Dela, ki vplivajo na mehansko odpornost in stabilnost objekta ne spodijo v krog vzdrževanja objekta po 41. točki prvega odstavka 3. člena GZ in 9. členu Uredbe o razvrščanju objektov.
Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2021) člen 5. ZNB člen 39, 39/1, 39/1-4.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - odlok - napačna uporaba materialnega prava - ugotovitev nezakonitosti akta - ugotovitvena ustavna odločba - metode razlage predpisa - jezikovna razlaga - namenska razlaga
Zgolj dejstvo, da je morala tožnica omejiti svoj nabor izdelkov, ki jih je prodajala v določenem obdobju, po presoji sodišča še ne kaže na to, da ne gre za specializirano trgovino z otroškim programom. Ključno je, da je tožnica na dan nadzora, torej v času veljavnosti Odloka o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji, prodajala zgolj otroške artikle (ostalo blago, ki se je sicer nahajalo v prodajalni, ni bilo predmet prodaje) in je torej svoje poslovanje v celoti prilagodila „pogojem“ iz Odloka (prodajala je zgolj otroške artikle in ne tudi ostalega). Da bi bilo v prodajalnah prepovedano imeti (brez da bi bili na voljo za prodajo) katerekoli artikle, ki ne sodijo v „otroški program“, pa iz Odloka ne izhaja. Sodišče ugotavlja nezakonitost izpodbijane odločbe, saj sta tako prvostopenjski kot drugostopenjski upravni organ materialno pravo napačno uporabila in bi morala tožnico šteti kot „specializirano prodajalno z otroškim programom“ in je torej spadala pod izjeme iz 5. člena Odloka.
Omejenost odgovorov z največjim številom znakov in vnaprej določeno velikostjo pisave kaže na to, da vloge ni mogoče poljubno širiti. Omejitve so bile vnaprej znane in so veljale za vse prijavitelje, torej tudi za tožnika. Če bi toženec tožnika obravnaval drugače (mu npr. omogočil, da poda svoja pojasnila izven predpisanih obrazcev), bi s tem kršil Javni razpis in bi mu bilo mogoče ravno zaradi takega ravnanja očitati arbitrarnost in samovoljo pri ocenjevanju.
Ocenjevanje vlog, prispelih na Javni razpis, je v izključni pristojnosti strokovne komisije, ki jo sestavljajo strokovnjaki ustreznega področja, kar med strankama v tem upravnem sporu ni sporno. Sodišče tako presoja le, ali je ocena ustrezno utemeljena in ali so bila pri tem na podlagi dejanskega stanja, navedenega v vlogi, upoštevana vsa ključna dejstva, kot jih določa Javni razpis, ter ali so bila upoštevana merila - kriteriji iz Javnega razpisa ter pravila postopka.
ZUP člen 324. Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo) (1986) člen 234.
denacionalizacija - kršitev pravice do pritožbe - ustna obravnava
Sodišče sodi, da v obravnavani zadevi kršitev ni mogla vplivati na odločitev. Kot je bilo že pojasnjeno, namreč za tožnico niso sporna dejstva, katerim ugotavljanju je namenjena ustna obravnava, ampak uporaba predpisa. O uporabljeni pravni podlagi pa se je toženka pred izdajo izpodbijane odločbe lahko izrekla pisno. Med ugovore, ki zatrjujejo zmotno uporabo predpisa, sodi tudi tožničina trditev, da toženka ne bi smela slediti stališču Vrhovnega sodišča ampak bi morala od njega odstopiti. Navedeno ne drži. Po četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je namreč organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka
dohodnina - status rezidenta - začasno prebivališče - središče osebnih in ekonomskih interesov - dvojno rezidentstvo - rezidentstvo po konvenciji in po ZDoh-2 - pravnomočna odločitev - napačna uporaba materialnega prava
Status rezidenta po 6. členu ZDoh-2 ne omejuje posameznika pri uveljavljanju pravic po KIDO, tudi če se nanaša na zavezanca, ki še ni v položaju ugotovljenega statusa po KIDO, in da torej ni več omejitev, da se v okviru ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 ob ustreznih navedbah ne bi ugotavljali pogoji za nastop obravnavane zakonske fikcije in s tem za status v smislu ZDoh-2, kot je to veljalo pred zadevno spremembo zakona.
