industrijska lastnina - blagovna znamka - razveljavitev mednarodne blagovne znamke zaradi neuporabe - zainteresirana oseba - razlaga pojma zainteresirane osebe
ZIL v določbah 90. in 91. člena ne omeji pojma zainteresirane osebe tako, da bi eksplicitno določil okoliščine, ki jih ta mora zatrjevati in izkazati, kar po mnenju sodišča daje podlago za ekstenzivno razlago pojma, torej gotovo (tudi) v pomenu osebe, ki zatrjuje, da želi izkoriščati znak ali njegov del, pravno zavarovan z znamko, za enako ali podobno blago (in to izkaže). Podlago za ekstenzivno razlago pojma zainteresirane osebe daje tudi upoštevanje prava EU. Stališče o ekstenzivni razlagi pojma zainteresirane osebe pa izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, npr. sklep št. III Ips 179/2007 z dne 26. 10. 2010. Zato se sodišče strinja z izhodiščnimi opredelitvami pojma zainteresirane osebe s strani upravnega organa: da je to oseba, ki bi od razveljavitve imela korist, ki se kaže npr. v tem, da želi sama znamko v celoti ali deloma uporabljati za enako ali podobno blago, da je to oseba, ki ima namen registrirati enako ali podobno znamko, da je to oseba, katere obstoječe znake so podobne izpodbijani znamki itd.
Sodišče se z upravnim organom tudi strinja, da prizadeti stranki v tem postopku, da bi mogla šteti za zainteresirano osebo v smislu 1. odstavka 90. člena ZIL, ni treba izkazati, da bo svojo prijavljeno znamko uspela registrirati, kajti postopek registracije znamke je po zakonu samostojen postopek.
V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računov in specifikacij, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da jih je izdala družba, ki je neplačujoči gospodarski subjekti oz. „missing trader“. Če izdan račun temelji na neresnični transakciji oz. če promet blaga in storitev ni bil opravljen, zavezanec nima pravice do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV.
ZUS-1 člen 28, 28/2, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 245, 255.
molk organa - postopanje s pritožbo - tožba zaradi molka organa - zahteva za izdajo odločbe - zavrženje tožbe
Prvostopenjski organ pritožbe, vložene zoper sklep z dne 29. 9. 2010, ni odstopil v reševanje pritožbenemu organu, ampak je o zadevi odločil sam ter omenjeni sklep nadomestil z novim sklepom z dne 17. 6. 2011. Zadeva je v fazi reševanja pritožbe zoper ta sklep pri toženi stranki. To pomeni, da je treba pritožbo tožeče stranke zoper sklep z dne 17. 6. 2011 v delu, ki se nanaša na stroške, obravnavati kot novi molk organa in bi torej morala tožeča stranka (ponovno) izvesti postopek iz 2. odstavka 28. člena ZUS-1. Ker tega ni storila, je bilo treba tožbo kot prezgodaj vloženo zavreči.
Kadar je seznanjen s tem, da mu pritožba ni bila posredovana v reševanje v roku, določenem v 245. členu ZUP, mora drugostopenjski organ kot organ, ki je pristojen za reševanje pritožbe, v skladu s temeljnimi načeli ZUP (načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi oziroma ekonomičnosti postopka) prvostopenjski organ pozvati, naj mu predloži pritožbo oziroma sporoči opravičljive razloge, zakaj tega ne stori.
ZBPP člen 20. Pravilnik o obrazcu prošnje za dodelitev BPP člen 1, 2, 2/1. ZUP člen 67.
brezplačna pravna pomoč - nepopolna vloga - poziv k dopolnitvi vloge - rok za odpravo pomanjkljivosti - zavrženje vloge
Po pozivu na dopolnitev vloge tožnica ni izpolnila rubrik, ki se nanašajo na podatke o njenem premoženjskem stanju, zato je organ za BPP ob upoštevanju prvega in petega odstavka 20. člena ZBPP ravnal pravilno, ko je njeno prošnjo za dodelitev BPP zavrgel po tem, ko jo je pozval na dopolnitev vloge.
ZS člen 113a. ZUP člen 76, 80. Uredba Komisije (ES) št. 796/2004/ES o podrobnih pravilih za izvajanje navzkrižne skladnosti, modulacije in integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, predvidenih z Uredbo Sveta (ES) št. 1782/2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike ter o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete člen 23, 23/2.
