Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje tako, da bi se v predmetnem sporu raziskovalo, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je namreč utemeljen že zato, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Glede na to navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
ZJU člen 16, 16/3.. ZIntPK člen 1, 2-3, 3, 37, 38.. ZOFVI člen 49.. OZ člen 86, 86/1, 90, 90/2.. ZPP člen 181, 181/2, 213, 274. ZDR-1 člen 13, 14, 15.. ZGD-1 člen 38a.
Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je toženec izkoristil funkcijo zakonitega zastopnika javnega zavoda za lastne potrebe in si tik pred iztekom mandata zagotovil zaposlitev za nedoločen čas v javnem zavodu. Kot je pravilno ugotovilo, je pri sklenitvi izpodbijane pogodbe o zaposlitvi nastopal v dvojnem svojstvu. Bil je v vlogi delavca, s katerim se je sklenila pogodba. Istočasno je bil v skladu z 49. členom ZOFVI poslovodni organ šole oziroma zakoniti zastopnik delodajalca, za katerega je izpodbijano pogodbo o zaposlitvi podpisala pomočnica ravnatelja A.A. To je bilo edino dejanje, ki ga je A.A. opravila na podlagi toženčevega pooblastila, s katerim jo je 2. 9. 2019 pooblastil, da namesto njega podpisuje pogodbe o zaposlitvi z delavci zavoda. Pritožba zmotno navaja, da sklenitev pogodbe v dvojnem svojstvu ni bila sporna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je A.A. kot pooblaščenka nastopala v imenu in za račun toženca. To z vidika učinkov pooblastilnega razmerja pomeni, da je toženec dejansko sklenil izpodbijano pogodbo o zaposlitvi sam s seboj oziroma se šteje, da je on izjavil voljo za sklenitev izpodbijane pogodbe tako na strani delavca kot delodajalca. Takšno nastopanje toženca v dvojni funkciji je v nasprotju z moralnimi načeli, izpodbijana pogodba pa je posledično nična (1. odstavek 86. člena OZ). Z opisanim načinom sklenitve pogodbe o zaposlitvi je zaobšel temeljno značilnost delovnega razmerja, ki je v podrejenosti delavca delodajalcu in obstaja že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi.
ocena delovne uspešnosti - obrazložitev ocene - seznanitev z oceno
Pritožba neutemeljeno navaja, da bi morala utemeljitev ocene obsegati bolj podrobno razlago kriterijev, da bi se tožnik sploh lahko seznanil z razlogi za oceno. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obrazložitev ocene, kot izhaja iz ocenjevalnega lista, resda skopa, vendar kljub temu vsebuje razloge, pomembne za odločitev, ter da ocenjevalni list ni namenjen natančnemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh kriterijih, temveč se od delodajalca zahteva, da na ocenjevalnem listu zgolj na kratko utemelji oceno, delodajalec pa lahko oceno delovne uspešnosti dodatno obrazloži še v sodnem postopku, kar je tožena stranka tudi storila.
postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - namestitev upravičenca v socialnovarstvenem zavodu - psihoaktivna zdravila in druge psihoaktivne snovi - paranoidna shizofrenija - obstoj verificiranega varovanega oddelka socialnega varstvenega zavoda
Sodišče nima možnosti, da zaradi prezasedenosti socialno varstvenih ustanov zavrne utemeljen predlog za namestitev.
Prvi pogoj za izdajo začasne odredbe je verjetno izkazana terjatev. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da terjatev ni verjetno izkazana, zato niti ni bilo dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe po citiranih določbah ZDSS-1 oziroma ZIZ.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nezakonita odpoved - epidemija
Tožnik ni kršil svoje obveznosti obveščanja iz 36. člena ZDR-1 v zvezi z obvestilom o tem, da lahko testiranje na COVID-19 opravi šele v soboto 17. 10. 2020. Po sami naravi stvari tožnik, ki je bil do 14. 10. 2020 v bolniškem staležu, naslednjega dne ni mogel opraviti testiranja v A., saj je tega dne tja šele odpotoval in tja prispel šele 16. 10. 2020. Sodišče prve stopnje je obvestilo o "naročanju" na testiranje pravilno štelo kot obvestilo o tem, kdaj je tožnik napovedal testiranje na kliniki, prav tako pa je kot življenjsko logično in skladno z danimi razmerami v času ukrepov zaradi koronavirusne bolezni pravilno sledilo tožnikovemu pojasnilu, da je testiranje preložil na 18. 10. 2020 zaradi zgolj 48-urne veljavnosti rezultatov testiranja ob upoštevanju termina in trajanja prevoza na delovišče tožene stranke v Nemčiji. Zatrjevanje tožene stranke, da jo je tožnik z namenom izmikanja delu neresnično obvestil o tem, da se mora obvezno naročiti za testiranje na kliniki v A., nima podlage v izvedenih dokazih, zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da tožnik ni kršil svoje obveznosti obveščanja v zvezi s tem in tako odpoved iz tega razloga ni utemeljena.
