SPZ člen 146, 170, 171, 171/1, 171/2, 171/3, 172, 173, 174, 175, 176, 177, 177/1. OZ člen 418, 418/1. ZZK-1 člen 6. Uredba o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin (2004) člen 21.
Za takšen učinek prenosa terjatve, glede na določbo 418. člena OZ (torej brez zavarovanja), bi se stranke pogodbe o odstopu terjatve morale izrecno dogovoriti, takšen dogovor pa po oceni sodišča druge stopnje iz 12. člena pogodbe ne izhaja.
Nadalje je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje iz 14. točki obrazložitve, da je za prehod registrske neposestne zastavne pravice potreben vpis novega zastavnega upnika v register in se pri tem sklicuje na pravno teorijo.
Sporazum ima v postopku izvršbe učinek rubeža premičnin (drugi in tretji odstavek 171. člena SPZ).
Za prenos hipoteke od cedenta na cesionarja pa ni potrebna še vknjižba hipoteke. Zakon namreč določa, da s terjatvijo preidejo na prevzemnika stranske pravice, kot je tudi hipoteka (418. člen OZ). Vpis v zemljiško knjigo pa je potreben zaradi publicitetnih učinkov (6. člen ZZK-1).
Pravilen je sicer zaključek sodišča prve stopnje, da z začasno odredbo sodišče ne more posegati v odločitev izvršilnega sodišča in mu prepovedati izdajo sklepa o izvršbi, vendar slednje tožnica niti ne zahteva.
Tako tožnica ni zatrjevala nevarnosti, da bo zaradi aktivnih ravnanj prvotoženca kot dolžnika po vložitvi tožbe onemogočena oziroma otežena uveljavitev vtoževane terjatve tožnice.
nagrada in stroški izvedenca - nestrinjanje strank z izvedenskim mnenjem
Pri presoji, ali je izvedenec opravil delo, ki mu ga je naložilo sodišče, ni pomembno ali se stranke oziroma udeleženci postopka z njim strinjajo. Nepomembno je tudi to, ali bo sodišče ugotovitve izvedenca sprejelo ali ne. Bo pa v zvezi s tem moralo sodišče prve stopnje, ko bo osnovno cenilno poročilo dopolnjeno, pretehtati, ali je dopolnitev posledica strokovno pomanjkljivo opravljene naloge (v tem primeru izvedenec do dodatnega plačila ne bo upravičen) ali pa gre za nalogo, ki s prvim sklepom izvedencu ni bila naložena.
ZKP člen 371, 371/1, 371/1 - 2. KZ-1 člen 174, 174/1.
zahteva za izločitev predsednika senata - dodelitev brezplačne pravne pomoči - nepristranskost sodnika - kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja
V okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožba neutemeljeno trdi, da bi se moral predsednik senata v predmetni kazenski zadevi izločiti iz sojenja in da je podana kršitev iz 2. točke prvega odstavka člena 371 ZKP. Drži sicer, da je predsednik senata podpisal odločbo opr. št. Bpp 1323/2014 z dne 18. 9. 2014, s katero je bila obtoženčeva prošnja za brezplačno pravno pomoč v postopku preiskave pred Okrožnim sodiščem v Celju (opr. št. I Kpr 19176/2014) zavrnjena kot neutemeljena. Iz citirane odločbe namreč izhaja, da sicer obstaja utemeljen sum za začetek preiskave zoper obtoženca, kot prosilca za brezplačno pravno pomoč, iz nadaljnje obrazložitve te odločbe pa še, da v fazi preiskave niso podane nobene takšne okoliščine, ki bi kazale na to, da je obtoženec, kot prosilec potreboval strokovno pomoč zagovornika že v tej fazi, pri čemer je bil le-ta tudi poučen o tem, da pa v primeru, če bo zoper njega vložena obtožnica, bo prosilec lahko ponovno zaprosil za brezplačno pravno pomoč, kar pa se sicer v nadaljevanju ni zgodilo. Zato ne drži pritožbeni očitek, da se je predsednik senata že kot podpisnik citirane odločbe seznanil z bistvom zadeve in sprejel že stališče glede obravnavane kazenske zadeve, saj obdolženčevi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči sploh ni bilo ugodeno, zaradi česar organ za dodelitev Bpp tudi ni presojal okoliščin in dejstev zadeve, v zvezi s katero je prosilec vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči in ni sprejemal nobenih razlogov v skladu s členom 24 ZBPP. Po povedanem pritožbeni očitek o kršitvi 2. točke prvega odstavka člena 371 ZKP ni utemeljen.
