Tožnik v tožbi ne izpodbija zaključkov tožene stranke, da tožnik navaja razloge, ki jih sedaj tudi ponavlja v tožbi, za katere pa je tožena stranka navedla, da je tem tožnikovim razlogom namenjen pravdni postopek, ki pa je že pravnomočno končan. Tožnik pa tudi v tožbi ponavlja razloge, ki se nanašajo na zahtevek v pravdnem postopku in tako predlaga ponovno razpravljanje o zahtevku, kar pa na podlagi pravnomočne sodne odločbe ni več mogoče.
Za graditev pomožnih objektov ni potrebno lokacijsko dovoljenje, če tako predpiše občinska skupščina, ki tudi določi vrsto, namen, največjo velikost in način gradnje teh objektov, upoštevajoč pri tem še izvršilni predpis pristojnega ministrstva (2. in 3. odstavek 51. člena istega zakona). Če je s takim predpisom določena največja velikost objekta, potem ni mogoče objekta, ki kot celota presega največjo določeno velikost pomožnega objekta, še vedno šteti za pomožni objekt.
upravni postopek - zastopanje - pooblastilo za zastopanje
Tožena stranka je upravičeno štela, da je bilo premoženje de iure podržavljeno tožnikovi materi s tem, ko ji je bilo odvzeto iz posesti z odločbo Skupščine občine. Tožnikova mati je pravico uporabe na spornem zemljišču pridobila od pokojne razlaščenke z darilno pogodbo, sklenjeno dne leta 1961. S to darilno pogodbo je razlaščenka dejansko razpolagala s svojo pravico uporabe na predmetnem zemljišču. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-130/01-18 izhaja stališče, po katerem so upravičenci do denacionalizacije stavbnih zemljišč razlaščenci, če so bila ta zemljišča njim tudi odvzeta iz posesti; v primeru, ko pa so bila zemljišča odvzeta iz posesti drugim uporabnikom (nosilcem pravice uporabe), ki so svojo pravico (časovno) pridobili po razlastitvi, pa so upravičenci do denacionalizacije tisti, katerim je bila odvzeta pravica uporabe, ne pa razlaščenci sami.
Ker tožeča stranka poziva za izdajo odločbe o pritožbi v nadaljnjih sedmih dneh ni vložila pri toženi stranki, kjer bi morala urgirati odločitev o pritožbi. Tožena stranka ob vložitvi tožbe še ni bila v molku in tako pogoji za vložitev tožbe zaradi molka pri toženi stranki niso bili izpolnjeni.
Tožnica s tožbo izpodbija sklep tožene stranke glede ocene pri izpitu iz maturitetnega predmeta sociologija in iz njenega tožbenega zahtevka izhaja, da predlaga, da se ta sklep odpravi in predlaga, kako naj sodišče oceni njene odgovore. Pravno razmerje, ki ga je treba urediti z začasno odredbo, mora biti v neposredni zvezi z razmerjem, ki ga izpodbijani akt ureja. Ni mogoče namreč zahtevati izdaje začasne odredbe, ki se nanaša na akte, ki bodo šele izdani na podlagi izpodbijanega akta tožene stranke ali pa mu bodo sledili. Pravno razmerje, ki iz izpodbijanega akta izhaja, mora v času, ko se vlaga zahteva za izdajo ureditvene odredbe, že povzročati hujše škodljive posledice oziroma mora tožnik izkazati neposredno možnost njihovega nastanka še pred odločitvijo o tožbi.
Tožnica pa z začasno odredbo zahteva, da tožena stranka javi Pravni fakulteti v A, da rezervira eno prosto študijsko mesto. Akt, ki ga tožnica izpodbija z vloženo tožbo je akt tožene stranke izdan na podlagi 50. člena Zakona o maturi (Uradni list RS, št. 15/03, v nadaljevanju: ZMat), po katerem tožena stranka odloča o ugovoru kandidata na oceno na podlagi ponovnega pregleda izpitne dokumentacije in mnenja (4. odstavek 50. člena ZMat). Po presoji sodišča tožnica z zahtevo za izdajo začasne odredbe predlaga ureditev nekega drugega pravnega razmerja (rezervacija enega prostega študijskega mesta za redni vpis na Pravni fakulteti), ki pa ni vezano na predmet tega upravnega spora, kjer tožnica izpodbija sklep tožene stranke o oceni pri izpitu iz maturitetnega predmeta sociologija.
