Zaradi napačne uporabe materialnega prava obnova postopka po določbi 260. člena ZUP ni možna. Sodišče pritrjuje toženi stranki tudi glede razlogov v zvezi z zavrnitvijo predloga za obnovo postopka v drugi izpodbijani odločbi, saj akti sodišč, ki jih je tožeča stranka v predlogu za obnovo postopka navajala kot nova dejstva in nove dokaze, ne predstavljajo obnovitvenega razloga niti po 1. niti po katerikoli drugi točki 260. člena ZUP.
Nagrado in stroške odvetnice za opravljeno brezplačno pravno pomoč je sicer res odmeril organ za brezplačno pravno pomoč o okviru zadeve, v kateri je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, vendar to še ne pomeni, da so zaradi tega ti izdatki postali stroški postopka, v katerem je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč. ZBPP je namreč vračilo stroškov, izplačanih iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči, samostojno uredil, v okviru navedene ureditve pa je mogoče skladno z navedenim zakonom razlagati tudi situacijo, kot je obravnavana, ko je tožnik umaknil tožbo in je sodišče postopek ustavilo, saj bi v takem primeru moralo pravdno sodišče po uradni dolžnosti, ne glede na določbe procesnega zakona, odločiti o stroških brezplačne pravne pomoči. Tako glede vračila teh sredstev ni mogoče uporabiti določbe 113. člena ZUP, na katero se sklicuje tožena stranka v izpodbijanem sklepu.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Posplošene navedbe tožnice, da se je njen mož o vrnitvi v Slovenijo telefonsko pozanimal leta 1997, ko je klical na Veleposlaništvo RS v Sarajevu in spraševal kako bi se družina (z njo tudi tožnica) lahko vrnila v RS, a so mu tam povedali da se ne morejo vrniti, brez navedbe nekih drugih konkretnih ravnanj, da se je poskušala vrniti, so premalo, da bi tožnica z njimi izkazala razlog upravičene odsotnosti za drugo petletno obdobje po obdobju prve petletne upravičene odsotnosti.
davčna izvršba - odlog davčne izvršbe - odločanje po uradni dolžnosti - zahteva stranke
Davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper odločbo, ki je predmet davčne izvršbe oziroma zoper sklep o izvršbi uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno odložiti oziroma zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati.
sodnik - hitrejše napredovanje - zahteva za presojo ustavnosti - odločitev ustavnega sodišča - nadaljevanje postopka - umik tožbe
Ustavno sodišče je o zahtevi tega sodišča za presojo ustavnosti odločilo dne 17. 3. 2016, s čimer so bili izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka v tem upravnem sporu.
Tožnica je z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 5. 4. 2016, tožbo umaknila. V skladu s prvim odstavkom 34. člena US-1 lahko tožnik tožbo umakne brez privolitve toženca do pravnomočne odločbe. Če se tožba umakne, se po določbi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek s sklepom ustavi.
ZFDO člen 15, 19. ZLS člen 33, 33/6. ZUS-1 člen 2, 7, 7/3, 36, 36/1, 36/1-6.
nadomestilo plače po prenehanju funkcije župana - upravni spor - pravni interes - zavrženje tožbe
Z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o nobeni pravici tožeče stranke, niti ne o njeni neposredni, na zakon oprti pravni koristi, saj je bilo odločeno o pravici druge osebe in sicer upravičenca, ki bi tudi edini, glede na določbo 19. člena ZFDO, zoper odločitev organa lahko vložil ugovor.
