ZDen-B člen 23, 23/1, 23/1-4. ZDen člen 60, 60/6, 63, 63/3.
denacionalizacija - ugotovitev državljanstva
Določba 1. odst. 23. člena ZDen-B določila posebne obnovitvene razloge, po katerih je ne glede na roke, določene z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, dopustno začeti postopek obnove zoper pravnomočno odločbo, izdano v denacionalizacijskem postopku, zoper katero ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Predlog za obnovo postopka denacionalizacije pa lahko vložijo tudi stranke v postopku denacionalizacije. Med drugim je dopustno začeti obnovo tudi, če je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu (4. točka). Iz navedene določbe torej izhaja, da gre za samostojno izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločbe izdane v postopkih denacionalizacije. Glede na to, da je zakonodajalec z navedeno specialno določbo dopustil poseganje v pravnomočne odločbe o denacionalizaciji tudi še po izteku rokov za vložitev izrednih pravnih sredstev, je po stališču sodne prakse mogoče uveljavljati takšne nepravilnosti in nezakonitosti pri ugotavljanju državljanstva tudi v postopkih denacionalizacije, ki so še v teku ali pa v okviru vloženega pravnega sredstva zoper prvostopno odločbo o denacionalizaciji. V takšnem primeru pa organ, ki je pristojen za odločanje o denacionalizaciji, ob smiselni uporabi določbe 3. odst. 63. člena ZDen, od pristojnega organa zahteva, da ta ponovno ugotavlja državljanstvo v obsegu in glede dejstev ter okoliščin, ki jih navaja stranka.
Skladnost gradenj in drugih posegov v prostor se presoja po predpisih, ki so veljali oziroma ki veljajo v času posega. V konkretnem postopku je torej potrebno ugotoviti, ali je ograja, katere odstranitev je bila odrejena s prvostopno odločbo, postavljena v nasprotju z urbanističnimi predpisi, ki so veljali v času njene postavitve.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks - zavrženje
Tožeča stranka je za oprostitev plačila sodnih taks za tožbo in sodbo zaprosila ponovno. Ker je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba, je moralo sodišče predlog zavreči na podlagi 6. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu.
civilno služenje vojaškega roka - poziv za opravljanje civilne službe - rok
Poziv za opravljanje civilne službe se pošlje državljanu najpozneje 30 dni pred dnem, ki je določen za začetek obveznosti. Nespoštovanje omenjenega roka ima učinek prekluzije, kar pomeni, da kljub pravilno opravljeni vročitvi ne morejo nastopiti pravne posledice, ki jih predvideva zakon.
priglasitev del - pomožni objekt - funkcionalno zemljišče
Če odlok o določitvi pomožnih objektov določa, da se lahko gradi pomožne objekte praviloma na funkcionalnem zemljišču osnovnega objekta, odstop od tega pravila pa je treba posebej utemeljiti, investitor ne more zahtevati postavitve pomožnega objekta (nadstrešnice) na točno določenem delu (funkcionalnega) zemljišča, ker za to niso izpolnjeni pogoji, samo zato, da bi bilo potem potrebno izpolniti navedeno izjemo od splošnega pravila, saj bi šlo v takem primeru za zlorabo pravice.
sofinanciranje izgradnje kanalizacije - obrazložitev odločbe
Tudi odločba o odmeri prispevka k izgradnji kanalizacije mora biti obrazložena tako, da zavezanec lahko ugotovi, na podlagi katerih konkretnih določb predpisov in na podlagi katerih relevantnih dejanskih okoliščin je bil prispevek odmerjen. Splošno navajanje predpisov in dejanskih okoliščin mu tega ne omogoča.
Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je prošnjo za azil zavrgla, ker je ugotovila, da so prišli tožniki v Republiko Slovenijo iz Italije, ki je varna tretja država.
URS člen 2, 28, 157/1. ZUS člen 1/2, 3, 3/1, 23/3, 34/1-3.
