trošarine - zahtevek za vračilo trošarine - vračilo trošarine za energente - gradbeništvo - kamnolom
Davčni organ je glede na značilnosti delovnih strojev pravilno ocenil, da buldožer, nakladač, valjar in demper niso omejeno mobilni oziroma statični stroji, niti niso delovali v dejavnosti gradbeništva. Tožnik v tožbi zgolj pavšalno zatrjuje izvajanje gradbenih del, pri tem pa ne pojasni, katera konkretna gradbena dela naj bi njegovi stroji opravljali. Storitev oddajanja gradbene mehanizacije z upravljavcem v najem naročnikom po tožnikovem mnenju sodi v področje gradbeništva, kar naj bi izhajalo iz pojasnil SKD. Sodišče se s tako razlago ne strinja, ampak nasprotno pritrjuje toženki, da to ne velja v situaciji, ko se gradbena mehanizacija uporablja za negradbene namene, kot je to v tožnikovem primeru. Tudi po presoji sodišča namreč dela, ki so se izvajala z naročnikovimi stroji v kamnolomih, peskokopu in v A. ne sodijo v nobeno področje dejavnosti "Gradbeništvo" po SKD.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZTro-1 člen 93, 93/1. Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije člen 8.
trošarine - vračilo trošarine - vračilo trošarine za energente - pogoji za vračilo - gradbeništvo - delovni stroj - pravni interes - zavrženje tožbe
Tožnik odločbo davčnega organa izpodbija tudi v delu 1. točke izreka, s katerim je davčni organ njegovemu zahtevku za vračilo trošarine ugodil. Ker je tožnik v tem delu s svojim zahtevkom uspel, si s tožbo v navedenem obsegu ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Zato v tem delu ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor.
Pojem "statičen delovni stroj" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 po presoji Vrhovnega sodišča lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični in niso le parkirani. Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični. Torej ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji.
Po presoji sodišča je davčni organ glede na značilnosti delovnih strojev pravilno ocenil, da buldožer, nakladač, valjar in demper niso omejeno mobilni oziroma statični stroji, niti niso delovali v dejavnosti gradbeništva.
Davčni organ bi moral izvesti ugotovitveni postopek ob upoštevanju vseh načel upravnega in davčnega postopka (7. člen in 9. člen ZUP, 5. člen ZDavP-2). V navedenem obsegu bi zato davčni organ moral tožniku omogočiti dokazovanje z uporabo vseh dokaznih sredstev in jih dokazno presoditi, kar mora izhajati iz obrazložitve upravnega akta.
Tožnik s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. V vsakem primeru pa se mora upravni organ do predlaganih dokazov stranke opredeliti. Če jih zavrne, mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, saj je sicer stranki onemogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe.
Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije člen 52, 56. ZICZEU člen 16, 16/2.
poštne storitve - carinjenje blaga - carinska kontrola - stroški - javno pooblastilo
Dovoljenje, ki ga je tožnici izdala FURS, torej tožnice ne pooblašča za storitev "carinskega posredovanja" oziroma za izvajanje carinske kontrole. Po 121. členu Ustave lahko namreč pravne ali fizične osebe dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog državne uprave le z zakonom ali na njegovi podlagi. Podlaga je lahko tudi evropska uredba, saj je ta predpis na podlagi 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije zavezujoč v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah. Vendar pa FURS ni izdala pravnega akta, s katerim bi v skladu s členom 185 Carinskega zakonika dovolila, da njene naloge carinske kontrole opravlja tožnica. O tem, da tožnica te naloge izvaja, namreč govori zgolj Navodilo. Navodilo FURS pa ni predpis niti upravni akt. Zato ni veljavna podlaga za obračunavanje stroškov, ki so ji nastali v zvezi s carinsko kontrolo oziroma za "postopek preverjanja; e-poslovanje".
Tožnica tako kontrole podatkov v poštni dokumentaciji ne opravlja na podlagi javnega pooblastila ampak na podlagi dogovora s FURS. Dogovor s FURS pa ne more biti veljavna pravna podlaga za zaračunavanje storitev javnopravne dajatve carinskega posredovanja osebam, ki niso stranke tega dogovora, tj. prejemnikom poštnih pošiljk.
FURS si ne more sama določiti nadomestila za stroške (višine in načina pobiranja) za posebne carinske storitve, ampak ga določi Ministrstvo za finance, pri čemer se ti stroški lahko nanašajo le na posebne storitve, med katere po presoji sodišča ne sodi preverjanje poštne deklaracije in spremljajoče dokumentacije. Če FURS nima navedene pristojnosti, pa je tudi ne bi mogel prenesti na tožečo stranko, saj organ z javnim pooblastilom ne more prenesti več pristojnosti, kot jih ima sam.
