izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza - samostojni podjetnik - datum sodne razveze
Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da se je tožnik zaposlil kot samostojni podjetnik (s. p.) takoj po izdaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je tožnik še vedno zavarovan na zavarovalni podlagi 05 (samostojni podjetniki posamezniki, ki na območju Republike Slovenije samostojno opravljajo pridobitno ali gospodarsko dejavnost). Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 33/2014 odločilo, da pomeni tudi aktiviranje statusa s. p. na strani tožnika takoj po spornem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki na podlagi sicer nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njegova prijava v socialna zavarovanja na tej podlagi pomembno okoliščino za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze, ne glede na razloge sodišča o možnostih spremembe zavarovalnih podlag za nazaj. ZDR-1 v 118. členu sicer res določa, da lahko sodišče ugotovi prenehanje pogodbe o zaposlitvi vse do dneva odločitve sodišča prve stopnje, kar pa je le skrajni datum. Tako primeri iz sodne prakse kažejo, da se datum razveze pogodbe o zaposlitvi lahko določi pred datumom izdaje prvostopne sodbe, če pride pred njeno izdajo do spremembe delavčevega statusa, kot je npr. zaposlitve pri drugem delodajalcu, samozaposlitve (tožnik), upokojitve ali podobno.
ZPIZ-2 člen 183.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 6.. Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 12.
invalidnost - zavarovalna doba v tujini
Za presojo zadeve so bistvene določbe Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (Uredba) in Uredbe (ES) št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe 883/2004 (izvedbena Uredba). Uredbi, ki določata koordinacijo sistemov socialne varnosti in ki med drugim omogočata tudi seštevanje zavarovalnih dob za pridobitev pravic, sta pravno zavezujoči za našo državo. V skladu s 6. členom Uredbe pristojni nosilec države članice, po zakonodaji katere so za pridobitev, ohranitev, trajanje ali ponovno pridobitev pravice do dajatve določeni pogoji z dopolnitvijo zavarovalnih dob, v potrebni meri upošteva zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji katerekoli druge države članice. Seštevanje dob je urejeno v 12. členu izvedbene Uredbe. V tem primeru torej ne gre za vprašanje kvalitete dobe, temveč za vprašanje, ali tožnik za priznanje določenih pravic iz invalidskega zavarovanja izpolnjuje dovolj zavarovalne dobe. Ker je tožena stranka ugotovila, da zgolj s slovensko zavarovalno dobo teh pogojev ne izpolnjuje, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, skladno z že citiranimi določbami obeh Uredb, potrebno upoštevati tudi zavarovalno dobo, ki jo je tožnik dopolnil v Avstriji. Da se doba upošteva tudi pri priznavanju kratkoročnih dajatev pa je svoje stališče zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS. Vrhovno sodišče poudarja, da je cilj koordinacije, da osebe, ki se gibljejo v skupnosti, ohranijo pravice in ugodnosti, ki so jih pridobile ali jih pridobivajo. Ta cilj je treba doseči zlasti s seštevanjem vseh dob po različnih nacionalnih zakonodajah za pridobitev in ohranitev pravice do dajatve in za izračun njene višine. Uredbi tudi ne razlikujeta med kratkoročnimi in dolgoročnimi dajatvami. Tega razlikovanja tudi nima ZPIZ-2. Pravice na podlagi invalidnosti tudi niso časovno omejene.
neposlovna odškodninska odgovornost - soprispevek oškodovanca - verbalni konflikt - presoja višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - lahka telesna poškodba - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - primarni in sekundarni strah
Sodna praksa zastopa jasno stališče, da besedno komuniciranje (razen v res izjemnih okoliščinah, ki pa jih v obravnavanem primeru ni bilo) ne opravičuje fizičnega obračunavanja in ne zmanjšuje njegove protipravnosti.
ZPIZ-2 člen 17, 25, 25/5, 36, 36/1, 149, 401, 401/1.. ZPIZ-1 člen 34, 34/1, 34/1-6, 34/1-7, 34/8, 407, 407/3.
starostna pokojnina - odmera starostne pokojnine - delo na kmetiji - prostovoljno zavarovanje - kmet
V obravnavani zadevi je za presojo pravilnosti in zakonitosti odmere starostne pokojnine v višini 26 % od najnižje pokojninske osnove potrebno najprej razčistiti, na kakšni podlagi je bil tožnik v obdobju od od 12. 1. 2005 do 15. 4. 2018 sploh vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, šele na to bo mogoče ugotoviti, ali je šlo za zavarovanje za ožji ali širši obseg pravic. Podlage zavarovanja v spornem obdobju pa sodišče prve stopnje v doslej izvedenem dokaznem postopku ni ugotavljalo.