V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka vložila zahtevek za vračilo plačanega zneska po odločbi in da je bila njena vloga s sklepom zavrnjena. Zoper ta sklep ni bilo pritožbe in je torej postal pravnomočen. S tem pa je nastala situacija iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ko je izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje oziroma pravna podlaga pa se od odločitve o tožnikovi prvi zahtevi za vračilo plačanega zneska do vložitve druge zahteve nista spremenila.
nadzor nad kakovostjo dela pooblaščenih revizorjev - izrek opomina - kršitev pravil revidiranja - revidiranje računovodski izkazov - zaloge nedokončane proizvodnje - mednarodni standardi revidiranja - vrednost nepremičnin
Neutemeljeni so tožnikovi očitki o kršitvi določbe drugega odstavka 140. člena ZRev-2. Iz upravnega spisa je namreč razvidno, da je podana identiteta očitanih kršitev in bistvenih dejstev v odločbi o začetku postopka za izrek opomina s končno odločbo. Bistvo očitkov Agencije za javni nadzor nad revidiranjem se ves čas postopka nanaša na neustrezno preveritev treh postavk v bilanci stanja, in sicer vrednosti zalog nedokončane proizvodnje, naložbenih nepremičnin ter vrednosti dolgoročnih finančnih naložb. Pri očitkih, da tožnik ni pridobil zadostnih in ustreznih revizijskih dokazov, Agencija vztraja tudi v izpodbijani odločbi, v kateri pa dodatno opredeli kršitve glede na pojasnila, ki jih je dal tožnik v svoji izjavi zoper odločbo o začetku postopka, in odgovori na njegove navedbe.
Revizijska pravila predstavljajo zapisana pravila stroke, ki jih je treba razlagati kot celoto. To, da gre za pravila stroke, pa na drugi strani pomeni, da je sodni nadzor nad normativno konkretizacijo posameznih revizijskih pravil nujno zadržan. V dvomu mora imeti odločilno vlogo pri razlagi sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja.
Tožnik v tožbi sicer obširno obrazlaga način preveritve vrednosti zalog, pri čemer mu tožena stranka v odločbi in ponovno v odgovoru na tožbo pravilno pojasni, da bi moralo oceno čiste iztržljive vrednosti zalog v skladu s SRS pripraviti poslovodstvo, in sicer na čim bolj zanesljivih dokazih. Da preveritev (le) obstoja in lastništva nepremičnin, ki predstavljajo zaloge, ni zadostno za pripravo takšne ocene, se strinja tudi sodišče. Čista iztržljiva vrednost je po SRS 4.35 n) ocenjena prodajna cena, dosežena v rednem poslovanju, znižana za ocenjene stroške dokončanja in ocenjene stroške v zvezi s prodajo. V zvezi s stroški, vezanimi na pripravo gradbenih projektov, se sodišče strinja s tožnikom, da ni naloga revizorja poglobljeno ocenjevanje možnih/hipotetičnih stroškov, vendar pa bi moral tožnik s strani poslovodstva predložene podatke ustrezno preveriti in oceniti ter postopke dokumentirati v skladu z določbami MSR, česar pa ni storil.
ZDavP-2 člen 63, 63/2. ZDoh-2 člen 93, 94, 97, 99, 132.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - prodaja poslovnega deleža - vrednost kapitala ob odsvojitvi
Zakonska podlaga za določitev vrednosti kapitala ob odsvojitvi je vsebovana v določbah 99. člena ZDoh-2, po katerih se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost ob odsvojitvi. Šele v primeru, če vrednost ni razvidna iz pogodbe, ali v primeru, če iz pogodbe ali drugih dokazil razvidna vrednost kapitala ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi.
prispevki za socialno varnost - delna oprostitev plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - upravičenci do delne oprostitve plačila prispevkov - samozaposleni - datum vpisa v register
Delna oprostitev plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ob prvem vpisu v register je bila uvedena z uveljavitvijo ZPIZ-2. Določba, ki oprostitev uvaja, se uporablja od 1. 7. 2013. Ker je namen delne oprostitve v zmanjšanju obremenitev samozaposlenih oseb ob začetku opravljanja dejavnosti ter spodbujanje podjetništva, se delna oprostitev prizna samo samozaposlenim, ki so prvi vpis opravili po 1. juliju 2013. Gre namreč za določbo, s katero se posameznike spodbuja k samostojnim oblikam podjetništva in je torej namenjena bodočim podjetnikom.
