Sodišče je pravilno naložilo upravnemu organu, da mora raziskati dejansko stanje, kar je primarna naloga upravnega organa. Prvostopni upravni organ v predmetni zadevi ni izvedel ustreznega ugotovitvenega postopka in niti ni povabil tožečo stranko, da bi se lahko izjasnila in sodelovala kot subjekt postopka. Zaradi slednjega v postopku niso bili presojani vsebinski ugovori, ki bi lahko vplivali na ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da samo ne more izvesti postopka, ker tožena stranka razpolaga s posebnimi programi, s katerimi bo lahko odločila o višini oprostitev za posamezne zavezance in o višini njihovih prispevkov, pred tem pa bo skladno z njihovo primarno nalogo, moralo ugotoviti relevantno dejansko stanje, ki bo podlaga za kasnejšo pravilno odmero.
Ob uvrstitvi preiskovalnega načela v ZDSS-1, že dikcija 62. člena govori o tem, da sodišče lahko, ne pa mora izvesti dokaze po uradni dolžnosti. Sodišče je tisto, ki oceni kdaj bo postopalo po 62. členu ZDSS-1. Sodišče postopa po tem načelu takrat, kadar po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti pravotvornih dejstev. Primarno mora biti izkazana aktivnost strank, kar pa glede na izkazano pasivnost tožene stranke v upravnem postopku, v konkretnem primeru ni bila.
Upnik ni upravičen do povrnitve stroškov za poizvedbe, prejem sklepa, obvestilo stranki in telefonske stroške, saj gre za opravila, ki so vsebovana v stroških za sestavo vloge (predloga za izvršbo) in v materialnih stroških.
ugovor novega dolžnika - pravica do izjave v postopku - vročitev sklepa o izvršbi - sprememba lastništva na predmetu izvršbe med izvršilnim postopkom
Druga dolžnica je pridobila lastinsko pravico na predmetnih nepremičninah pozneje kot je upnik z zaznambo predmetnega sklepa o izvršbi pridobil zastavno pravico zoper prvega dolžnika na predmetnih nepremičninah. Kot nova lastnica nepremičnine je s tem, ko je pridobila s hipoteko obremenjene nepremičnine, v položaju hipotekarnega dolžnika in v izvršilnem postopku v procesnem položaju novega dolžnika, ki mora prevzeti izvršbo v stanju v katerem je, ko vstopi vanjo, vendar z upoštevanjem omejitve glede sredstva in predmeta izvršbe.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda - nenadnost in nepredvidljivost bolezni - prepozen predlog
Ustavno sodišče je z odločbo Up-184/98 postavilo pogoj za oceno upravičenosti razloga za izostanek z naroka, ta pa je nenadnost in nepredvidljivost bolezni, saj sicer velja, da ima stranka dovolj časa, da si zagotovi prisotnost pooblaščenca na naroku oziroma, da preko pooblaščenca vloži ustrezno pravno sredstvo. Še toliko bolj v primerih, ko je stranka pravna oseba, pri kateri pa je pričakovana skrbnost – kot pravilno zaznava sodišče prve stopnje – večja kot pri fizičnih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - SODNI REGISTER
VSL00042236
ZSReg člen 13, 13/2, 31, 31/2, 33, 33/2, 36, 36/3. ZGD-1 člen 387, 387/3, 387/4, 598. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
statusno preoblikovanje - prekinitev postopka - predhodno vprašanje - predlog za vpis v sodni register - vpisa sklepa o prenosu delnic manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja - vrstni red obravnavanja zadeve - pravni interes manjšinskih delničarjev - pravica manjšinskih delničarjev - kršitev pravice stranke do izjave
S predlaganim vpisom preoblikovanja d. d. v d. o. o. bi bila izvotljena pravica manjšinskih delničarjev do pritožbe zoper vpis sklepa o prenosu delnic in vzpostavitev korporacijskopravnega razmerja med manjšinskimi delničarji in družbo, saj v preoblikovanje d. d. v d. o. o. manjšinski delničarji kot družbeniki d. o. o. niso vključeni, pa bi morali biti, če bi s pritožbo zoper vpis sklepa o prenosu njihovih delnic na glavnega delničarja uspeli. Opisana možna situacija tako pokaže, da manjšinskim delničarjem v postopku vpisa preoblikovanja d. d. v d. o. o. ni mogoče odreči pravnega interesa za udeležbo. Hkrati pa navedeni prikaz izkazuje v obravnavanem primeru nujnost vrstnega reda odločanja o vpisu sprememb v sodni register pri družbi M. d. d. po drugem odstavku 13. člena ZSReg. Šele pravnomočno končan postopek vpisa sklepa o prenosu delnic manjšinskih delničarjev bo dal odgovor na vprašanje, ali ima preknjižba (prenos) delnic udeležencev na glavnega delničarja v KBD veljavno podlago oziroma ali je le-ta odpadla. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da se z učinkom pravnomočnosti vpisa sklepa o prenosu delnic na glavnega delničarja ne odloča o vprašanju, kdo je delničar družbe M.
