Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je izvršitev oporoke glede teh 4 spornih nepremičnin v stanju, kot so sedaj, nemogoča, saj je potrebna odmera nepremičnin. V zvezi s tem sodišče druge stopnje dodaja, da oporoka kljub temu, da je ni mogoče izvršiti oziroma opraviti vpisa nepremičnin v zemljiško knjigo v delu, kot izhaja iz oporoke, ni nejasna ali nedoločna, saj iz nje natančno izhaja, kako se naj sporne nepremičnine razdelijo med dediče, pokojna pa je v oporoki tudi navedla, naj se sporne nepremičnine odmerijo.
ZKP člen 83, 83/2, 148, 148/4, 150, 150/1-1, 150/2, 219a,. URS člen 29. KZ-1 člen 241, 242.
izločanje dokazov - procesna jamstva - pravni pouk osumljencu - privilegij zoper samoobtožbo - preiskava elektronske naprave - odredba prikritih preiskovalnih ukrepov - obstoj utemeljenih razlogov za sum - presoja utemeljenih razlogov za sum
Preiskava elektronskih naprav osumljenca po 219.a členu ZKP je invaziven poseg v osebne pravice osumljenca. Rezultat preiskave je primerljiv z viri, ki jih policija pridobi pri zbiranju obvestil po temelju 148. člena ZKP, zato mora imetnika elektronske naprave pred pisno privolitvijo policija poučiti skladno s četrtim odstavkom 148. člena ZKP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00068805
Konvencija o podeljevanju evropskih patentov (Evropska patentna konvencija) (1973) člen 52, 56. ZIL-1 člen 12, 14. ZPP člen 243.
ničnost patenta - novost izuma - analiza značilnosti (feature analysis) - inventivna raven - pristop problem-rešitev (problem-solution approach) - strokovnjak kot pravni standard - skupno splošno znanje - sodni izvedenec
Iz prakse pritožbenih senatov pri Evropskem patentnem uradu je primerno črpati zaradi njene kakovosti in podobnosti materialnega prava v Konvenciji o podeljevanju evropskih patentov (EPK) in v Zakonu o industrijski lastnini (ZIL-1).
Pri presoji novosti izuma se primerjajo vse njegove značilnosti z vsemi značilnostmi posameznega predmeta stanja tehnike. Po takšni analizi značilnosti bo zaključek, da izum ni nov, mogoč samo, če bodo pri primerjanem predmetu navzoče vse značilnosti izuma.
Z namenom objektivno in predvidljivo presojati inventivnost se je v praksi pritožbenih senatov uveljavil pristop "problem-rešitev". Ta sicer ni obvezen ne po EPK ne po ZIL-1, je pa z obema materialnopravno skladen ter presojo olajša in jo naredi lažje preverljivo.
Strokovnjak v smislu EPK in ZIL-1 s svojega področja pozna obče splošno znanje in še splošnejša pravila znanosti, ki so prešla v splošno izobrazbo. Kadar ta zadoščajo, sodišče lahko brez pomoči sodnega izvedenca presoja novost in inventivno raven.
začasna ureditev stikov - stiki z otrokom - začasna odredba o stikih - izvrševanje stikov z otrokom
Pritožbeno sodišče je stike (do nadaljnjega) določilo tako, kot je predlagal CSD, da torej potekajo od srede popoldne do četrtka zjutraj. S tem, ko oče v četrtek zjutraj hčer pripelje v vrtec (oz. šolo), kjer jo prejšnjega dne, torej v sredo, tudi prevzame, se je spremenil za oba udeleženca sporni način predaje deklice pred policijsko postajo.
