Z izdajo dopolnilne odločbe se ne more in ne sme reševati (morebitna) napačna odločitev o načinu vračila podržavljenega premoženja.
Če delna odločba zaradi izostanka navedbe zavezanca za vrnitev v posest ni izvršljiva, to predstavlja ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.
Toženka ni ugotavljala dejstev o tem, kaj je oprostitev dejansko zajemala, temveč je o obsegu oprostitve zgolj sklepala iz okoliščine, da javnega vodovoda ni bilo. Sodišče meni, da je takšen zaključek preuranjen. Iz enotnega gradbenega dovoljenja namreč izhaja, da je bilo objekt mogoče priključiti na javno električno omrežje tako, da je oprostitev očitno lahko zajemala tudi omrežje, ki je že bilo. Potrebno je torej upoštevati vsebino sklepa sveta občine, če ta ne omenja izrecno vrste komunalne opreme, pa izhajati iz razloga, zaradi katerega je svet Občine Trebnje objekt oziroma investitorico oprostil plačila komunalnega prispevka.
okrajna volilna komisija - predsednik volilne komisije - sodniška funkcija - sodniška služba - prenehanje - mirovanje funkcije
Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da veljavni ZVDZ do tedaj predčasnega prenehanja funkcije v DVK sploh ni urejal in da se je torej s spremembo šele vzpostavila „jasna zakonska ureditev tega vprašanja“. Vzpostavila pa se je po navedbah v gradivu tako, da so omenjeni funkcionarji razrešeni, „če to sami zahtevajo ali če ne izpolnjujejo več formalnih pogojev za imenovanje na to funkcijo“. V obrazložitvi k 35. členu je poleg tega navedeno samo, da se med razrešitvene razloge „dodajajo razlogi neizpolnjevanja pogojev za imenovanje v volilno komisijo“. Pogoj za imenovanje predsednika okrajne volilne komisije pa je po določbah 34. člena ZVDZ status sodnika, kar pomeni, da ne vzdrži trditev DVK, po kateri naj bi s spremembo ZVDZ-C zakonodajalec imel specifičen namen omejiti izvajanje predsedniške funkcije v volilnih komisijah na sodnika, ki dejansko opravljajo sodniško službo, oziroma to vsaj iz zakonodajnega gradiva ne izhaja. S tem, ko se je upoštevalo dodelitev tožnice (kot vodje in s tem kot sodnice (!) na A. kot razlog za njeno razrešitev s položaja predsednice okrajne volilne komisije, zakon ni bil uporabljen pravilno.
akontacija dohodnine - predmet obdavčitve - drug dohodek
Za odločitev v konkretni zadevi je relevantno zlasti dejstvo, da tožnik z verodostojnimi listinami ni izkazal, da je predmetna finančna sredstva, ki jih je od tožnice prejel „za razvoj novih tujih trgov, ki jih bo za posojilodajalca (tožnico) opravil posojilojemalec (A.A.)“, kot to izhaja iz 1. člena posojilne pogodbe št. 019-OSTR dejansko porabil v zvezi z opravljanjem tožničine poslovne dejavnosti na tujih trgih, torej za poslovni namen tožnice, naveden v 1. členu posojilne pogodbe št. 019-OSTR.
komunalni prispevek - tožba v upravnem sporu - procesne predpostavke za vložitev tožbe - pravočasnost tožbe - izločitev uradne osebe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
V obravnavanem upravnem sporu je sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev odločitev procesne narave, in s tem sklepom ni bilo odločeno o glavni stvari, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu.
Izpodbijana odločba o odmeri komunalnega prispevka z dne 3. 11. 2016 v času vložitve tožbe, z dne 24. 11. 2017, še ni bila dokončna (tožnika sama navajata, da je odločitev v pritožbenem postopku). Torej, ker ni bila dokončna, sta tožnika zoper to odločbo vložila tožbo preuranjeno.
davek od dohodkov pravnih oseb - razpolaganje s poslovnim deležem - vodenje poslovnih knjig - simuliran (navidezni) pravni posel
Davčni organ in toženka glede navideznosti poslov (kot enega od materialnopravnih razlogov) ne podata konkretnih razlogov, ki bi jih sodišče glede na konkretne tožbene ugovore, kjer tožnik zatrjuje, da so pogodbe veljavno sklenjene in da je bila to resnično volja pogodbenih strank, moglo preizkusiti. Davčni organ ne pojasni, katera dejstva glede navideznosti poslov so relevantna ter jih ne poveže v smiselno celoto, iz katere bi izhajal zaključek o navideznosti predmetnih pogodb (po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2), ki se pri obdavčitvi ne upoštevajo. Glede navideznosti predmetnih pogodb sodišče ne more preizkusiti dokazne ocene davčnega organa glede ekonomske vsebine poslov, na podlagi katerih dejstev in okoliščin, naj bi stranki predmetnih pogodb ne imeli resnega namena prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina predmetnih pravnih poslov in da je bil njun namen zgolj zunanjemu svetu prikazati, da med njima učinkujeta predmetni pogodbi s tako vsebino, ki pa v njunem medsebojnem odnosu takšnega učinka predmetnih pogodb nista želeli. Davčni organ ni pojasnil vseh elementov za kvalifikacijo zlorabe predmetnih pogodb po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 in se na tej pravni podlagi izpodbijane odločitve ne da preizkusiti. Davčni organ ni pojasnil kakšna davčna obveznost bi nastala ob upoštevanju razmerjih, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov, kolikor gre za zlorabo drugih predpisov (četrti odstavek 74. člen ZDavP-2).