pogodba - pogodba o izobraževanju (štipendiranju) - zastaranje odškodninske terjatve s kršitvijo pogodbene obveznosti - štipendiranje - gospodarska pogodba - gospodarski spor - nosilec javnega pooblastila - pristojnost rednega sodišča
Niti sedaj tožeča stranka niti njen predhodnik nista dobila javnega pooblastila za izvajanje funkcij državne uprave ali lokalne samouprave, ampak zgolj izvajata naloge, ki so v javnem interesu. Naloge v javnem interesu pa ne gre enačiti z nalogami v okviru javnega pooblastila za izvajanje funkcij državne uprave in ker slednjega tožeča stranka nima, je neutemeljen pritožbeni očitek, da odločanje v sporu iz pogodbe o štipendiranju ne sodi v sodno pristojnost.
Pravdni stranki, ki sta sklenili pogodbo o štipendiranju, sta obe gospodarski družbi, zato bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali je med njima bila sklenjena gospodarska pogodba in če je bila, potem je potrebno glede zastaranja terjatev upoštevati določbo 349. člena OZ glede zastaranja terjatev iz gospodarskih pogodb.
Sodišče prve stopnje se ni izreklo glede tega ali je v okoliščinah konkretnega primera, ko se je s pogodbo urejalo štipendiranje na podlagi regijske štipendijske sheme po ZSRR, šlo za profitno ali neprofitno dejavnost. Prav tako ni podalo razlogov glede tega, zakaj ne šteje 31. 3. 2013 kot dan, ko je bila znana škoda (in povzročitelj škode) kot zatrjuje tožena stranka in ni obrazložilo, zakaj meni, da je zastaranje začelo teči šele po pozivu tožeče stranke k plačilu z dne 2. 10. 2015.
sklep o izvršbi zoper dolžnikovega delodajalca - vsebina predloga po 134. členu ziz - trditveno in dokazno breme - odgovornost banke za opuščeno odtegnitev - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - obrazloženost ugovora - prenehanje delovnega razmerja - vpogled v podatke iz uradne evidence
V konkretnem primeru je upnik v predlogu po 134. členu ZIZ oziroma njegovi dopolnitvi navedel, da za poplačilo svoje terjatve niti od svojega dolžnika A. A. niti od delodajalca ni prejel še ničesar, delodajalec pa mu podatkov o plači A. A. ni posredoval, zato uveljavlja od njega celotno terjatev po sklepu o izvršbi zoper A. A. S takimi navedbami je upnik zadostil svojemu trditvenemu bremenu za izdajo sklepa po 134. členu ZIZ in se je breme zatrjevanja ter dokazovanja, da sklepa o izvršbi zoper A. A. iz upravičenih razlogov ni mogel izvršiti, prevalilo na dolžnika – delodajalca, ki razpolaga z vsemi potrebnimi podatki v zvezi z delovnim razmerjem svojega zaposlenega.
Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je delodajalec odgovoren le za opuščeno odtegnitev plače, ki je neupravičeno ni opravil v času, ko je bil dolžnik zaposlen pri njem, pri čemer to velja tudi v primeru, če dolžniku sicer preneha delovno razmerje, vendar delodajalec o tem sodišča ne obvesti, nato pa se dolžnik pri istem delodajalcu ponovno zaposli. Delodajalec torej dolguje upniku le tiste zneske, ki jih skladno s sklepom o izvršbi neutemeljeno ni odtegnil od plače in jih nakazal upniku, taka dolžnost pa ga veže le za čas, ko je bil dolžnik pri njem zaposlen. Z ugovorom lahko zato uspe tudi, če uveljavlja, da sklepa o izvršbi ni bil dolžan izvršiti, ker je dolžniku delovno razmerje pri njem prenehalo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00041097
OZ člen 15, 16, 52. ZPP člen 339, 339/2-8, 436, 436/2.
