Dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, je potrebno razložiti v obrazložitvi odločbe oziroma upravnega akta in ne šele v odgovoru na tožbo.
Uvedba obnove denacionalizacijskega postopka po 4. točki 1. odstavka 23. člena ZDen-B daje organu, ki je o njej odločil, upravičenost in dolžnost predlagati v smislu določbe 3. odstavka 63. člena ZDen obnovo postopka ugotavljanja državljanstva.
Tretji odstavek 11. člena Navodila je glede pogoja komunalne opremljenosti s pitno vodo treba razlagati tako, da se je nepremičnina, glede katere mora biti ta pogoj izpolnjen, nahajala do 100 m od javnega vodovoda ali je v tej oddaljenosti imela možnost priključka na neko drugo obliko vodnega omrežja. Obstajati je torej morala možnost razširjenega vodnega omrežja in izvršitev priključka nanj. Vodnjak kot objekt, namenjen zbiranju in shranjevanju vode sam po sebi takšne komunalne infrastrukture ne predstavlja.
ZUS člen 16. ZPP člen 19, 19/1, 23, 23/1. ZDSS člen 5, 5/1-4, 7, 7/4.
stvarna pristojnost - postopek dodelitve socialnih stanovanj
V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja pravico do uvrstitve na prednostno listo za najem socialnega stanovanja. Sodišče meni, da gre tudi pri uveljavljanju te pravice za spor o pravici do socialnega prejemka, torej za socialni spor, za reševanje katerega je pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (4. odstavek 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih).
ZSS člen 24, 24/3, 28, 28/1, 28/2, 29, 29/1-1, 29/2, 32, 32-2, 33, 33/1 ZP člen 258, 258b/1, 258b/3, 258b/4, 258b/5, 258h/5-1, 258h/6, 258c/3 ZUP člen 2, 2/1, 2/2, 254, 254/2 ZUS člen 25, 25/1-2, 60, 60/1-3 URS člen 14, 22, 25.
oblika in sestavni deli odločbe - ocena sodniške službe - sodnik za prekrške - pravica do napredovanja - odločba Sveta sodnikov za prekrške - kriteriji za oceno sodniške službe - pravica na podlagi zakona
V postopkih napredovanj sodnikov za prekrške je pravno zavarovani interes vlagatelja tožbe pravica do napredovanja. To ni ustavna pravica, ampak zakonska pravica. Po določilu 3. odstavka 258.b. člena ZP Svet sodnikov za prekrške odloči o oceni dela ter o položaju, pravicah in odgovornostih sodnika za prekrške prve stopnje. Prvostopenjski akt bi torej moral imeti obliko odločbe z uvodom, v katerem bi morali biti navedeni predpisi oziroma procesne podlage, na podlagi katerih je organ odločal, vključno z ZUP, določen izrek o (ne)izpolnjevanju pogojev za napredovanje, obrazložitev, ki vsebuje tudi utemeljeno oceno sodniške službe in pravni pouk. V določilu 29. člena ZSS sta temeljna kriterija za odločanje o napredovanju razčlenjena oziroma operacionalizirana prek bolj specifičnih 7 kriterijev. Ocena sodniške službe mora tiste kriterije, ki jih je težko kvantificirati (na primer: varovanje ugleda, vestnost, zanesljivost, odločnost, sposobnost ustnega in pisnega izražanja, sposobnost komuniciranja, odnos s strankami) upoštevati v opisni oceni, kar je sicer prvostopenjski organ tudi izpolnil. Tisti kriteriji, ki pa jih je mogoče kvantificirati, pa morajo biti v oceni sodniške službe kvantificirani.Tožena stranka sicer ima določeno polje proste presoje in sicer v tem smislu, da glede na aktualne potrebe v sodstvu določenemu kriteriju ali več kriterijem iz določila 29. člena ZSS v določenem obdobju dá primerno večjo težo, kot drugim kriterijem. Odločitev pa presega polje proste presoje in je zato nezakonita, če določeni kriterij tožena stranka sploh ne upošteva, čeprav ga je stranka v postopku izrecno uveljavljala.
azil - azilni postopek - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Tožena stranka mora ugotoviti, navesti in oceniti okoliščine, ki bi predstavljale morebiten zadosten razlog, da se tožnik ne vrne v matično državo, in na podlagi zbranih podatkov mora oceniti in navesti razloge, ali bi bila podana tožnikov subjektivna ali objektivna ogroženost v primeru njegove vrnitve v izvorno državo.