denacionalizacija - odškodnina od tuje države - FIP - upravičenec do denacionalizacije
Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca: četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v 9. - 15. členu ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Navedena določba torej izključuje denacionalizacijo za osebe, ki bi sicer po določbah ZDen bile upravičene do denacionalizacije, ker so za podržavljeno premoženje dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države. FIP (in na njegovi podlagi sprejeti izvedbeni akti) je lahko podlaga za izključitev osebe iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je seveda na podlagi določb te pogodbe oseba - bivši lastnik oziroma njegov pravni naslednik pridobila oziroma imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno (odvzeto) v Sloveniji.
Določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav (kot je v obravnavanem primeru FIP), pri katerih bivša Jugoslavija ni sodelovala. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen.
inšpekcijski postopek - ukrep veterinarskega inšpektorja - odvzem psa - skrb za psa
Glede na dejansko situacijo, ko tožnik ni bil v domovini oz. je v tujini za daljše časovno obdobje zaprt, pristojni inšpektor v 3. alineji 43. člena ZZZiv ni imel podlage, da izreče začasni ukrep odvzema živali. Ukrep trajnega odvzema psov je bil izrečen ravno iz razloga, ker za psa ni bilo poskrbljeno, sam tožnik pa zaradi svoje odsotnosti tudi ni mogel zagotoviti, da bo v ustreznem času za živali lahko poskrbel oz. da bi to lahko storil drug v njegovem imenu.
Aktivni družbenik je tisti, ki bi kot v konkretnem primeru, ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti, moral sprejeti, ali v rokih določenih z zakonom, predlagati začetek stečajnega postopka, pa tega ni storil. Ni sporno, da tožnik kot družbenik izbrisane družbe A. d.o.o. in njen prokurist ni izkazal, da bi sprejel kakršenkoli ukrep, ki bi ga moral, da bi izpodbil zakonsko domnevo aktivnega družbenika. Posledično je s tem po zakonu nastopila solidarna odgovornost za obveznosti izbrisane družbe do upnikov. Opustitev dolžnih ukrepov te dolžnosti tožeče stranke ne odveže, tudi ne s sklicevanjem na neurejene razmere, ki naj bi vladale v omenjeni družbi oziroma z zatrjevanjem, da je vse posle v izbrisani družbi vodil C.C. Gre za zatrjevanje okoliščin, ki sodijo v subjektivno sfero posameznika in ki bi, če bi bile resnične, prav tako terjale aktivnosti tožnika v smislu urejanja zatrjevanih neurejenih razmer v družbi, kjer je bil tožnik prokurist in družbenik.
S smrtjo osebe, ki ji je postavljen skrbnik, prenehajo vse naloge in obveznosti, ki jih ima skrbnik do svojega varovanca, prav tako pa odpade razlog za imenovanje morebitnega drugega skrbnika. Odprava izpodbijane odločbe torej ne more izboljšati tožnikovega pravnega položaja, saj je oseba pod skrbništvom umrla, kar pomeni, da izpodbijana odločba ne more imeti več nobenega učinka za tožnika kot osebo, ki želi biti imenovana za njenega skrbnika.
odmera davka v posebnih primerih - davčni inšpekcijski nadzor - ocena davčne osnove - povprečna stopnja dohodnine enoletnih dohodkov - dokazovanje
Davek se po petem odstavku 68. člena odmeri po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja, v katere se vključujejo tako napovedani kot tudi nenapovedani dohodki. Ker se po tej določbi nepojasnjen porast premoženja lahko (in praviloma) ugotavlja za več let skupaj in ker v takih primerih praviloma ni mogoče ugotoviti, koliko prirasta odpade na posamezno davčno obdobje, je treba v primerih, ko ni mogoče ugotoviti, kateri dohodki odpadejo na posamezno davčno obdobje, šteti, da odpade na posamezno davčno obdobje sorazmeren del prirasta.