sklenitev pogodbe - oblika - predpisana obličnost - ustni dogovor - ustna posojilna pogodba - navidezen pravni posel - najemna pogodba - sklep o izvršbi - verodostojna listina kot izvršilni naslov - nesklepčnost tožbenega zahtevka - davek na promet nepremičnin
Tožeča stranka je trdila, da sta se s tožencem dogovorila, da bosta skupaj kupila nepremičnino, nato pa prihodke delila, s čimer bo toženec začel poplačevati svoj dolg do tožeče stranke. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o obstoju takšnega ustnega dogovora je logična in prepričljiva in je pritožba le z vztrajnim zanikanjem njegovega obstoja ne more omajati.
izločitev dokazov - predlog za izločitev dokazov - zavrnitev predloga strank za izločitev nedovoljenih dokazov - nova dejstva in okoliščine - dokazno breme - prikriti preiskovalni ukrepi - doktrina sadežev zastrupljenega drevesa
Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da je o vsebinsko enakih predlogih za izločitev dokazov tekom postopka že bilo pravnomočno odločeno ter bi bilo primarno ponovne (identične) predloge za izločitev dokazov, zavreči. Ob takem stanju stvari je namreč breme na strankah, da navedejo nova dejstva in okoliščine, ki še niso bile predmet vsebinske presoje, čemur pa v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno.
Predmet izločitve so torej dokazi in posamezna obvestila, ne pa odločbe državnih organov, kot so to v obravnavani zadevi odredba Okrožnega državnega tožilstva z dne 6. 7. 2012 ter odredbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 9. 7. 2012 in dne 19. 7. 2012, ter zapisniki o kazenskih ovadbah, sestavljeni na Okrožnem državnem tožilstvu v Celju in v prostorih PU Celje (z dne 4. 7. 2012, 5. 7. 2012 in 6. 7. 2012). Gre namreč za listine, ki dokazujejo, kaj vse so državni organi po ovadbah storili v zvezi s posameznim kaznivim dejanjem in ne, da je bilo le-to tudi dejansko storjeno.
Kot rečeno je lahko izločeno le tisto, kar je izšlo iz protipravnega ravnanja državnega organa in ne tisto, kar naj bi to ravnanje sestavljalo.
Poleg navedenega je treba v zvezi s pritožnikovim sklicevanjem na doktrino sadežev z zastrupljenega drevesa iz predloga za izločitev dokazov še opozoriti, da po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP, sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Pri tem je najprej na predlagatelju, da pove, kaj je zastrupljeno drevo in kaj sadež, ter navede vzročno zvezo med njima, česar pa pritožnik niti na splošni ravni ni storil.
LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00040837
ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 44, 44/1. ZLNDL člen 2. ZGJS člen 76.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - lastninjenje nepremičnin z javnimi infrastrukturnimi objekti in napravami - funkcionalno zemljišče k stavbi - skupni del večstanovanjske stavbe - pripadajoče zemljišče k stavbi - kriteriji za določitev - uporaba meril in kriterijev - načelo akcesornosti - namen uporabe - redna raba - upravni akt - javni interes
Parkirni znak sam po sebi ni dokaz, da gre za pripadajoče zemljišče. Tudi vprašanje javnega interesa je povsem irelevantno. Pomembna je ugotovitev funkcionalne vezanosti zemljišča na stavbo, saj ta glede na nekdanja pravila predtranzicijskega prava, pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine, pravila o akcesornosti pravic na zemljišču in predpisov o lastninjenju praviloma zadostuje za sklep, da je táko zemljišče postalo last lastnika stavbe.
Čeprav je bilo funkcionalno zemljišče k obravnavani stavbi že določeno z upravno odločbo, to ob upoštevanju 43. člena ZVEtL-1 ni razlog, ki bi onemogočal ugotovitev, da je to zemljišče obsežnejše. Sodišče ima možnost, da kljub izdani pravnomočni odločbi o funkcionalnem zemljišču določi pripadajoče zemljišče na podlagi ostalih zakonskih kriterijev.