Fikcija vročitve nastopi s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti. Dan, ko je bilo naslovniku pisanje puščeno v nabiralniku, za odločitev ni relevanten, saj je namen puščenega pisanja zgolj v tem, da se zagotovi čim večja verjetnost, da se bo naslovnik s pisanjem seznanil.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - zaupanje otroka v vzgojo in varstvo - otrokovi stiki - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - odklanjanje stikov - selitev v tujino
Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da kljub ugotovljenim neprimernim ravnanjem matere, ki kažejo na njeno odtujevanje hčera od predlagatelja, predlagana začasna odredba z zaupanjem otrok v vzgojo in varstvo očetu ne predstavlja primernega ukrepa za varstvo njihovih koristi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00066576
KZ-1 člen 48, 48/2, 58, 58/3. ZKP člen 137, 137/6, 386.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - kazenska sankcija - prepoved vožnje motornega vozila - vštevanje odvzema vozniškega dovoljenja - olajševalne in obteževalne okoliščine
Pritožnik utemeljeno opozarja na določbo šestega odstavka 137. člena ZKP, ki določa, da se čas, za katerega je bilo vzeto vozniško dovoljenje, obdolžencu, ki je na prostosti, všteje v izrečeno kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Te določbe pa sodišče prve stopnje ob izreku stranske kazni ni uporabilo, zato je podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. S tem, ko v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije ni vštelo časa odvzema vozniškega dovoljenja, je sodišče prve stopnje prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.
Po določbi 386. člena ZKP pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožilec pritožbo podal v korist obdolženca, s katero pa izrecno ni izpodbijal odločbe o kazenski sankciji, vendar se glede na določbo 386. člena ZKP po samem zakonu šteje, da je bila pritožba podana tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče je v okviru tega preizkusa ugotovilo, da je potrebno obdolžencu izreči pogojno obsodbo. Le to sodišče izreče, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj (tretji odstavek 58. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pri obdolžencu podane olajševalne okoliščine in sicer priznanje krivde, obžalovanje storjenega kaznivega dejanja ter dosedanja nekaznovanost za kazniva dejanja in tudi prekrške kljub temu, da je obdolženi voznik že več kot petdeset let. Ravno slednje pa po oceni pritožbenega sodišča omogoča zaključek, da je pri obdolžencu podana pozitivna prognoza njegovega bodočega vedenja in to kljub temu, da je bil obdolženi ob storitvi obravnavanega kaznivega dejanja močno alkoholiziran (0,77 mg alkohola/liter izdihanega zraka), kar je sodišče prve stopnje sicer pravilno štelo kot obteževalno okoliščino, vendar ji je dalo preveliko težo. Visoka stopnja alkoholiziranosti namreč ne spremeni dejstva, da je šlo za očitno osamljen dogodek v obdolženčevem življenju, ki kljub zelo dolgemu vozniškemu stažu do sedaj še ni bil obravnavan niti za kazniva dejanja, niti za prekrške (torej tudi za cestnoprometne prekrške ne). Obdolženi pa je na predobravnavnem naroku tudi sam pojasnil, da dejanje obžaluje, podal je obljubo, da ne bo nikoli več sedel vinjen za volan, poudaril je, da je voznik že več kot petdeset let in za prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola še ni bil kaznovan, čemur sodišče tudi glede na podatke kazenske evidence v celoti sledi. Glede na pojasnjeno torej obdolženčevo prejšnje življenje in osebnost ter obnašanje po kaznivem dejanju omogočajo zaključek, da je od njega mogoče pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal in je zato zanj na mestu izrek pogojne obsodbe. Pritožbeno sodišče pa ob tem tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino napačno upoštevalo telesne poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec, saj so slednje znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.
odmera pravične denarne odškodnine - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - povrnitev premoženjske škode - zastaranje premoženjske škode - zapadlost odškodninske obveznosti - začetek teka zastaralnega roka - zastaranje odškodninske terjatve - zaključek zdravljenja - stroški za tujo nego in pomoč - prevozni stroški - stroški v zvezi z zdravljenjem - sukcesivna škoda
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da se šteje, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zdravljenje zaključeno in se stanje oškodovanca (in s tem obseg škode) stabilizira. Oškodovanci, ki so utrpeli nepremoženjsko škodo, namreč kljub vsej skrbnosti ne morejo predvideti, kdaj in kako bo njihovo zdravljenje zaključeno, zato ostaja obseg njihove škode vse do zaključka zdravljenja neznan. Primerljiv s tem položajem je položaj oškodovanca, ki zahteva povrnitev premoženjske škode, ki mu je nastala med oziroma zaradi zdravljenja.
