ZIZ člen 15, 24, 24/3, 24/4. ZPP člen 365, 365-2. ZOKIPOSR člen 1, 1, 2-3, 2-5, 2-6, 7, 8, 17, 17/3.
izvršba - izvršilni naslov - Republika Slovenija - izbrisana družba - nadaljevanje izvršbe z novim dolžnikom - prehod obveznosti na novega dolžnika - prevzem dolga - sprememba dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal pogojev iz četrtega odstavka 24. člena ZIZ. Neutemeljen so pritožbene navedbe, da b i moralo sodišče prve stopnje ugoditi upnikovemu predlogu za nadaljevanje izvršbe na novega dolžnika - RS, ker podlago za prehod obveznosti predstavlja že sam zakon (tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR).
Preiskovalni sodnik ne opravlja samo procesnih dejanj med preiskavo, za kar je v pripravljalnem postopku kot delu postopka proti mladoletniku, določen sodnik za mladoletnika, ampak opravlja tudi druga dejanja v predkazenskem postopku, za katera je določen po ZKP ali s katerim drugim zakonom. Po 137. členu Sodnega reda preiskovalni sodnik opravlja nujna preiskovalna dejanja tudi v predkazenskem postopku proti mladoletniku, pod pogojem, da je za to posebej določen kot dežurni sodnik za mladoletnike.
V vlogi z dne 28. 10. 2020 je tožnik navedel le nestrinjanje z vlogo toženca z dne 9. 10. 2020, v kateri se je slednji opredelil do izvedenskega mnenja. Tožnik je pri tem ponovil svoja stališča o izvedenskem mnenju, izvidu lečečega zdravnika ter o dokaznih predlogih, ki jih je že navedel v predhodni tretji pripravljalni vlogi za katero mu je priznanih 225 točk. Priglašenih stroškov tako ni mogoče šteti za potrebne, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.
pravni interes stranskega intervenienta za udeležbo v pravdi - obremenitev lastninske pravice s služnostjo - pravni ali dejanski (ekonomski) interes - varstvo kupca nepremičnine
Odločitev o zavrnitvi pritožnikovega predloga temelji na stališču, da ima pritožnik kot kupec nepremičnine dejanski interes, da toženec v pravdi za ugotovitev obstoja služnosti v breme te nepremičnine zmaga, ni pa verjetno izkazano, da bi odločitev v tej zadevi vplivala na njegovo razmerje s tožencem. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je interes, da toženca v pravdi dosežeta zavrnitev zahtevka za ugotovitev služnosti, ki ga pritožnik opisuje v pritožbi, prepoznalo že sodišče prve stopnje, a ta za položaj intervenienta ne zadostuje. Ker pritožnik ni izkazal, da bi sodba o ugoditvi zahtevku učinkovala tudi zoper njega kot – sledeč njegovim trditvam – novega lastnika nepremičnine, na katero se nanaša zahtevek, je odločitev pravilna.
izpodbojnost in ničnost pogodbe - uveljavljanje ničnosti prodajne pogodbe - razlogi za ničnost - volja za sklenitev pogodbe - alkoholiziranost - oderuška pogodba - prevara - sposobnost za sklenitev pogodbe
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času sklenitve spornega pravnega posla poslovno sposoben, razsoden, imel je svojo slikopleskarsko obrt, ni bil v finančni stiski in k podpisu pogodbe ni bil prisiljen. Pritožnik v nasprotju s prepričljivo in podrobno dokazno oceno sodišča prve stopnje pavšalno navaja, da ni imel volje skleniti prodajne pogodbe, niti mu ni bila poznana vsebina pogodbe ter je bil ob podpisu pogodbe pri notarki pod vplivom alkohola. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da trditve tožnika glede napake volj ob sklenitvi prodajne pogodbe, ki imajo za posledico izpodbojnost, za odločitev o zadevi niso relevantne.
Da je toženka obljubila tožnikovemu bratu, da bo lahko živel še naprej v hiši, vendar kasneje to ni bilo realizirano, na presojo ničnosti pogodbe ne vpliva. Če pogodba ali kakšen drug dogovor med strankami ni bil izpolnjen na dogovorjeni način, ima tožnik na volje druge zahtevke.