Sporno zemljišče je bilo ob uveljavitvi ZGJS v naravi funkcionalno zemljišče, namenjeno redni rabi stavbe, na njej pa so pravico uporabe izvrševali etažni lastniki, zato ni bil predmet lastninjenja po 76. členu ZGJS, niti predmet lastninjenja po ZLNDL.
izločitev iz zapuščine - vlaganja v nepremičnino - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi investicij - izračun razlike v vrednosti - vračunanje daril v dedni delež - čista vrednost zapuščine
Utemeljeno je zavzemanje pritožnika, da je treba glede vlaganja v izgradnjo novega hleva oziroma vlaganja v nepremičnino upoštevati razmerje med celotnim stavbiščem hleva (200 m²) in delom stavbišča, ki se na njej nahaja (90 m²) in ki ga je angažirani izvedenec konkretno opredelil. Izračun sodišča prve stopnje je v tem delu torej napačen, saj se na nepremičnini nahaja 45% hleva, ki ga je zgradil tožnik. Utemeljeno je izpostavljeno še, da bi moralo biti tožniku priznanih skladno z izvedensko ekspertizo 45% od postavke izgradnja hleva (45% od 9.908,00 EUR (4.458,60 EUR)), stavbišče hleva v izmeri 90 m² (2.070,00 EUR) na tej nepremičnini, vrednost funkcionalnega zemljišča na tej nepremičnini, ki ga je izvedenec upošteval k hlevu (3.841,00 EUR), in 45% od postavke donos investitorja (45% od 920,00 EUR (414,00 EUR)). Upoštevaje navedeno in še vrednost gospodarskega poslopja (izgradnje s stavbiščem, funkcionalnim zemljiščem in donosom investitorja (4.091,00 EUR)) pa tožnik vrednosti nepremičnine vseeno ni zvišal za 14.874,60 EUR, ampak je treba od tega zneska odšteti vrednost funkcionalnega zemljišča pred tožnikovimi vlaganji (4.968,00 EUR).
Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da fikcija vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP nastopi s pretekom zadnjega 15. dne, zato začne rok za plačilo sodne takse ali za vložitev predloga za oprostitev ali odlog plačila sodne takse teči že 16. dan po puščenem obvestilu. Pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP se tudi ne upošteva določba četrtega odstavka 111. člena ZPP, po kateri se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih (načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 14. 1. 2015).
Pritožbeno ni sporno, da je tožena stranka vložila predlog za oprostitev plačila sodne takse 3. 3. 2020, torej prepozno. Pritožbeno tudi ni sporno da tožena stranka do vključno 2. 3. 2020 ni plačala sodne takse za pritožbo.
ZIZ člen 17. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDavP-2 člen 68a, 95, 96, 96/4.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - seznam izvršilnih naslovov - davčna izvršba - izterjava zamudnih obresti - ni razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - načelo dispozitivnosti izvršilnega postopka - davek od nenapovedanih dohodkov - odmera davka - obračun obresti - zamudne obresti od neplačanih davkov - zamudne obresti od neplačanih obresti
Iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj sodišče prve stopnje meni, da zakonske zamudne obresti od že obračunanih obresti upnici ne pripadajo, saj materialno pravne podlage v sklepu sodišče prve stopnje tudi ni zapisalo.
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ponovno presojati ali obstaja materialno pravna podlaga za zavrnitev dela predloga in v primeru zavrnitve razloge tudi zapisati v sklepu. Pri tem mora upoštevati načelo stroge formalne legalitete iz 17. člena ZIZ in načelo dispozitivnosti, to je odločanje v okviru predloga stranke. Pri tem višje sodišče opozarja, da iz odločbe z dne 26. 5. 2017, na katero se sodišče prve stopnje v obrazložitvi tudi sklicuje, izhaja, da so davčnemu zavezancu, to je dolžniku, odmerili davek od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2 v znesku 295.263,06 EUR s pripadajočimi obrestmi za čas od poteka roka za plačilo davka 16. 12. 2015 do izdaje odločbe 26. 5. 2017 v znesku 29.841,79 EUR. Prav tako pa iz zadnjega odstavka točke 1 te odločbe izhaja, da bodo po poteku 30-dnevnega roka zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe.
