nadomestitev globe - oprava koristne naloge - Center za socialno delo (CSD) - vabilo na razgovor
Pogoj za uporabo domneve iz IV. odst. 202.c čl. ZP-1 je, da je storilec na razgovor za določitev konkretne naloge s strani centra za socialno delo bil pravilno vabljen.
izvršba na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet – poizvedbe o računih dolžnika – ustavitev izvršilnega postopka – predlaganje ponovnega rubeža
V pritožbi izraženo stališče, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti sporočiti izvršitelju nov naslov dolžnika, kjer bi se nato opravil ponovni rubež, nima opore v veljavnih predpisih.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – obrazložen ugovor – materialnopravni pobot
Dolžnik je trdil, da je že pred vložitvijo predmetnega predloga za izvršbo upnikova terjatev prenehala na podlagi materialnopravnega pobota, ki ga je dolžnik izjavil 21.12.2007, o čemer je predložil dokaze. Pri tem pa ni pomembno, da upnik dolžnikove terjatve ne priznava, saj če bi se v sledeči pravdi ugotovilo, da so bili izpolnjeni pogoji za pobot po 311. čl. Obligacijskega zakonika, bi to imelo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka.
načelo kontradiktornosti – pravica do izjave – obrazložitev odločitve o neizvedbi predlaganega dokaza
Utemeljeno lahko sodišče zavrne izvedbo predlaganega dokaza le kadar obstajajo opravičeni razlogi. Ti pa so podani samo takrat, kadar se predlaga izvedba dokazov, ki naj bi služili ugotovitvi nekega pravno nerelevantnega dejstva; kadar se predlaga izvedba dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano; kadar se predlaga izvedba popolnoma neprimernih dokazov in kadar so dokazi podani z namenom zavlačevanja ali če so ti prepozni.
plača – stimulativni del plače – pogodba o zaposlitvi – razporeditev
Kljub temu, da tožena stranka tožnice po izteku mandata na delovno mesto pomoč pri vodenju financ ni formalno (ampak le dejansko) prerazporedila na drugo delovno mesto, se šteje, da je pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za „staro“ delovno mesto, prenehala veljati (in je bila nadomeščena z ustno pogodbo o zaposlitvi za „novo“ delovno mesto). Za čas opravljanja dela na „novem“ delovnem mestu tako ta pogodba o zaposlitvi, sklenjena za delovno mesto s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ne more predstavljati pravne podlage za izplačilo stimulativnega dela plače.
motenje posesti - soposest - način izvrševanja soposesti
Če se dotedanji način izvrševanja soposesti ni bistveno spremenil – iz opravičenih razlogov je bila prestavljena skupna omara v drug prostor - motenjski zahtevek ni utemeljen.
Dohodek iz naslova nadurnega dela je sodišče pravilno upoštevalo kot dohodek pravdne stranke, saj je tudi to delo podlaga za izplačilo plače. Ob dejstvu, da znaša sodna taksa za tožbo 60 % povprečnega mesečnega dohodka obeh tožnikov, da 2. tožnica prejema mesečno 200,00 EUR iz naslova brezposelnosti, da prejema 1. tožnik mesečno dohodek, ki dosega le 86,5 % povprečne plače, ni pravilen zaključek sodišča, da sredstva za preživljanje tožnikov ne bodo občutno zmanjšana s plačilom šestih obrokov v znesku po 97,42 EUR glede na mesečni dohodek 960,00 EUR.
Tožnika sta s tožbo zahtevala plačilo odškodnine v višini razlike med plačo, ki sta jo prejemala v spornem obdobju, in plačo, ki bi jo v navedenem obdobju prejemala za delo v tujini, če ne bi bila predčasno odstranjena s tega dela zaradi ustavljenega disciplinskega postopka. Opisana zahtevka predstavljata uveljavljanje čiste denarne terjatve iz delovnega razmerja in ju je – tudi v primeru delavcev na obrambnem področju – dopustno neposredno uveljavljati pred pristojnim delovnim sodiščem.
ZPP člen 318, 338, 394, 394/1, 394/1-10, 395, 395/2, 398, 398/1. ZDSS-1 člen 28.
zamudna sodba – obnova postopka – nova dejstva in dokazi
Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, ker tožena stranka kljub pravilno vročenemu vabilu ni pristopila na poravnalni oziroma prvi narok za glavno obravnavo. Pri izdaji zamudne sodbe utemeljeno ni upoštevalo navedb, ki jih je podala v odgovoru na tožbo, in ni opravilo poizvedb pri uradnih institucijah, ampak je tožbenemu zahtevku, ki je bil sklepčen, ugodilo.