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 420, 420/1, 420/1-2. ZGD-1 člen 402, 402/1, 402/1-3, 402/1-4, 402/1-9, 403, 403/3, 404, 404/2, 404/3, 404/5, 521, 522. ZPP člen 108, 108/1, 365, 365-3. ZDavP-2 člen 143, 146.
postopek prisilne likvidacije - nedelovanje poslovodstva - nedelujoče poslovodstvo - prenehanje družbe - razlogi za prenehanje - predlog za začetek postopka prisilne likvidacije - upravičeni predlagatelj - začetek postopka po uradni dolžnosti - status upnika - postopek davčne izvršbe - nepopoln predlog - poziv sodišča na dopolnitev predloga
Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je postopek prisilne likvidacije iz tega razloga (da poslovodstvo ne deluje več kot šest mesecev) mogoče začeti le na predlog upravičenega predlagatelja, ne pa tudi po uradni dolžnosti.
Peti odstavek 404. člena ZGD-1 ne spreminja v tretjem odstavku 404. člena ZGD-1 določene legitimacije za predlog za prisilno likvidacijo. Ob upoštevanju navedenih določb ZGD-1 pa je po oceni višjega sodišča logičen in pravilen le sklep, da sodišče iz razloga po 3. alineji prvega odstavka 402. člena ZGD-1 sklep o začetku postopka prisilne likvidacije izda zgolj na predlog upravičenega predlagatelja.
sprememba tožbe - odločitev o stroških pravdnega postopka - faze postopka - kriteriji za odločitev o stroških
V konkretnem primeru sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni mogoče o stroških postopka odločati le na podlagi končnega uspeha v pravdi. Do spremembe tožbe je tako prišlo v zaključni fazi postopka in je slednje potrebno upoštevati tudi pri ugotavljanju uspeha pravdnih strank v postopku.
Toženec, kateremu poslovna sposobnost sicer ni bila formalno odvzeta, v času roka za odgovor na tožbo in tudi sedaj, ni imel oziroma nima pravdne (procesne) sposobnosti. V obravnavanem primeru je tako bila procesno nesposobnemu tožencu vročena tožba v odgovor, kar pomeni, da je v postopku bil udeležen toženec, ki ni bil in ki ni pravdno sposoben.
Zakon o igrah na srečo člen 1. OZ člen 132. ZOPA člen 2, 2/5.
denarna odškodnina - igre na srečo - actio libera in causa - odgovornost igralnice
Prvostopenjsko sodišče stopnje opitosti tožnika ne ocenjuje samo, brez potrebnega strokovnega znanja, kot mu očita pritožba, ampak to oceno povzema iz ambulantnega kartona, z dne 30. 10. 2014 (priloga A4), iz katerega poleg avtoanamneze, v kateri je povzeta izpoved tožnika, da je šel v casino, kjer je na ruleti hotel pridobiti preostanek denarja, vendar je zapravil vse, izhaja tudi psihični status tožnika, ki je sicer imel v organizmu 1,45 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, vendar je bil po oceni zdravnika, specialista psihiatrije, luciden, orientiran, pogovorljiv, minimaliziral je nastalo situacijo, tako odvisnost od iger na srečo, kot tudi uživanje alkohola, odgovarjal je adekvatno, bil je koherentnega duktusa, brez pomembnejših odstopanj v razpoloženjski legi, ni bil psihotičen, imel je ohranjene realitetne kontrole, ni bil avto ali heteroagresiven ter popolnoma distanciran od suicidalnih misli in namenov.