Ugotovitev, da je stranka z interesom sklenila posebni dogovor s tožnico, bi bila mogoča le, če bi vedela za možnost obstoja splošnih pogojev poslovanja, po katerih lahko tožnica zaračuna tudi za izvedbo postopkov, ki sicer niso zajeti v že plačani poštnini, v času, ko je oddala naročilo za nakup blaga, pa bi ga kljub temu naročila. Le tedaj bi bila namreč lahko njena prava volja taka, da skupaj z blagom naroči in plača tudi te postopke. Stranka z interesom pa je pojasnila, da ob naročilu ni imela možnosti, da bi izbrala, na kakšen način bo pošiljka dostavljena, tj., izbrala je edino ponujeno možnost dostave in sploh ni vedela, katero od podjetij, ki dostavljajo blago, jo bo dostavilo. Sodišče sodi, da že zato, ker ni vedela, kdo ji bo pošiljko dostavil, ni mogla pristati na dogovor s tožnico v zvezi s carinsko kontrolo, vključno s plačilom te storitve in ni mogla biti seznanjena z njenimi Splošnimi pogoji.
poštne storitve - javno pooblastilo - carinski postopek
Pridobivanje manjkajočih podatkov, ki so potrebni za izvedbo carinskih in drugih postopkov, s strani upravnih organov ne sme biti predmet zaračunavanja kakršnihkoli dodatnih stroškov postopka.
V pogledu spornih izračunov vsebnosti alkohola ni spora o tem, da gre pri omenjenih pijačah za trošarinske izdelke in za obračun trošarine zaradi njihove sprostitve v porabo. Sporni tudi niso podatki, ki so navedeni na etiketah oziroma deklaracijah zadevnih likerjev kot končnih izdelkov, in sicer nazivna količina izdelka ter vsebnost alkohola kot delež od nazivne količine izdelka, kakršne je tožeča stranka sama deklarirala na končnih izdelkih. Sporen niti ni način izračunavanja količine alkohola v končnem izdelku, kakršen sledi iz podatkov na etiketi. To pa pomeni, da so bili zadevni trošarinski izdelki kot predpakirani ustrezno označeni in je zato vsebnost alkohola, kakršna je označena na končnem izdelku, tudi po presoji sodišča, enako kot ugotavlja tožena stranka, ustrezna podlaga za izračun količine alkohola v izdelku in s tem za obračun trošarine, ki se v skladu z določbami 6. člena ZTro-11 obvezno opravi ob sprostitvi izdelkov v porabo.
Sodišče na osnovi izvedeniškega mnenja ugotavlja, da zgolj na podlagi pravil metalurške stroke in brez analize večje količine vzorcev, tožnikove teze, da je v postopkih prečiščevanja na Tajvanu prišlo do odstranitve 80 % relevantnih nečistoč, ni mogoče preveriti. Posledično ta trditev ostaja nedokazana.
poštne storitve - javno pooblastilo - carinski postopek
Carinsko posredovanje ni del izvrševanja javnega pooblastila, zaračunavanje stroškov "postopka preverjanja" v zvezi s tem pa ne del stroškov carinskega postopka.
ZTro-1 člen 95. ZUP člen 67, 67/2. Pravilnik o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen in komercialni prevoz (2017) člen 4, 9.
Obstoj oziroma navedba veljavnega transakcijskega računa upravičenca, na katerega bo nakazan morebiten znesek vračilo, je obvezna sestavina zahtevka za vračilo trošarine.
Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije člen 48, 77. ZDDV-1 člen 50, 51.
carina - carinska deklaracija - uvozne dajatve - obračun uvoznih dajatev - tarifna uvrstitev - zaščitna maska - epidemija - naravne in druge nesreče - solidarni dolžnik - oprostitev plačila - pogoji - nepopolno dejansko stanje
Prvostopenjski in pritožbeni organ sta se pri naložitvi dajatev sklicevala na 77. člen CZU, ki določa pravila o nastanku carinskega dolga pri sprostitvi v prost promet, v tretjem odstavku pa tudi, da je dolžnik v takšnem primeru deklarant ter, v primeru posrednega zastopanja, tudi oseba, za račun katere je carinska deklaracija izdelana. Pri tem pa ni bilo predmet ugotovitvenega postopka, kdo glede na specifiko konkretnega primera je sploh mogel biti deklarant v primeru uvoza blaga ob hkratni oprostitvi carinskih dajatev po Uredbi ter oprostitvi DDV po Direktivi, glede na to, da oba omenjena predpisa in tudi ZDDV-1 v 51. členu določajo, da je uvoznik takšnega oproščenega blaga lahko lahko le državni organ oz. državna organizacija.