Svoje trditve v davčnem postopku zavezanec za davek dokazuje praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi skladno z zakonom, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. Vendar pa pravica stranke, da v postopku predlaga izvedbo dokazov ne pomeni, da ima pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če davčni organ razumno oceni, da predlagani dokaz materialnopravno ni relevanten ali da je za ugotovitev določenega dejstva neprimeren, dokazni predlog zavrne. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti ustrezno obrazložena in ne sme temeljiti na vnaprejšnji dokazni oceni, o kateri govorimo v primeru, če organ predlaganemu dokazu (že vnaprej) odreče verodostojnost, ne da bi ga sploh izvedel.
dohodnina - davek od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - vračilo davka
ZDoh-2 nima določb o možnosti oziroma posebnih pogojih, po katerih bi bilo mogoče zahtevati vračilo plačane dohodnine od dobička iz kapitala. Zato tudi sodišče, enako kot drugostopni davčni organ meni, da so podlaga za vračilo dohodnine, ki ga zahteva tožnica, lahko le določbe 97. člena ZDavP-2, ki se nanašajo na vračilo davka. Po teh določbah pa je predpostavka za vračilo preveč plačanega davka pravnomočna odločba, s katero je ugotovljena nižja davčna obveznost ali pa odprava izdane odmerne odločbe, kar pomeni, da plačanega davka od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine ni mogoče vrniti, če ni bila pred tem odpravljena odločba o odmeri tega davka.
ZDavP-2 člen 2, 141, 141/5. ZIN člen 28. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
davek od dohodkov pravnih oseb - davčni inšpekcijski nadzor - začetek davčnega inšpekcijskega nadzora - sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka - ponovni davčni inšpekcijski postopek - ne bis in idem - učinek pravnomočnosti odločbe
Ustavitev postopka nima nobenih učinkov zunaj konkretnega postopka, saj ne ustvarja učinka pravnomočnosti niti v pozitivnem smislu pravnomočne odločitve o pravicah oziroma obveznostih, niti v negativnem smislu po načelu ne bis in idem. Z ustavitvijo postopka v konkretnem primeru se pravni položaj tožnika ni v ničemer spremenil. Zaradi odsotnosti učinka ne bis in idem ustavitev postopka tožnika ne varuje pred možnostjo, da bi v isti zadevi ne prišlo do ponovne uvedbe postopka. Izdaja sklepa prvostopnega davčnega organa, s katerim je bil davčni inšpekcijski postopek pravnomočno ustavljen, nato uveden ponovni davčni inšpekcijski postopek, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba za deloma isto obdobje, ne pomeni ponovnega odločanja o isti stvari.
ZDavP-2 člen 288. ZDoh-2 člen 5, 41, 136. Mednarodna pogodba o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka, sklenjena med Republiko Slovenijo in Zvezno republiko Nemčijo člen 15, 19, 19/1, 19/3, 19/5.
Glede na dejstvo, da je pritožnik dohodek prejel iz zaposlitve daljše od dveh let v obdobju od 1. 10. 2012 do 31. 12. 2014 na Univerzi na Mainzu kot raziskovalec, se ta dohodek ne obravnava po prvem odstavku 19. člena Mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka, sklenjene med Republiko Slovenijo in Zvezno republiko Nemčijo, temveč v skladu s tretjim odstavkom 19. člena po 15. členu, to je kot odvisne osebne storitve. Glede na to, da je tožnik slovenski rezident, ki je v v letu 2013 delo opravljal v Nemčiji, imata po navedeni določbi mednarodne pogodbe pravico do obdavčitve dohodka tako Nemčija kot Slovenija.
ZMZ člen 10, 51, 51/, 51/1-2, 51/5, 55. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3, 40, 40/3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - pridržanje v Centru za tujce - sum zavajanja in zlorabe postopka - vložitev prošnje v najkrajšem možnem času - vložitev prošnje zaradi odložitve ali preprečitve odstranitve iz države - begosumnost - začasna odredba
Omejitev gibanja je zakonit ukrep, ki ga lahko pristojni organ izreče prosilcu za mednarodno zaščito, če so izpolnjeni v Ustavi in v ZMZ predpisani pogoji.