odklonitev sodnega varstva v upravnem sporu
Predmet spora je zakonitost sklepov, izdanih v okviru postopka oddaje javnega naročila, je po določbi 23. člena ZRPJN. Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti. Pomeni, da citirani zakon ne določa drugačnega sodnega varstva in da torej lahko prizadeta oseba vloži le tožbo na povračilo škode, ne more pa poleg tega vložiti še tožbe v upravnem sporu in zahtevati sodno varstvo dodatno še pred Upravnim sodiščem RS, čeprav se tožeča stranka s tem ne strinja in se sklicuje na določbo 23. člena URS ter 1. člena ZUS, ker meni, da je Upravno sodišče RS stvarno in krajevno pristojno za odločanje o zakonitosti uvodoma navedenih sklepov prve in druge tožene stranke. Tožba se tako nanaša na odločitve organov, ki temeljijo na ZJN-1, ki določa obvezno ravnanje naročnikov in ponudnikov pri oddaji javnih naročil. Ko kupujejo blago in storitve na trgu, pa ne nastopajo kot nosilci oblasti ali v izvrševanju javnih pooblastil, temveč stopajo v civilno-pravna razmerja z ostalimi subjekti. V takšni (neoblastni) vlogi je v konkretnem primeru nastopala tako prva tožena stranka, ki je po svojem pravnem statusu sicer državni organ, kot tudi drugotožena stranka ki je po svojem pravnem statusu javni zavod. Zato akt, izdan v postopku oddaje javnega naročila ni upravni akt, temveč akt poslovanja druge tožene stranke, ko je ta nastopala kot gospodarski subjekt v eni izmed faz pri sklepanju obligacijsko-pravnih razmerij; tako opredeljeni akt poslovanja pa ne pridobi lastnosti upravnega akta niti tedaj, kadar o zakonitosti postopka javnega naročila odloča Državna revizijska komisija, v konkretnem primeru prva tožena stranka. V konkretnem primeru ne gre za upravni akt niti pri odločitvi prve tožene stranke, niti pri odločitvi druge tožene stranke, saj ni nobenega izmed uvodoma navedenih sklepov mogoče opredeliti kot upravni akt po 1. odstavku 3. člena ZUS. Navedeno torej pomeni, da bi šlo tožeči stranki sodno varstvo v upravnem sporu le v primeru, če bi bilo z izpodbijanim aktom poseženo v katero iztožljivo pravico tožeče stranke, ki je ustavno-pravne narave, vendar pa tega tožnik niti ne uveljavlja s predmetno tožbo, temveč zahteva zgolj presojo zakonitosti obeh uvodoma navedenih sklepov.
Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, zato v tem primeru, v katerem je sodišče v pripravljalnem postopku ugotavljalo zgolj obstoj formalnih pogojev (procesnih predpostavk) za meritorno odločanje v tem sporu, trpi vsaka stranka svoje stroške tega upravnega spora.
Ker tožeča stranka poziva za izdajo odločbe o pritožbi v nadaljnjih sedmih dneh ni vložila pri toženi stranki, kjer bi morala urgirati odločitev o pritožbi. Tožena stranka ob vložitvi tožbe še ni bila v molku in tako pogoji za vložitev tožbe zaradi molka pri toženi stranki niso bili izpolnjeni.
Tožnica s tožbo izpodbija sklep tožene stranke glede ocene pri izpitu iz maturitetnega predmeta sociologija in iz njenega tožbenega zahtevka izhaja, da predlaga, da se ta sklep odpravi in predlaga, kako naj sodišče oceni njene odgovore. Pravno razmerje, ki ga je treba urediti z začasno odredbo, mora biti v neposredni zvezi z razmerjem, ki ga izpodbijani akt ureja. Ni mogoče namreč zahtevati izdaje začasne odredbe, ki se nanaša na akte, ki bodo šele izdani na podlagi izpodbijanega akta tožene stranke ali pa mu bodo sledili. Pravno razmerje, ki iz izpodbijanega akta izhaja, mora v času, ko se vlaga zahteva za izdajo ureditvene odredbe, že povzročati hujše škodljive posledice oziroma mora tožnik izkazati neposredno možnost njihovega nastanka še pred odločitvijo o tožbi.
Tožnica pa z začasno odredbo zahteva, da tožena stranka javi Pravni fakulteti v A, da rezervira eno prosto študijsko mesto. Akt, ki ga tožnica izpodbija z vloženo tožbo je akt tožene stranke izdan na podlagi 50. člena Zakona o maturi (Uradni list RS, št. 15/03, v nadaljevanju: ZMat), po katerem tožena stranka odloča o ugovoru kandidata na oceno na podlagi ponovnega pregleda izpitne dokumentacije in mnenja (4. odstavek 50. člena ZMat). Po presoji sodišča tožnica z zahtevo za izdajo začasne odredbe predlaga ureditev nekega drugega pravnega razmerja (rezervacija enega prostega študijskega mesta za redni vpis na Pravni fakulteti), ki pa ni vezano na predmet tega upravnega spora, kjer tožnica izpodbija sklep tožene stranke o oceni pri izpitu iz maturitetnega predmeta sociologija.
Prvostopna odločba temelji na 56. členu ZDavP, ki določa, da se v primeru, če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu, s katerim je odrejena prisilna izterjava, dolg izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero dolžnikovemu dolžniku naloži, da na davčni račun plača zarubljeno terjatev. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo presojala izpolnjevanje pogojev iz 56. člena ZDavP in ob tem ugotovila, da je sklep o prisilni izterjavi postal izvršljiv, čemur tožnik niti ne nasprotuje. Ko pa sklep o prisilni izterjavi postane izvršljiv, so izpolnjeni pogoji za uporabo 56. člena ZDavP. Glede na navedeno je po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je zavrnila ugovor tožnika zoper prvostopno odločbo. Tudi po presoji sodišča tožnik s svojimi pritožbenimi razlogi, ki jih ponavlja v tožbi, v tem postopku ne more uspeti, saj gre za ugovore, ki jih lahko uveljavlja le zoper akt, izdan na podlagi 55. člena ZDavP.