Prav tako ni relevantno, da naj bi tožnikov brat zaupal prijaznim ženskam, pred podpisom pogodbe prejemal darila ob praznikih, po podpisu pa ne več. Slednje lahko kaže na značaj toženke, ali elemente prevare sopogodbenika, ki ima za posledico izpodbojnost pogodbe. Ni pa pravnorelevantno za presojo ničnosti pogodbe, saj ni bilo ugotovljeno, da bi bila tožnik in njegov brat v težkem osebnem položaju ob sklenitvi pogodbe, tako da bi se bila pripravljena zavezati tudi pod neugodnimi pogoji, ali da bi bila značajsko lahkomiselna in nezadostno izkušena na področju sklepanja pravnih poslov.
sila - uporaba sile - začasna odredba - zavrnjena začasna odredba - preprečitev uporabe sile
Teorija in sodna praksa vsebino zakonskega pojma ″sile‶ v drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ tudi ob uporabi besedne zveze ″uporaba sile‶, povezuje zgolj s človekom in vsemi oblikami s strani človeka izvajajočih oblik izvrševanega nasilja.
prehod obveznosti na novega dolžnika - prehod obveznosti na državo oziroma državna podjetja - nadaljevanje izvršilnega postopka zoper republiko slovenijo
Upnik v pritožbi glede na navedeno neutemeljeno navaja, da ima neposredno pravico v izvršbi uveljavljati terjatev zoper RS na podlagi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00059885
OZ člen 9, 9/1, 619. ZGD-1 člen 35, 35/1.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - izvedba dela - prokurist - prokurist pravne osebe - tretja oseba - nedovoljena pritožbena novota - prokura - obseg prokure - opravljanje dela oziroma storitev prokuristov in direktorjev - podlaga za plačilo opravljenih del - dolžnost izpolnitve obveznosti
Pritožnica ima prav, da je prokurist poslovni pooblaščenec (prvi odstavek 35. člena ZGD-1), pogodba o prokuri sama po sebi pa nima delovnopravnih posledic. Sama prokura torej ne daje podlage za zakonito opravljanje dela v gospodarski družbi. A trditev, da prokurist ni zaposlen pri toženki, je pritožbena novota. Ker pritožnica ne pojasni, zakaj takšnih navedb ni podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, jih višje sodišče ni obravnavalo. Tudi sicer se toženke ne tiče, na kakšni podlagi je za tožnico delo opravil prokurist. Bistveno je, da je bila toženka s tožnico v pogodbenem razmerju in da je bilo delo (zanjo, to je namreč pokazal dokazni postopek) opravljeno.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00060414
DZ člen 158, 159, 161. ZNP-1 člen 108.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - začasna prepoved stikov - predlog za spremembo začasne odredbe - sprememba sklepa o začasni odredbi - sprememba okoliščin po izdaji začasne odredbe - upoštevanje otrokovih želja - ogroženost otroka - otrokovi stiki - nasilje v družini - smrt žene in matere - umor - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Začasno odredbo kot ukrep za varstvo koristi otroka je mogoče izdati, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Enako velja v primeru spremembe že izdane začasne odredbe.
Za presojo vprašanja, ali je verjetno izkazano, da so otroci ogroženi in je zato treba spremeniti izdano začasno odredbo o začasni prepovedi stikov nasprotnega udeleženca z otroki, je treba upoštevati vse okoliščine primera oziroma doslej zbrane podatke spisa.
Po človeški plati je razumljivo, da otroke bremenijo tudi vprašanja, kaj bo z očetom oziroma kaj se z njim dogaja ter da želijo imeti stik z njim. Vendar pa to ne zadošča, da bi bila sprememba začasne odredbe o začasni prepovedi stikov v korist otrok. V tem trenutku bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča stiki z očetom otroke v določeni meri tudi vznemirjali in s tem ogrožali njihov notranji mir ter razvoj. Takšen zaključek izhaja tudi iz vsebine mnenj in poročil strokovnih delavcev predlagatelja oziroma njegovega strokovnega tima (enako tudi iz poročil kriznega centra), ki imajo z vidika 108. člena ZNP pomembno težo pri presoji, ali je utemeljena sprememba začasne odredbe o začasni prepovedi stikov. Iz teh podatkov je razvidno, da otroci zaradi svojih stisk in posledic travmatičnih dogodkov najverjetneje še vedno niso sposobni dojeti pomena svoje želje po stikih z očetom, saj se še ne zavedajo (v celoti) razsežnosti in zahtevnosti nastale situacije.
