izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neopravičena odsotnost z dela - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - delo preko polnega delovnega časa - nadurno delo
Tožnik je v spornem obdobju po svoji volji izostal z dela in toženca ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog kot prvi vsebinski pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženec pa v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedel oziroma obrazložil obstoja drugega materialnopravnega pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je pogoja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Toženec teh okoliščin ni zatrjeval niti v sodnem postopku. Ker drugi pogoj za zakonitost odpovedi iz 1. odstavka 110. člena ZDR ni podan, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi. V preostalem je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj zaradi zmotne materialnopravne presoje glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko stanje v zvezi z nadaljnjimi zahtevki tožnika (reparacijski zahtevek, zahtevek za sodno razvezo) še ni ugotovljeno.
Ker je čas prevoza od prebivališča tožnika do gradbišč presegal njegovo redno delovno obveznost, gre za nadurno delo v smislu določbe 143. člena ZDR, ne glede to, da ga toženec ni pisno odredil.
ZSDP člen 65. ZUPJS člen 10, 12, 12/1, 13, 14, 15, 16, 17, 17/3, 19, 20, 22. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen 7, 7/2.
otroški dodatek - dohodek na posameznega družinskega člana - upravičenost - premoženje - lastninski delež v gospodarski družbi
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se pri ugotavljanju dohodka na posameznega družinskega člana v zvezi z upravičenostjo do otroškega dodatka kot tožničino premoženje upošteva lastninski delež tožnice v podjetju, kot je vpisan v sodni register oziroma je razviden iz potrdila DURS-a. V Pravilniku kot podzakonskem aktu, ki bi moral določati podrobnejši način določanja vrednosti premoženja, v konkretnem primeru lastninskih deležev gospodarskih družb (tretji odstavek 17. člena ZUPJS), ni določeno, kateri podatek o višini lastninskega deleža družbe se upošteva iz registra, v registru pa je praviloma naveden le ustanovni kapital. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali ustanovni kapital ustreza realni oziroma primerljivi tržni vrednosti premoženja oziroma v konkretnem primeru lastninskega deleža, kot je določen v tretjem odstavku 17. člena ZUPJS. Pomemben je kapital posamezne družbe na določen datum in ne osnovni kapital. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - alkoholiziranost na delovnem mestu - nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožena stranka je dokazala, da je bil tožnik spornega dne na delovnem mestu pod vplivom alkohola, ker je imel v času preizkusa 0,31 mg/l alkohola v izdihanem zraku. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja - ravnal je v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi in kršil navodila tožene stranke, pa tudi obveznost iz 34., 35. in 1. odstavka 51. člena ZDR-1, iz katerih je razvidno, da je uživanje alkohola na delovnem mestu oziroma opravljanje dela pod vplivom alkohola prepovedano in nedopustno. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je podan utemeljen krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reitegracijo in reparacijo.
ZOFVI člen 54, 109. Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole člen 7. ZDR člen 52, 52/1, 52/1-12.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas
Tožnik je imel s toženo stranko sklenjene štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer dve pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto učitelja, eno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije v. d. ravnatelja in eno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije ravnatelja. Prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas je imel tožnik sklenjeno za polovični delovni čas za obdobje od 1. 9. 2007 do 31. 8. 2008 za delovno mesto učitelja predmetnega pouka in učitelja podaljšanega bivanja, drugo, ki je bila sklenjena za čas od 1. 9. 2008 do 31. 8. 2009, za poučevanje predmetnega pouka in drugega učitelja v I. triadi (za ta del je bila sklenjena le do 11. 11. 2008). Druga pogodba o zaposlitvi za določen čas je prenehala veljati s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za funkcijo v. d. ravnatelja z 11. 11. 2008, ki je bila sklenjena za čas od 11. 8. 2008 do imenovanja novega ravnatelja, vendar največ eno leto. Ko pa je bil tožnik imenovan za opravljanje funkcije ravnatelja, je sklenil četrto pogodbo o zaposlitvi in sicer od 1. 7. 2009 za mandatno dobo petih let. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj tožnik ni ves čas opravljal istega dela.
spor majhne vrednosti – pravnomočno razsojena stvar – ugovor res iudicata – istovetnost strank – istovetnost zahtevkov – litispendenca – izostanek obrazložitve obrestnega dela zahtevka – izostanek pravnega temelja vtoževane obveznosti
Za pravnomočno razsojeno stvar (v smislu ugovora res iudicata) gre v primeru, kadar v pravdah nastopajo iste stranke in je v obeh pravdah podana tudi istovetnost zahtevka, pri čemer morata biti oba kriterija izpolnjena kumulativno.
