvo, da če bi tožniku omejila gibanje na območje Azilnega doma, bi ga lahko tožnik zapustil in odšel v kakšno drugo državo, na primer v Avstrijo, kamor je bil po lastnih navedbah namenjen takrat, ko so ga prijeli v Sloveniji.
ZBPP člen 8, 8-5, 24, 26, 26/2, 28, 28/1, 28/2, 32, 32/2. ZUP člen 66, 66/1, 125.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - vsebina prošnje - upravni spor - veriženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči
Vsaka prošnja za dodelitev BPP mora vsebovati podatke o zadevi, za katero se uveljavlja dodelitev BPP. V obravnavanem sporu se zastavlja vprašanje, katere podatke o zadevi je treba navesti v prošnji, da je ta primerna za vsebinsko obravnavanje. Brez dvoma od prosilca ni mogoče zahtevati, da že v prošnji oziroma v postopku za dodelitev BPP navede praktično vse tiste podatke, ki jih je treba navesti za utemeljitev pravnega sredstva, za katerega uveljavlja BPP. Upoštevati pa je treba tudi, da organ za BPP ni pristojen za to, da bi z vidika vseh možnih pravnih sredstev in vseh z zakonom predvidenih razlogov za njihovo uporabo preverjal pravilnost in zakonitost izdanih sodb oziroma sklepov sodišč, s katerimi se prosilec ne strinja. Pristojnost in naloga organa za BPP je, da (v razumnem roku) odloča o prošnjah za BPP (tudi drugih prosilcev) in v tem okviru oceni izglede za prosilčev uspeh v zadevi (24. člen ZBPP). Okoliščine, kot so zdravstveno stanje, invalidnost oziroma pravna neukost, tudi ne zadoščajo za odobritev zastopanja po odvetniku v okviru brezplačne pravne pomoči, ampak morajo biti za to izpolnjeni vsi po ZBPP predpisani pogoji.
Prosilca je k dopolnitvi prošnje smiselno pozivati takrat, kadar bi z njo lahko uspel. Sodišče opozarja na določbo pete alineje 8. člena ZBPP, po kateri se BPP po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP, in dodaja, da nima pomislekov glede uporabe te določbe za spore, ki izvirajo iz ravnanj prosilca, ki z veriženjem prošenj za BPP in tožb zoper zanj neugodne odločitve preko sistema BPP skuša doseči, da bi se posredno znova in znova preverjale odločitve, s katerimi se ne strinja.
ZD člen 133, 143. ZGD-1 člen 72, 72/4. ZDavP-2 člen 48, 48/2, 48/7, 145, 145/2, 145/2-9.
davčna izvršba - davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva - neplačan davek - dedovanje zapustnikove dejavnosti - skupnost dedičev - odgovornost do višine podedovanega premoženja - seznam izvršilnih naslovov
Šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju se ugotovi, kdo je dedič po zapustniku in kdo prevzame njegovo premoženje, vse do takrat pa se vsi dediči štejejo za skupnost dedičev, ki z zapustnikovim premoženjem skupno upravlja in z njim razpolaga, s tem, da ima vsak od dedičev pravico, da se od zapustnikove smrti pa do zaključka zapuščinske obravnave odpove dedovanju po zapustniku (133. člen ZD). Skladno s tem zato za zapustnikove dolgove odgovarjajo dediči, razen tisti, ki se dedovanju odpovejo, in to do višine podedovanega premoženja (143. člen ZD).
Predmet dedovanja po zapustniku je tudi njegova dejavnost. Z nadaljevanjem zapustnikovega podjetja preidejo na njegovega dediča tako podjetje, kot tudi pravice in obveznosti zvezi s podjetjem. V obravnavanem primeru ni dvoma, da tožnik izjave o nadaljevanju dejavnosti ni podal, kar pomeni, da je treba njegova ravnanja pri upravljanju premoženja zapustnika in izpolnjevanje davčnih obveznosti iz tega naslova ocenjevati v smislu sedmega odstavka 48. člena ZDavP-2, torej v breme zapustnikovega premoženja, oziroma v breme tožnikovega le, kolikor bi tožena stranka ugotovila, da sta bila izpolnjena oba taksativno našteta pogoja, ki jih določa ta zakonska določba. Sodišče meni, da je tožena stranka v tem obsegu dejansko stanje nepopolno ugotovila, saj bi morala oceniti vsebino tožnikovega ravnanja v času od zapustnikove smrti do izbrisa njegove dejavnosti iz registra, torej oceniti ali je bilo neplačilo davka posledica prelitja premoženja zapustnika v premoženje tožnika ali tretjih oseb in to na način, ki ni v skladu z ravnanjem dobrega gospodarstvenika. Šele, kolikor bi tožena stranka ugotovila, da je bil neplačani davek posledica takega ravnanja tožnika, bi lahko zahtevala, da za neporavnano davčno obveznost odgovarja tožnik s svojim osebnim premoženjem, sicer pa gre za obveznost, ki bremeni premoženje zapustnika.