Poseg v pravnomočne odločbe je dopusten samo v primerih in po postopku, določenem z zakonom. To velja tudi za ugotovitveno odločbo o rezidentskem statusu, saj materialno pravnomočne postanejo tudi deklaratorne odločbe. Ker zakon ne dopušča posega v pravnomočno odločbo o rezidentskem statusu zaradi spremenjenih stališč o uporabi zakona, torej bodisi zaradi spremembe upravne sli sodne prakse glede relevantnih zakonskih določb, sodišče pritrjuje tožniku, da je napačno tudi stališče tožene stranke, da se lahko pravnomočno ugotovljeni rezidentski status določi drugače že v primeru spremenjenih stališč glede uporabe zakona.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - ekonomski razlog
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično tudi s slabimi pogoji za življenje in da njegovih izjav ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Pravilno je bilo ugotovljeno, da omenjene težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, v njegovih navedbah pa ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju vseh njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država.
Sodišče pojasnjuje, da je glede revščine v izvorni državi, na katero se tožnik sklicuje, Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
Sodišče ne pritrjuje tožbenim navedbam, da je tožnik uspel pojasniti, zakaj Maroko zanj osebno ni varna država. Res je sicer, da je tožnik navajal napete odnose v njegovi družini, vključno z grožnjami sorodnikov, vendar je hkrati povedal, da se na policijo ni obrnil, ker je menil, da mu ne bi pomagala.
ZDDPO-2 člen 12, 29. ZDoh-2 člen 90. ZDavP-2 člen 5, 10, 74, 74-7, 125, 125/1, 133 ,135.
davek od dohodkov pravnih oseb - davek na dodano vrednost (DDV) - dohodki iz delovnega razmerja - akontacija dohodnine - asignacijska pogodba - račun - prikrito izplačilo dobička - davčna osnova - nepriznani odhodki - zastaranje pravice do odmere davka - pravica do informacije - posredovanje podatkov - izjave prič - pomanjkljiva obrazložitev
Preden se napravi sklep o zastaranosti tožnikovih obveznosti, bi bilo treba ugotoviti, katero je relevantno pravo, ki mu je podvržena posamezna tožnikova obveznost (glede na to, da gre očitno za razmerja z mednarodnimi elementi), kdaj je posamezna obveznost zapadla in nato tudi kakšen je relevanten zastaralni rok po relevantnem pravu (za gospodarske in negospodarske obveznosti oz. morebiti kaj tretjega), šele na takšni podlagi pa bi nato bilo mogoče ugotoviti, ali so tožnikove predmetne obveznosti dejansko zastarane ali ne. Tega davčna organa nista ugotavljala.
Tožnik je odhodke po računih dobaviteljev A., D., C., B. in Č. iz obdobja 1999-2002 uveljavljal kot davčno priznane že za predmetna leta, odtlej pa jih je kot (neplačane) obveznosti imel evidentirane v bilanci stanja, v skupnem znesku 2.545.388,99 EUR tudi na 1. 1. 2007. Na kakšni podlagi in zakaj je toženka z izpodbijano odločbo tožniku prihodke nato za ta znesek povečala ravno v letu 2007, ne pa že v kakšnem od predhodnih let ali celo kasnejših let, iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Katera je tista navezna okoliščina, ki narekuje davčni učinek ravno v letu 2007, torej ni obrazloženo.
razlastitev - javna korist - nujnost in sorazmernost razlastitve
Sodišče pritrjuje tožnikom, da organ v postopku ni brez vsakega dvoma ugotovil in ocenil ter prepričljivo pojasnil, da obstaja javna korist, ki bi prevladala nad njihovo lastninsko pravico, torej resnična potreba po izboljšanju bivalnih razmer in kakovosti bivanja na tem območju, na način zagotovitve otroškega športnega igrišča, in s tem nujnost razlastitve sporne nepremičnine.