Kriterija istovetnosti strank in istovetnosti zahtevka upoštevaje citirano zakonsko določilo veljata tudi za presojo obstoja litispendence (oziroma t. i. visečnosti pravde).
invalid I. kategorije invalidnosti - II. kategorija invalidnosti - nespremenjeno stanje invalidnosti
Pri tožnici je od 16. 8. 1996 in še nadalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana II. kategorija invalidnosti, saj je tožnica ob skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno zmožna za delo na drugem, psihofizičnem nezahtevnem delu s stvarnimi omejitvami. Pri tožnici ni izkazana popolna izguba delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo in s tem pogojev za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih aktov tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
odškodninska odgovornost članov uprave - konkretizacija ravnanj članov uprave - predpostavke za odškodninsko odgovornost - vestno izpolnjevanje dolžnosti - škodljive odločitve uprave - nakup nepremičnine - pravila podjetniške presoje - škoda
Družba, ki zatrjuje oškodovanje, mora torej vedno v okviru svojih trditev konkretizirati tista ravnanja članov uprave, ki jih po objektivnem kriteriju umešča med ravnanja, pri katerih ni bila izkazana skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika. Podati mora torej vse navedbe o škodnem dogodku (poleg tega pa še izkazati vzročno zvezo in nastanek škode), ne zadošča le trditev, da je do oškodovanja prišlo, in da je za to odgovorna uprava.
Od tega, kako je bila odločitev sprejeta, je odvisno, kako se bo lahko posamezni član uprave razbremenil svoje odgovornosti. Za odločitev, ki jo je sprejemala uprava kot kolektivni organ upravljanja, bodo morali člani dokazati, da je bila sprejeta v okviru podjetniške presoje, v primeru, ko je odločitev sprejel le eden izmed članov uprave, ker je odločitev bila v okviru njegovega delokroga, pa se bodo drugi člani lahko razbremenili odgovornosti, če bodo dokazali, da so v zvezi s to odločitvijo pridobili toliko in takšnih informacij, da ni bilo razlogov, da bi ob svoji dolžnosti spremljanja in nadziranja ravnanja drugega člana uprave, morali v skladu s predpisano skrbnostjo ukrepati.
nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti – začasno nezaposljiva oseba
Po določbi četrtega odstavka 9. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD) velja za začasno nezaposljivo brezposelna oseba, ki zaradi težav z odvisnostjo, težav v duševnem zdravju, večjih socialnih težav in drugih podobnih težav ni zmožna za delo. Glede na takšen status storilca pritožbeno sodišče ugotavlja, da storilca tudi ni možno vključiti v program nadomestitve globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti dokler ni ugotovljeno, da je storilec ponovno zmožen za delo.
institucionalno varstvo - plačilo - invalid - otrok - samska oseba - podaljšana roditeljska pravica - obveznost preživljanja
Kljub temu, da je bila staršem upravičenke podaljšana roditeljska pravica čez njeno polnoletnost, ne obstaja obveznost staršev v smislu preživljanja. To pomeni, da se upravičenka v konkretni zadevi šteje za samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS in se njenih staršev pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke v zvezi z odločanjem o oprostitvi plačila institucionalnega varstva ne upošteva.