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1. Sodni red člen 77, 77/2.
zavrženje obtožnega predloga - konkretizacija zakonskih znakov - dejanje ni kaznivo dejanje - Sodni red - sedežni red - kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlago prvostopenjskega sodišča, ki upošteva presojo Ustavnega sodišče RS, sprejeto v sklepu številka U-I-317/05-9 z dne 4. 12. 2018, da določba drugega odstavka 77. člena Sodnega reda ne ureja položaja strank v kazenskem postopku, pač pa ureja le to, na kateri strani (na levi ali desni strani sodnika) sta na glavni obravnavi v razpravni dvorani mesti strank v postopku. Gre za določbo, ki je po svoji pravni naravi neke vrste "hišno pravilo", ki določa sedežni red v razpravni dvorani, ne pa določba, ki ureja pravice strank v postopku.
narok za glavno obravnavo - nenavzočnost stranke - opravičilo - zavrnitev dokaznega predloga - nepotrebnost - domneva priznanja dejstev
Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo narok za glavno obravnavo v nenavzočnosti toženca in njegove pooblaščenke. Pooblaščenka toženca je prošnjo za prestavitev naroka po elektronski pošti in iz razloga, ker ima (ona) v drugi sodni zadevi razpisano obravnavo, ki se jo mora zanesljivo udeležiti, podala dva dni pred razpisanim narokom in sodišče prve stopnje jo je celo (po elektronski pošti) obvestilo, da njeni prošnji ni ugodilo. Na izvedeni narok 16.11.2018 nista pristopila niti vabljeni toženec niti njegova pooblaščenka.
6. Predlagana dokazna predloga z zaslišanjem toženca in priče M. W. je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot nepotrebna, ker ne bi v ničemer pripomogla k drugačnim relevantnim ugotovitvam. Sodišče prve stopnje je namreč lahko razsodilo že na podlagi nespornega dejanskega stanja (glej 214. člen ZPP), zato ni bilo nobene potrebe po izvajanju kakršnihkoli dokazov.
ZFPPIPP člen 395, 395/2, 395/3. URS člen 156. ZUstS člen 23, 23/1.
posebna pravila o prodaji določenega premoženja - prodaja stanovanja ali družinske stanovanjske hiše - sklep o izpraznitvi stanovanja oziroma stanovanjske hiše - izvršilni naslov za izselitev dolžnika - solastništvo nepremičnine - sklep o prodaji nepremičnin - ustavnopravno varstvo pravice - postopek za oceno ustavnosti
Sodišče mora izdati sklep o izpraznitvi stanovanja oziroma stanovanjske hiše, in sicer že ob izdaji prvega sklepa o prodaji. Kakršnekoli drugačne možnosti zakon sodišču ne daje.
Sodišče se bo postopka za oceno ustavnosti poslužilo samo v primeru, ko bo na podlagi lastnega vsebinskega preizkusa zakonske norme, ki jo mora uporabiti pri svojem odločanju, zaznalo nasprotje med takšno zakonsko normo in določbami Ustave, kot hierarhično najvišjim pravnim aktom v Republiki Sloveniji. V kolikor sodišče neskladja ne zazna, mora takšno zakonsko normo uporabiti, četudi se posamezna stranka v posameznih vlogah ali pravnih sredstvih sklicuje na njeno protiustavnost. Zakonska določba, po kateri mora sodišče izdati sklep o izpraznitvi stanovanja oziroma stanovanjske hiše, je za stečajnega dolžnika vsekakor zelo stroga, ni pa zgolj zaradi tega neustavna.
