IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00081815
ZIKS-1 člen 24, 24/1, 25, 25/1, 26, 26/4.
odložitev izvršitve kazni zapora - pravočasnost prošnje - razlog za odložitev izvršitve kazni - poziv na prestajanje kazni zapora
Le v primeru razlogov za odložitev po 1. točki (bolnišnično zdravljenje), 2. točki (smrt ali hujša bolezen v ožji družini) ali 3. točki (neodložljiva poljska ali sezonska dela) prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, ki nastanejo pozneje, torej že po prejemu poziva, se lahko prošnja vloži tudi po tem tridnevnem roku, vendar pred dnevom, ko bi se obsojenec moral zglasiti na prestajanju kazni. Obsojenec v prošnji z dne 22. 11. 2024 slednjih razlogov ne uveljavlja (navaja namreč, da mora opraviti delo v splošno korist in se zglasiti na sodišče kot priča oziroma obdolženec, kar pa niso razlogi, navedeni v prvih treh točkah 24. člena ZIKS-1). Pritožba tako zmotno navaja, da izpodbijani sklep o tem nima razlogov in s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti. Ker je rok tri dni zakonski rok, na katerega ne vplivajo okoliščine, ki jih izpostavlja pooblaščenec obsojenca, je glede na obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju prošnje kot prepozne, pravilna.
Glede na to, da v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje vsebinsko ni odločalo o prošnji obsojenca za odložitev izvršitve kazni zapora, saj je prošnjo zgolj zavrglo kot prepozno, takšna zgolj procesna odločitev, ne vpliva na odločanje o prošnji za posredovanje odločbe domačega sodišča v priznanje in izvršitev Republiki Hrvaški.
DZ člen 157, 158, 158/1, 161. ZNP-1 člen 96, 96/4, 100.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - dokazni standard verjetnosti - varstvo koristi otroka - pravica otroka, da izrazi svoje mnenje - mnenje otroka - izjava otroka v postopku - nadomestitev soglasja starša - začasna ureditev stikov
Vpogled v ta poročila staršema sicer ni dovoljen, a to ne pomeni, da se te izjave ne upoštevajo pri odločitvi. Sodišče mora pri odločanju o ukrepih za varstvo koristi otroka upoštevati otrokovo mnenje, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice (prvi odstavek 158. člena DZ). ZNP-1 v četrtem odstavku 96. člena določa, da sodišče v takem primeru dele izjave otroka povzame v obrazložitvi.
motenje posesti - soposest - nastavitev ovire - dostopna pot - neznatne ovire - dosedanji način rabe - samovoljno spreminjanje posestnega stanja
V ugotovljenih konkretnih okoliščinah primera na pot nameščena veriga odločilno ovira tožečo stranko pri izvajanju soposesti poti. Gre za znatno spremembo obstoječega posestnega stanja, saj je tožnikov dostop do doma spremenjen zaradi nameščene ovire.
domneva umika pritožbe - neplačilo sodne takse - vrnitev v prejšnje stanje - utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka ali naroka - motenjski spor - zamuda roka za plačilo sodne takse - upravičen vzrok za zamudo - neskrbno ravnanje odvetnika - sodno varstvo posesti - motilno dejanje - pravočasnost tožbe zaradi motenja posesti - zamuda roka za vložitev tožbe - zavrženje dela tožbe - nejasen zahtevek - odprava pomanjkljivosti - neodprava - pogoji za izdajo zamudne sodbe - nesklepčnost tožbe - odpravljiva nesklepčnost
Za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je odločilno, da odvetnik tretjega toženca ni ravnal z zadostno skrbnostjo (že) pred hospitalizacijo in bolniško odsotnostjo in ni poskrbel za plačilo sodne takse za pritožbo tako, kot je poskrbel za opravo drugih procesnih dejanj (sprejemanje sodnih pošiljk, vložitev pritožbe).