Tožena stranka je kršila ZAzil, po katerem morajo pristojni organi in drugi državni organi osebne podatke in izjave, navedbe, pojasnila in podatke, ki jih v postopku posreduje prosilec za azil, še posebej skrbno varovati pred organi njihove izvorne države. Glede na to, da je odvetnik Veleposlaništva RS v T. opravil poizvedbe pri Islamskem revolucionarnem sodišču v I., ki naj bi sporno vabilo izdalo, zaradi česar naj bi tožnik po svojih navedbah pobegnil iz države, je vprašljiva tudi verodostojnost vsebine, ki jo je sporočilo Islamsko revolucionarno sodišče.
Tožena stranka je prošnjo zavrnila potem, ko je na podlagi številnih poročil različnih organizacij o stanju in razmerah v Makedoniji ugotovila, da iz nobenega izmed njih ne izhaja, da se amnestija ne bi izvajala in da bi bivši borci ONA (NLA) imeli kakšne težave z makedonsko policijo zaradi tega, ker so se v času oboroženega konflikta borili proti takratnim makedonskim oblastem iz razloga, ki ga določa 1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil v t. i. "pospešenem postopku", ki se razlikuje od postopka, v katerem mora pristojni organ ugotavljati pogoje za priznanje azila, ki so določeni v 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega oziroma kateregakoli izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tako zavrnitev ni vezana zgolj na primere, ko že iz same prošnje za azil izhaja, da je očitno neutemeljena, temveč lahko pristojni organ sprejme odločitev na tej pravni podlagi tudi še po tem, ko je že zaslišal prosilca za azil oziroma ugotovil posamezna dejstva, pa iz ugotovljenih dejstev izhaja, da prosilec za azil postopek zlorablja oziroma njegova prošnja temelji na očitnem zavajanju. V takem primeru pristojnemu organu ni potrebno ugotavljati vseh drugih pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak lahko zavrnitev opre na ugotovitev obstoja že enega samega razloga izmed tistih, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se je skliceval v svoji prošnji za azil in da jo je vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, kar je v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi logično in prepričljivo obrazložila, podatki in listine v upravnem spisu pa to tudi potrjujejo. Protislovne izjave tudi po presoji sodišča kažejo na to, da tožnik zlorablja azilni postopek. Zato tožena stranka niti ne bi bila dolžna preverjati verodostojnosti drugih tožnikovih navedb. Za svojo odločitev je navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, na katere se sodišče na tem mestu sklicuje in jih zato ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS. Neutemeljen je ugovor bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi bila podana s tem, da je bilo tožniku vabilo na zaslišanje prepozno vročeno, ker ga je prejel 1. 8. 2003, zaslišanje pa je bilo dne 9. 8. 2003. Zakon o splošnem upravnem postopku v 2. odstavku 237. člena določa bistvene kršitve pravil upravnega postopka, vendar navedene okoliščine, da je med vročitvijo vabila na zaslišanje stranki in ustnim zaslišanjem preteklo sedem dni, ni v citirani določbi, niti ni mogoč zaključek, da bi navedena okoliščina predstavljala bistveno kršitev pravil postopka na podlagi določbe 2. odstavka 157. člena. Iz te določbe izhaja, da je osemdnevni rok od vročitve vabila do dneva obravnave povabljenim na ustno obravnavo zgolj instrukcijske narave in ne obligatoren. Tožnik ne pojasni, katerih svojih pravic naj ne bi mogel uveljavljati v upravnem postopku zaradi neangažiranja svetovalca za begunce. Navzočnost svetovalca za begunce ob zaslišanju prosilca za azil namreč ni obligatorna. Tudi v primerih kot je obravnavani, ko si sam tožnik svojega svetovalca za begunce ni izbral, čeprav je skupaj z vabilom na zaslišanje prejel imenski seznam svetovalcev za begunce z njihovimi telefonskimi številkami. Sodišče smiselnemu predlogu tožeče stranke za odločanje v sporu polne jurisdikcije, ki ga tožnik uveljavlja z navedbo, da naj sodišče opravi javno obravnavo, ni sledilo, saj v tožbenem predlogu tožnik izrecno predlaga sodišču zgolj odločitev kasatorne narave, da naj namreč sodišče izpodbijano odločbo zgolj odpravi, zadevo pa vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tak tožbeni predlog pa predpostavlja sojenje na seji brez glavne obravnave, pri čemer se sodba opira na dejstva in dokaze, o katerih se je tožnik lahko izjavil pred organom, ki je odločal v postopku za izdajo upravnega akta in jim ni tožnik niti nasprotoval.