sodna rehabilitacija - pogoji za izbris obsodbe iz kazenske evidence - združitev kazni zapora
So s pravnomočnostjo sodbe I Ks 4923/2016 z dne 13. 9. 2016, s katero so bile združene kazni po več pravnomočnih sodbah in obsojencu izrečena enotna kazen 3 leta zapora, vse v tej sodbi zajete pravnomočne sodbe, izgubile svojo samostojnost. Navedeno pa pomeni, da je lahko predmet odločitve v zvezi s prošnjo obsojenca za predčasni izbris obsodbe iz kazenske evidence na podlagi zakonsko določenih rokov v 82. in 83. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), zgolj sodba I Ks 4923/2016 z dne 13. 9. 2016 in z njo izrečena enotna kazen 3 leta zapora. Razveljavitev te pravnomočne sodbe v tem postopku, kot še predlaga obsojenec, pa ni mogoča.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - spor o veljavnosti oporoke - spor med dediči - volilojemnik - kdo je oporočni dedič - oporočno dedovanje - zakonito dedovanje - oporočna sposobnost zapustnika - ničnost prodajne pogodbe - spor med dedičem in tretjo osebo - spor o obsegu zapuščine - obseg zapuščine - odprti sodni postopki - predhodno vprašanje
Skladno z 210. členom ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na nepravdni postopek, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna pravica, med drugim tudi vsebina oporoke. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da med strankami zapuščinskega postopka obstaja spor o tem, kdo je dedič preostalega premoženja, razen sredstev na TRR, ki so izrecno navedena v oporoki. Pravo voljo oporočiteljice pa v primeru spornih dejanskih vprašanj lahko ugotavlja le pravdno sodišče.
Sodišče prve stopnje ne bi smelo postopka prekiniti (tudi) do pravnomočnega zaključka pravde za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 27. 1. 2016. Gre namreč za spor med dedičema in tretjim, ki ni dednopravne narave in ne predstavlja podlage za prekinitev zapuščinskega postopka. Spor o dejstvih, bodisi o uporabi prava o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, je po določbi 1. točke 212. člena ZD razlog za prekinitev zapuščinskega postopka samo, če gre za spor med dediči.
Če bi sodišče prve stopnje upoštevajoč le premoženje, ki ga je imela zapustnica v času smrti, izdalo sklep o dedovanju (za kar se zavzema pritožnik), bi nepremičnine, ki so predmet pravde za ugotovitev ničnosti pogodbe, v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku, predstavljale naknadno najdeno premoženje. Za pozneje najdeno premoženje se namreč šteje vse premoženje, ki spada v zapuščino, vendar ni bilo zajeto s pravnomočnim sklepom o dedovanju, in sicer ne glede na to, ali se je v času zapuščinske obravnave zanj vedelo ali ne. Po določbi 221. člena ZD pa je sodišče v takem primeru vezano na pravnomočen sklep o dedovanju. Z novim sklepom o dedovanju pozneje najdeno premoženje le razdeli na podlagi obstoječega pravnomočnega sklepa o dedovanju. V fazi izdaje dodatnega sklepa o dedovanju ugotavljanje prave volje zapustnice, in sicer, ali je bila njena volja, da oporočni dedič deduje vse njeno premoženje (tudi sporne nepremičnine), ali le del sredstev na TRR, ne bi bilo več možno.
postopek v sporu majhne vrednosti - neupravičena obogatitev - pravnomočna odločba - pravna varnost - okoriščenec - pravna podlaga - drugačna dejstva
Pravnomočno odločbo mora zavezanec spoštovati. Zavezuje ga, (1) četudi se se z njo ne strinja in (2) četudi se zdi napačna, oziroma (3) četudi bi bila drugačna, če bi bilo ob izdaji odločbe upoštevano tako dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno po njeni pravnomočnosti.
Izključno od volje okoriščenca je odvisno, ali bo korist, do katere je prišel na podlagi izdane odločbe, ki temelji na drugačnih dejanskih podatkih od resničnih, to korist oškodovancu vrnil, zakon pa ga k temu ne zavezuje. Po določilu 190. člena OZ mora namreč le tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti. Toženka pa ni bila obogatena brez pravnega temelja, saj je tožnica odmerjene zneske NUSZ za leto 2015 in 2016 plačala na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00039790
ZFPPIPP člen 22, 22/1, 22/1-2, 24, 24/2, 265, 265/1, 265/2, 265/3, 267, 267/6, 300. OZ člen 239, 239/1, 435, 435/1. SPZ člen 37. ZVKSES člen 4, 15, 15/4. ZPP člen 181, 181/2, 274.