Rok 30 dni za vložitev tožbe je strog prekluzivni rok, ki izhaja iz izjemne narave tožbe zaradi motenja posesti, saj z njo tožnik ne uveljavlja nobene pravice, ampak se zgolj zoperstavlja samovolji. To pa je na mestu le, če je storjeno v kratkem prekluzivnem roku. Ker gre za prekluzijo pravice, razlogi za zadržanje teka roka oziroma njegovo prekinitev, ki sicer veljajo pri zastaralnih rokih, ne pridejo v poštev.
Pri nesklepčni tožbi zamudni učinek lahko nastopi šele potem, ko tožba postane sklepčna. V času nastopa tega učinka, se je izkazalo, da drugi toženec v tem sporu ni pasivno legitimiran. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša nanj.
izpodbijanje očetovstva - primernost dokaza z izvedencem - očetovstvo ugotovljeno s pomočjo DNK analize - breme stroškov postopka - povračilo stroškov odgovora na pritožbo
Sodišče se je pri ugotovitvi spornih pravno pomembnih dejstev utemeljno oprlo na najmočnejši in daleč najbolj primeren dokaz - strokovno analizo DNK vzorcev matere, otroka in očeta.
Odgovor na pritožbo je glede na očitno neutemeljenost pritožbe brez kakršnekoli argumentacijske vrednosti, zato kljub temu, da imata nasprotna udeleženca do te vloge formalno pravico, jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nekoristno in tedaj nepotrebno vlogo, s katero si nasprotna udeleženca v ničemer nista izboljšala ali utrdila svojega položaja, zato naj strošek za odgovor trpita sama (155. člen ZPP).
nepravdni postopek - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - posebni varovalni ukrepi - razpolaganje s premoženjem - imenovanje skrbnika - dolžnosti in obseg pooblastila skrbnika - multipla skleroza - načelo sorazmernosti - zmožnost razsojanja
Glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera, ko so odrejeni varovalni ukrepi nujni za zavarovanje interesov in dobrobiti nasprotnega udeleženca in hkrati omejeni zgolj na tista področja, na katerih pritožnik ni več sposoben samostojnega odločanja, je v pravilni meri upoštevano tudi načelo sorazmernosti. Varovalni ukrepi so prilagojeni ugotovljeni stopnji (ne)zmožnosti nasprotnega udeleženca ter področjem, na katerih potrebuje v celoti ali delno pomoč oziroma na katerih pomoči skrbnika ne potrebuje.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00081864
Uredba Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (prenovitev) (2019) člen 3, 3-b. Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (1996) člen 5,10. ZPP člen 29. ZNP-1 člen 42. ZMZPP člen 68.
razveza zakonske zveze - odločitev o varstvu in vzgoji otroka - sodna pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost slovenskega sodišča v sporu z mednarodnim elementom - pravo EU - državljanstvo zakonca - otrokovo običajno prebivališče - enotno obravnavanje
Predlog za odločitev o varstvu in vzgoji ter stikih otroka je bil vložen skupaj s predlogom za razvezo zakonske zveze otrokovih staršev. V takih primerih 10. člen MKSOVO določa pritegnitev postopka o varstvu, vzgoji in stikih otroka k sodišču, pristojnemu za razvezo zakonske zveze otrokovih staršev.
Pri na novo odmerjeni preživnini (kar so terjale ugotovljene spremenjene okoliščine) je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 190. člena DZ, po kateri mora upoštevati korist otroka, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Preživnina mora zajemati stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb. Odmerjena preživnina temu ustreza, prav tako pa je pravilno porazdeljeno breme preživljanja med oba roditelja (189. člen DZ).
spor majhne vrednosti - razmerja med etažnimi lastniki - plačilo prispevka v rezervni sklad - obveznost etažnega lastnika - stanovanje v solastnini - posest stanovanja - neuporaba stanovanja - delitev stroškov med solastniki stanovanja
SPZ v 119. členu določa, da v rezervni sklad denarni prispevek vplačujejo etažni lastniki, zato vprašanje, ali ima etažni lastnik stanovanje v posesti, na njegovo dolžnost vplačevati prispevek v rezervni sklad, ne vpliva (razen če lastnik s kom tretjim, npr. posestnikom stanovanja, sklene drugačen dogovor).
