pravdna sposobnost – dvom v pravdno sposobnost – skrbnik za posebni primer – priglasitev stroškov – predlog za odmero stroškov – rok za priglasitev stroškov – zamuda roka – zavrženje
Roki, določeni v ZPP v zvezi s povrnitvijo stroškov, so zakonski in prekluzivni, posledica poteka (materialnega) prekluzivnega roka pa je izguba pravice zahtevati povračilo stroškov pravdnega postopka.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – obročno plačilo sodne takse – zaslišanje stranke – izjava o premoženjskem stanju
Ker tožnik v predlogu ni pojasnil, katero zatrjevano dejstvo bi s svojo izpovedbo dokazoval, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da je tožnikovo premoženjsko stanje ugotavljalo na podlagi tožnikove pisne izjave o premoženjskem stanju.
ZPP člen 158, 158/1. Odvetniška tarifa tarifna številka 21, 21/2.
povrnitev pravdnih stroškov – umik tožbe – razlog umika tožbe – izpolnitev zahtevka – nagrada za redno pravno sredstvo v postopku zoper procesni sklep
Tožnik, ki umakne tožbo, po 1. odstavku 158. člena ZPP sicer ni upravičen do povrnitve svojih stroškov, povrniti pa mora nasprotnikove pravdne stroške, vendar to pravilo ne velja takrat, ko je umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka. Čeprav toženka vztraja, da je tožnikova terjatev zanjo še vedno sporna in da jo je plačala le zaradi grozeče izvršbe, ta okoliščina nima nobenega vpliva na odločitev o stroških postopka. Bistveno je, da je tožnik z izpolnitvijo tožbenega zahtevka dosegel cilj, ki ga je zasledoval s tožbo. Če toženka meni, da do plačila v resnici ni bil upravičen, ima na voljo ustrezen povračilni zahtevek, upoštevaje pogoje, predpisane v tretjem oddelku drugega poglavja splošnega dela OZ, ne more pa se upirati povrnitvi tožnikovih stroškov v tej pravdi.
Za nalog za izpraznitev poslovne stavbe oziroma poslovnega prostora se smiselno uporabljajo določbe ZPP, ki se nanašajo na plačilni nalog (tretji odstavek 29. člena ZPSPP), tudi določbe o stroških postopka.
OZ člen 132,168, 168/1. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8.
navadna škoda - pravno priznana škoda - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica stranke do enakih možnosti do obravnavanja pred sodiščem - kršitev načela kontradiktornosti - vnaprejšnja dokazna ocena - opustitev izvedbe predlaganih dokazov - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna moč
Oškodovanec ima v skladu s prvim odstavkom 168. člena OZ pravico do povrnitve tako navadne škode kot tudi izgubljenega dobička. Navadna škoda je zmanjšanje nekega (oškodovančevega) premoženja, izgubljeni dobiček pa je preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja (primerjaj 132. člen OZ).
Sodišče druge stopnje v tem kontekstu soglaša s trditvami tožnice, da je morala v spornem obdobju zaradi posledic škodnega dogodka in nemožnosti opravljanja prevozov v strani J.Z., če je želela pridobiti iste dohodke oziroma doseči, da se ji dohodki niso znižali, ostali stroški (stroški goriva, davki, stroški vozila; amortizacija, redni servisi in zavarovanja ter osebni dohodek J.Z.) so ostali enaki, najeti zunanjega izvajalca (G.Z. s.p.), s plačilom teh storitev pa se ji je zmanjšalo premoženje. Ni torej šlo za preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja (premoženja tožnice), ampak se je njeno premoženje v višini stroškov za plačilo zunanjega izvajalca zmanjšalo. Tako ni dvoma, da ji je nastala škoda, ki ima pravno naravo navadne škode.
premestitev - javni uslužbenec - organizacijski razlog - sprememba akta o notranji organizaciji - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je spremenila akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in reorganizaciji priložila obrazložitev, ki je vsebovala cilje, reorganizacijo, razloge za izvedbo reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev. V analizi delovnih mest je zajela vsa področja in vse delovne procese, ki se izvajajo po posameznih direktoratih, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka pri sprejemu akta ravnala v skladu s 156. členom ZJU. Tožena stranka je postopek reorganizacije tudi dejansko izvedla. Zaradi reorganizacije in optimizacije dela, delo na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik, ni bilo več potrebno, zato je bil tožnik premeščen na drugo delovno mesto. Tožena stranka je dokazala, da je bila premestitev tožnika potrebna iz poslovnih razlogov, zato tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o premestitvi ni utemeljen.