Nove pravice iz invalidskega zavarovanja zaradi poslabšanja invalidnosti so tožnici priznane s sodbo z dne 9. 5. 2018. Z navedeno sodno odločbo, ki je pravnomočna z dnem 21. 6. 2018, je tožnica še naprej razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, vendar z novo pravico do dela na drugem delu s časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno od 1. 5. 2016 dalje. O višini in izplačevanju delnega nadomestila je odločal toženi zavod. Z odločbo z dne 18. 9. 2018, ki je predmet tega sodno socialnega spora je delno nadomestilo odmeril v višini 421,08 EUR mesečno in izrekel, da se izplačuje od 21. 6. 2018 dalje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je izplačevanje delnega nadomestila od 21. 6. 2018 dalje in ne od 24. 5. 2017, kot neutemeljeno vztraja tožnica, zakonito.
Toženec v pritožbi glede datuma 18. 5. 2017 poudarja, da je šele takrat (istega dne, kot je bil izdan sklep o izvršbi) prejel revizijo s pozivom, da nanjo odgovori, kar pa si zmotno šteje v korist, saj informacija o vloženi reviziji nalaga breme, da se prejeto ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi (II Ips 193/2010).
diskriminatorna obravnava - šikaniranje na delovnem mestu - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so predmet sodne presoje (zgolj) kršitve, ki jih je tožnik navajal že v predsodnem postopku in o katerih je tožena stranka odločila v izpodbijanih sklepih. V tem delu je sodišče prve stopnje razčistilo dejansko stanje glede vseh očitkov, v preostalem pa je tožnik navajal, da je bil diskriminiran, trpinčen in izoliran, pri čemer so bile te navedbe povsem splošne, zato se o njih ni bilo treba izreči niti toženi stranki v predsodnem postopku niti sodišču prve stopnje, ko je presojalo zakonitost izpodbijanih sklepov.
Sodišče prve stopnje mora pri presoji utemeljenosti predloga za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom v skladu s petim odstavkom 86. člena KZ-1 presoditi nevarnost obsojenca, možnost ponovitve dejanja ter osebne, družinske in poklicne razmere obsojenca. Poleg navedenega mora sodišče upoštevati tudi težo storjenega kaznivega dejanja ter podan predlog za alternativno prestajanje zaporne kazni obravnavati z vidika generalno in specialno preventivne funkcije kazni, ki se uresničuje z njeno izvršitvijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - SODNE TAKSE
VDS00028430
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-3.. ZPP člen 325, 326, 332.
dopolnilni sklep - nastanek taksne obveznosti - odločitev sodišča
Taksno obveznost za postopek v individualnih delovnih sporih zaradi plačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja pred sodiščem prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1 nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Zato sodišče na podlagi 332. člena ZPP ter smiselne uporabe 325. in 326. člena ZPP o priglašeni sodni taksi kot stroških postopka v sodbi ni odločalo, ker je strošek nastal naknadno, tako da je sodišče odločilo z dopolnilnim sklepom.
nadure - nadurno delo - neenakomerno razporejen delovni čas - referenčno obdobje - odločitev o pravdnih stroških - povečani stroški zaradi izbire odvetnika s sedežem izven sedeža sodišča
Stranka ni upravičena do povrnitve stroškov prevoza pooblaščenca, ki si ga izbere zunaj območja sodišča, s tem da ima tožnik bivališče celo znotraj tega območja.
Tožena stranka je s tem, ko je s ponudbo pogodbe o zaposlitvi odpravila nepravilnosti pri določitvi tožnikove plače, upoštevala tudi določbo tretjega odstavka 3. člena ZSPJS, po kateri se javnemu uslužbencu v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami.
V 154. členu ZPP se nahaja temeljno pravilo o tem, ali mora nositi stroške postopka nasprotne stranke. Temeljno pravilo je: če stranka v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu stranskemu intervenientu povrniti njune stroške postopka. Če uspeh stranke ni popoln, mora povrniti le sorazmerni del stroškov (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP). To temeljno pravilo velja tudi, če v pravdi ne uspe stranka, ki se ji je pridružil stranski intervenient. V postopku neuspešna stranka mora povrniti stroške nasprotni stranki in njenemu morebitnemu stranskemu intervenientu. Nosi jih le stranka. Da bi moral stroške nasprotne stranke nositi tudi stranski intervenient, namreč prvi odstavek 154. člena ZPP ne določa.
