Davčni inšpekcijski nadzor v tožnikovem primeru je bil osredotočen na okoliščine v zvezi z dvigi gotovine za obdobje od začetka leta 2018 do sredine leta 2021 in v zvezi z odhodki v obračunih davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 2018-2020. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzel ugotovitve davčnega inšpekcijskega nadzora ter navedel razloge in pravne podlage, iz katerih izhaja obstoj pričakovane davčne obveznosti, ter pojasnil, kako je ugotovil višino posameznega davka. Po presoji sodišča je verjetnost, da bo obveznost v določeni višini nastala, tako obrazložena.
lokalna samouprava - mestni svet - funkcije župana - holding - javno podjetje - odločanje družbenikov na skupščini - akt organa lokalne skupnosti
Glede na odsotnost zakonskih določil, ki bi jasno urejala pristojnost članstva v skupščini javnega holdinga in izvrševanja ustanoviteljskih pravic, odločitev izpodbijanega sklepa in Odloka ne nasprotuje veljavni zakonodaji.
ZEKom-1 člen 53, 53/1, 54. Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (prenovitev (2018) člen 49, 49/1, 49/2, 49/3. Direktiva 2002/20/ES evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) člen 5, 5/3.
dodelitev radijske frekvence - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - vprašanje za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije - podaljšanje veljavnosti odločbe - retroaktivna uporaba predpisa
Pravice iz postopka v glavni stvari bi spadale le na področje uporabe člena 49(2) Direktive EECC, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče. Pravilo člena 49(2) EECC v skladu s sodno prakso tega sodišča, bi za pravne položaje, ki so nastali in so bili v celoti oblikovani pred začetkom njegove veljavnosti, uporabljalo le, če bi iz njegovega besedila, namena ali sistematike jasno izhajalo, da mu je treba pripisati tak učinek.
Iz besedila člena 49(2) EECC je po presoji SEU razvidno, da se ne uporablja retroaktivno. To je utemeljilo s tem, da je v tretjem pododstavku te določbe določeno, da morajo biti splošna merila za podaljšanje trajanja individualnih pravic uporabe zainteresiranim stranem na voljo "pred podelitvijo takih pravic". V četrtem pododstavku te določbe je določeno, da "pristojni organ najpozneje dve leti pred potekom prvotne veljavnosti individualne pravice uporabe opravi objektivno in v prihodnost usmerjeno oceno" teh meril, in dodatno, da je podaljšanje trajanja individualne pravice uporabe pogojeno s spoštovanjem navedenih meril. Ob neobstoju izrecnih navedb je namen trajanja pravic uporabe, ki je določen v členu 49(2), prvi pododstavek, Direktive EECC, tj. zagotoviti vsaj 20-letno regulativno predvidljivost od podelitve individualnih pravic uporabe ob upoštevanju potrebnih naložb v infrastrukturo, prav tako ne more podpreti retroaktivne razlage, zlasti ker je člen 5(2) Direktive o spremembi Direktive o odobritvi vseboval sklicevanje le na to, da je "potrebno ustrezno obdobje za amortizacijo naložb".
Glede na to je razsodilo, da se člen 49(1) in (2) Direktive EECC ne uporabljata za podaljšanje trajanja individualnih pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra iz tega odstavka 2, ki so bile podeljene pred datumom začetka veljavnosti te direktive, vendar prenehajo po tem datumu. Določbi člena 5(3) Direktive o odobritvi oziroma člena 5(2), četrtega pododstavka Direktive o spremembi Direktive o odobritvi sta bili ti določbi pravilno preneseni v slovensko pravo. Direktiva o odobritvi, ki je veljala na dan podelitve pravic, to je 21. septembra 2006, je namreč v členu člen 5(2) določala, da "kadar države članice podelijo pravice uporabe za omejeno časovno obdobje, mora biti čas trajanja primeren za zadevno storitev". Ko je bil člen 5(2) spremenjen z Direktivo o spremembah Direktive o odobritvi, je bila ta formulacija ohranjena, dodano pa ji je bilo, da je trajanje za zadevno storitev primerno "glede na želeni cilj, ob upoštevanju, da je potrebno ustrezno obdobje za amortizacijo naložb". Ti pravili po razlagi SEU nista določali natančnega trajanja individualnih pravic uporabe niti pogojev za podaljšanje tega trajanja. Slovensko pravo pa podaljšanja ni omogočalo. Toženka je pravilno uporabila ZEKom-1 in štela, da podaljšanje veljavnosti navedene ODRF za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev končnim uporabnikom ni mogoče.