vezanost pravdnega sodišča na odločitev prekrškovnega sodišča
ZPP je torej jasen in je pravdno sodišče vezano zgolj na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, ne pa pravnomočno sodbo, izdano v postopku, v katerem se ugotavljajo prekrški. Pravdno sodišče ni vezano na sodbo prekrškovnega sodišča, vendar pravnomočne sodbe, ki so v pravdnem postopku predložene kot dokaz za ugotovitev določenih pravnorelevantnih dejstev, kot obrazloženo zgoraj, zagotovo imajo določeno dokazno moč. Če sodišče oceni, da stranka ni ustrezno substancirala dokaznega predloga in gre za pravno relevanten dokaz, je sodišče dolžno stranko na to opozoriti. Ker je zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva povsem v rokah pravdnih strank, dosledno izpeljano razpravno načelo ter prekluzija kot protiutež terjata večjo angažiranost sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva, tako v smeri dopolnjevanja navedb kot v smeri dokazne pobude.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00060128
Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 18, 299, 299/3, 299/4, 355. KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2.
razžalitev - zavrnitev dokaznih predlogov - prosta presoja dokazov - čast in dobro ime
Zavrnitev dokazov je prvo sodišče obrazložilo v točki 3.) izpodbijane sodbe, takim razlogom pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Le glede predlaganega ogleda kraja dogodka spisovno gradivo izkazuje, da je ta dokazni predlog bil podan s strani obrambe, z njim pa se je strinjala tudi zasebna tožilka, prvo sodišče pa je na podlagi ostalih izvedenih dokazov, zlasti fotografij, ki so bile glede kraja dogodka predložene v spisovno gradivo s strani obeh strank, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, kje naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je tak dokaz kot nepotreben zavrnilo, z identičnimi razlogi pa je zavrnilo tudi predvajanje posnetka klica na TV oddajo na USB ključku (priloga A 10), kar pritožbeno sicer ni problematizirano.
Sodišče, ki je vezano na načelo proste presoje dokazov v obravnavani zadevi je v nasprotju s pritožbenimi navedbami prepričljivo utemeljilo, zakaj je izpoved zasebne tožilke prepričljivejša. V zadostni meri je v nasprotju s stališčem zagovornika razčistilo razmerja med strankama in razmerja strank z zaslišanimi pričami in posledično tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo vso podlago za zavrnitev obdolženčevega zagovora, ko je ves čas trdil, da si je zasebna tožilka vse dogodke izmislila.
zavrženje obtožnega predloga - predlog za izločitev sodnika
Glede na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da besede zaradi katerih oškodovanka kot tožilka preganja obdolženca niso resna grožnja z napadom na njeno življenje ali telo, z opisovanjem drugih historičnih dogodkov nanašajočih se na bodisi na obdolženca bodisi na druge v pritožbi navedene osebe, oškodovanka kot tožilka ne more doseči drugačne odločitve kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.
Vsi stanovanjski prostori, torej obe sobi, kopalnica in kuhinja, so se nahajali v isti etaži stanovanje hiše in so že na prvi pogled delovali kot celota oziroma enotni stanovanjski prostor. Spalnica A. A. je bila tako sestavi del zaključene stanovanjske celote in ni predstavljala povsem ločenega prostora, v katerem bi lahko bila njena zasebnost posebej varovana.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00059937
KZ-1 člen 24, 45a, 49, 49/1, 49/2, 86, 86/4, 86/5, 86/9, 99, 99/9, 241, 241/1, 241/2, 242, 242/2. KZ-1B člen 44. KZ-1E člen 5. ZIKS-1 člen 12, 12/1, 24. ZKP člen 129.