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive člen 13, 18.
pravni status napredovanja v pedagoški naziv
Po oceni sodišča je tožena stranka dodatno strokovno delo tožnika vrednotila v skladu s predloženimi dokazi in v skladu s Pravilnikom. Z dopisom je tožnika seznanila s svojimi ugotovitvami in ga pozvala, da vlogo dopolni z manjkajočimi dokazi za izjemno napredovanje v naziv svetnik. Tožnik je vlogo dopolnil z dodatnimi dokazi, vendar je po oceni sodišča tožena stranka pravilno navedla, da s predloženimi dokazni ni zadostil zahtevi po dopolnitvi manjkajočih dokazov, s katerimi bi izkazal manjkajoče število točk.
ZUS člen 16. ZPP člen 19, 19/1, 23, 23/1. ZDSS člen 5, 5/1-4, 7, 7/4.
stvarna pristojnost - postopek dodelitve socialnih stanovanj
V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja pravico do uvrstitve na prednostno listo za najem socialnega stanovanja. Sodišče meni, da gre tudi pri uveljavljanju te pravice za spor o pravici do socialnega prejemka, torej za socialni spor, za reševanje katerega je pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (4. odstavek 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih).
Uvedba obnove denacionalizacijskega postopka po 4. točki 1. odstavka 23. člena ZDen-B daje organu, ki je o njej odločil, upravičenost in dolžnost predlagati v smislu določbe 3. odstavka 63. člena ZDen obnovo postopka ugotavljanja državljanstva.
upravni postopek - zastopanje - pooblastilo za zastopanje
Tožena stranka je upravičeno štela, da je bilo premoženje de iure podržavljeno tožnikovi materi s tem, ko ji je bilo odvzeto iz posesti z odločbo Skupščine občine. Tožnikova mati je pravico uporabe na spornem zemljišču pridobila od pokojne razlaščenke z darilno pogodbo, sklenjeno dne leta 1961. S to darilno pogodbo je razlaščenka dejansko razpolagala s svojo pravico uporabe na predmetnem zemljišču. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-130/01-18 izhaja stališče, po katerem so upravičenci do denacionalizacije stavbnih zemljišč razlaščenci, če so bila ta zemljišča njim tudi odvzeta iz posesti; v primeru, ko pa so bila zemljišča odvzeta iz posesti drugim uporabnikom (nosilcem pravice uporabe), ki so svojo pravico (časovno) pridobili po razlastitvi, pa so upravičenci do denacionalizacije tisti, katerim je bila odvzeta pravica uporabe, ne pa razlaščenci sami.
Dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, je potrebno razložiti v obrazložitvi odločbe oziroma upravnega akta in ne šele v odgovoru na tožbo.
Tretji odstavek 11. člena Navodila je glede pogoja komunalne opremljenosti s pitno vodo treba razlagati tako, da se je nepremičnina, glede katere mora biti ta pogoj izpolnjen, nahajala do 100 m od javnega vodovoda ali je v tej oddaljenosti imela možnost priključka na neko drugo obliko vodnega omrežja. Obstajati je torej morala možnost razširjenega vodnega omrežja in izvršitev priključka nanj. Vodnjak kot objekt, namenjen zbiranju in shranjevanju vode sam po sebi takšne komunalne infrastrukture ne predstavlja.
Kraj izplačila po petem odstavku 15. člena ZDoh ne predstavlja kraja izpolnitve obveznosti, kot ga opredeljuje 319. člen ZOR. Po presoji sodišča so prejemki izplačani na območju Republike Slovenije tudi v primeru, če so z območja Republike Slovenije nakazani na prejemnikov račun v tujino, kot je to bilo v obravnavanih primerih. Zakon tu, drugače kot v drugem in tretjem odstavku 15. člena, govori o izplačilu in ne o prejemu prejemka na območju Republike Slovenije. Kolikor bi bil namen zakonodajalca opredelitev fizične osebe (nerezidenta) kot davčnega zavezanca vezati na prejem prejemka (v smislu gotovinskega denarnega izplačila) na območju Republike Slovenije, kot si določbo razlaga tožeča stranka, bi uporabil dikcijo, uporabljeno v drugem in tretjem odstavku istega člena, v katerih opredelitev zavezanca veže na kraj prejema posameznih prejemkov.
ZSZ člen 61. Odlok o spremembi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju občine Šempeter Vrtojba (1999) člen 8, 9, 10.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča
Nadomestilo po občinskem Odloku se odmeri v določeni odvisnosti od koristi, ki jo zavezanec za plačilo nadomestila od stavbnega zemljišča na območju posamezne cone ima, kar je po mnenju sodišča v skladu s kriteriji iz 61. člena ZSZ.