res iudicata – dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks – vročanje
Ker osebna vročitev drugotožeči stranki ni bila možna, je poštar pošiljko sodišča s sklepom pustil v hišnem predalčniku 1. 6. 2015. Iz spisa ni razvidno, da bi sodišče po tem datumu prejelo kakršnokoli vlogo drugotožeče stranke. Ta v pritožbi sicer navaja, da je v določenem roku sodišču predložila izjavo o premoženjskem stanju ZST-1 z razlago. V dokaz priloži potrdilo o oddaji pošiljke. V nadaljevanju pa še navaja, da je 28. 7. 2015 z navadno pošto poslala pravilno izpolnjen obrazec ZST-1 z razlago. Potrdilo o oddani pošti je v fotokopiji. To dejstvo v povezavi z nadaljnjo pritožbeno navedbo, da je 28. 7. 2015 z navadno pošto poslala pravilno izpolnjeni obrazec ZST-1 (obrazca ZST-1 z datumom po 1. 6. 2015 v spisu ni) pritožbenega sodišča ne prepriča, da je bila priporočena pošiljka poslana prav v obravnavano zadevo.
kreditna pogodba – neposredno izvršljiv notarski zapis – ustni dogovor – dokazi – zaslišanje prič – neprimeren dokaz
Načeloma so res dokazi med seboj enakovredni, vendar v konkretnem primeru, kjer banka izterjuje terjatev na podlagi kreditne pogodbe, sestavljene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, in kjer upnik kategorično zanika ustni dogovor glede novega kredita, pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je dokazovanje dogovora, s katerim naj bi se kratkoročni kredit nadomestil (reprogramiral) z dolgoročnim kreditom, z zaslišanjem prič neprimeren dokaz.
ZDR člen 66, 66/2, 109, 132, 132/4. ZZRZI člen 40. ZPIZ-1 člen 58, 93.
plačilo odpravnine - invalid II. kategorije invalidnosti - delo s krajšim delovnim časom
Tožnica je primarno uveljavljala odpravnino po 109. členu ZDR, ki ureja odpravnino, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu, če mu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica do odpravnine na tej podlagi ni upravičena, ker v njenem primeru ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica, kot invalid II. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom, je sporazumno pristala na spremembo dotedanje pogodbe o zaposlitvi (sklenjene za polni delovni čas) oziroma na sklenitev nove pogodbe za delo s skrajšanim delovnim časom v skladu z odločbo ZPIZ, zato odpoved prejšnje pogodbe ni bila potrebna.
Tožnica tudi ni upravičena do odpravnine zaradi delne invalidske upokojitve po določbi 132. člena ZDR. Ta določba namreč velja za primere, ko se delodajalec in delavec sporazumeta o tem, da se delavec delno upokoji (ker je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in pravico do delne pokojnine po določbah 58. člena ZPIZ-1) in nadaljuje z delom pri delodajalcu s krajšim delovnim časom. Ne velja pa za primere, ko delavec dela krajši delovni čas v posebnih primerih v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ker za delo s polnim delovnim časom ni več zmožen (93. člen ZPIZ-1).
Tožeča stranka (delodajalec) je od toženca (delavca) vtoževala plačilo odškodnine, ker naj bi določenega dne, ko je dostavil gorivo stranki, kljub natančnim navodilom tožeče stranke, da mora stranka plačati naročeno gorivo preden gorivo natoči v cisterno, stranki iztočil gorivo, ne da bi upošteval navodila in ker v rafineriji na Madžarskem ni mogel prevzeti blaga, saj mu je potekla veljavnost izpita za prevoz nevarnega blaga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožencu ni mogoče očitati naklepnega ravnanja oz. hude malomarnosti in ne protipravnega ravnanja. Toženec je namreč pri dostavi goriva stranki upošteval navodila tožeče stranke in ni mogel predvideti, da plačila s kartico preko POS terminala ne bo mogoče realizirati oz. da je izjava stranke, da je žena odšla po gotovino za plačilo goriva, laž. Prav tako ne drži, da tožnik v času prevzema blaga na Madžarskem ne bi imel veljavnega izpita za prevzem blaga. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.
policist - premestitev javnega uslužbenca - razlogi za premestitev - smotrnejša organizacija delovnega procesa - delovne potrebe
V izpodbijanih sklepih o premestitvi razlogi za tožnikovo premestitev na drugo delovno mesto niso bili posebej obrazloženi, vendar zgolj iz tega razloga sklepa še nista nezakonita, saj je pomembno, da delodajalec ob izdaji sklepa ve, kakšne cilje s premestitvijo zasleduje in razloge, ki so privedli do njegove ocene, da je s premestitvijo javnega uslužbenca mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa. To pa mora delodajalec dokazati v sodnem postopku. Kar tožena stranka ni dokazala, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za zasledovanje smotrnejše organizacije delovnega procesa in torej za premestitev zaradi delovnih potreb na podlagi 3. odstavka 149. člena ZJU, sta izpodbijana sklepa o premestitvi nezakonita.