Pravilnik o vračilu trošarine za komercialni prevoz (2013) člen 4. Pravilnik o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen in komercialni prevoz (2017) člen 6. ZDavP-2 člen 89, 89/5. ZTro-1 člen 95.
trošarine - vračilo trošarine za plinsko olje - pogonsko gorivo za komercialni namen - obnova postopka - rok za obnovo postopka - nezakonit podzakonski akt - exceptio illegalis
Pravilnik kot podzakonski predpis ne sme določati dodatnih pogojev za uveljavljanje pravice do vračila trošarine poleg tistih, ki jih vsebuje zakon.
Tožnik plačuje trošarino za količine trošarinskih izdelkov, ki so bile v davčnem obdobju sproščene v uporabo. Ostali izdelki na zalogi pa predstavljajo morebitni trošarinski dolg, ki ga je potrebno zavarovati, kar pravilno pojasnita davčni organ in toženka. Ker se trošarinski izdelki proizvajajo na zalogo, zavarovanje trošarinskega dolga samo na proizvedene količine, ni pravilno.
Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije člen 18, 77, 173.
naknaden obračun uvoznih carinskih dajatev - uvozne dajatve - carinska deklaracija - sprememba podatkov v carinski deklaraciji - zastopanje v carinskih postopkih
Carinski organ je družbo glede na okoliščine konkretne zadeve (glede na vsebino pooblastila, dotedanjo poslovno prakso strank ter njihova ravnanja v postopku izdaje izpodbijane odločbe) na podlagi določb CZU upravičeno štel za carinskega zastopnika tožnika.
Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 17.
Napačno je namreč po presoji sodišča tožničino stališče, da ni mogoče razlikovati med originalnimi proizvodi, proizvedenimi s strani imetnika pravice, in proizvodi, proizvedenimi s soglasjem imetnika pravice, ter da besedna zveza ''proizvedeno s soglasjem imetnika pravice'' upošteva tudi originalne proizvode, ki jih je proizvedel imetnik pravice sam. Gre za dve različni dejanski in pravni situaciji, kot je tožnici pravilno pojasnila že toženka, na njene razloge pa se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu tudi sklicuje.
Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije člen 48.
carinska dajatev - tarifna informacija - uvrstitev blaga v tarifno oznako - carinska deklaracija - uvozne dajatve - davek na dodano vrednost (DDV) - obrazložitev - bistvena kršitev določb postopka - TARIC koda
Po določbi 2(a) se tudi proizvod, ki ni kompleten ali končen, ima pa bistvene značilnosti kompletnega ali končnega proizvoda, uvršča v isto tarifno številko kot končni proizvod. Prav njihovo prepoznanje kot bistvenih delov oziroma kot delov, ki imajo bistvene lastnosti kompletnega ali končnega izdelka, je torej pogoj za to, da se tudi proizvod, ki ni kompleten ali končen, uvrsti pod isto tarifno številko kot končni izdelek, in je zato pomanjkanje ustreznih (vsebinskih) razlogov, iz katerih carinski organ ni sledil opredelitvi delov kot bistvenih in s tem uvrstitvi, kakršno uveljavlja tožeča stranka v zahtevi, po presoji sodišča šteti za bistveno pomanjkljivost obrazložitve.
Tožena stranka je postopek, kljub vmesnemu ugotavljanju dejstev in pozivu stranki postopka na dopolnitev vloge, izvedla brez ustne obravnave, kar pomeni, da se tožeča stranka ni mogla neposredno pred organom izjaviti o svojih navedbah in tudi ne izraziti o očitno drugačnih stališčih organa. Vendar tudi, če se postopek izvede brez obravnave, navedeno ne pomeni, da v takšnem postopku ni treba upoštevati vseh pravil, skladno z določilom načela zakonitosti iz 6. člena ZUP in varstva pravic strank iz 7. člena ZUP. Izpodbijano odločbo je namreč izdal davčni organ, na katerega so s strani države prenesena pooblastila za odločanje, zaradi česar je dolžan spoštovati pravila poštenega postopka kot velja za upravni postopek, saj gre za javnopravno stvar. Zato odsotnost konkretizirane obrazložitve za točno določen primer, zgolj z navedbo členov določil Izvedbene uredbe EU in odsotnostjo argumentiranega in konkretiziranega odgovora na navedbe strank, ne zadošča za ustrezno obrazloženo odločbo.