ZDavP-2 člen 68. ZDoh-2 člen 99, 99/1. ZDDPO-2 člen 16, 16/3, 16/4. ZUP člen 189.
davek od dobička iz kapitala - odsvojitev deleža gospodarske družbe - delitev kapitala iz skupnega premoženja - cenitev - primerljiva tržna cena ob odsvojitvi - zavrnitev dokaznega predloga
Ugotovitev davčnih organov, da nesporen obstoj zapadlih in neplačanih davčnih obveznosti iz davčnih obdobij pred odsvojitvijo, zgolj iz razloga, ker te obveznosti niso bile izkazane v bilanci stanja, ker je bila odmerna odločba izdana po odsvojitvi in ker davek zaradi stečaja ni bil plačan, ne vpliva na primerljivo tržno vrednost poslovnega deleža, je nelogična na prvi pogled in zato neprepričljiva. Obstoj dodatnih davčnih obveznosti družbe je namreč nesporen, glede na definicije primerljive tržne in knjigovodske vrednosti podjetja (poslovnega deleža), pa sodišče kot logičen ocenjuje zaključek, da obstoj obveznosti vpliva tudi na obe kategoriji vrednosti podjetja. Zato bi bilo treba takšno dokazno oceno navedb tožnice preveriti na podlagi pravil stroke ocenjevanja vrednosti podjetij, kar je tožnica z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca tudi predlagala.
EZ člen 374, 431, 432, 640, 640/1. Uredba Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije člen 2. ZDavP-2 člen 125, 125/1.
deklaracija za proizvodno napravo - električna energija - državna pomoč - začetek teka zastaranja - uporaba določb Zakona o davčnem postopku
V obravnavani zadevi ne gre za pogodbeni odnos med tožnikom in A., ampak za državno pomoč, ki je bila tožniku dodeljena s posamičnim upravnim aktom za pokritje stroškov proizvodnje električne energije. Kot izhaja iz 377. člena EZ-1, se izvajanje te podpore zagotovi iz javnih sredstev. Tožnik tako zmotno šteje, da je predmet Pogodbe njegova obveznost, da bo dobavljal električno energijo, ter obveznost A., da mu jo bo plačal. S pogodbo so zgolj podrobneje definirana razmerja med strankama v zvezi z izplačilom te državne pomoči.
Po presoji sodišča obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo ne more nastati šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora, ampak nastane že v trenutku, ko je bila neupravičena podpora izplačana. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do situacije, na katero opozarja tožnik, tj. da bi lahko toženka zahtevala vračilo preveč prejete podpore kadarkoli. V skrajnih primerih bi to lahko pomenilo, da do zastaranja sploh ne bi prišlo, kar bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti.
Pogodba je sklenjena, ko se stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah pogodbe, to pa je bilo v obravnavani zadevi dne 29. 9. 2020, ko se je tudi tožnica strinjala z nabavnimi pogoji trgovca o prodaji vozila in pogodbo s takimi pogoji podpisala. Namreč, kolikor bi bila pogodba z dne 29. 9. 2020 dejansko podpisana 1. 10. 2020, bi imela klavzule o komercialnih popustih, kot različica pogodbe z dne 1. 10. 2020. Ker pa je bila podpisana 29. 9. 2020, potrebe po tem ni bilo, saj so bili popusti vezani na datum 30. 9. 2020.
ZASP člen 105, 105/1, 106. ZKUASP člen 9, 9/1, 9/1-4, 7, 7/3.
avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorske pravice - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - razmerje med filmsko in predobstoječo glasbo - stranska udeležba
Med strankami ni sporno, da je tožnik imetnik pravice na glasbenih delih, ustvarjenih za nadaljevanko ... . Kabelska retransmisija teh avtorskih del, pa se po 4. točki prvega odstavka 9. člena ZKUASP obvezno kolektivno upravlja ne glede na to ali gre za izkoriščanje pravice iz 105. ali iz 106. člena ZKUASP. Glede na citirano določilo tretjega odstavka 7. člena ZKUASP zato tožnik ne more imeti pravnega interesa za sodelovanje v postopku, saj je njegovo sodelovanje izrecno izključeno s tem, ko je upravljanje te pravice po zakonu preneseno na kolektivno organizacijo. Slednje iz razloga, ker je primarna naloga kolektivnih organizacij olajšanje prometa z avtorskimi pravicami.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - kriteriji za odmero nadomestila - namembnost nepremičnine
Mestna občina Maribor je smela v okviru namembnosti glede na različen položaj nakupovalnih centrov s površino nad 1000 m2 od trgovinskih objektov s površino, manjšo od 1000 m2, razlikovati med navedenima skupinama, čeprav gre za istovrstno dejavnost, in ju tudi različno točkovno ovrednotiti.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjeten izgled za uspeh - nerazumna zadeve
Toženka je presodila, da je sklep, ki ga želi tožnica izpodbijati, tako očitno pravilen in zakonit, da nima razumnih možnosti za uspeh. Predhodno je tožnico v pozivu na dopolnitev prošnje za BPP izrecno opozorila, da bo zavrnila njeno prošnjo, če je ne bo dopolnila skladno z določno danimi napotili. Ker tožnica njenim napotilom ni sledila, je s stališča zakonske ureditve odločitev o zavrnitvi tožničine prošnje za BPP pravilna.
Ko ponudnik prejme izjavo o sprejemu ponudbe, je prodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojne upravne enote. Če je izjavo o sprejemu ponudbe podalo več predkupnih upravičencev, je pogojno sklenjenih več zavezovalnih pravnih poslov. Določila ponudbe o plačilu denarnega pologa ni mogoče razlagati tako, da so prodajalci z njo izključili pravilo ZKZ, da je pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena (že) s sprejemom ponudbe, in vzpostavili pravilo, da bo sklenjena šele pod (nadaljnjim) odložnim pogojem, da sprejemnik ponudbe plača nek del kupnine. Gre sicer za prodajni pogoj, ki ga ponudba lahko vsebuje, vendar pa se pri nakupu kmetijskega oziroma gozdnega zemljišča tak pogoj ne more nanašati na sklenitev pogodbe ampak na fazo njene izpolnitve.
ZFPPIPP člen 21, 21/1, 21/2, 390, 390/1, 408, 408/2. ZDavP-2 člen 3, 3/4.
davčna izvršba - osebni stečaj - prispevki za socialno varnost - odpust obveznosti - prednostna terjatev
ZFPPIPP v drugem odstavku 408. člena določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena tega zakona. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Citirana določba se nanaša na prispevke na splošno, saj zakon ne določa, da bi bile terjatve za plačilo prispevkov za zasebnike iz citirane določbe izvzete.
COVID-19 - poseg v človekove pravice - posamičen akt - ugotovitvena tožba - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Sklepi, s katerimi je ministrica za izobraževanje začasno odredila šolanje na daljavo, po svoji vsebini ne predstavljajo posamičnih aktov v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1, saj se omenjeni sklepi glede na svojo pravno naravo štejejo za predpise, torej za splošne in abstraktne pravne akte, zoper katere sodno varstvo ni zagotovljeno v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem RS.
Podobno splošen in abstrakten učinek ima tudi sklep ministrice za izobraževanje o podaljšanju jesenskih počitnic v šolskem letu.
Posamičnega akta pa tudi ne predstavlja dopis Inšpektorata RS za šolstvo in šport - okrožnica v zvezi z izvajanjem nadzora po Zakonu o nalezljivih boleznih. Navedeni dopis ne predstavlja posamičnega akta, saj z njim ni bilo oblastno odločeno o kakšni materialnopravno priznani pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov ali drugih subjektov, kar je pogoj, da je akt mogoče šteti za posamičen v smislu določb ZUS-1.
dostop do informacij javnega značaja - davčna tajnost - poslovna skrivnost
Upravna postopka sta bila že zaključena, zato dostop do informacij ne more škodovati njuni izvedbi, zahtevani dokumenti ne ustrezajo pogojem, da bi jih lahko obravnavali kot davčno tajnost, ker niso nosili oznake davčne tajnosti in jih prvostopenjski organ ni obdeloval za namene davčnega postopka, da bi na njihovi podlagi davčni organ odločil o davčni obveznosti, za poslovno skrivnost pa ne gre iz razlogov, ker so podatki po zakonu javni, če gre za podatke o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.