ZSDP člen 65. ZUPJS člen 10, 12, 12/1, 13, 14, 15, 16, 17, 17/3, 19, 20, 22. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen 7, 7/2.
otroški dodatek - dohodek na posameznega družinskega člana - upravičenost - premoženje - lastninski delež v gospodarski družbi
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se pri ugotavljanju dohodka na posameznega družinskega člana v zvezi z upravičenostjo do otroškega dodatka kot tožničino premoženje upošteva lastninski delež tožnice v podjetju, kot je vpisan v sodni register oziroma je razviden iz potrdila DURS-a. V Pravilniku kot podzakonskem aktu, ki bi moral določati podrobnejši način določanja vrednosti premoženja, v konkretnem primeru lastninskih deležev gospodarskih družb (tretji odstavek 17. člena ZUPJS), ni določeno, kateri podatek o višini lastninskega deleža družbe se upošteva iz registra, v registru pa je praviloma naveden le ustanovni kapital. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali ustanovni kapital ustreza realni oziroma primerljivi tržni vrednosti premoženja oziroma v konkretnem primeru lastninskega deleža, kot je določen v tretjem odstavku 17. člena ZUPJS. Pomemben je kapital posamezne družbe na določen datum in ne osnovni kapital. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Tožnik (prodajalec) je v določenih dneh strankam izdal šest neustreznih računov za nakup cigaret in v maloprodajni aplikaciji evidentiral manj blaga, kot so ga stranke plačale, s čimer je ustvaril blagovni manko cigaret in gotovinske viške. S takšnimi ravnanji je naklepno huje kršil svoje pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, njegova ravnanja pa imajo tudi znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Ob
osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Od delavcev na delovnem mestu prodajalca, na katerem ti prihajajo neposredno v stik z denarjem, se namreč upravičeno pričakuje večja stopnja zaupanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
invalid I. kategorije invalidnosti - II. kategorija invalidnosti - nespremenjeno stanje invalidnosti
Pri tožnici je od 16. 8. 1996 in še nadalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana II. kategorija invalidnosti, saj je tožnica ob skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno zmožna za delo na drugem, psihofizičnem nezahtevnem delu s stvarnimi omejitvami. Pri tožnici ni izkazana popolna izguba delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo in s tem pogojev za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih aktov tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
odškodninska odgovornost članov uprave - konkretizacija ravnanj članov uprave - predpostavke za odškodninsko odgovornost - vestno izpolnjevanje dolžnosti - škodljive odločitve uprave - nakup nepremičnine - pravila podjetniške presoje - škoda
Družba, ki zatrjuje oškodovanje, mora torej vedno v okviru svojih trditev konkretizirati tista ravnanja članov uprave, ki jih po objektivnem kriteriju umešča med ravnanja, pri katerih ni bila izkazana skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika. Podati mora torej vse navedbe o škodnem dogodku (poleg tega pa še izkazati vzročno zvezo in nastanek škode), ne zadošča le trditev, da je do oškodovanja prišlo, in da je za to odgovorna uprava.
Od tega, kako je bila odločitev sprejeta, je odvisno, kako se bo lahko posamezni član uprave razbremenil svoje odgovornosti. Za odločitev, ki jo je sprejemala uprava kot kolektivni organ upravljanja, bodo morali člani dokazati, da je bila sprejeta v okviru podjetniške presoje, v primeru, ko je odločitev sprejel le eden izmed članov uprave, ker je odločitev bila v okviru njegovega delokroga, pa se bodo drugi člani lahko razbremenili odgovornosti, če bodo dokazali, da so v zvezi s to odločitvijo pridobili toliko in takšnih informacij, da ni bilo razlogov, da bi ob svoji dolžnosti spremljanja in nadziranja ravnanja drugega člana uprave, morali v skladu s predpisano skrbnostjo ukrepati.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neopravičena odsotnost z dela - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - delo preko polnega delovnega časa - nadurno delo
Tožnik je v spornem obdobju po svoji volji izostal z dela in toženca ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog kot prvi vsebinski pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženec pa v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedel oziroma obrazložil obstoja drugega materialnopravnega pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je pogoja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Toženec teh okoliščin ni zatrjeval niti v sodnem postopku. Ker drugi pogoj za zakonitost odpovedi iz 1. odstavka 110. člena ZDR ni podan, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi. V preostalem je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj zaradi zmotne materialnopravne presoje glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko stanje v zvezi z nadaljnjimi zahtevki tožnika (reparacijski zahtevek, zahtevek za sodno razvezo) še ni ugotovljeno.