Enako kot pri škodi iz naslova tuje nege in pomoči gre tudi v primeru potnih stroškov, povezanih s prevozi do zdravstvenih institucij, za škodo, ki je tožniku nastala med oziroma zaradi zdravljenja, zato je treba začetek teka zastaralnega roka vezati na datum, ko je bil tožniku obseg poškodbenih posledic v celoti znan, to pa je datum, ko je bilo njegovo zdravljenje zaključeno.
ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 179.
neprerekane tožbene navedbe - odmera odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo - kršitev načela kontradiktornosti postopka - priznana dejstva - konkretizirane trditve - poškodbe sopotnika v vozilu - pravična denarna odškodnina - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - strah - skaženost - zmanjšanje življenjske aktivnosti - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - sprememba prisojene odškodnine
Tožnikove trditve so zadoščale za izjavo toženke. Ker jim ni ugovarjala, bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri odločitvi. Neprerekana dejstva se štejejo za priznana, priznana dejstva pa (razen v primeru suma na nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom) niso predmet dokazovanja (prvi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v dokaznem postopku preverjalo njihovo resničnost, kršilo 214. člen ZPP, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe; s tem, ko je nekaj dejstev spregledalo in se do njih ni opredelilo, pa tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
vestna in skrbna presoja dokazov - dokaz z zaslišanjem prič - razlaga oporoke - pravi oporočiteljev namen
Glede na navedeno je utemeljen pritožben očitek, da zaključki o posameznih okoliščinah, na obstoju katerih temelji razlaga predmetne oporoke, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne temeljijo na oceni izpovedb vseh zaslišanih strank in prič, ki so izpovedali o teh okoliščinah, niti ni sodišče prve stopnje ugotavljalo ali izvedeni dokazi potrjujejo tožbene navedbe. Skrbna in vestna dokazna ocena namreč zahteva oceno vsega, kar so stranke ali priče izpovedale v zvezi z določeno pomembno okoliščino, ob tem pa tudi oceno verodostojnosti posamezne izpovedbe. Ker v obravnavanem primeru zaradi navedene odsotnosti dokazne ocene vseh zaslišanih strank in prič, ni mogoče preizkusiti, ali je bilo dejansko stanje, pomembno za odločitev o utemeljenosti zahtevka pravilno in popolno ugotovljeno, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, v posledici česar je podana kršitev 14. točke drugega odstavek 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje navedene kršitve ni odpravilo samo, saj se le-ta nanašajo na celoten sklop dejstev, pomembnih za odločitev o tožbenem zahtevku. Sodišče druge stopnje bi moralo namreč dokazno oceno vseh zaslišanih strank in prič sprejeti prvič, torej povsem na novo in s tem praktično v pretežnem delu dopolniti dokazno oceno, kar pa bi za stranke pomenilo, da bi se z dokazno oceno glede ključnih dokazov seznanile prvič.
prodajna pogodba - stvarne napake - garancija za brezhibno delovanje stvari - dokaz z izvedencem - forenzika
Dokazni predlog za postavitev izvedenca "forenzične stroke" je neprimeren oziroma celo nemogoč, saj takšen izvedenec ne obstaja. Izraz forenzičen po SSKJ pomeni "ki je v zvezi s sodstvom ali sodiščem, soden: forenzična kemija, psihologija; forenzična medicina, sodna medicina." Dokazni predlog, po postavitvi izvedenca "forenzične stroke" je zato nezadosten, ker ne specificira področja, iz katerega se naj postavi izvedenec. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je postavilo izvedenca kemijske stroke, kar je toženka po vsebini tudi želela.