Tožena stranka je prošnjo zavrnila potem, ko je na podlagi številnih poročil različnih organizacij o stanju in razmerah v Makedoniji ugotovila, da iz nobenega izmed njih ne izhaja, da se amnestija ne bi izvajala in da bi bivši borci ONA (NLA) imeli kakšne težave z makedonsko policijo zaradi tega, ker so se v času oboroženega konflikta borili proti takratnim makedonskim oblastem iz razloga, ki ga določa 1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil v t. i. "pospešenem postopku", ki se razlikuje od postopka, v katerem mora pristojni organ ugotavljati pogoje za priznanje azila, ki so določeni v 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega oziroma kateregakoli izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tako zavrnitev ni vezana zgolj na primere, ko že iz same prošnje za azil izhaja, da je očitno neutemeljena, temveč lahko pristojni organ sprejme odločitev na tej pravni podlagi tudi še po tem, ko je že zaslišal prosilca za azil oziroma ugotovil posamezna dejstva, pa iz ugotovljenih dejstev izhaja, da prosilec za azil postopek zlorablja oziroma njegova prošnja temelji na očitnem zavajanju. V takem primeru pristojnemu organu ni potrebno ugotavljati vseh drugih pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak lahko zavrnitev opre na ugotovitev obstoja že enega samega razloga izmed tistih, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se je skliceval v svoji prošnji za azil in da jo je vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, kar je v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi logično in prepričljivo obrazložila, podatki in listine v upravnem spisu pa to tudi potrjujejo. Protislovne izjave tudi po presoji sodišča kažejo na to, da tožnik zlorablja azilni postopek. Zato tožena stranka niti ne bi bila dolžna preverjati verodostojnosti drugih tožnikovih navedb. Za svojo odločitev je navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, na katere se sodišče na tem mestu sklicuje in jih zato ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS. Neutemeljen je ugovor bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi bila podana s tem, da je bilo tožniku vabilo na zaslišanje prepozno vročeno, ker ga je prejel 1. 8. 2003, zaslišanje pa je bilo dne 9. 8. 2003. Zakon o splošnem upravnem postopku v 2. odstavku 237. člena določa bistvene kršitve pravil upravnega postopka, vendar navedene okoliščine, da je med vročitvijo vabila na zaslišanje stranki in ustnim zaslišanjem preteklo sedem dni, ni v citirani določbi, niti ni mogoč zaključek, da bi navedena okoliščina predstavljala bistveno kršitev pravil postopka na podlagi določbe 2. odstavka 157. člena. Iz te določbe izhaja, da je osemdnevni rok od vročitve vabila do dneva obravnave povabljenim na ustno obravnavo zgolj instrukcijske narave in ne obligatoren. Tožnik ne pojasni, katerih svojih pravic naj ne bi mogel uveljavljati v upravnem postopku zaradi neangažiranja svetovalca za begunce. Navzočnost svetovalca za begunce ob zaslišanju prosilca za azil namreč ni obligatorna. Tudi v primerih kot je obravnavani, ko si sam tožnik svojega svetovalca za begunce ni izbral, čeprav je skupaj z vabilom na zaslišanje prejel imenski seznam svetovalcev za begunce z njihovimi telefonskimi številkami. Sodišče smiselnemu predlogu tožeče stranke za odločanje v sporu polne jurisdikcije, ki ga tožnik uveljavlja z navedbo, da naj sodišče opravi javno obravnavo, ni sledilo, saj v tožbenem predlogu tožnik izrecno predlaga sodišču zgolj odločitev kasatorne narave, da naj namreč sodišče izpodbijano odločbo zgolj odpravi, zadevo pa vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tak tožbeni predlog pa predpostavlja sojenje na seji brez glavne obravnave, pri čemer se sodba opira na dejstva in dokaze, o katerih se je tožnik lahko izjavil pred organom, ki je odločal v postopku za izdajo upravnega akta in jim ni tožnik niti nasprotoval.
Tožena stranka je kršila ZAzil, po katerem morajo pristojni organi in drugi državni organi osebne podatke in izjave, navedbe, pojasnila in podatke, ki jih v postopku posreduje prosilec za azil, še posebej skrbno varovati pred organi njihove izvorne države. Glede na to, da je odvetnik Veleposlaništva RS v T. opravil poizvedbe pri Islamskem revolucionarnem sodišču v I., ki naj bi sporno vabilo izdalo, zaradi česar naj bi tožnik po svojih navedbah pobegnil iz države, je vprašljiva tudi verodostojnost vsebine, ki jo je sporočilo Islamsko revolucionarno sodišče.
azil - azilni postopek - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Tožena stranka mora ugotoviti, navesti in oceniti okoliščine, ki bi predstavljale morebiten zadosten razlog, da se tožnik ne vrne v matično državo, in na podlagi zbranih podatkov mora oceniti in navesti razloge, ali bi bila podana tožnikov subjektivna ali objektivna ogroženost v primeru njegove vrnitve v izvorno državo.