visokošolski učitelj - izvolitev v naziv - izredni profesor - pravica do izjave - pomanjkljiva obrazložitev
Toženka zaradi napačnega izhodišča glede datuma vložitve prošnje, in s tem izpolnjevanja pogojev ob vložitvi, ni presojala tožnikovih pritožbenih navedb glede izpolnjevanja pedagoške usposobljenosti, ki je ključna za odločitev o njegovem napredovanju v naziv. Tako je izostala presoja tožnikovih pritožbenih navedb glede mnenja Študentskega sveta in glede disciplinskega postopka.
ZBPP člen 30, 30/6, 30/7. ZOdv člen 17, 17/2, 17/5.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - upravičenec do brezplačne pravne pomoči - tožbeni ugovori
Iz navedenih zakonskih določb sledi, da je odvetnik, ki je bil z odločbo o dodelitvi BPP postavljen za izvajanje storitev upravičencu do BPP in je storitve opravil v obsegu dodeljene BPP, upravičen do nagrade in povračila stroškov iz proračunskih sredstev BPP, o čemer odloči toženka s sklepom. Ko upravičenec do BPP izpodbija takšen sklep, lahko ugovarja, da storitve niso bile opravljene (v obsegu dodeljene BPP) ali da toženka plačila zanje ni odmerila skladno z določbami relevantnih predpisov. Ne more pa se upravičenec do BPP v upravnem sporu zoper sklep, kot je izpodbijani, z uspehom sklicevati, da je odvetniku že sam plačal za storitve, za katere mu je bila dodeljena BPP. Kakršnikoli tovrstni dogovori med upravičencem do BPP in odvetnikom so namreč po zakonu nični.
inšpekcijski nadzor - telekomunikacije - sprememba pogojev - obvestilo o spremembi - začasna odredba - težko popravljiva škoda - trditveno in dokazno breme - načelo sorazmernosti
Takojšnja realizacija izpodbijane odločbe bi v primeru, da bi se kasneje tekom sodnega postopka izkazalo, da je le ta nezakonita za tožnika nedvomno pomenila ireverzibilno posledico. Tožnik namreč navaja, da če bi naročniki, ki so podvrženi njegovemu obvestilu, izkoristili odstopno upravičenje, bi to zanj pomenilo nepovratno izgubo. Ta se odraža v tem, da bi vsak naročnik, ki bi odstopil od pogodbe in bi odšel h konkurenčnemu operaterju, bil zanj "izgubljen". Tudi v primeru uspeha v tem postopku, tožnik nima "sredstva", da bi ga "prisilil" v nadaljevanje naročniškega razmerja z njim. Obvestilo tožnika naročnikom z dodatno možnostjo enostranske odpovedi pogodbe brez stroškov, tudi po presoji sodišča pomeni za tožnika poslovno tveganje, saj odpira možnost nenadne odpovedi naročnin. Takšno ravnanje bi lahko povzročilo nepopravljivo poslovno škodo. Če bi sodišče kasneje ugotovilo nezakonitost akta, prvotnega poslovnega položaja ne bi bilo mogoče več vzpostaviti, saj je odločitev uporabnikov o odpovedi enostranska in dokončna
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v RS - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Ključno je, da ne prvostopenjski in niti drugostopenjski organ ni navedel in pojasnil vsebine določb 1.č člena ZUSDDD, ki urejajo prav pojem dejanskega življenja v RS in (v tretjem odstavku) tudi (razloge za tisto) upravičeno odsotnost tujca iz RS, ki ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS. Kakšne zakonske določbe so bile uporabljene pri zaključku, da tožnikova odsotnost iz RS ni bila upravičena in da pogoj dejanskega življenja ni izpolnjen, oziroma kakšna je sploh vsebina za odločitev relevantnih zakonskih določb, torej niti iz drugostopenjske odločbe ni razvidno. Zato tudi ni razvidno, na podlagi kakšnih pravnih določb sta upravna organa presodila v postopku podane tožnikove navedbe in ugovore ter predlagane oziroma izvedene dokaze.