V obravnavani zadevi je tožen porok katerega obveznost izvira iz poroštvene izjave, medtem ko je v zadevi I Pg 397/2015 bil tožen glavni dolžnik na podlagi posojilne pogodbe iz katere izvira glavni dolg. Ne gre torej za isto terjatev, kot to zmotno navaja tožena stranka, niti za isti pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je očitno prezrlo vrsto določb OZ oziroma je te napačno uporabilo. Tako je prezrlo določbo prvega odstavka 270. člena OZ, ki določa, da obveznost preneha ne samo z izpolnitvijo ampak tudi v drugih z zakonom določenih primerih. Eden takih je odpust dolga, ki je v tem, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval izpolnitve obveznosti in se dolžnik s tem strinja. Iz pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožnik s sklenjeno sodno poravnavo, v vsebini kot je bila povzeta zgoraj, odpovedal uveljavljanju zahtevka od glavnega dolžnika je tako materialnopravno zaključilo, da je upnik glavnemu dolžniku odpustil dolg4 in se je glavni dolžnik s tem strinjal, s čemer je obveznost glavnega dolžnika prenehala. S prenehanjem glavne obveznosti pa je ugasnilo tudi poroštvo, kakor je to v postopku na prvi stopnji pravočasno uveljavljala tožena stranka, saj je z odpustom dolga glavnemu dolžniku porok prost obveznosti. Obveznost poroka namreč ugasne po načelu akcesornosti. Pri tem upnik ne more doseči učinka, da bi dolg odpustil samo glavnemu dolžniku ne pa tudi poroku,
SPZ člen 45, 45/4, 92.. ZD člen 141, 141/1, 141/2.. ZPP člen 214, 214/2.
dediščinska tožba - dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju - aktivna in pasivna legitimacija strank - ugovor zastaranja - dobrovernost posesti - nepošteni posestnik zapuščine - neprerekane trditve
Po v našem pravu uveljavljenem sistemu ipso iure dedovanja sta druga in tretja toženka s smrtjo moža oziroma očeta kot zakoniti dedinji po njem glede podedljivih pravic in obveznosti v celoti vstopili v njegov pravni položaj (132. člen ZD) in sta zato v razmerju do tožnice kot prikrajšane dedinje dolžni izpolniti zgolj to, kar bi v odnosu do nje moral izpolniti zapustnik, v kolikor ne bi umrl že pred vložitvijo predmetne tožbe.
Če stranka umakne pritožbo, preden je sodišče druge stopnje o njej odločilo, sodišče druge stopnje ugotovi umik pritožbe (drugi odstavek 334. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), ne da bi jo meritorno obravnavalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00030111
ZKP člen 5, 76, 76/3, 254, 254/2, 344, 345, 352, 352/1, 355, 355/2, 380. ZDT-1 člen 21, 21/6. KZ-1 člen 211, 211/1, 211/3, 213, 213/1, 235, 235/2, 257, 257/3.
dokazna vrednost dokazov - privilegij zoper samoobtožbo - predložitev dokazov - zavrženje obtožnice - zloraba uradnega položaja - opis kaznivega dejanja - razlogi o odločilnih dejstvih - obrazloženost sodbe - sprememba in razširitev obtožbe - pravica do obrambe - goljufija - posojilno razmerje - najvišja dovoljena obrestna mera - višina dolga - spravljanje v zmoto - izsiljevanje - pomoč h kaznivemu dejanju - ponarejanje poslovnih listin
Nedopustnost spremembe obtožbe vidi sodišče prve stopnje v tem, da so bila dejstva, na katera se nanašajo tudi kaznivi dejanji zlorabe položaja, znana že ob vložitvi obtožbe in drugič, da so bila določena dejstva razkrita z izvajanjem obrambe, konkretno P. B.. Takšna razlaga pa ni pravilna. Ne glede na to, ali so bila določena dejstva znana ali ne, je pomembna ocena tožilstva, da presoja na glavni obravnavi izvedenih dokazov kaže na drugačno dejansko stanje. To drugačno oceno pa je državna tožilka na glavni obravnavi tudi zelo podrobno opisala. Povsem utemeljeno pa pritožba navaja, da se pomen in dokazna vrednost posameznega dokaza spreminja tekom postopka in se ocenjuje tudi z drugimi dokazi, ki so izvedeni, kakor tudi s tistimi, ki so bili naknadno pridobljeni po vloženi obtožbi. Dokazi zoper obtoženo P. B. so se pričeli izvajati šele na glavni obravnavi glede na to, da je bila zoper njo vložena neposredna obtožba, dvoma pa tudi ni, da je bil dokazni postopek zelo obširen in da so se dokazi, kot rečeno, pridobivali tudi tekom dokaznega postopka. Ker je tožilka na podlagi vseh na obravnavi izvedenih dokazov ocenila, da ugotovljeno dejansko stanje terja spremembo obtožbe, ki se je nanašala na ista izvršitvena dejanja kot po prvotni obtožbi, je bila do posega v obtožbo tudi upravičena.