Dejstvo, da prvostopenjski organ v isti zadevi z isto številko po pravnomočnosti sklepa vodi tudi postopek nadzora izvršitve izdanega akta, ne pomeni, da je predhodni postopek ugotavljanja skladnosti delovanja kolektivnih organizacij z določbami ZKUASP še v teku in zato ni mogoče slediti prvostopenjskemu organu, da bi razkrivanje zahtevanega podatka škodovalo izvedbi konkretnega postopka. Tožena stranka je zavzela pravilno stališče, da dejstvo, da je prvostopenjski organ vodil tudi postopek izvršitve izrečenih ukrepov, ne pomeni, da je zaradi tega postopka treba zavrniti dostop do dokumentov tudi iz postopka ugotavljanja skladnosti delovanja kolektivne organizacije z določbami ZKUASP.
Drugostopenjski organ je pravilno ugotovil, da je subjektivni kriterij za določitev poslovne skrivnosti glede zahtevanih informacij sicer izpolnjen, vendar pa tretji odstavek 39. člena ZGD-1 določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev, pri obeh presojenih postopkih pa je prvostopenjski organ tožeči stranki naložil odpravo kršitev, zato predmetna sklepa ne moreta predstavljati poslovne skrivnosti v delih, v katerih gre za ugotovitve organa o kršitvah zakona ne glede na to, da je tožeča stranka tudi te ugotovitve označila kot poslovno skrivnost.
Do informacij javnega značaja je upravičen vsakdo in mu pri tem ni potrebno izkazovati niti pravnega interesa niti navajati razlogov, zakaj želi dostop do neke informacije.
Sodišče sicer meni, da je mogoče govoriti o davčni tajnosti, oziroma varovanju podatkov zaradi davčne tajnosti tudi pri organih, ki ne postopajo po določbah ZDavP-2, vendar le v primerih, ko je pri podatkih, ki naj bi bili davčna tajnost, nesporno izkazana povezanost med davčnim organom in drugim organom, kar pravilno navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo. Zahtevane informacije bi moral prvostopenjski organ kot davčno tajnost obravnavati, če bi te informacije obdeloval izključno z namenom, da bi davčni organ na njihovi podlagi odločil o davčni obveznosti. Če gre za identične dokumente, ki jih je za svoje namene kasneje potreboval tudi FURS, Urad za intelektualno lastnino pa jih je potreboval v druge namene, pa ni dolžnost tožene stranke, da bi pri FURS opravljala poizvedbo.
ZEN člen 26, 26/1, 27, 28, 28/1, 37, 37/1, 39, 39/1, 39/4, 39/5, 39/7. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
zemljiški kataster - meja - ureditev meje - postopek evidentiranja urejene meje - nestrinjanje s predlagano mejo - postopek za sodno ureditev meje - predlog za sodno ureditev meje - obrazložitev odločbe - obrazložitev izpodbijane odločbe - pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe - bistvena kršitev določb postopka
Iz rednega in zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska je razvidno, da se je med postopkom sicer spremenilo lastništvo obravnavane nepremičnine, vendar sprememba lastništva ne vpliva na odločitev v predmetni zadevi, saj sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve v času njene izdaje, torej na dan, ko je bila solastnica te nepremičnine tožnica. Glede na vsebino predloga za sodno ureditev meje, pa bi morala tožena stranka pojasniti, zakaj šteje, da ZKT 20088 med strankami ni sporna in zakaj šteje, da ta ZKT ni predmet urejanja meje v sodnem postopku (z drugimi besedami, se opredeliti do predloga za sodno ureditev meje po vsebini tega predloga). Ker tega tožena stranka ni pojasnila, njene odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka.
Denarno izplačilo, ki predstavlja med strankama dogovorjen način delitve njunega skupnega premoženja, po svoji naravi ne predstavlja novega premoženja, ki bi ga tožnik pridobil šele na podlagi sklenjene poravnave v smislu petega odstavka 48. člena ZBPP, in ki bi ga organ za BPP lahko upošteval pri povračilu sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči, saj gre le za spremembo oblike premoženja tožnika – iz nedenarne v denarno obliko.