ZDen-B člen 23, 23/1, 23/1-4. ZDen člen 60, 60/6, 63, 63/3.
denacionalizacija - ugotovitev državljanstva
Določba 1. odst. 23. člena ZDen-B določila posebne obnovitvene razloge, po katerih je ne glede na roke, določene z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, dopustno začeti postopek obnove zoper pravnomočno odločbo, izdano v denacionalizacijskem postopku, zoper katero ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Predlog za obnovo postopka denacionalizacije pa lahko vložijo tudi stranke v postopku denacionalizacije. Med drugim je dopustno začeti obnovo tudi, če je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu (4. točka). Iz navedene določbe torej izhaja, da gre za samostojno izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločbe izdane v postopkih denacionalizacije. Glede na to, da je zakonodajalec z navedeno specialno določbo dopustil poseganje v pravnomočne odločbe o denacionalizaciji tudi še po izteku rokov za vložitev izrednih pravnih sredstev, je po stališču sodne prakse mogoče uveljavljati takšne nepravilnosti in nezakonitosti pri ugotavljanju državljanstva tudi v postopkih denacionalizacije, ki so še v teku ali pa v okviru vloženega pravnega sredstva zoper prvostopno odločbo o denacionalizaciji. V takšnem primeru pa organ, ki je pristojen za odločanje o denacionalizaciji, ob smiselni uporabi določbe 3. odst. 63. člena ZDen, od pristojnega organa zahteva, da ta ponovno ugotavlja državljanstvo v obsegu in glede dejstev ter okoliščin, ki jih navaja stranka.
Skladnost gradenj in drugih posegov v prostor se presoja po predpisih, ki so veljali oziroma ki veljajo v času posega. V konkretnem postopku je torej potrebno ugotoviti, ali je ograja, katere odstranitev je bila odrejena s prvostopno odločbo, postavljena v nasprotju z urbanističnimi predpisi, ki so veljali v času njene postavitve.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks - zavrženje
Tožeča stranka je za oprostitev plačila sodnih taks za tožbo in sodbo zaprosila ponovno. Ker je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba, je moralo sodišče predlog zavreči na podlagi 6. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu.
priglasitev del - pomožni objekt - funkcionalno zemljišče
Če odlok o določitvi pomožnih objektov določa, da se lahko gradi pomožne objekte praviloma na funkcionalnem zemljišču osnovnega objekta, odstop od tega pravila pa je treba posebej utemeljiti, investitor ne more zahtevati postavitve pomožnega objekta (nadstrešnice) na točno določenem delu (funkcionalnega) zemljišča, ker za to niso izpolnjeni pogoji, samo zato, da bi bilo potem potrebno izpolniti navedeno izjemo od splošnega pravila, saj bi šlo v takem primeru za zlorabo pravice.
civilno služenje vojaškega roka - poziv za opravljanje civilne službe - rok
Poziv za opravljanje civilne službe se pošlje državljanu najpozneje 30 dni pred dnem, ki je določen za začetek obveznosti. Nespoštovanje omenjenega roka ima učinek prekluzije, kar pomeni, da kljub pravilno opravljeni vročitvi ne morejo nastopiti pravne posledice, ki jih predvideva zakon.
sofinanciranje izgradnje kanalizacije - obrazložitev odločbe
Tudi odločba o odmeri prispevka k izgradnji kanalizacije mora biti obrazložena tako, da zavezanec lahko ugotovi, na podlagi katerih konkretnih določb predpisov in na podlagi katerih relevantnih dejanskih okoliščin je bil prispevek odmerjen. Splošno navajanje predpisov in dejanskih okoliščin mu tega ne omogoča.
Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je prošnjo za azil zavrgla, ker je ugotovila, da so prišli tožniki v Republiko Slovenijo iz Italije, ki je varna tretja država.