Izvedbena uredba Komisije (EU) 2019/1776 z dne 9. oktobra 2019 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (2019) tarifna številka 7007 19 80, 8541 90 00.
carina - carinska dajatev - zavezujoča tarifna informacija - TARIC koda - uvrstitev blaga - kombinirana nomenklatura - uvrščanje blaga v kombinirano nomenklaturo carinske tarife - zavrnitev tožbe
Odločilno merilo za tarifno uvrstitev blaga je v skladu z ustaljeno sodno prakso treba poiskati v njegovih objektivnih značilnostih in lastnostih, kot so opredeljene z besedilom tarifne številke KN in opombami k oddelku ali poglavju. Pojasnjevalne opombe nimajo zavezujočega značaja. Tudi namembnost proizvoda je lahko objektivno merilo za uvrstitev, če je neločljivo povezana s proizvodom, pri čemer se neločljivost presoja glede na njegove objektivne značilnosti in lastnosti.
V konkretnin zadevi gre za kaljeno steklo, ki je konkretno navedeno v poimenovanju k tarifni številki 7007 KN. To, da je neko blago namenjeno izključno za določen model nekega stroja, po sodni praksi SEU ni relevantno za opredelitev tega blaga za "del" ali "pribor"4 in zato sodišče ugotavlja, da je zmotno drugačno stališče tožnice o tem, tj. da bi se zato, ker solarno steklo sama uporablja izključno v proizvodnji fotonapetostnega modula, ga morala uvrstiti med dele fotonapetostnega modula.
Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (2013) člen 121, 121/1, 121/1-3. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-3. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 236, 236/2.
Določba a. Točke prvega odstavka 121. člena CZU predstavlja materialnopravno določbo, od katere je odvisna pravica do povračila previsoko obračunanih zneskov uvoznih dajatev. Rok za vložitev zahtevka se namreč nanaša na predmet meritornega odločanja v postopku, tj. na samo pravico zahtevati povračilo previsoko zaračunanih zneskov uvozne dajatve.
Rok za vložitev zahtevka za povračilo prevečc plačanih uvoznih dajatev je začel teči z dnem prepustitve blaga tožnici s strani carinskega organa, saj se šteje, da je s tem dnem bil dolžnik obveščen o carinskem dolgu.
Tožnica je zahtevek za povračilo preveč plačanih uvoznih dajatev vložila prepozno glede na triletni rok iz drugega odstavka 236. člena CZS, zato je organ predmetni zahtevek pravilno zavrgel.
Izvedbena uredba Komisije (EU) 2019/1776 z dne 9. oktobra 2019 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (2019) tarifna številka 3214 10 10, 8541 90 00.
carina - carinska dajatev - zavezujoča tarifna informacija - TARIC koda - uvrstitev blaga - kombinirana nomenklatura - uvrščanje blaga v kombinirano nomenklaturo carinske tarife - zavrnitev tožbe
Sodišče pritrjuje organu, da je v konkretni zadevi z uporabo pravil za razlago uvrstitev blaga, v tarifno številko 3214 KN opredeljena že z uporabo splošnega pravila 1 za razlago KN. Gre za tesnilno maso, ki je konkretno navedena v poimenovanju k tarifni številki 3214 KN. POHS k 3214 pa tudi navajajo, da sem spadajo kiti na osnovi plastičnih mas, kar je silikon.
nepopolno dejansko stanje - carina - obračun uvoznih dajatev - pogoji za oprostitev carinskih dajatev - oprostitev plačila DDV - epidemija - naravne in druge nesreče - carinska deklaracija - zastopanje - namen uporabe
Predmetno blago je bilo skladno s Sklepom, Uredbo, Direktivo in ZDDV-1 oproščeno carinskih dajatev in DDV le ob pogoju, da je bil uvoznik tega blaga ustrezna državna organizacija, saj je zgolj takšen subjekt (poleg filantropksih oz. humanitarnih organizacij, ki so potrjene s strani pristojnih organov, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre) lahko upravičen do zadevnih oprostitev. Kot predpisuje Sklep (1. člen, prvi odstavek, točka (c)), mora biti blago uvoženo s strani državnih organizacij (vključno z državnimi organi, javnimi organi in drugimi osebami javnega prava) ali v njihovem imenu. Glede na to, da ni bilo predmet ugotovitvenega postopka, da bi bila tožnik ali A. takšni državni organizaciji, temveč je bilo v postopku pred prvostopenjskim in drugostopenjskim carinskim organom nesporno, da je bil upravičenec do oprostitve Zavod, ki je, kot je to splošno znano, ustanovljen s strani Vlade RS, tožnik po presoji sodišča utemeljeno izpostavlja vprašanje, komu se ob ugotovljeni nenamenski rabi sploh sme naložiti dajatve. V postopku pred carinskima organoma prav tako tudi ni bilo predmet ugotovitvenega postopka, ali je bilo predmetno blago morebiti uvoženo v imenu Zavoda (kot to možnost alternativno določa Sklep) in, če ja, kakšne so posledice tega z vidika določitve, kdo je carinski dolžnik, ter z vidika carinskega zastopanja.