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 7, 7-1, 7-3.
pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost slovenskega sodišča v sporu z mednarodnim elementom - odločanje o tožbi - mednarodna pristojnost - stalno in začasno prebivališče stranke - splošna in posebna pristojnost - izbirna pristojnost - razlaga zakonske določbe - pogodbeno razmerje - najemno razmerje - izpolnitev obveznosti
Tožnica si zmotno razlaga določbo 3. točko 7. člena Uredbe. Skladno s to določbo je namreč oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici, če gre za civilnopravni zahtevek za odškodnino ali za vrnitev v prejšnje stanje, ki temelji na dejanju, zaradi katerega je bil začet kazenski postopek, pred sodiščem, kjer je bil začet ta postopek, če to sodišče po lastnem pravu lahko odloča v civilnopravnih zahtevkih. Navedena določba Uredbe ustvarja dodatno podlago za mednarodno pristojnost, v kolikor nacionalno pravo dovoljuje uveljavljanje zasebnih interesov v kazenskih postopkih, ter podeljuje kazenskemu sodišču, ki je začelo kazenski postopek, pristojnost za obravnavo civilnega zahtevka. Navedene določbe Uredbe torej ni mogoče uporabiti kot podlage za civilno tožbo pred katerimkoli drugim nacionalnim sodiščem, tudi če je bolj tesno povezano kot tisto, pred katerim je bil vložen kazenski zahtevek. Pogosto je možnost, da lahko tožnik toži toženca skladno s 3. točko 7. člena Uredbe, zaradi vključitve civilne tožbe v kazenski postopek, povezana z ugodnejšimi pravili glede dokazov in stroškov postopka. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravdno sodišče upoštevaje 3. točko 7. člena Uredbe ni pristojno za obravnavo civilnega zahtevka, ampak bi bilo zanj pristojno kvečjemu kazensko sodišče, ki bi začelo kazenski postopek.
pripor - podaljšanje pripora med preiskavo - ponovitvena nevarnost - koluzijska nevarnost - vplivanje na priče
Na podlagi opisanega ravnanja obdolženca je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da bi obdolženec na prostosti lahko nemoteno komuniciral z obema oškodovancema, nanju vplival in ju skušal odvrniti od verodostojnega izpovedovanja, kot je to storil večkrat z grožnjami in jemanjem njunih telefonov. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo posebne, specifične okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo obdolženec na prostosti vplival na oba oškodovanca, na kar se da utemeljeno sklepati iz predhodnih konkretnih ravnanj obdolženca. Zagovornica pa posledično ne more uspeti s trditvijo, da gre pri takšnih ugotovitvah zgolj za nekakšno nepodprto sklepanje. Priporni razlog koluzijske nevarnosti je že samo zaradi možnosti vplivanja na oba oškodovanca podan.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00082263
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - kredit v CHF - zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved razpolaganja s terjatvijo - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - predpostavke za izdajo začasne odredbe - odločba Sodišča Evropske unije (SEU)
Četudi bi sodišče ugotovilo ničnost kreditne pogodbe, bo morala tožeča stranka toženki vrniti, kar je od nje prejela. Ker glavnice, izplačane iz naslova izpolnitve te pogodbe, tožeča stranka še ni odplačala, ji vsaj do odplačila glavnice ne bo potrebno spreminjati tožbe za vse med postopkom plačane obroke - do tega bo prišlo šele, ko in če bo odplačala glavnico, torej, ko bo toženki vrnila, kar je od nje po pogodbi prejela. Predlagano zavarovanje bi bilo utemeljeno, če bi bila poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe verjetno izkazana težko nadomestljiva škoda, ki je podana s tem, ko bi morala tožeča stranka razširjati tožbo oziroma vlagati novo tožbo. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožeča stranka niti še v času vložitve pritožbe ni v celoti odplačala zneska glavnice, ki ga je prejela od toženke iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. Nerelevantna je pritožbena navedba, da bo to glavnico kmalu odplačala, saj do tega dejstva še ni prišlo niti ni gotovo, da bo do njega sploh prišlo. Plačilo obrokov s strani tožeče stranke namreč ni gotovo bodoče dejstvo kot je na primer potek časa. Glede na navedeno s stopnjo verjetnosti ni izkazano, da v primeru utemeljenosti tožbenih zahtevkov, polnega učinka končne meritorne odločitve ne bi bilo mogoče zagotoviti brez zavarovanja, s katerim se začasno zadrži plačevanje zapadlih mesečnih obrokov po sporni kreditni pogodbi.