Ker je čas prevoza od prebivališča tožnika do gradbišč presegal njegovo redno delovno obveznost, gre za nadurno delo v smislu določbe 143. člena ZDR, ne glede to, da ga toženec ni pisno odredil.
Do subvencioniranja najemnine je upravičen najemnik stanovanja pod pogojem, da njegov dohodek in dohodek oseb, ki so navedene v najemni pogodbi ter oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja vlagatelja v skladu z 10. členom ZUPJS, ne presega meje dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencioniranja najemnine. Osnovni pogoj, ki mora biti izpolnjen, je, da je sklenjena najemna pogodba med najemodajalcem in najemnikom. Najemna pogodba, ki jo je sklenil tožnik, vsebuje bistvene sestavine, kot jih določa Stanovanjski zakon v 91. členu. Gre torej za veljavno sklenjeno najemno pogodbo. Glede na to, da tožnik izpolnjuje tudi pogoj višine dogodka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do subvencije tržne najemnine.
Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila v obravnavani zadevi tožba s pozivom, da tožena stranka odgovori na tožbo, z opozorilom na pravne posledice, če na tožbo ne odgovori, pravilno vročena toženi stranki. Dejstva in dokazi, na katere se tožena stranka sklicuje v pritožbi, pa vzbujajo dvom o pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s pravilnostjo vročitve tožbe s pozivom toženi stranki za odgovor, ki je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe po citirani določbi 318. člena ZPP. Tožena stranka namreč v pritožbi zatrjuje, da obvestila o pošiljki ni prejela in da se doslej ni nikoli zgodilo, da bi ji vročevalec obvestilo o prispeli pošiljki pustil na vratih lokala. Na sedežu opravlja gostinsko dejavnost, lokal pa je odprt vse dni v tednu od 7. ure zjutraj dalje. Pri tem poudarja, da ima na sedežu tudi poštni nabiralnik in prilaga fotografijo. Zato je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, kar velja zlasti za prvi pogoj iz 318. člena ZPP, saj ni izkazano, da je bila vročitev tožbe s pozivom za odgovor opravljena v skladu z določbami ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano zamudno sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006422
KZ-1 člen 196, 196/1. ZKP člen 105, 105/2, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nerazumljiv izrek – izrek nasprotuje sam sebi – opis kaznivega dejanja – kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – kršitev temeljnih pravic delavcev – neplačilo prispevkov za socialno varnost – premoženjskopravni zahtevki – odločitev o premoženjskopravnem zahtevku
S tem, ko v izreku sodbe ni navedenih zneskov neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 namreč ni kaznivo dejanje zoper premoženje, temveč so s tem kaznivim dejanjem varovane temeljne pravice delavcev, med katere spada tudi plačilo z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost.
Ker je pridobitev pravic s področja socialne varnosti odvisna samo od plačila prispevkov, prepovedana posledica nastopi že z neplačilom prispevkov. Ker obdolženec ob izplačilu plač delavcem ni izpolnil svoje zakonske obveznosti in predpisanih prispevkov zanje ni plačal, je s tem ob uveljavljenih načelih solidarnosti in vzajemnosti, na katerih temelji sistem socialne varnosti, socialno varnost delavcev že ogrozil in je vanjo že posegel.