Tožena stranka – delavka bi za škodo tožeči stranki – delodajalcu odgovarjala le v primeru, če bi jo povzročila namenoma ali iz hude malomarnosti. Ker pa njeno ravnanje ni bilo storjeno s takšno obliko krivde, saj ni odstopalo od ravnanja povprečnega delavca glede na dejstvo, da je bilo v računovodstvu veliko dela, da so bil vsi zelo obremenjeni in da so se pri vseh pojavljale napake, pri tožnici pa hujših napak niso ugotovili, odškodninska odgovornost ni podana.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – transformacija – sodno varstvo – vzgoja in izobraževanje
Tožnica je po določbi 48. čl. ZOFVI in skladno s pravnim poukom tožene stranke vložila pritožbo na svet zavoda ter nato uveljavljala sodno varstvo v roku trideset dni od prejema odločitve. To pomeni, da je njena tožba dopustna ne glede na določbo 3. odst. 204. čl. ZDR, ki ureja direktno sodno varstvo ob prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.
Preizkus izpodbijane sodbe na podlagi 159. člena ZP-1 je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva glede očitanega prekrška, in da je njegov zaključek o odgovornosti obdolženca zanj pravilen, da pa je pri upoštevanju okoliščin pri odmeri sankcij za prekršek le-te potrebno presojati drugače. Sodišče prve stopnje je pri odmeri le-teh uporabilo 21. člen ZP-1 in obdolžencu izreklo opomin. Po določbi 1. odstavka 21. člena ZP-1 se ta sme izreči za prekršek, storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Izrekanje opomina pa ni utemeljeno že zgolj s tem, če obstojijo take okoliščine, ki nastanejo bolj ali manj redno pri storitvah prekrškov. Predvsem pridejo v poštev okoliščine ali splet okoliščin objektivne narave ob sami storitvi prekrška, ki zmanjšujejo pomen kršitve predpisov v danih razmerah (npr. provociranost storilca, ovire za pravilno delovanje, razmere, ko je meja med pravilno uporabo prava in kršitvijo predpisa težko prepoznavna itd.). Sodišče prve stopnje je svoje ravnanje obrazložilo z okoliščinami, da je obdolženec prevozil le kratko razdaljo, da je prekršek priznal ter da gre za voznika z velikim številom prevoženih kilometrov, pri čemer je kot bistveno upoštevalo okoliščino, da ima otroka z zelo redkim avtoproliferativnim obolenjem, katerega mora tudi večkrat mesečno urgentno peljati v Pediatrično kliniko. Toda navedene okoliščine se lahko upoštevajo le kot splošne olajševalne okoliščine pri odmeri sankcij v okviru predpisanih oziroma kvečjemu pri njihovi omilitvi, ne gre pa za okoliščine objektivne narave ob sami storitvi prekrška, ki zmanjšuje njegov pomen.
višina odškodnine za negmotno škodo - soprispevek oškodovanca - vožnja z alkoholiziranim voznikom - strah - duševne bolečine zaradi skaženosti
Res je izvedenec, ki je izračunal količino alkohola v voznikovi krvi, v dopolnitvi mnenja, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, navedel, da je pri tej koncentraciji alkohola bila znatno poslabšana motorična sposobnosti za vožnjo in dojemanje dejanske situacije ter zmanjšana koncentracija in podaljšan reakcijski čas, da pa so ti znaki lahko bili za sopotnika morebiti tudi neopazni ter da je potrebno pri tem upoštevati subjektivni faktor. Vendar pa navedbe izvedenca v tem delu, ki ga je sodišče v razlogih sodbe povzelo, še ne pomenijo, da je sodišče napačno zaključilo o tožnikovemu soprispevku k nastanku škode in da je napačno uporabilo določbo I. odst. 171 čl. OZ. Ta del mnenja bi lahko bil pomemben v situaciji, ko bi tožnik neposredno pred nezgodo prisedel k vinjenem vozniku in se takrat prvič srečal z njim, ne pa v konkretni situaciji. Sodišče je z gotovostjo ugotovilo, da je bil tožnik tega dne ves čas do nezgode skupaj s povzročiteljem škode, da so bili v različnih lokalih, z gotovostjo pa je sodišče tudi ugotovilo količino alkohola v krvi G., zato se lahko tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožniku očita 20 % soprispevek, saj ni ravnal s tisto pazljivostjo in skrbnostjo, ki se lahko zahteva od povprečnega človeka.
Ne določbe 6. točke 9. poglavja ZIZ, ki ureja izvršbo na plačo oz. pokojnino, ne splošne določbe 9. poglavja ZIZ, ki ureja izvršbo na denarno terjatev, ne dajejo pravne podlage za ustavitev izvršbe po uradni dolžnosti v primerih, ko pokojnina ne dosega zneska minimalne plače. Prav tako pa ni mogoče uporabiti niti 76. čl. ZIZ, saj se ta določba nanaša na izvršilni naslov ali potrdilo o pravnomočnosti.
Tožena stranka kot poslovodja ne more biti objektivno odgovorna za inventurni primanjkljaj. Odgovarjala bi lahko le krivdno, če bi bila škoda oziroma primanjkljaj posledica njenega naklepnega ali hudo malomarnega ravnanja, česar pa tožena stranka ni dokazala.
Ker se po splošnih pravilih domneva le navadna malomarnost, ne pa huda malomarnost ali naklep, bi morala težjo obliko krivde dokazati tožeča stranka.