ZUP člen 219. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3, 36/1-4.
razlastitev - delna odločba - pravni interes - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Tožena stranka je v izpodbijani delni odločbi v zadostni meri pojasnila zakaj je izdala delno odločbo in v katerem delu zahtevka razlastitvene upravičenke (MOL) še ni odločila (o ugasnitvi hipoteke). V tem delu zahtevek razlastitvene upravičenke (stranke z interesom) še ni zrel za odločitev. Tožniku je organ v obrazložitvi izpodbijane delne odločbe tudi pojasnil, da z izpodbijano odločbo o ugasnitvi hipoteke na obeh nepremičninah še ni odločeno.
Tožnik s tožbo zoper dve točki izreka izpodbijane delne odločbe ne varuje svojega pravnega položaja ali pravne koristi, zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Bistvo pravnega interesa je namreč v tem, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari. Zato tožnik svojega pravnega interesa ne more utemeljiti s sklicevanjem na pravice oziroma koristi, ki jih materialni predpisi urejajo.
S III. in IV. točko izreka izpodbijane odločbe tožena stranka ni odločila o usodi tožnikove hipoteke niti ni odločila o stroških postopka. Izrecno je odločila, da bo o teh dveh vprašanjih odločeno posebej. To pomeni, da v III. in IV. točki izreka izpodbijane delne odločbe ne gre za dokončni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o neki pravici, obveznosti ali pravni koristi (glede na določbo 2. člena ZUS-1).
stavbno zemljišče - nadomestilo za uporabo - obrazložitev odločbe - reformatio in peius
Glede na gramatikalno razlago določbe drugega odstavka 253. člena ZUP lahko organ odloči le o delu, o katerem je odločil prvostopenjski organ in je s pritožbo izpodbijan. Da pa je v obravnavanem primeru organ druge stopnje določil NUSZ le v obsegu 1516,00 m2, bivše parcele 359/17 k.o. ..., pa sodišče zaradi pomanjkljive obrazložitve, lege tangiranih parcel, ne more preizkusiti oziroma že obseg odločitve (1725,00 m2) kaže, da ni odločil le o delu, o katerem je odločil prvostopenjski organ (1516,00 m2). Nezmožnost preizkusa odločitve pa je bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 273. člena ZUP.
Balkon s stopnicami in nadvišanje objekta so prizidave in ne ločeni objekti, ki bi jih organ lahko samostojno obravnaval, saj so funkcionalen del osnovnega stanovanjskega objekta (33. točka 3. člena GZ). Z navedenima posegoma je bil stanovanjski objekt dozidan v horizontalni in vertikalni smeri, s čimer se je povečala velikost objekta in spremenil izgled.
Gradnja objekta, ki se od gradbenega dovoljenja bistveno razlikuje, pomeni gradnjo, za katero gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, torej nelegalno gradnjo. Neskladna gradnja pa, da gre za gradnjo, za katero je bilo gradbeno dovoljeno izdano, torej za gradnjo, ki vsaj po bistvenih lastnostih ustreza izdanemu gradbenemu dovoljenju. Torej možna so odstopanja od gradbenega dovoljenja, vendar ne, kolikor se zunanje meje stavbe, določene v gradbenem dovoljenju povečajo, kot je v obravnavanem primeru posledica obeh prizidav.
Za nelegalen objekt materialni predpis, torej GZ določa en sam ukrep, to je ustavitev gradnje ter njeno odstranitev (z vzpostavitivjo v prejšnje stanje), kar pomeni, da inšpektor tožniku ni mogel izreči drugačnega ukrepa, kot je s tem predpisom določen. V zvezi z izrečenim ukrepom so zato nerelevatni ugovori, da je treba tožnikom dati možnost legalizacije, saj ta ukrep v zvezi z nelegalnimi prizidavami ni predviden.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi
Odločitev toženke, da tožnik v Zahtevku 2 ni navedel novih dejstev v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 je tudi po presoji sodišča pravilna in zato, tudi po presoji sodišča, niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Sodišče na tem mestu izpostavlja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 že zavzelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oz. ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev. Sodišče ponavlja in s tem poudarja že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
ZOdv člen 17, 17/5. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/4, 7, 7/2.