neposredna plačila v kmetijstvu - kontrola na kraju samem - zapisnik o opravljenem kontrolnem pregledu - preprečitev oprave kontrole - predhodno vprašanje Sodišču Evropskih skupnosti
Besedno zvezo „prepreči pregled na kraju samem“ iz drugega odstavka 23. člena Uredbe Komisije (ES) št. 796/2004 je treba razlagati tako, da poleg namernih dejanj zajema tudi vsako dejanje ali opustitev, ki jo je mogoče pripisati malomarnosti kmeta ali njegovega zastopnika, če je bilo zaradi tega preprečeno, da bi bil pregled na kraju samem v celoti opravljen, kadar kmet ali njegov zastopnik ni sprejel vseh ukrepov, ki se lahko od njega razumno zahtevajo za zagotovitev, da bi se ta pregled v celoti opravil.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - ovire za vračilo v naravi - gradnja na tujem svetu - nova stvar - sprememba identitete podržavljene stavbe - bistveno povečanje vrednosti nepremičnine
Pri presoji vprašanja, ali je nastala nova stvar, se je potrebno opreti na materialno pravo in sodno prakso, ki je v času nastanka sprememb na objektu urejala to vprašanje. Izvirni način pridobitve lastninske pravice z ustvaritvijo nove stvari je institut premičninskega prava – spojitev, kar je urejal 22. člen ZTLR. Pravna ustanova, ki je na področju nepremičninskega prava v času veljavnosti ZTLR, torej v času izvedenih sprememb na objektu, urejala podoben položaj, je bila gradnja na tujem svetu (24. - 26. člen ZTLR). Pravni standard nove stvari se je po ustaljeni sodni praksi sodišča izpolnil, če je šlo za nov del objekta, ki je izpolnjeval pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali če je šlo za spremenjeno identiteto zgradbe.
Upravni organ je ugotovil, da v obravnavani zadevi ni več podržavljene nepremičnine, zato tudi ni mogel slediti predlogu upravičencev, da uporabi 25. člen ZDen. Uporaba te pravne podlage je dopustna zgolj v primeru, ko bi ugotovil vlaganja v podržavljeno nepremičnino. Ko investicije nepremičnino tako spremenijo, da ni mogoče več govoriti o isti stvari, pa navedena določba ne pride v poštev. V obravnavanem primeru namreč ne moremo govoriti o kontinuiteti starega in novega objekta. Starega objekta kot predmeta vračanja po določilih ZDen ni več. Če torej starega objekta ni več, se na njem v denacionalizaciji ne more vzpostaviti lastninska pravica bivšega lastnika in zato vrnitev v naravi ni možna, bivši lastnik pa je za vrednost izgubljenih objektov upravičen do odškodnine.
pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - zamolčanje podatkov - navajanje neresničnih podatkov
Zamolčanje podatkov o prihodkih iz naslova pogodbe o zaposlitvi pomeni dajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju.
Prepoved vlaganja prošenj za BPP po petem odstavku 20. člena ZBPP je določena za primer, ko prosilec v izjavi, ki je del prošnje za BPP, navaja neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju. Ta prepoved je torej določena ne glede na možnost, da organ podatke pridobi po uradni dolžnosti.
Na podlagi 1. odstavka 21. člena CZ mora v primeru uvoza blaga, za katerega je dogovorjena obveznost iz 8. do 10. točke 20. člena CZ, carinski zavezanec to označiti v carinski deklaraciji, česar pa tožnik v danem primeru ni storil. Po izvedeni prodaji uvoženih licenčnih proizvodov je bil dolžan, glede na določila pogodbe, prijaviti carinskemu organu dokončno carinsko vrednost ter od te vrednosti obračunati razliko uvoznih dajatev. Tožnik te vrednost ni navedel, vrednosti licenčnin pa tudi ni naknadno javil carinskim organom in je tako ravnal v nasprotju z določbo 21. člena CZ in določbami 142. člena do 147. člena UICZ.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - uspeh v postopku - dolžnost povrnitve stroškov postopka - pridobitev premoženja
Pogoj, da nastane dolžnost povrnitve sredstev je, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke. V obravnavani zadevi pa je iz sodne poravnave razvidno, da je tožnik v upravnem sporu zavezan C.C. plačati 2.000,00 EUR. Iz teksta torej izhaja, da tožnik v postopku ni uspel, na podlagi sodne poravnave pa ni pridobil niti premoženja niti dohodkov, ampak mora nasprotni stranki celo izplačati določen denarni znesek, zato niso podane okoliščine iz 48. člena ZBPP, na podlagi katerih bi lahko tožena stranka tožniku odmerila razliko med stroški, plačanimi iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka.
Ocenjevanje vlog v javnem razpisu je v izključni pristojnosti ocenjevalne komisije. Tožena stranka nima pristojnosti, da posega v strokovno mnenje ocenjevalne komisije, temveč je njena naloga le, da presodi, ali je komisija svojo oceno ustrezno utemeljila, ali je pri tem upoštevala vsa ključna dejstva in dokaze, kot jih določa razpis in ali je obravnavala vlogo upoštevaje razpisna merila ter po predpisanem postopku. V te ocene sodišče ne sme posegati in zato ne morejo biti predmet upravnega spora.