Tudi sicer (če bi bili izpolnjeni pogoji za začasno zadržanje učinkovanja pogodbe, pa zaenkrat niso) pa po presoji pritožbenega sodišča za zagotovitev polnega učinka morebitne ugoditve zahtevku na ničnost pogodbe, kot ga terja pravo EU, zadostuje začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Taka začasna odredba toženki prepoveduje nadaljnje uveljavljanje upravičenj iz pogodbe. Morebitno uveljavljanje teh upravičenj v izvršilnem postopku bi bilo v nasprotju z začasno odredbo in zato nedopustno. Zato v takšnem primeru tožeči stranki do konca začasnega zadržanja tudi ni treba plačevati obrokov v skladu s to pogodbo.
Izdaja začasne odredbe, kot je predlagana v izpodbijanem zavrnilnem delu, bi posegla v toženkino pravico do sodnega varstva - uveljavljanja terjatev v izvršilnem postopku. Po stališču novejše sodne prakse taka začasna odredba ni dopustna. ZIZ daje tožeči stranki na razpolago pravna sredstva, s katerimi se lahko upre morebitnemu toženkinemu uveljavljanju pogodbenih terjatev v izvršilnem postopku (ugovor zoper sklep o izvršbi, odlog izvršbe, nasprotna izvršba).
Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno in podrobno pojasnilo, zakaj besede "Kdaj prideš v B. te čakam?!", ki naj bi jih obdolženec navedenega dne izrekel pred sodiščem oškodovancu kot tožilcu, ne predstavljajo konkretizacije zakonskega znaka grožnje, torej kaznivega dejanja iz prvega odstavka 135. člena KZ-1 in tudi ne kakšnega drugega kaznivega dejanja. V napadenem sklepu je pravilno obrazloženo, da zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, in tudi, da morajo besede oziroma ravnanja obdolženca, ki naj bi pomenila izpolnitev zakonskega znaka resne grožnje, v objektivnem smislu dopuščati edino možno razlago, da je obdolženec z njimi res ogrozil življenje, telo, prostost ali premoženje določene osebe, kar pa iz navedenih besed ne izhaja.
OZ člen 9, 9/1. ZPP člen 82, 82/1, 82/2-4, 82/3, 82/4, 84, 84/1, 214, 286, 286/3.
pogodba o prenosu terjatve - cesija - potrošniški kredit - načelo pacta sunt servanda - postavitev začasnega zastopnika - objava na oglasni deski - objava v državnem uradnem listu - prekluzija novih dokazov
Povsem razumno je, da je tožeča stranka zato, ker toženec na vlogo kar 2 leti ni odgovoril, (upoštevaje 214. člen ZPP) razumela, da toženec njene navedbe priznava in zato ni bilo potrebe, da predloži cesijsko pogodbo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je povsem logično, da je zatem, ko je toženec na prvem naroku ugovarjal, da zato, ker tožeča stranka ni predložila ustreznih dokazov, ni jasno, od kje izvira vtoževana terjatev, sodišče ugodilo predlogu tožeče stranke za rok, v katerem bi predložila ustrezna dokazila. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno pojasnilo, da bi zavrnitev takega predloga pomenila formalistično sojenje, v katerem bi bilo pretirano poseženo načelo kontradiktornosti postopka oziroma pravico stranke do izjave.
