ZPP člen 3, 3/3, 3, 3/3. ZPIZ-1 člen 4, 4/1, 4/1b, 5, 5, 4/1b, 4/1, 4.
V socialnih sporih, v katerih se odloča o pravicah iz socialnega
zavarovanja (ne pa samo o denarnih zahtevkih, kot n.pr. o vrnitvi
sredstev ali odškodnini) ne gre za zahtevek, s katerim bi obe
stranki lahko razpolagali (3. odst. 3. člena ZPP), zato ni mogoča
zamudna sodba.
V tovrstnih socialnih sporih materialno-pravni predpisi ne
predpostavljajo svobodne volje strank pri vstopanju v medsebojne
odnose. Odnosi med strankami nastanejo po zakonu samem, torej
brez volje strank, saj je pokojninsko in invalidsko zavarovanje
obvezno, saj tako določa ZPIZ-1. Ta v 5. členu zlasti poudarja
specifiko pravic iz obveznega zavarovanja, kamor po 4. členu
sodijo tudi pravice iz invalidskega zavarovanja (1. odst. b, člen
4) s tem, ko določa, da so te pravice neodtujljive osebne
pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in jih tudi ne
podedovati. Pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo (razen
dospelih neplačanih zneskov denarnih prejemkov) ter jih ni mogoče
odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa
ta zakon. Zavarovancem ne daje pravic iz pokojninskega in
invalidskega zavarovanja zavod, pač pa so določene z zakonom.
Zato se zavarovanec in zavod ne moreta dogovoriti ne o manjšem,
ne o večjem obsegu pravic od zakonsko določenih na področju
obveznega (kot tudi prostovoljnega) zavarovanja. Zavod je le
nosilec obveznega zavarovanja (10. člen). Zato je zavod pristojen
samo za ugotavljanje, ali zavarovanec za uveljavitev zakonsko
določene pravice izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje. Pri
pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja
ne gre za lastna sredstva zavoda. Ta jih le zbira in razdeljuje v
okviru materialno-pravnih zakonskih določb. Zato je
dispozitivnost v socialnih sporih omejena le na tožnike -
zavarovance (vložitev tožbe, sprememba zahtevka, umik tožbe).
Tožencu (zavodu) noben predpis ne dovoljuje pripoznanja ali
poravnave glede zahtevka za priznanje pravice, za katerega ni
dejanske in materialne pravne podlage. Če bi toženec tak zahtevek
pripoznal ali se o njem želel poravnati, sodišče njegovega
razpolaganja tudi po ZPP ne bi smelo priznati, saj bi
nasprotovalo prisilnim predpisom (3. odst. 3. člena). V primeru,
ko zavarovanec - tožnik zahteva priznanje določene pravice iz
obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni podlage
za izdajo sodbe na podlagi 318. člena ZPP, bodisi ugoditvene,
bodisi zavrnilne, že zato, ker gre za zahtevek, s katerim stranka
- konkretno toženec, ne more razpolagati. Le izhajajoč iz prej
obrazložene pravne narave oz. javno pravne narave pravic iz
obveznega invalidskega zavarovanja (in narave posledičnih
invalidskih dajatev) ter s tem prisilno pravne narave materialno-
pravnega predpisa, je mogoče pravilno interpretirati in uporabiti
posamezna, med seboj navidezno celo izključujoča se procesno
pravna pravila iz ZDSS-1, ki po eni strani ponovno vpeljuje
načelo materialne resnice in preiskovalno načelo, po drugi pa
načelo pospešitve postopka, s tem ko v 28. členu ureja pravne
posledice izostanka stranke s prvega naroka za glavno obravnavo.