brezplačna pravna pomoč - odvetniška storitev - odvetniška tarifa - načelo enakega varstva pravic - višina nagrade odvetniku - znižana nagrada - ustavnost zakonske ureditve - plačilo storitev brezplačne pravne pomoči - urnina - odsotnost iz pisarne - odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko - določitev zagovornika storilcu več kaznivih dejanj
Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah že izrekla, da povečanje iz navedene določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Na podlagi te določbe OT se zvišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage predmetne določbe 7. člena OT namreč izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve.
ZSZ člen 58, 60, 60/2, 60/4, 61, 61-1. ZGO-1 člen 218, 218b.
stavbno zemljišče - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - nezazidano stavbno zemljišče - zazidano stavbno zemljišče - dejanska možnost priklopa na komunalno infrastrukturo
Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 214/2013 z dne 27. 2. 2014 (in je temu sledila tudi upravnosodna praksa) pojasnilo, da je odmera nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča upravičena, če ima zemljišče dejansko možnost priklopa oziroma dostopa do javnega komunalnega omrežja in infrastrukture, ne glede na to, ali je bil ta priklop izveden. Tako stališče torej smiselno izenačuje zazidana in nezazidana stavbna zemljišča - za vse je treba presojati, ali imajo možnost dejanske priključitve na javno komunalno omrežje in infrastrukturo.
inšpekcijski postopek - ukrep kmetijskega inšpektorja - dodatni rok za izpolnitev obveznosti - pavšalne navedbe
Tožnici je bila v upravnem postopku dana možnost izjave o ugotovitvah postopka; do navedb, ki jih je podala, sta se upravna organa, zlasti drugostopenjski, primerno izrekla. Pojasnila sta tudi pravno podlago za izrečeni ukrep, to so citirane določbe prvega odstavka 7. člena ter določbe 107. člena ZKZ. Tožnica je v tožbi ugovarjala, da je izpodbijana odločba neutemeljena, vendar so njene tožbene navedbe ostale na zelo splošni ravni, za svoje zatrjevanje, da odločba ne odraža pravega stanja, pa tudi ni predlagala nobenih dokazov.
priključitev na javno cesto - soglasje občine - molk organa prve stopnje - pritožba zaradi molka - predlog za obnovo postopka
Toženka je po presoji sodišča s soglasjem/2014 lahko posegla (tudi) v zasebni interes tožnikov oziroma v njuno pravno korist, kot jo opredeljuje drugi odstavek 43. člena ZUP. Posledično odločitve o zavrženju pritožbe tožnikov zaradi molka organa ni mogoče utemeljiti na zaključku, da pritožbe ni vložila upravičena oseba. Tožnika sta kot vlagatelja predloga za obnovo postopka upravičena vložiti pritožbo zaradi molka organa, če o njunem predlogu ni bilo pravočasno odločeno. V obravnavanem primeru sta vložila pritožbo na podlagi četrtega odstavka 222. člena ZUP, po katerem je pritožba dopustna, če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku.
ZUP člen 43, 142. ZKZ člen 19, 19/2, 19/2-b, 22, 22/2.
kmetijska zemljišča - odobritev pravnega posla - potrdilo upravne enote, da odobritev pravnega posla ni potrebna - upravni postopek - izdaja odločbe - položaj stranke v postopku - stranski udeleženec
Sodišče se strinja z razlago toženke, da bi tožniku v skladu s prvim in drugim odstavkom 43. člena ZUP pripadal položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje odločbe, da odobritev pravnega posla ni potrebna, če bi mu tak status za ta postopek izrecno priznaval kateri od (materialnih) predpisov, kot tudi v primeru, če bi iz vsebine (materialnega) predpisa izhajalo, da je njegova udeležba v obravnavanem postopku potrebna zato, da lahko z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovan položaj. ZKZ, ki je v konkretnem primeru materialni predpis, pa ne določa, da bi tožnik kot upnik in kot oseba, ki je vložila tožbo za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe z dne 25. 11. 2019, glede katere se zahteva izdaja odločbe, da odobritev pravnega posla ni potrebna, imel pravico, obveznost ali neposredno pravno korist v konkretni upravni zadevi. Tega ne določa niti kakšen drug materialni predpis.