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni moč razbrati, čemu se modificirana obtožba ne bi smela opirati na dejstva, ki so bila razkrita z izvajanjem obrambe obtožencev. Teh dejstev v sodbi razen tiste, ki so navedene v opombi pod točko 4, sodišče tudi ni podrobneje navedlo, je pa moč razbrati, da naj bi bil kršen privilegij zoper samoobtožbo glede na to, da je obtožena B. listine predložila v potrditev svojega zagovora češ, da kaznivega dejanja po prvotni obtožbi, ni storila. Pritrditi pa gre državni tožilki, da predložitev dokaznega gradiva s strani obrambe s procesnega vidika ne more biti sporno, kakor tudi ne, da se isti dokazi s strani strank v postopku lahko tolmačijo različno. Pravica predložitve dokazov v svojo korist predstavlja temeljno pravico do obrambe v smislu 29. člena Ustave RS, o čemer mora biti obdolženec v smislu 5. člena ZKP poučen že ob prvem zaslišanju. Glede na načelo proste ocene dokazov tudi ni nobene ovire, da sodišče, kar enako velja tudi za tožilca, tistih dokazov, ki jih je obtoženec predloži v svojo korist, ne bi smelo dokazno oceniti v njegovo škodo. Pravilo iz drugega odstavka 355. člena ZPP, da mora sodišče vestno presoditi vsak dokaz posebej in zvezi z ostalimi dokazi, velja enako za vse dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, ne glede na to, ali so bili predloženi s strani strank ali pribavljeni po uradni dolžnosti. Zato izpodbijano stališče o nedopustnosti razširitve obtožnice na podlagi s strani obrambe predstavljenih dejstev, ni pravilno.
URS člen 2, 23. ZIZ člen 3, 32, 32/2, 32/2-4, 40, 40/3, 46, 46/3, 55, 55/1, 55/1-7, 79, 79/2.
omejitev izvršbe - opravljanje javne službe - pravica do izvršbe - pravico do sodnega varstva - načelo sorazmernosti - izvršba na premičnine
Sodišče prve stopnje je določilo 4. točke drugega odstavka 32. člena ZIZ, ki opredeljuje izjemo, da objekti, naprave in druge stvari, ki so dolžniku nujno potrebne za opravljanje javne službe, ne smejo biti predmet izvršbe, razlagalo preširoko in z zavrnitvijo celotne predlagane premičninske izvršbe prekomerno poseglo v upnikovo pravico do izvršbe (23. člen Ustave RS).