Sodišče prve stopnje bi moralo oškodovanko s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom, ki se je nanašal na plačilo terjatve iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost, napotiti na pravdo, ker se o terjatvah iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost ne odloča po pravilih obligacijskega prava in ker je bilo o terjatvi iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost pravnomočno odločeno v drugem, to je davčnem postopku. Sodišče namreč v procesnih določbah nima možnosti, da bi premoženjskopravni zahtevek oškodovanca, ki ga ni dopustno uveljaviti v kazenskem postopku, zavrnilo oziroma zavrglo kot nedovoljenega.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - alkoholiziranost na delovnem mestu - nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožena stranka je dokazala, da je bil tožnik spornega dne na delovnem mestu pod vplivom alkohola, ker je imel v času preizkusa 0,31 mg/l alkohola v izdihanem zraku. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja - ravnal je v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi in kršil navodila tožene stranke, pa tudi obveznost iz 34., 35. in 1. odstavka 51. člena ZDR-1, iz katerih je razvidno, da je uživanje alkohola na delovnem mestu oziroma opravljanje dela pod vplivom alkohola prepovedano in nedopustno. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je podan utemeljen krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reitegracijo in reparacijo.
Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije člen 62, 62/1, 62/1-1, 62/1-2. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1.
pogodbena kazen - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - uporaba kolektivne pogodbe
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prenehanje potreb po delavcu zaradi operativnih razlogov po ZDR/90 ne predstavlja poslovnega razloga za odpoved po ZDR. Gre za podobne institute in razloge za prenehanje pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja), na podoben način, ki ustreza sedanji odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, pa so se reševali problemi presežnih delavcev tudi s prerazporeditvami delavcev na druga delovna mesta (v okviru organizacije ali pri drugih delodajalcih). Zato so navedeni instituti primerljivi. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da je ZDR/90 v 29. členu opredelil operativne razloge za prenehanje delovnega razmerja skoraj enako kot ZDR v 1. alineji prvega odstavka 88. člena in da je razlog za prenehanje oz. odpoved pogodbe podoben in primerljiv. Upoštevajoč navedeno stališče je potrebno tudi določbe Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije o pogojih, pod katerimi je delodajalec delavcu dolžan plačati pogodbeno kazen, razlagati ob upoštevanju primerljivih starih in novih institutov. To pa pomeni, da se 1. alineja prvega odstavka 62. člena KP (po kateri delavcu pripada pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je bil delavec nezakonito uvrščen med presežke, ali da so bile pri določanju presežnih delavcev strojene bistvene kršitve določb postopka in bistveno kršene pravice delavca) nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Iz 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije izhaja, da je delavec v vsakem primeru upravičen do pogodbene kazni, če mu je nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, iz poslovnega ali kakšnega drugega razloga (2. alineja), če pa so izpolnjeni pogoji iz 1. alineje in gre za nezakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (bodisi zaradi tega, ker utemeljen poslovni razlog ni dokazan, ali pa zato, ker je bil kršen postopek v zvezi z odpovedjo), pa je do pogodbene kazni upravičen tudi, če mu je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi nezakonite odpovedi, vendar pa je sprejel ponujeno drugo zaposlitev. To pa pomeni, da je do pogodbene kazni po 1. alineji 62. člena KP upravičena tudi tožnica, ki ji je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala zaradi nezakonite redne odpovedi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo.
Tožnik na delo k toženi stranki ni prihajal vsakodnevno, pač pa le občasno in samo za nekaj ur, zaradi izdelave računalniškega programa. Tožnik ni dokazal, da je pri toženi stranki opravljal delo „dispečarja oz. telefonista“, po navodilih, pod nadzorom in za plačilo ter da je bil vključen v organizirani delovni proces. Poleg elementov, ki izhajajo iz narave delovnega razmerja, je zlasti pomemben element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (tako imenovano direktno oblastjo delodajalca), saj se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Pravica dajanja navodil s strani delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretni zadevi niso podani elementi delovnega razmerja, kot so opredeljeni v 1. odstavku 4. člena ZDR. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo
Sladno s 1. odstavkom 85. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu redno iz krivdnega razloga odpove pogodbo o zaposlitvi le zaradi kršitev, ki jih je ta storil po prejemu pisnega opozorila. Ker je tožena stranka tožniku v pisni seznanitvi z očitanimi kršitvami in možnostjo zagovora očitala kršitve, ki naj bi jih storil pred vročitvijo pisnega opozorila, je takšna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.