davčna izvršba - davčna izvršba na premičnine - sklep o davčni izvršbi - zastaranje pravice do izterjave davčnega dolga - izvršljivost odločbe - rok za izpolnitev obveznosti - potek roka
Zastaranje pravice do izterjave obveznosti po ZDavP-2 ne prične teči s trenutkom nastanka davčne obveznosti, pač pa šele po izvršljivosti odmerne odločbe (to je po poteku paricijskega roka za izpolnitev obveznosti).
ZBPP člen 24. ZPP člen 367a, 367b. URS člen 14, 14/1, 23.
brezplačna pravna pomoč - revizija - predlog za dopustitev revizije - pravica do sodnega varstva
Pri odločitvi, da zavrne obravnavano prošnjo, se je toženka sklicevala predvsem na to, kdaj Vrhovno sodišče dopusti revizijo (367.a člen ZPP) ter kaj mora vsebovati predlog za dopustitev revizije (367.b člen ZPP), kar pa glede na že predstavljene določbe ZBPP po presoji sodišča ni pravilno izhodišče. Od osebe, ki prosi za dodelitev BPP, namreč ni mogoče pričakovati, da bo že v prošnji za BPP utemeljila razloge oziroma vsebino pravnega sredstva, za katero uveljavlja dodelitev BPP, in izkazala, da bo z njim uspela. To nasprotuje namenu BPP (prvi odstavek 1. člena ZBPP) in tudi iz določb 24. člena ZBPP takšna zahteva ne izhaja. Pri presoji dodelitve BPP se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, kar pa nikakor ne nakazuje, da bi prosilec moral poznati pogoje za sprejem revizije in jih navesti v prošnji za dodelitev BPP. Pretirano je namreč od stranke, ki ni pravno kvalificirana, pričakovati, da bo znala izpolniti pogoje za sprejem revizije iz 367.a, 367.b in 370. člena ZPP. Takšna razlaga bi pravico iz prvega odstavka 14. člena v zvezi s 23. členom Ustave izvotlila.
GZ člen 79, 79/1, 79/3, 82, 82/1. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - ustavitev gradnje - nov dokaz - soglasje občine - nov dokaz v pritožbenem postopku - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Četudi je drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve navedel, da se do Soglasja ni dolžan vsebinsko opredeljevati, je to vendarle, čeprav v omejenem obsegu, storil s pojasnilom, da Soglasja ne more šteti kot zadostno predpisano upravno dovoljenje, saj iz njega ni razvidna pravna podlaga za izdajo, v 4. točki pa je določeno, da si mora stranka sama pridobiti vsa eventualno potrebna druga soglasja merodajnih organov. Sodišče meni, da je tako pojasnilo (ob upoštevanju, da se je drugostopenjski organ do Soglasja opredeljeval po vsebini) nepopolno in ga ni mogoče preizkusiti. Drugostopenjski organ namreč ni pojasnil, kaj naj bi bilo zadostno predpisano upravno dovoljenje in katera druga soglasja bi morala biti še pridobljena. Njegove odločitve v tem delu zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
Tudi po presoji sodišča je bila tožničina prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči formalno pomanjkljiva, in sicer že samo zaradi nepopolnih podatkov o zadevi, saj zgolj na podlagi navedbe, da želi brezplačno pravno pomoč, ne da bi podrobneje navedla opravilno številko zadeve, sodišče, pred katerim se vodi postopek/želi sprožiti postopek, ali drugih podatkov, ki bi omogočali identifikacijo zadeve, v zvezi s katero zaproša za brezplačno pravno pomoč, presoja utemeljenosti ali neutemeljenosti njene prošnje ni mogoča.Ker tožnica prošnje ni dopolnila, je tožena stranka svojo odločitev o zavrženju prošnje pravilno oprla na drugi odstavek 67. člena ZUP.