URS člen 155. ZFPPIPP člen 14, 14/3-1, 14/3-2, 28, 34, 38, 38/1, 39, 42, 42/1, 225, 233, 233/2, 233/7, 233/8, 233/9, 233/11, 234, 234/1. ZPP člen 212.
stečaj pravne osebe - novela ZFPPIPP-H - kritje začetnih stroškov stečajnega postopka - predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka - vračilo predujma - poslovodstvo - odgovornost poslovodje - razbremenitev odgovornosti - čas nastopa insolventnosti - predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti ali prisilne likvidacije - postopek z dolžnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - osnovni kapital družbe - ohranjanje osnovnega kapitala - dolgoročna plačilna nesposobnost - vrednost unovčene stečajne mase - prepoved povratne veljave pravnih aktov (prepoved retroaktivnosti) - trditveno in dokazno breme
Z novelo ZFPPIPP-H uveljavljena določba devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP ne pomeni posega v pridobljene pravice nekdanjega poslovodstva in ne uporabe zakonske določbe za nazaj in s tem za retroaktivno uporabo zakona, v nasprotju s 155. členom Ustave Republike Slovenije. Ko je pritožnik podal predlog za začetek stečajnega postopka, je z novelo ZFPPIPP-H urejena odgovornost nekdanjega poslovodja za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka (deveti odstavek 233. člena ZFPPIPP) že veljala. Pritožnik je torej ob podaji predloga za začetek stečaja na to moral in mogel računati. Odgovornost poslovodij po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP je povezana z njihovimi obveznostmi pri nastanku insolventnosti. Gospodarske družbe in njihovi poslovodje so dolžni spoštovati vsakokrat veljavna pravila finančnega poslovanja, tudi tista, ki jih predpisuje ZFPPIPP (28. člen ZFPPIPP). S tem v zvezi poslovodje nimajo nobenih „pridobljenih pravic“ in ni mogoče zagovarjati pritožnikovega stališča, da bi določba devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP lahko veljala le za tiste družbe, ki bi bile ustanovljenje od sprejetja te novele dalje.
Iz določbe enajstega odstavka 233. člena ZFPPIPP izhaja, da mora biti povračilo naloženo v korist stečajnega dolžnika, saj je sklep izvršilni naslov, na podlagi katerega upravitelj izterja povračilo v korist stečajne mase. Prejeto plačilo pa se bo potem vrnilo v dobro podračuna sodišča po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka (osmi odstavek 233. člena ZFPPIPP).
Sklep iz devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP se izda (šele), če/ko vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega zneska predujma. Znesek predujma, ki ga mora vrniti nekdanji poslovodja, je potrebno zmanjšati za sredstva, prejeta iz naslova unovčenja stečajne mase, saj se bo predujem vrnil tudi iz tega zneska (osmi odstavek 233. člena ZFPPIPP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00082259
URS člen 29, 29/3, 62. KZ-1 člen 308, 308/3. ZKP člen 8, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-11, 371/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3.
pravica do uporabe svojega jezika - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kršitev pravice do uporabe svojega jezika - konkretizacija kršitve - protispisnost - zavrnitev dokaza
S pritožbenimi navajanji obdolženca ni mogoče soglašati. Obdolženi s takšnimi navajanji smiselno uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika iz 62. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki jo določa tudi tretji odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 8. člen ZKP. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS mora obdolženi, ki uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika konkretizirati, pri katerih procesnih dejanjih mu ni bilo zagotovljeno ustrezno ustno tolmačenje in katero pisno gradivo, ki je bistveno za uveljavljanje njegovih pravic, mu ni bilo ustrezno prevedeno. Glede na pavšalna navajanja obdolženca je razumeti, da mu ni bil zagotovljen tolmač, ki obvlada tadžikistanski jezik pri razumevanja pravic in dolžnosti, ki jih ima v okviru pridržanja. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo razumevanje obdolženca v okviru danih pravnih poukov v fazi odvzema prostosti in pridržanja v predkazenskem postopku.