Ob dejanski ugotovitvi, da širina ceste, ki vodi do toženčeve hiše, na nekaterih mestih ne dosega zahtevane širine 3,0 metrov in da izvajanje odvoza smeti iz naslova toženca ni varno v vseh vremenskih pogojih, je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 38. člena TPRO povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ceste, ki vodi do toženčeve hiše, ni bila dolžna vključiti v kataster transportnih poti in da je zato povsem primerno in ustrezno uredila odvoz toženčevih odpadkov na način, da je določila komunalni otok, kjer lahko toženec odda svoje odpadke, tožeča stranka pa jih nato po urniku razporeda izvajanja odvoza smeti odpelje. Ker je tožeča stranka pravilno izvajala komunalne storitve, ki so zaračunane z vtoževanimi računi, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da vtoževanih računov, ki jih je toženec prejemal, ob njihovi zapadlosti ni plačal, obenem pa sami višini izstavljenih računov ni obrazloženo ugovarjal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec kot uporabnik storitev obvezne javne gospodarske službe zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov tožeči stranki kot izvajalcu le-te dolžan plačati vse vtoževane račune.
sprejem na zdravljenje pod posebnim nadzorom brez privolitve - duševno zdravje
Zato je zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve dopustno le pod zakonsko določenimi pogoji. Upoštevaje določbo 53. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZDZdr je sodišče prve stopnje tako pravilno presojalo izpolnjenost zakonskih pogojev, ki jih opredeljuje prvi odstavek 39. člena ZDZdr.
Pravilno je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da se je ravno zaradi takšnega namena zbiranja podatkov (video posnetkov) izkazal pomen posega v obdolženčevo pravico do varstva njegovih osebnih podatkov in njegove zasebnosti za manjšega v konkurenci s posegom in pomenom le-tega v pravico oškodovanke, ki je v lokalu in pred njim, imela nameščene kamere zaradi varstva njenih pravic, gostov in njenega premoženja. Zato je pravilna ocena, da tako pridobljeni dokazi niso nezakoniti in ne narekujejo procesne sankcije na način izločitve le-teh iz spisa.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa, kar je imelo za posledico neutemeljeno zavrnitev zahtevka za leti 2018 in 2019. Raziskovanje delovnega časa v navedeni smeri, kar pa ni relevantno dejansko vprašanje, je imelo za posledico napačno zavrnitev zahtevka za čas od 1. 1. 2018 do 31. 5. 2019. Zahtevek tožnika je namreč tudi v tem delu utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe obeh strank o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 40, 40-4.. ZVNDN-UPB1 člen 8, 8-2.
vojska - kolektivni delovni spor - kršitev kolektivne pogodbe - solidarnostna pomoč - epidemija
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da so vsi člani predlagatelja do solidarnostne pomoči upravičeni že na podlagi dejstva, da je prišlo do elementarne nesreče (množičnega pojava nalezljive bolezni). Po pravilnem stališču pritožbe gre upoštevaje namen, ki izhaja že iz same narave pravice in je izrecno opredeljen v Razlagi KPNG, solidarnostna pomoč zgolj in samo tistim delavcem, ki pomoč potrebujejo, oziroma ki imajo zaradi nastanka elementarne nesreče določene težave, ki bi jih s prejemom pomoči lažje premostili.