Ne gre za zakonsko praznino, saj je razlog za takšno razdelitev pri nošenju stroškov prav poseben procesni položaj, v katerem je stranski intervenient. On je namreč strankin pomočnik, ne pa stranka postopka. Za stranskega intervenienta tudi ne velja 161. člen ZPP, saj ni sospornik.
stroški pravdnega postopka - vrednost točke - cena odvetniških storitev
Stranka je dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji (drugi odst. 12. čl. OT). V obravnavani zadevi se število točk za posamezne storitve ni spreminjalo. Ker je sodišče prve stopnje odločitev o stroških sprejelo 17.4.2019, ko je že veljala vrednost točke 0,60 €, je bilo dolžno upoštevati to vrednost. Šele s to odločitvijo je namreč nastala obveznost tožnika, da tožencu plača stroške postopka.
Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 9, 9/1, 9/1-3.
Tožnik je na misiji opravljal nalogo patruljiranja, torej nevarno nalogo, določeno v Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, zato je upravičen do razlike med izplačanim in pripadajočim dodatkom za nevarne naloge.
dodatek za povečan obseg dela - plača - javni uslužbenec - delo izven opisa delovnega mesta
Glede na to, da je tožnik opravljal dela izven opisa svojega delovnega mesta, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v takem primeru za povečan obseg dela (ki ga je tožnik sicer opravljal znotraj polnega delovnega časa), zato je tožnik upravičen do dodatka za povečan obseg dela.
Pritožnica ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da bi ji bilo treba v skladu z načelom in favorem laboratoris priznati višji plačni razred od plačnega razreda njenega delovnega mesta po Pravilniku o uvrstitvi delovnih mest direktorjev s področja javne uprave v plačne razrede znotraj razponov plačnih razredov. Skladno s 16. členom ZJU delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00026887
OZ člen 131 , 131/2. ZPP člen 358, 358/1, 358/1-5. ZZVZZ člen 86, 86/1, 87, 91. ZVZD-1 člen 5.
regresna pravica zavoda - poškodba pri delu - nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - vzročna zveza - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - uporaba zaščitnih sredstev - povrnitev stroškov zdravljenja
Opustitev vzdrževanja delovnih strojev je v pravnorelevanatni vzročni zvezi s škodo, ki izvira iz napake na nevzdrževanem stroju. Dejstvo, da delavec ne nosi predpisane zaščitne opreme, čeprav jo je imel na voljo in bil o njeni uporabi ustrezno podučen, ne pretrga vzročne zveze, ampak je to treba obravnavati kot delavčev prispevek k nastanku škode, ki vodi k deljeni odgovornosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00026479
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZS člen 3. OZ člen 999, 999/3, 1001. ZGD-1 člen 112, 112/1.
zavod - vpis spremembe zakonitega zastopnika - deklaratornost vpisa - izstop ustanovitelja - izplačilo deleža - pasivna stvarna legitimacija - pravna praznina - smiselna uporaba pravil - družbena pogodba - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - kršitev pravil pravdnega postopka
Vpis (spremembe) zakonitega zastopnika v sodni register je deklaratorne narave. To pomeni, da datum vpisa pooblastila v sodni register na sam obstoj in veljavnost pooblastila ne vpliva. Bistven je le obstoj podlage, na podlagi katere poslovodja opravlja svojo funkcijo.
Tudi sicer je namen pravilnega zastopanja izključno v tem, da so varovani interesi stranke in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve.
Pasivna stvarna legitimacija je podana, kadar je tožena stranka subjekt zatrjevane obveznosti. Torej, ko tožeča stranka lahko terja uveljavitev svoje pravice iz materialnopravnega razmerja ravno nasproti toženi stranki. Če pasivna stvarna legitimacija tožene stranke ni podana, je treba tožbeni zahtevek zavrniti.
Ustanovitelj, ki je izstopil iz ustanoviteljstva zavoda, mora svojo pravico do izplačila deleža uveljavljati proti preostalim ustanoviteljem in ne proti zavodu (toženi stranki). Ker ustanovitelj (tožeča stranka) zahtevka za izplačilo svojega deleža v zavodu ni uveljavljal proti preostalim ustanoviteljem ni podana pasivna stvarna legitimacija.
Sodišče se lahko odloči za sodno razvezo, tudi če delavec zahteva reintegracijo. Na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 odločitev o tem temelji na okoliščinah in interesih obeh pogodbenih strank. Sodišče odloči o prenehanju delovnega razmerja kljub nezakoniti odpovedi, če obstojijo okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo. Zmožnost delodajalca za sprejem delavca nazaj na delo pa se lahko kaže v objektivni nezmožnosti delavcu zagotoviti ustrezno delo kot v subjektivno porušenem medsebojnem odnosu.