pravna oseba – oprostitev plačila sodnih taks – premoženjsko stanje pravne osebe
Pri presoji zmožnosti pravne osebe se ne upošteva le finančno in likvidnostno stanje pravne osebe, temveč tudi njeno celotno premoženjsko stanje in tudi vse druge okoliščine. Pravilno je stališče sklepa, da zgolj dejstvo, da pravna oseba izkazuje izgubo, še ne pomeni, da ne more takoj zagotoviti sredstev za plačilo sodne takse.
Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila v obravnavani zadevi tožba s pozivom, da tožena stranka odgovori na tožbo, z opozorilom na pravne posledice, če na tožbo ne odgovori, pravilno vročena toženi stranki. Dejstva in dokazi, na katere se tožena stranka sklicuje v pritožbi, pa vzbujajo dvom o pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s pravilnostjo vročitve tožbe s pozivom toženi stranki za odgovor, ki je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe po citirani določbi 318. člena ZPP. Tožena stranka namreč v pritožbi zatrjuje, da obvestila o pošiljki ni prejela in da se doslej ni nikoli zgodilo, da bi ji vročevalec obvestilo o prispeli pošiljki pustil na vratih lokala. Na sedežu opravlja gostinsko dejavnost, lokal pa je odprt vse dni v tednu od 7. ure zjutraj dalje. Pri tem poudarja, da ima na sedežu tudi poštni nabiralnik in prilaga fotografijo. Zato je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, kar velja zlasti za prvi pogoj iz 318. člena ZPP, saj ni izkazano, da je bila vročitev tožbe s pozivom za odgovor opravljena v skladu z določbami ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano zamudno sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006422
KZ-1 člen 196, 196/1. ZKP člen 105, 105/2, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nerazumljiv izrek – izrek nasprotuje sam sebi – opis kaznivega dejanja – kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – kršitev temeljnih pravic delavcev – neplačilo prispevkov za socialno varnost – premoženjskopravni zahtevki – odločitev o premoženjskopravnem zahtevku
S tem, ko v izreku sodbe ni navedenih zneskov neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 namreč ni kaznivo dejanje zoper premoženje, temveč so s tem kaznivim dejanjem varovane temeljne pravice delavcev, med katere spada tudi plačilo z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost.
Ker je pridobitev pravic s področja socialne varnosti odvisna samo od plačila prispevkov, prepovedana posledica nastopi že z neplačilom prispevkov. Ker obdolženec ob izplačilu plač delavcem ni izpolnil svoje zakonske obveznosti in predpisanih prispevkov zanje ni plačal, je s tem ob uveljavljenih načelih solidarnosti in vzajemnosti, na katerih temelji sistem socialne varnosti, socialno varnost delavcev že ogrozil in je vanjo že posegel.
Sodišče prve stopnje bi moralo oškodovanko s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom, ki se je nanašal na plačilo terjatve iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost, napotiti na pravdo, ker se o terjatvah iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost ne odloča po pravilih obligacijskega prava in ker je bilo o terjatvi iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost pravnomočno odločeno v drugem, to je davčnem postopku. Sodišče namreč v procesnih določbah nima možnosti, da bi premoženjskopravni zahtevek oškodovanca, ki ga ni dopustno uveljaviti v kazenskem postopku, zavrnilo oziroma zavrglo kot nedovoljenega.
pooblastilo - sklenitev pogodbe brez pooblastila - odobritev - pooblaščenec brez pooblastila
Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri, česar tožnica ni zatrjevala. Ker toženka ni odobrila pogodbe, se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena, tožnica pa bi lahko zgolj zahtevala povrnitev škode od tistega, ki je pogodbo kot pooblaščenec brez pooblastila sklenil, če ob sklenitvi pogodbe ni vedela in ni bila dolžna vedeti, da ta ni imel pooblastila.