Ni dvoma, da se obtožbeni očitek ne nanaša na prometno dovoljenje (ki je urejeno v 32. in 33. členu ZMV) temveč evidenco registriranih vozil. Ta evidenca pa tudi ne spada med javne knjige (znak očitanega kaznivega dejanja je namreč poleg javne listine lahko tudi javna knjiga), ki jih je mogoče razumeti kot knjige, registre in evidence, katerih informacije so javno dostopne. Sodna praksa je tako na primer za javne knjige štela zemljiško knjigo, sodni register, register društev in sirotinsko knjigo. Čeprav gre za uradno knjigo, pa javna knjiga ni evidenca o vpisanih registriranih motornih vozilih, saj je dostop do podatkov iz te evidence omogočen le določenim uradnim osebam in za določene namene, kar je določeno v 63. členu ZMV-1.
Dejanje, kot je opisano v obtožbi ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, saj je očitek, ki se nanaša na javno listino, vezan na evidenco, ki nima lastnosti javne listine.
Ker je torej sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa dejanje, kot je opisano v obtožbi, po zakonu ni kaznivo dejanje, kar bi v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe, v ponovljenem postopku narekovalo izrek oprostilne sodbe, bi bila razveljavitev sodbe nesmiselna, zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi zagovornika ter izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - NEPRAVDNO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00067034
DZ člen 122, 122/1. ZZZDR člen 92, 92/1. URS člen 22, 155, 155/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZNP-1 člen 45, 45/2. ZS člen 3, 3/2.
spor iz družinskih razmerij - spor za ugotovitev očetovstva - rok za vložitev otrokove tožbe na izpodbijanje očetovstva - subjektivni rok - začetek teka subjektivnega roka - petletni zastaralni rok - uveljavitev novega zakona - pravdna sposobnost - opravljanje procesnih dejanj - sodelovanje otroka, ki je dopolnil 15 let, v postopku - pravna praznina - zakonska analogija - neprava retroakrivnost - prepoved retroaktivne veljave predpisov - metoda praktične konkordance - način reševanja konflikta med pravicami - enako varstvo pravic - protiustavna pravna praznina - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je subjektivni rok za vložitev predloga predlagateljice lahko začel teči od uveljavitve DZ. Obstoječo pravno praznino je sodišče pravilno interpretiralo in zapolnilo tako, da je oblikovalo izjemo, pri tem pa sledilo ciljem, kot jih je določil zakonodajalec v 122. členu DZ v zvezi s drugim odstavkom 45. člena ZNP-1, s tem, ko je določil petletni rok, v katerem mora otrok vložiti predlog za ugotovitev očetovstva. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravice predlagateljice do sodnega varstva izhajalo iz vrednostnega izhodišča zakonodajalca, ki je omejil uveljavljanje te pravice otroka na obdobje petih let, hkrati pa je upoštevalo, da se okoliščine konkretnega primera v bistvenih sestavinah ne skladajo s tipskimi znaki abstraktnega dejanskega stanu, na podlagi katerih se po DZ presoja začetek teka roka za vložitev predloga za ugotavljanje očetovstva. Kakršno koli drugačno vrednotenje bi pomenilo, da je kršeno načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov in načelo enakega varstva pravic v razmerju med predlagateljico in otroki, ki so dopolnili 15 let ob uveljavitvi DZ. Drugačno materialnopravna ocena bi pomenila, da je prekluzivni rok za vložitev predloga za ugotovitev očetovstva za predlagateljico začel teči že pred uveljavitvijo DZ.
Ker gre za varstvo elementarnih ustavnih pravic, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je z odločitvijo nedopustno poseženo v pravico prvo nasprotnega udeleženca do anonimnosti, in da sodišče pravic predlagateljice in prvo nasprotnega udeleženca ni presojalo s pomočjo načela sorazmernosti ter da ni upoštevalo, da je treba to nasprotje med pravicama uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco, ko gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice. Še posebej, če se upošteva metoda praktične konkordance, glede na konflikt predstavljenih pravic in upravičenj predlagateljice in prvo nasprotnega udeleženca, ob upoštevanju človekovih pravic, glede na konkretne okoliščine primera, je ob tehtanju treba dati prednost pravici predlagateljice do zahtevanega sodnega varstva, ker bi drugačna razlaga pravico predlagateljice do poznavanja lastnega izvora časovno omejevala retroaktivno, z učinkom za nazaj, kar bi pripeljalo do absurdne situacije, ko bi bil lahko rok za vložitev predloga zamujen že ob uveljavitvi DZ.