Seznam izvršilni naslovov je zbir več izvršilnih naslovov, kar pa samo po sebi pomeni, da se lahko glasi le na istega zavezanca, kot se glasijo posamezni izvršilni naslovi.
ZBPP člen 13, 13/1, 14, 14/1, 20, 20/1. ZUPJS člen 10, 10/1-1, 10/5, 10/7. ZUP člen 147.
brezplačna pravna pomoč - prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči - nepopolna vloga - dopolnitev vloge - domneva o obstoju zunajzakonske skupnosti - izpodbijanje domneve - zavrženje vloge
Sodišče se pridružuje stališču tožene stranke, da je zakonsko domnevo iz petega odstavka 10. člena ZUPJS mogoče izpodbiti z dokazi, iz katerih nedvomno izhaja, da starša ne živita več v zunajzakonski skupnosti, to pa je, med ostalim, lahko sporazum o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo, določitvi preživnine in stikih, sklenjenih pred sodiščem ali pristojnim centrom za socialno delo, oziroma vložena tožba, zaradi dodelitve otroka, določitve preživnine in stikov. Tožeča stranka ni predložila nobenega dokumenta, niti predlagala dokazov o razdružitvi zunajzakonske skupnosti (razen vpogleda v CRP in evidenco gospodinjstva), iz katerih bi lahko upravni organ nedvomno ugotovil, kdaj je izvenzakonska skupnost prenehala in kako so bila urejena medsebojna razmerja nekdanjih izvenzakonskih partnerjev.
ZV-1 člen 7, 7-35, 119, 119/1, 124, 124/1. Uredba o vodnih povračilih člen 7, 8. 10. Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010. ZUP člen 247, 247/1, 253, 253/2.
vodno povračilo - odmera vodnega povračila - merila za določitev višine vodnega povračila - nesprejem podzakonskega akta o višini dajatve - pravna praznina - uporaba cene iz predhodnega obdobja - exceptio illegalis - prepoved reformatio in peius
Zapolnjevanje pravne praznine pri odmeri vodnega povračila v prvi polovici leta 2011 po cenah iz Sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010 bi bilo v škodo tožeči stranki, saj bi bilo vodno povračilo, kolikor bi bil Sklep za leto 2011 sprejet pravočasno, zanjo bistveno nižje. Sodišče trdi, da nepravočasni sprejem Sklepa 2011 ne sme biti v breme tožeče stranke in se strinja s tožečo stranko, da bi drugačna razlaga pomenila poseg v temelje ustavnega koncepta pravne države. V danih razmerah bi se kot ugodnejša za tožečo stranko sicer kazala uporaba Sklepa 2011 tudi za prvo obdobje tega leta, vendar pa bi to pomenilo retroaktivno uporabo predpisa, saj je Sklep 2011 stopil veljavo šele z dnem 30. 7. 2011. Sodišče torej ugotavlja, da Sklepa 2010 ni dopustno uporabiti (načelo exceptio illegalis) za odmero vodnega povračila v prvi polovici leta 2011, kar pomeni, da je tožena stranka s tem, ko se je oprla na ta predpis, napačno uporabila materialno pravo in je to tudi razlog za odpravo izpodbijane odločbe.
Nobenega dvoma ni, da je znesek še neporavnane obveznosti iz naslova vodnega povračila, ki ga je določil drugostopenjski organ, višji od te obveznosti, določene s prvostopenjsko odločbo, kar že samo po sebi pomeni, da je bila odločitev drugostopenjskega organa v škodo tožeči stranki kot pritožnici. Drugostopenjski organ bi, po mnenju sodišča, to lahko storil le, če bi ugotovil, da so za spremembo odločbe v škodo tožeče stranke izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. Te pogoje bi moral v obrazložitvi svoje odločitve natančno opredeliti in utemeljiti, česar pa ni storil.