Toženka v pritožbi izpodbija vročitev plačilnega naloga in navaja, da ga ni prejela. Iz spisa je razvidno, da je toženka pritožbo 9. 7. 2024 vložila po pooblaščencu. Po prvem odstavku 137. člena ZPP se, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Zato je sodišče prve stopnje toženki plačilni nalog z dne 23. 7. 2024 za plačilo sodne takse za postopek o pritožbi pravilno vročilo njenemu pooblaščencu 5. 8. 2024 (kot je razvidno iz vročilnice, pripete k list. št. 84 spisa) in ne njej osebno, kar je sodišče prve stopnje tožnici tudi pojasnilo z dopisom z dne 14. 10. 2024.
Iz opisa kaznivega dejanja v vloženi zasebni tožbi izhaja, da naj bi obtoženi A. A. v neugotovljenem času do 13. 10. 2018, ko je bil predmetni članek objavljen na spletni strani C., izjavil določene trditve, ki naj bi razžalile zasebnega tožilca B. B., pri čemer je v skladu z ustaljeno sodno prakso v korist obtoženega šteti, da je takšne izjave (lahko novinarju) podal že 1. 10. 2018. Upoštevaje določbo 5. točke prvega odstavka člena 90 KZ-1, glede na predpisano kazen za kaznivo dejanje razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1 (denarna kazen ali zapor do 6 mesecev), kazenski pregon zastara v 6 letih od storitve kaznivega dejanja, to je torej v 6 letih od dne 1. 10. 2018.
ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00082906
URS člen 23, 39. ZIZ člen 58, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3. OZ člen 179.
kršitev osebnostnih pravic - odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic - članek - objava na spletni strani - odstranitev s spletne strani - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - učinkovito sodno varstvo - težko nadomestljiva škoda - poseg v ustavno varovane pravice - pravica do zasebnosti - poseg v čast in dobro ime - svoboda izražanja in pravica javnosti do obveščenosti - svoboda govora - tehtanje ustavnih pravic v koliziji
Pravica do svobode govora ter javnosti do obveščenosti o delovanju medija v obravnavanem primeru pretehta nad pravico tožnika do časti in dobrega imena.
ZP-1 člen 42, 42/1, 42/2, 42/3, 42/6, 136, 136/1, 136/1-4. ZIN člen 32, 38, 38-1, 38-4.
odločanje prekškovnega organa - osebna zaznava prekrška - plačilni nalog - trajajoč prekršek - neizpolnitev v roku - inšpekcijski pregled - čas storitve prekrška - izvršljiva inšpekcijska odločba - zastaranje pregona za prekršek - relativno zastaranje pregona za prekršek - absolutno zastaranje pregona
Iz zakonskega opisa prekrška po 6. alineji 1. točke v zvezi s 4. točko 38. člena ZIN izhaja, da je njegov sestavni del samo neizpolnitev z odločbo odrejenih ukrepov v določenem roku, ne pa tudi vzdrževanje neizpolnitve, zaradi česar je prekršek po 6. alineji 1. točke v zvezi s 4. točko 38. člena ZIN storjen in dokončan z iztekom izpolnitvenega roka oziroma najkasneje z izvršljivostjo odločbe o odreditvi ukrepov.
Plačilni nalog vsebuje napačno časovno opredelitev prekrška, saj prekrška nista bila storjena v dneh kontrolnega inšpekcijskega pregleda (16.3.2022 in 30.8.2022), temveč je bil prekršek storjen najkasneje dne 23.10.2019, ko je odločba o odreditvi ukrepov postala izvršljiva. Zato je v času kontrolnih inšpekcijskih pregledov, na podlagi katerih je prekrškovni organ z izdajo plačilnega naloga zoper storilca začel postopek o prekršku, že preteklo več kot dve leti in je nastopilo relativno zastaranje pregona, v vsakem primeru pa je pregon absolutno zastaral po izteku štirih let od storitve prekrška, torej dne 23.10.2023, zaradi česar je izpodbijana sodba z dne 8.11.2023 bila izdana po nastopu absolutnega zastaranja pregona.