ZPP člen 7. ZDR-1 člen 7, 7/4, 47, 111, 111/1, 111/1-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - zadostna trditvena podlaga - trpinčenje na delovnem mestu
Tožnik ni prerekal izvršitve dejanj, ki se mu očitajo v treh pisnih opozorilih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker po pravilni presoji sodišča prve stopnje obstoja utemeljenih razlogov za kršitev delovnih obveznosti ni izkazal, so neutemeljene pritožbene navedbe, da ga je toženec šikanozno opozarjal. Pisno opozorilo pred odpovedjo je predpostavka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zoper katero ni samostojnega pravnega varstva. Zato toženec ni bil dolžan odgovarjati na pisna pojasnila oziroma pritožbo tožnika. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je šlo za malenkostne napake tožnika, za katere ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Teža kršitve pogodbenih obveznosti ne vpliva na utemeljenost pisnih opozoril pred odpovedjo. V zvezi s tem je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na neenako obravnavo, ker direktorica ni ukrepala zoper druge zaposlene, ki so storili podobne napake. Ni enakosti v nepravu, kar pomeni, da se delavec na neenako obravnavo ne more sklicevati, če so tudi drugi delavci na podoben način kršili svoje obveznosti, pa delodajalec zoper njih ni ukrepal.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obrazložitev odpovedi - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - varstvo nekaterih kategorij delavcev pred odpovedjo - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
V odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti povsem jasno razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mora biti vsebinsko obrazložen do te mere, da je povprečno izobraženi osebi oziroma delavcu jasno, zakaj ni več potrebe po njegovem delu. V presojani odpovedi navedeni razlogi pa so povsem abstraktni in pavšalni in jih v sodnem postopku z nobeno razumno metodo razlage ni bilo možno preizkusiti in preveriti njihove zakonitosti.
Zadosten razlog za sodno razvezo je vsekakor lahko že ugotovitev obstoja ene od okoliščin objektivne ali subjektivne narave. Sodišče prve stopnje je ugotovilo objektivno nezmožnost toženke, da tožnico vrne nazaj na delo, kar je v konkretnem primeru že samo po sebi utemeljen razlog za sodno razvezo, zato je nasproten zaključek prvostopnega sodišča nepravilen.
ukrepi po zpnd - nasilje v družini - zavrnitev predloga - preprečevanje nasilja v družini - družinska skupnost - družinski člani - odločanje o stroških po prostem preudarku
Zaščitniška intervencija države po ZPND ni usmerjena v konfliktnost med sorodniki oziroma v varstvo pred vsakršnim nasiljem med njimi, ampak v preprečevanje nasilja v družini, v družinski skupnosti. V tem smislu so družinski člani osebe, med katerimi obstaja (ali je obstajala) tesnejša čustvena vez, ki jo povzročitelj nasilja izrablja za zlorabo moči nad drugo osebo.
S strani predlagateljice zatrjevani konfliktni položaj med udeležencema, ki ne izvira iz njune družinske skupnosti, ampak premoženjske skupnosti, v kateri je spor o deležih na podedovanem premoženju in spor glede načina uporabe stvari v skupni lastnini, ni mogoče reševati z uporabo določb ZPND.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00067669
ZDR-1 člen 142, 142/1, 154. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 18, 18/5. ZNDM-2 člen 2. ZNPPol člen 4.
odškodnina za neizkoriščen odmor - odmor med delovnim časom - policist - mejna kontrola
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da mejni prehodi niso bili tako obremenjeni, da tožnik med delovnim časom ne bi mogel koristiti odmora.