kazen zapora - način izvršitve kazni zapora - nadomestna izvršitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - delo v splošno korist - individualizacija kazenske sankcije - namen kaznovanja - resocializacija obsojenca - generalna prevencija - specialna prevencija - retribucija - človekovo dostojanstvo - reintegracija - izbira kazenske sankcije - odmera kazenske sankcije - splošna pravila za odmero kazni - teža kaznivega dejanja - krivda - olajševalne in obteževalne okoliščine - stopnja krivde - osebnostna urejenost obsojenca - pozitivna prognoza - ponovitvena nevarnost - koristoljubnost - opravljanje poklica - družinsko življenje
Metoda (poglobljena in celovita preveritev ter ocena) in nabor upoštevnih okoliščin (okoliščine povezane tako z osebnostjo storilca kot tudi z njegovim dejanjem, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri kazni) sta pri odločanju o odmeri kazni in o nadomestni izvršitvi kazni (NIK) podobna. Prav tako pride namen reintegracije v poštev pri obeh. Ključna razlika so splošni in posamezni nameni nadomestnih oblik izvršitve kazni. Iz njih izhaja zahteva po presoji sicer podobnih okoliščin z drugimi merili, v drugačni luči. Presoja okoliščin je usmerjena predvsem v sedanjost in prihodnost.
Poseben pogoj osebnostne urejenosti je določen le za NIK na način zapora ob koncu tedna, za druga dva načina pa ne. Osebnostno urejenost obsojenca je pri odločitvi o NIK z zaporom ob koncu tedna treba presojati z vidika zaupanja, ne pa neke splošne ocene osebnosti storilca.
Presoja upravičenosti NIK sicer lahko temelji tudi na okoliščinah, ki so bile upoštevane ob izreku kazni, torej tudi okoliščinah v času storitve kaznivih dejanj, saj je prekrivanje neizogibno, vendar tudi zanje velja, da se jih presoja v novi luči, z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja kazni.
Pravilno je sicer, da se upošteva tudi stanje socializiranosti in integriranosti storilca v družbo v času storitve kaznivega dejanja, saj je na ta način mogoče ugotoviti bodisi pozitivne bodisi negativne spremembe na osnovi katerih je mogoče sklepati o stanju v trenutku odločanja o NIK, vendar gre le za en vidik presoje, ki pa je pretežno usmerjena na stanje v trenutku odločanja in predvidevanje bodočega ravnanja obsojenca. Zaključek, da ugotovitev o nespremenjenem stanju socializiranosti in integriranosti (ali posamezne subjektivne okoliščine) vodi v zavrnitev nadomestnega načina izvršitve kazni, je očitno napačen. Na ta način bi vsem obsojencem, pri katerih v času storitve kaznivega dejanja ni bilo negativnih subjektivnih okoliščin, bilo to v škodo, saj ne bi mogli izkazati, da so kasneje bile odpravljene, v korist pa bi bilo le tistim obsojencem, ki so dejanje storili v obdobju osebnostnih težav (npr. odvisnosti).
Zakon kot osnovno pravilo odmere kazni določa težo storjenega kaznivega dejanja in storilčevo krivdo, med olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami pa med drugim navaja stopnjo storilčeve krivde (prvi odstavek in drugi 49. člena KZ-1). Pojem krivde kot del splošnega pojma kaznivega dejanja, kot podlaga za kazen (24. člena KZ-1), ni enak pojmu krivde upoštevne pri odmeri kazni, krivdi kot merilu za kazen. Pri krivdi kot podlagi za kazen stopnjevanje ni mogoče. Pri krivdi kot merilu za kazen pa je stopnjevanje, kvantifikacija, možna in se razlikuje od primera do primera. Tudi pri odločanju o nadomestni izvršitvi kazni pride v poštev le krivda v smislu krivde kot merila kazni.
Pri pojmu krivde kot merila za kazen je tudi teža dejanja del krivde. Teža izvršenega kaznivega dejanja je izražena v nevrednosti posledice, v stopnji ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne dobrine. Merilo nevrednosti posledice je predvsem tipična posledica predvidena za kaznivo dejanje. Teža kaznivega dejanja je izražena tudi v nevrednost ravnanja storilca, kakor izhaja iz načina, na katerega je bilo kaznivo dejanje storjeno (npr. intenzivnost nasilja).
Opiranje na zgolj večjo ali manjšo koristnost izvršitve kazni zapora na nadomestni način bi vodilo v "razredno pravico", ko bi nadomestni način bil dostopen le življenjsko privilegiranim obsojencem. Ocena koristnosti lahko pomembno vpliva na presojo utemeljenosti nadomestnega načina izvršitve kazni, ne more pa biti edina, niti odločilna.