URS člen 2, 28, 157/1. ZUS člen 1/2, 3, 3/1, 23/3, 34/1-3.
odklonitev sodnega varstva v upravnem sporu
Predmet spora je zakonitost sklepov, izdanih v okviru postopka oddaje javnega naročila, je po določbi 23. člena ZRPJN. Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti. Pomeni, da citirani zakon ne določa drugačnega sodnega varstva in da torej lahko prizadeta oseba vloži le tožbo na povračilo škode, ne more pa poleg tega vložiti še tožbe v upravnem sporu in zahtevati sodno varstvo dodatno še pred Upravnim sodiščem RS, čeprav se tožeča stranka s tem ne strinja in se sklicuje na določbo 23. člena URS ter 1. člena ZUS, ker meni, da je Upravno sodišče RS stvarno in krajevno pristojno za odločanje o zakonitosti uvodoma navedenih sklepov prve in druge tožene stranke. Tožba se tako nanaša na odločitve organov, ki temeljijo na ZJN-1, ki določa obvezno ravnanje naročnikov in ponudnikov pri oddaji javnih naročil. Ko kupujejo blago in storitve na trgu, pa ne nastopajo kot nosilci oblasti ali v izvrševanju javnih pooblastil, temveč stopajo v civilno-pravna razmerja z ostalimi subjekti. V takšni (neoblastni) vlogi je v konkretnem primeru nastopala tako prva tožena stranka, ki je po svojem pravnem statusu sicer državni organ, kot tudi drugotožena stranka ki je po svojem pravnem statusu javni zavod. Zato akt, izdan v postopku oddaje javnega naročila ni upravni akt, temveč akt poslovanja druge tožene stranke, ko je ta nastopala kot gospodarski subjekt v eni izmed faz pri sklepanju obligacijsko-pravnih razmerij; tako opredeljeni akt poslovanja pa ne pridobi lastnosti upravnega akta niti tedaj, kadar o zakonitosti postopka javnega naročila odloča Državna revizijska komisija, v konkretnem primeru prva tožena stranka. V konkretnem primeru ne gre za upravni akt niti pri odločitvi prve tožene stranke, niti pri odločitvi druge tožene stranke, saj ni nobenega izmed uvodoma navedenih sklepov mogoče opredeliti kot upravni akt po 1. odstavku 3. člena ZUS. Navedeno torej pomeni, da bi šlo tožeči stranki sodno varstvo v upravnem sporu le v primeru, če bi bilo z izpodbijanim aktom poseženo v katero iztožljivo pravico tožeče stranke, ki je ustavno-pravne narave, vendar pa tega tožnik niti ne uveljavlja s predmetno tožbo, temveč zahteva zgolj presojo zakonitosti obeh uvodoma navedenih sklepov.
Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, zato v tem primeru, v katerem je sodišče v pripravljalnem postopku ugotavljalo zgolj obstoj formalnih pogojev (procesnih predpostavk) za meritorno odločanje v tem sporu, trpi vsaka stranka svoje stroške tega upravnega spora.
Upravljalec kmetijskega zemljišča, ki leži v kompleksu kmetijskih zemljišč, ne more biti zavezan k izročitvi v posest tega zemljišča, niti k izročitvi upravljalskih upravičenj skrbniku za poseben primer
ZSS člen 24, 24/3, 28, 28/1, 28/2, 29, 29/1-1, 29/2, 32, 32-2, 33, 33/1 ZP člen 258, 258b/1, 258b/3, 258b/4, 258b/5, 258h/5-1, 258h/6, 258c/3 ZUP člen 2, 2/1, 2/2, 254, 254/2 ZUS člen 25, 25/1-2, 60, 60/1-3 URS člen 14, 22, 25.