Vnaprejšnja posplošena ocena sodišča prve stopnje, da so vse premičnine javnega zdravstvenega zavoda izvzete iz izvršbe, ker bi bilo v nasprotnem primeru ogroženo zdravje in življenje ljudi, zgreši bistvo ozke razlage izjeme, kjer je potrebno tehtno presoditi, ali prodaja konkretnega predmet pomeni ogrožanje javne službe do te mere, da je brez njega ni mogoče opravljati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00026391
ZKP člen 149b, 149b/1, 149b/3, 150, 150/1, 150/1-1. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3, 294, 294/1. URS člen 37.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - hudodelsko združevanje - hudodelska združba - pripravljalno dejanje kot posebno kaznivo dejanje - razmerje subsidiarnosti - navidezen stek - sostorilstvo - pomoč - izločitev dokazov - komunikacijska zasebnost - telefonska številka - prikriti preiskovalni ukrepi
Podatek o telefonski številki je operativni podatek, ki ne posega v število in vsebino komunikacij kot tudi lokacij in vrsto komunikacij, tako da ne pomeni posega v pravico do komunikacijske zasebnosti imetnika telefonske številke. V prid navedenemu pravnemu naziranju govorita tako odločba Ustavnega sodišča R Nemčije IBvR 256/08, IBvR 586/08 in IBvR 263/08 z dne 2. 3. 2010, ki pri telefonski številki razlikuje oziroma ločuje sam podatek o imetniku telefonske številke od same vsebine pogovorov oziroma podatka o opravljenih pogovorih, kakor tudi sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Benedik proti Sloveniji št. 62357/14 z dne 24. 4. 2018, iz katere smiselno izhaja, da je statični IP naslov mogoče primerjati s telefonsko številko, ki ne spada med podatke o prometu, tako da za njegovo pridobitev ni potrebna sodna odredba - tretji odstavek 149.b člena ZKP, za razliko od dinamičnega IP naslova, ki pa je neločljivo povezan z načinom uporabe interneta na nekem računalniku, torej s podatki o prometu, za pridobitev katerega pa je potrebna sodna odredba (prvi odstavek 149.b člena ZKP). Predmet varstva komunikacijske zasebnosti so vsi prometni podatki kot sestavni del komunikacije posameznika. Vendar pa podatek o imetniku statičnega IP, ki ga je po oceni pritožbenega sodišče mogoče primerjati s podatkom o telefonski številki, lahko operater ugotovi tudi brez pregledovanja njegovega komunikacijskega udejstvovanja v svetovnem spletu t.j. brez pregledovanja ustavno varovanih podatkov o „prometu“. Ta postopek pa ne predstavlja posega v ustavno varovano tajnost občil po 37. členu Ustave RS. Za pridobitev podatka o imetniku statičnega IP naslova zato ni potrebna odredba sodišča (prvi odstavek 149.b člena ZKP), temveč ga lahko po tretjem odstavku 149.b člena ZKP pridobi policija neposredno od operaterja.
Pri kaznivem dejanju hudodelskega združevanja po 294. členu KZ-1 gre za inkriminacijo pripravljalne faze k pozneje izvršenim oz. poskušenim kaznivim dejanjem, kot posebnega oz. samostojnega kaznivega dejanja (delictum sui generis). Vendar pa tako član kot tudi organizator hudodelske združbe v poznejših fazah s kaznivimi dejanji uresničujeta hudodelski načrt kot storilca oziroma sostorilca. Predhodna faza, to je ustanovitev hudodelske združbe in sodelovanje v njej v smislu pripravljalnih dejanj, izgubi svojo samostojnost, če storilec v hudodelski združbi izvrši (oziroma poskusi izvršiti) kaznivo dejanje, zaradi katerega je bila hudodelska združba ustanovljena, in sicer zaradi razmerja subsidiarnosti. Zaradi razmerja subsidiarnosti namreč hudodelsko združevanje kot predhodna faza k pozneje izvršenim kaznivim dejanjem, izgubi svojo samostojnost in se vključi v izvršeno oziroma poskušano kaznivo dejanje, ki je storjeno v hudodelski združbi kot njegov naravni in pravni sestavni del po pravilu "Lex primaria derogat legi subsidiariae". V obravnavanem primeru sicer ne gre za „tipičen šolski“ primer, ko član hudodelske združbe izvrši najprej dejanje v smislu priprave za storitev kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, nato pa to dejanje poskusi izvršiti oziroma ga izvrši. So pa podane okoliščine, da je šlo za isto hudodelsko združbo, saj so jo sestavljali isti člani – obtoženci, z enakimi vlogami in enakim načinom delovanja ter da med delovanjem hudodelske združbe, ki je opredeljeno kot kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186. člena KZ-1, ter delovanjem hudodelske združbe, ki je opredeljeno kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 294. člena KZ-1, praktično ni časovne distance, ki po oceni pritožbenega sodišča izkazujejo, da pripravljalna dejanja ni mogoče opredeliti kot samostojnega kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena KZ-1, saj so zaradi odnosa subsidiarnosti izgubila svojo samostojnost in so se vključila v storjeno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 kot njegov naravni in pravni sestavni del.