MKCVMUO člen 13, 13/1, 13/1/b. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 11, 11/4.
premoženjsko stanje staršev - vrnitev otroka v državo izvora - zaščita otrok
Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju četrtega odstavka 11. člena Uredbe Bruselj IIa, da sodišče ne more zavrniti vrnitve otroka na podlagi točke b prvega odstavka 13. člena Konvencije, če se ugotovi, da so bili sprejeti vsi potrebni ukrepi za zagotovitev zaščite otroka po njegovi vrnitvi, tudi prepričljivo ugotovilo, da za to ni realne možnosti. Po določilih Konvencije sicer res ni nujno, da se otrok vrne na isti naslov, kjer je bival, deklica bi se lahko vrnila v Nemčijo z materjo in bivala na drugem naslovu. Vendar je bilo ugotovljeno, da je dolžnica šibkega premoženjskega stanja, ki ji ne omogoča nakupa ali najema stanovanja v Nemčiji, poleg tega ne zna nemškega jezika tako dobro, da bi lahko v tujem okolju samostojno funkcionirala, vključno z izvajanjem celostne skrbi za hčer. Po pridobljenih podatkih od nemškega centralnega organa pa tudi ni mogoče zanesljivo zaključiti, da bi bila dolžnica v Nemčiji upravičena do zadostne pomoči ob nastanitvi.
ZIZ člen 20, 20a, 21, 26, 26/1, 26/2, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2. OZ člen 82, 82/1, 82/2.
notarski zapis kot izvršilni naslov - pogodbena kazen - pogojna terjatev - določenost pogodbenih določil - obligacija prizadevanja - obligacija rezultata - razlaga pogodb - jezikovna razlaga - namenska razlaga
V primeru, ko sta nastanek in zapadlost obveznosti dolžnika iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa vezani na nastop negativnega dejstva, upnik ni dolžan v izvršilnem postopku dokazovati izvršljivosti terjatve na način iz prvega in drugega odstavka 26. člena ZIZ, temveč zadošča, da zatrjuje, da je takšno negativno dejstvo nastopilo.
Presojo primernosti izvršilnega naslova za izvršbo mora sodišče že po uradni dolžnosti opraviti tako pred izdajo sklepa o izvršbi kot tudi (ponovno) v ugovornem postopku.
Zapisan pogoj je med strankama res sporen (upnik meni, da gre za obligacijo rezultata, medtem ko dolžnica stoji na stališču, da gre za obligacijo prizadevanja), vendar pa to še ne pomeni nujno, da je pogoj zaradi tega nedoločen oziroma nedoločljiv.
Izterjevana pogodbena kazen je bila dogovorjena za primer, če dolžnica ne izpolni pogodbeno dogovorjene obveznosti, da nase prevzame vse še neizpolnjene obveznosti po pogodbi o dolgoročnem stanovanjskem kreditu in najkasneje do 31. 12. 2021 poskrbi za to, da upnik ne bo več nastopal v vlogi solidarnega poroka in zastavitelja po tej pogodbi. Ker so obveznosti povezane s kreditno pogodbo, je jasno, da realizacija takega dogovora ni odvisna samo od dolžnice, temveč tudi od ravnanja tretjih oseb (banke in tudi upnika), bistveno pa je tudi, da sta pogodbeni stranki v besedilu zapisa pogoja uporabili besedo „poskrbi“. Določila o pogoju zato ni mogoče razumeti drugače, kot da dolžničina zaveza predstavlja le obligacijo prizadevanja (torej da v roku naredi vse, kar je z njene strani potrebno, da bo obveznost po kreditni pogodbi prešla nanjo in bo upnik te obveznosti prost) in ne obligacije rezultata (da poskrbi še za to, da bo tudi banka do tega roka uredila vse potrebno, da upnik pravno formalno več ne bo zavezan po tej pogodbi), kot v pritožbi neutemeljeno meni upnik. Določilo je torej že gramatikalno in tudi ob upoštevanju konteksta, v okviru katerega je bilo oblikovano, popolnoma jasno, zato ga je treba uporabiti tako, kot se glasi (in claris non fit interpretatio) in ne pride v poštev uporaba drugega odstavka 82. člena OZ, ki ureja razlago spornih določb s pomočjo iskanja skupnega namena pogodbenikov in načel obligacijskega prava.