oblika in sestavni deli odločbe - ocena sodniške službe - sodnik za prekrške - pravica do napredovanja - odločba Sveta sodnikov za prekrške - kriteriji za oceno sodniške službe - pravica na podlagi zakona
V postopkih napredovanj sodnikov za prekrške je pravno zavarovani interes vlagatelja tožbe pravica do napredovanja. To ni ustavna pravica, ampak zakonska pravica. Po določilu 3. odstavka 258.b. člena ZP Svet sodnikov za prekrške odloči o oceni dela ter o položaju, pravicah in odgovornostih sodnika za prekrške prve stopnje. Prvostopenjski akt bi torej moral imeti obliko odločbe z uvodom, v katerem bi morali biti navedeni predpisi oziroma procesne podlage, na podlagi katerih je organ odločal, vključno z ZUP, določen izrek o (ne)izpolnjevanju pogojev za napredovanje, obrazložitev, ki vsebuje tudi utemeljeno oceno sodniške službe in pravni pouk. V določilu 29. člena ZSS sta temeljna kriterija za odločanje o napredovanju razčlenjena oziroma operacionalizirana prek bolj specifičnih 7 kriterijev. Ocena sodniške službe mora tiste kriterije, ki jih je težko kvantificirati (na primer: varovanje ugleda, vestnost, zanesljivost, odločnost, sposobnost ustnega in pisnega izražanja, sposobnost komuniciranja, odnos s strankami) upoštevati v opisni oceni, kar je sicer prvostopenjski organ tudi izpolnil. Tisti kriteriji, ki pa jih je mogoče kvantificirati, pa morajo biti v oceni sodniške službe kvantificirani.Tožena stranka sicer ima določeno polje proste presoje in sicer v tem smislu, da glede na aktualne potrebe v sodstvu določenemu kriteriju ali več kriterijem iz določila 29. člena ZSS v določenem obdobju dá primerno večjo težo, kot drugim kriterijem. Odločitev pa presega polje proste presoje in je zato nezakonita, če določeni kriterij tožena stranka sploh ne upošteva, čeprav ga je stranka v postopku izrecno uveljavljala.
Za graditev pomožnih objektov ni potrebno lokacijsko dovoljenje, če tako predpiše občinska skupščina, ki tudi določi vrsto, namen, največjo velikost in način gradnje teh objektov, upoštevajoč pri tem še izvršilni predpis pristojnega ministrstva (2. in 3. odstavek 51. člena istega zakona). Če je s takim predpisom določena največja velikost objekta, potem ni mogoče objekta, ki kot celota presega največjo določeno velikost pomožnega objekta, še vedno šteti za pomožni objekt.
ZSZ člen 61. Odlok o spremembi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju občine Šempeter Vrtojba (1999) člen 8, 9, 10.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča
Nadomestilo po občinskem Odloku se odmeri v določeni odvisnosti od koristi, ki jo zavezanec za plačilo nadomestila od stavbnega zemljišča na območju posamezne cone ima, kar je po mnenju sodišča v skladu s kriteriji iz 61. člena ZSZ.
Dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, je potrebno razložiti v obrazložitvi odločbe oziroma upravnega akta in ne šele v odgovoru na tožbo.
Prvostopna odločba temelji na 56. členu ZDavP, ki določa, da se v primeru, če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu, s katerim je odrejena prisilna izterjava, dolg izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero dolžnikovemu dolžniku naloži, da na davčni račun plača zarubljeno terjatev. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo presojala izpolnjevanje pogojev iz 56. člena ZDavP in ob tem ugotovila, da je sklep o prisilni izterjavi postal izvršljiv, čemur tožnik niti ne nasprotuje. Ko pa sklep o prisilni izterjavi postane izvršljiv, so izpolnjeni pogoji za uporabo 56. člena ZDavP. Glede na navedeno je po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je zavrnila ugovor tožnika zoper prvostopno odločbo. Tudi po presoji sodišča tožnik s svojimi pritožbenimi razlogi, ki jih ponavlja v tožbi, v tem postopku ne more uspeti, saj gre za ugovore, ki jih lahko uveljavlja le zoper akt, izdan na podlagi 55. člena ZDavP.
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive člen 13, 18.
pravni status napredovanja v pedagoški naziv
Po oceni sodišča je tožena stranka dodatno strokovno delo tožnika vrednotila v skladu s predloženimi dokazi in v skladu s Pravilnikom. Z dopisom je tožnika seznanila s svojimi ugotovitvami in ga pozvala, da vlogo dopolni z manjkajočimi dokazi za izjemno napredovanje v naziv svetnik. Tožnik je vlogo dopolnil z dodatnimi dokazi, vendar je po oceni sodišča tožena stranka pravilno navedla, da s predloženimi dokazni ni zadostil zahtevi po dopolnitvi manjkajočih dokazov, s katerimi bi izkazal manjkajoče število točk.