ugotovitev obstoja izločitvene pravice na nepremičnini - tožba na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba - pravne posledice začetega stečajnega postopka - eventualna kumulacija (primarni zahtevek in podredni zahtevek)
Ni nobenega utemeljenega razloga, da bi bil kupec, ki je kupnino plačal v celoti, v stečajnem postopku nad prodajalcem v drugačnem pravnem položaju od kupca, ki jo je plačal v 95% (kar je dejansko v celoti, pa pravno gledano ne gre za izpolnitev v celoti). Položaj, pri katerem sta obe stranki delno izpolnili svojo obveznost, vendar jo je ena pogodbena stranka izpolnila v večjem delu kot druga pogodbena stranka, je po vseh bistvenih značilnostih enak položaju, pri katerem je ena pogodbena stranka svojo obveznost izpolnila v celoti, druga pa v pretežnem delu. Zato je treba tudi za ta položaj uporabiti pravila o vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodbah.
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-1. ZPP člen 17, 17/2, 18, 18/3.
ugovor novega dolžnika zoper sklep o izvršbi - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - vsebinska odločitev
Ugovorni razlog nepristojnosti sodišča za opravo izvršbe zoper dolžnika, ki preprečuje izvršbo, je predviden v zakonu in nanj sodišče pazi po uradni dolžnosti. V takem ugovoru lahko dolžnik uveljavlja tudi ugovor nepristojnosti sodišča Republike Slovenije, sodišče prve stopnje pa mora o njem odločati vsebinsko ob upoštevanju pravil ZIZ in ZPP. Res se pristojnost ob dovolitvi izvršbe zoper novega dolžnika določi po navedbah v upnikovem predlogu, vendar pa se o pristojnosti v primeru dolžnikovega ugovora odloča tudi glede na navedbe in dokaze, predlagane v ugovoru. Sodišče tako pravilno dovoli predlagano izvršilno sredstvo glede na navedbe upnika, vendar pa mora v ugovorni fazi odločati o ugovoru dolžnika, če ta ugovarja mednarodno pristojnost. Sodišče prve stopnje bi zato ob reševanju dolžnikovega ugovora moralo po izvedbi dokaznega postopka zanesljivo ugotoviti obstoj dolžnikovega premoženja na območju Republike Slovenije.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - predpostavke za izdajo začasne odredbe - nevarnost za uveljavitev terjatve - aktivno ravnanje dolžnika - subjektivna nevarnost - konkretna nevarnost - ekonomski položaj - sprememba oblike premoženja - načelo sorazmernosti - dokazno breme
Nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ mora biti subjektivna in konkretna. Tako ne zadošča samo objektivna možnost, da bo toženec razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno sedanje ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska.
ZDR-1 člen 148, 148/3, 182.. ZSDP-1 člen 50, 50/1.
pravica do dela s krajšim delovnim časom - neenakomerna razporeditev delovnega časa - starševsko varstvo
Po 182. členu ZDR- 1 imajo delavci zaradi nosečnosti in starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju. V primeru spora v zvezi z uveljavljanjem posebnega varstva zaradi nosečnosti in starševstva po tem zakonu, je dokazno breme na strani delodajalca, delodajalec pa mora sicer delavcem omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti. 182. člen ZDR-1 predvideva privilegirano obravnavo delavcev, če ti uveljavljajo pravice iz naslova starševstva. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 86/2019 se določbe tretjega odstavka 148. člena ZDR-1 ne sme razlagati prvenstveno v korist delodajalca na tak način, da ima ta praktično neomejeno avtonomijo pri odločitvi, kako bo razporedil delovni čas delavca, ko ta v zvezi s pravico do krajšega delovnega časa v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSDP-1 uveljavlja prerazporeditev delovnega časa. Odločitev tožene stranke o razporeditvi delovnega časa po tretjem odstavku 148. člena ZDR-1 mora biti tudi vsebinsko utemeljena ob upoštevanju pravice delavca iz naslova starševskega varstva do krajšega delovnega časa in do lažjega usklajevanja njegovih družinskih in poklicnih obveznosti na eni strani in pravice delodajalca do čim bolj nemotenega organiziranja delovnega procesa na drugi strani. Pri tem ima v izhodiščnem položaju pravica delavca do starševskega varstva prednost pred delodajalčevo svobodno gospodarsko pobudo, kar izhaja iz določbe 182. člena ZDR-1.