Ker predlagatelj v pozivu nasprotni udeleženki ni podal nobenih navedb o obstoju povezave med dogodkom razglasitve epidemije bolezni SARS-CoV-2 (COVID‑19) in konkretnimi težavami ali nevšečnostmi članov predlagatelja, nasprotna udeleženka ni kršila 4. točke 40. člena KPND, ko je takšen splošen poziv za izplačilo solidarnostne pomoči zavrnila, tudi sicer pa bi ugotavljanje tovrstnih povezav presegalo okvir kolektivnega delovnega spora. To ne pomeni, da do izplačila solidarnostne pomoči ni upravičen noben delavec – član predlagatelja, temveč da se upravičenost do te pomoči lahko ugotavlja le za vsakega delavca posebej v okviru individualnih delovnih sporov.
povečan obseg dela - del plače za delovno uspešnost - pričakovani delovni rezultati
Za priznanje pravice do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela bistveno le, ali je javni uslužbenec presegel pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu (prim. sklep VS RS VIII Ips 56/2020 in VIII Ips 11/2020). Pri tem pa ni bistveno, ali je do tega preseganja rezultatov dela prišlo zaradi opravljanja nalog delokroga delovnega mesta, za katerega je imel javni uslužbenec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ali zaradi opravljanja nalog drugih delovnih mest, ki jih je javni uslužbenec opravljal po odredbi nadrejenega. V primeru, če je javni uslužbenec dejansko opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta od tistega, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in pri tem ni šlo za preseganje pričakovanih rezultatov dela, je javni uslužbenec lahko upravičen do plačila po dejanskem delu (prim. sklep VS RS VIII Ips 11/2020).
Ker je bilo dokazano, da je tožnik ves čas dejansko opravljal vsebinsko enako delo kot sodelavci višji policisti, katerih delo je bilo ovrednoteno z višjim plačnim razredom, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je od 1. 7. 2018 dalje upravičen do razlike v plači zaradi opravljanja dela na višje vrednotenem delovnem mestu.
Za pravno nasledstvo v smislu prvega odstavka 208. člena je potrebno ugotoviti, ali je vtoževana terjatev prenesena na tistega, ki predlaga vstop v pravdo in ali je bil ta prenos opravljen prav zaradi likvidacijskega oziroma smiselno drugega postopka prenehanja.
Sodišče prve stopnje je kot bistveno pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo premalo plačanih potnih stroškov in obračun ter plačilo nadur za čas poti pravilno izpostavilo, da je bil tožnik v spornem obdobju kot (višji) policist začasno napoten z odločbama toženke na podlagi 67. člena ZODPol. Ta zakon na poseben način ureja določena vprašanja delovnega prava za uslužbence policije (policiste), kar je odraz specifičnosti delovnega področja (sodba VIII Ips 27/2020). V tem okviru ureja institut začasne napotitve, pri čemer v četrtem odstavku 67. člena ZODPol ureja višino stroškov prevoza na delo in z dela. Stroške v tej višini je toženka tožniku plačala, kar je pravilno. Prav tako pravilno ni štela časa vožnje v delovni čas, za kar ni nobene podlage, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Pravilno je zavrnilo tožnikovo prizadevanje, da bi se štelo, da je bil napoten na službeno pot. V spornem obdobju ni bil napoten na službeno pot, ampak je bil začasno napoten na podlagi 67. člena ZODPol.
Za strah je mogoče prisoditi denarno odškodnino, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00049986
ZPP člen 8. OZ člen 131.
škodni dogodek - telesna poškodba - vzrok za nastanek škodne posledice - objektivna in krivdna odgovornost - trditveno in dokazno breme - ambulantno zdravljenje - končano zdravljenje - organiziran delovni proces - listinska dokumentacija - stopnja prepričanja kot dokazni standard - metodološki napotek
Ker tožnik ni dokazal, na kakšen način se je poškodoval, sodišče pravilno ni ugotavljalo, kako bi toženka morala voditi in organizirati delovni proces, da bi delo potekalo varno (krivdna odgovornost) ter se pravilno ni spuščalo v presojo objektivne odgovornosti.
Toženka neutemeljeno vztraja, da tožnik ni konkretiziral odpovednega razloga, zaradi česar se o njem ni mogla izjaviti. V tožbi je navedel, da je odpoved podal iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR‑1, na ta odpovedni razlog (ki določa, da delodajalec delavcu dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku) pa se je skliceval tudi v odpovedi in hkrati navedel, da toženka že najmanj šest mesecev zamuja s plačilom plač. Navedeno je toženki omogočalo, da navede nasprotna dejstva in dokaze, kar je tudi storila. Ugovarjala je, da z izplačili plač ni zamujala, ker je tožniku ves čas plačevala vnaprejšnja plačila plač, kar je dokazovala tudi z listinami, pri čemer pa ni bila uspešna.