Družinske razmere, skrb za otroka, in poslabšanje socialnih in finančnih razmer same po sebi ne morejo biti razlog za ugoditev predlogu za NIK. To pa ne pomeni, da ta dva kriterija sploh nista upoštevna, vendar le izjemoma oziroma je njun vpliv na odločitev omejen, odvisen od celote upoštevnih okoliščin.
Tisti, ki je na podlagi nične pogodbe svojo obveznost že izpolnil, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj. To uveljavlja s kondikcijskim zahtevkom. Aktivno legitimacijo za postavitev tega zahtevka ima izpolnitelj (prikrajšanec), ne pa vsaka oseba, ki v zvezi s tem izkazuje določen pravni interes. Tožnik ni stranka tega kondikcijskega razmerja, ni niti solvens niti accipiens. Z dajatvenim zahtevkom ne uveljavlja varstva svojih (zatrjevanih) pravic, temveč varstvo pravic tretjih oseb. Zaradi pomanjkanja procesne legitimacije njegova tožba v tem delu ni dopustna.
Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da prodaja nepremičnin tožeče stranke ni bila zgolj vabilo k dajanju ponudb temveč ponudba, saj gre za kmetijska zemljišča, upoštevaje 17.a člen ZKZ pa je predmet prodaje v primeru, če je zemljišče le delno kmetijsko, za celotno zemljišče velja, da je potrebno izvesti postopek prodaje po ZKZ. Stranka, ki je v zmoti lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 46. člena OZ).
Tudi po sodbi drugostopenjskega sodišča utemeljen sum storitve vseh očitanih kaznivih dejanj izhaja iz zoper obdolženca vloženega obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Celju in pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora zoper obdolženca Okrajnega sodišča v Celju ter v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju, s katerim je bilo pravnomočno ugotovljeno, da so pogoji za pripor še vedno podani.
vrnitev v kazenskem postopku zaseženih predmetov - vrnitev zaseženega vozila - ugotovitev lastništva vozila - napotitev na pravdo
Kazensko sodišče ne more odločati, kateri izmed dveh ali več oškodovancev je lastnik stvari, če glede tega obstaja spor med njimi, ker ga lahko reši le pravdno. Potreba po ugotavljanju lastništva v kazenskem postopku se nanaša na primer, ko je to pomembno za odločitev o obtožbi, ko bi takšna ugotovitev bila pomembna z vidika izpolnjenosti zakonskih znakov (na primer ali je stvar tuja).
V obravnavani zadevi gre za posojilo med dvema gospodarskima družbama, ki pa sta povezani tako, kot je sicer običajno za družinske člane. Od osebe, ki je edini družbenik in zakoniti zastopnik obeh pogodbenih strank, pri tem pa pravna oseba svojo voljo izraža oziroma svoja dejanja opravlja le preko zakonitega zastopnika, zaradi osebnih okoliščin ni pričakovati, da bo učinkovito, tudi prek sodišča, uveljavila svojo terjatev do tako povezane druge pravne osebe. Situacija je enaka kot v primeru 263. in 264. člena ZGD-1, ko obstoj odškodninske odgovornosti uprave oziroma poslovodje z ugotovitvijo škode lahko ugotovi šele nova uprava (oziroma novi poslovodja), ki šele takrat lahko učinkovito uveljavi povračilo škode od prejšnje uprave, s čimer zastaranje šele lahko začne teči.
So obstajali razlogi za zadržanje zastaranje, in to vse do začetka stečajnega postopka. Res ne OZ ne ZGD-1 v tistem času nista določala zadržanja zastaranja konkretno za primer, kot je obravnavani. Zato je tudi po oceni višjega sodišča primerna uporaba generalne klavzule iz 360. člena OZ o obstoju nepremagljivih ovir za sodno zahtevo za izpolnitev obveznosti, pri čemer so nepremagljive ovire lahko subjektivne (kot v obravnavani zadevi) ali objektivne narave. Kakršnakoli drugačna uporaba oziroma razlaga zakonskih določb bi bila v nasprotju z namenom instituta zastaranja, pa tudi z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ ter načelom dolžnosti izpolnitve obveznosti iz 9. člena OZ.