Tožnik je prestopil hrvaško-slovensko mejo v noči od 12. 2. na 13. 2. 2016 ter da je bil iz avstrijske meje (Šentilj) s strani avstrijskih organov vrnjen Sloveniji v noči od 13. 2. na 14. 2. 2016. Tožnik je svojo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito podal dne 25. 3. 2016, istega dne pa mu je bila vročena tudi odločba o vrnitvi. Tožnik se je več kot mesec dni nahajal v Sloveniji, res je, da sicer v Centru za tujce v Postojni, kjer pa so na voljo uradne osebe, ki bi, če bi tožnik to zahteval, sprejele njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Ni utemeljen razlog, da prošnje ni podal zaradi nerazumevanja jezika. Če bi zahteval bi tolmačka prav gotovo dobil, saj gre za temeljno pravico prosilca (10. člen ZMZ).
V trenutku, ko mu je bila vročena odločba o vrnitvi, se je tožnik odločil za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Pojasnil je, da je bila njegova ciljna država Nemčija, kjer ima prijatelje. Vse navedeno potrjuje znatno nevarnost, da bi lahko pobegnil pred zaključkom postopka za mednarodno zaščito.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 28, 28/1. URS člen 18, 21, 21/1, 22, 23, 27, 34. Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov člen 6, 37, 65, 65/1, 66, 66/1, 66/4. ZIKS-1 člen 239, 239/1.
upravni spor - subsidiarni upravni spor - poseg v človekove pravice - pravica do osebnega dostojanstva - kazenski postopek - glavna obravnava v kazenskem postopku - prisilna sredstva - vklepanje - policijsko spremstvo - rok za vložitev tožbe zaradi kršitve človekovih pravic
Ne drži, da je bil tožniku pripor odrejen le zaradi ponovitvene nevarnosti, temveč tudi zaradi begosumnosti, kar pa je bila ena izmed ostalih okoliščin za sprejetje opisane varnostne ocene za tožnika in izdajo odredbe o spremstvu. To pa tudi pomeni, da toženka pri izdaji odredbe o spremstvu, ki je bila potem tudi realizirana pri vsaki privedbi oziroma prevozu od zavoda do sodišča, ni ravnala arbitrarno, temveč v skladu z določbami navedenega Pravilnika in torej sorazmerno ter ob upoštevanju pravno relevantnih okoliščin glede na citirani predpis. Tožnik v tožbi tudi ne opisuje subjektivnih občutkov zaradi opisanega ravnanja pravosodnih policistov med prevozi oziroma privedbami, temveč o občutkih, ki jih je doživljal sicer zaradi opisane privedbe, ob samem prihodu v sodno dvorano oziroma v sodni dvorani med trajanjem narokov za glavno obravnavo.
V zvezi s prevozi na sodišče in uporabljenimi prisilnimi sredstvi tožnik izpostavlja še sodbo ESČP v zadevi Ramishvili in Kokhreidze proti Gruziji, in ponovi svoje navedbe, s katerimi želi izpodbiti okoliščine, ki so bile razlog za uporabo prisilnih sredstev v obravnavanem primeru, tj. da tožnik ni bil pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja, da je prostovoljno prišel v Slovenijo, da je bil zoper njega odrejen pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti, ki jih pa sodišče šteje za izpodbite glede na podatke spisa in zato tudi ne more upoštevati citirane odločitve ESČP kot relevantne za obravnavani primer.
Spoštovanje ustavnih pravic, ki gredo obtožencu v kazenskem postopku med glavno obravnavo, zagotavlja sodnik oziroma predsednik senata, ki vodi postopek glede na določbe ZKP. Tožnik bi tako lahko tekom obravnave uveljavljal zatrjevane posege v svoje ustavne pravice, prav tako bi jih lahko uveljavljal tudi v pritožbenem postopku zoper sodbo kazenskega sodišča.