Tožnik v tožbi ne izpodbija zaključkov tožene stranke, da tožnik navaja razloge, ki jih sedaj tudi ponavlja v tožbi, za katere pa je tožena stranka navedla, da je tem tožnikovim razlogom namenjen pravdni postopek, ki pa je že pravnomočno končan. Tožnik pa tudi v tožbi ponavlja razloge, ki se nanašajo na zahtevek v pravdnem postopku in tako predlaga ponovno razpravljanje o zahtevku, kar pa na podlagi pravnomočne sodne odločbe ni več mogoče.
upravni postopek - zastopanje - pooblastilo za zastopanje
Tožena stranka je upravičeno štela, da je bilo premoženje de iure podržavljeno tožnikovi materi s tem, ko ji je bilo odvzeto iz posesti z odločbo Skupščine občine. Tožnikova mati je pravico uporabe na spornem zemljišču pridobila od pokojne razlaščenke z darilno pogodbo, sklenjeno dne leta 1961. S to darilno pogodbo je razlaščenka dejansko razpolagala s svojo pravico uporabe na predmetnem zemljišču. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-130/01-18 izhaja stališče, po katerem so upravičenci do denacionalizacije stavbnih zemljišč razlaščenci, če so bila ta zemljišča njim tudi odvzeta iz posesti; v primeru, ko pa so bila zemljišča odvzeta iz posesti drugim uporabnikom (nosilcem pravice uporabe), ki so svojo pravico (časovno) pridobili po razlastitvi, pa so upravičenci do denacionalizacije tisti, katerim je bila odvzeta pravica uporabe, ne pa razlaščenci sami.
Ker tožeča stranka poziva za izdajo odločbe o pritožbi v nadaljnjih sedmih dneh ni vložila pri toženi stranki, kjer bi morala urgirati odločitev o pritožbi. Tožena stranka ob vložitvi tožbe še ni bila v molku in tako pogoji za vložitev tožbe zaradi molka pri toženi stranki niso bili izpolnjeni.
Tožnica s tožbo izpodbija sklep tožene stranke glede ocene pri izpitu iz maturitetnega predmeta sociologija in iz njenega tožbenega zahtevka izhaja, da predlaga, da se ta sklep odpravi in predlaga, kako naj sodišče oceni njene odgovore. Pravno razmerje, ki ga je treba urediti z začasno odredbo, mora biti v neposredni zvezi z razmerjem, ki ga izpodbijani akt ureja. Ni mogoče namreč zahtevati izdaje začasne odredbe, ki se nanaša na akte, ki bodo šele izdani na podlagi izpodbijanega akta tožene stranke ali pa mu bodo sledili. Pravno razmerje, ki iz izpodbijanega akta izhaja, mora v času, ko se vlaga zahteva za izdajo ureditvene odredbe, že povzročati hujše škodljive posledice oziroma mora tožnik izkazati neposredno možnost njihovega nastanka še pred odločitvijo o tožbi.
Tožnica pa z začasno odredbo zahteva, da tožena stranka javi Pravni fakulteti v A, da rezervira eno prosto študijsko mesto. Akt, ki ga tožnica izpodbija z vloženo tožbo je akt tožene stranke izdan na podlagi 50. člena Zakona o maturi (Uradni list RS, št. 15/03, v nadaljevanju: ZMat), po katerem tožena stranka odloča o ugovoru kandidata na oceno na podlagi ponovnega pregleda izpitne dokumentacije in mnenja (4. odstavek 50. člena ZMat). Po presoji sodišča tožnica z zahtevo za izdajo začasne odredbe predlaga ureditev nekega drugega pravnega razmerja (rezervacija enega prostega študijskega mesta za redni vpis na Pravni fakulteti), ki pa ni vezano na predmet tega upravnega spora, kjer tožnica izpodbija sklep tožene stranke o oceni pri izpitu iz maturitetnega predmeta sociologija.