davčni inšpekcijski nadzor - davek na dodano vrednost - odbitek vstopnega DDV - pogoji za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega ddv - povezane družbe
Tožeča stranka ne prereka ugotovitev druge stopnje o povezanosti poslovnih dogodkov, ki so podrobno opisani na 20. in 21. strani odločbe, in o medsebojnem poznavanju ter povezanosti subjektov, ki v teh razmerjih nastopajo, iz česar nato pritožbeni organ in pred tem že organ prve stopnje izpelje utemeljen zaključek, da je bil opisani način poslovanja vzpostavljen zavestno ter da tožeča stranka ne bi sklepala takih poslov z osebami, s katerimi ne bi bila povezana. Prav tako ne ugovarja (dejanski) ugotovitvi o vsebini rubežnega zapisnika z dne 28. 7. 2011, iz katerega izhaja podatek o opremljenosti zarubljenih strojev in opreme z vidno oznako, da so zarubljene s strani davčnega organa, in na podlagi katere pritožbeni organ po presoji sodišča utemeljeno zavrne (zgolj) trditev tožeče stranke, da je opravila ogled kupljenih strojev in na ta način ravnala z ustrezno skrbnostjo pri nakupu opreme.
Prejeta darila in dohodki iz 32. člena ZDoh-2 se ne upoštevajo pri odmeri dohodnine z izpodbijano odločbo. V obrazložitvi pritožbeni organ z navajanjem zakonske podlage in načina obdavčitve daril ter (obdavčenih) dohodkov iz 32. člena ZDoh-2 zgolj pojasnjuje oziroma navaja razloge, iz katerih že omenjenih dohodkov ni bilo mogoče upoštevati pri izdaji izpodbijane odločbe.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetniku - obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči - nagrada za narok
V tretjem odstavku tar. št. 4102 ZOdvT je določeno, da v predhodnem postopku in na vsaki stopnji kazenskega postopka nastane nagrada za udeležbo na do treh narokih ali dejanjih v vsakem primeru le enkrat. To pomeni, da nagrada po tej tarifni številki nastane le enkrat, če se na primer odvetnik v predhodnem postopku udeleži treh preiskovalnih in drugih uradnih dejanj izven glavne obravnave. Iz prilog upravnega spisa izhaja, da v konkretnem primeru glavna obravnavna ni bila opravljena, ampak je bil opravljen predobravnavni narok in narok izrek kazenske sankcije. Glede na navedeno, se sodišče strinja s toženo stranko, da predobravnavnega naroka in naroka za izrek kazenske sankcije ni mogoče enačiti z glavno obravnavno.
Dejanska podlaga za odmero komunalnega prispevka po sedmem odstavku 79. člena ZPNačrt je le izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča. Na podlagi 2. točke 2. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka pomeni "izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo" gradnjo tiste vrste komunalne opreme, na katero dotlej lastnik ni mogel priključiti objekta oziroma mu ni bila omogočena njena uporaba. Iz obravnavane zadeve pa navedeno ne izhaja in je, kot izhaja iz navedb v tožbi (drugače tudi ni navedeno v odločbah), kljub pridobljenemu soglasju Javnega podjetja A., dejanska situacija v zvezi s komunalno opremo enaka kot pred pridobljenim soglasjem.
davek na dediščine in darila - davčna osnova - nastanek davčne obveznosti - svaštvo - pastorek
Predmet obdavčitve po prvem odstavku 2. člena ZDDD je premoženje, ki ga fizična oseba prejme od fizične ali pravne osebe kot dediščino ali darilo in se ne šteje za dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino. Predmet obdavčitve z davkom na dediščino je praviloma vsakršna dediščina, razen tiste, ki je na podlagi 9. člena ZDDD izrecno oproščena plačila tega davka. Med drugim je plačila davka na dediščino oproščena dediščina, ki jo prejme dedič prvega dednega reda ter z njimi izenačeni: zet, snaha, pastorek in dedič, ki je živel z zapustnikom v registrirani istospolni partnerski skupnosti. Izven navedenih kategorij zavezancev oprostitve po 9. členu ZDDD ni mogoče priznati niti ni mogoče teh kategorij širiti, saj gre za oprostitev plačila davka in s tem za določbo, ki zahteva restriktivno (zožujočo) razlago. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi X Ips 572/2006 z dne 21. 1. 2010 zavzelo stališče, da ZDDD kot specialni predpis določa subjekte, ki so oproščeni plačila davka na dediščino (prvi dedni red) in navaja zavezance, ki so z zavezanci prvega dednega reda (zakonec in otroci) izenačeni (med drugim tudi pastorek), vendar te določbe ni mogoče širiti z uporabo določb ZZZDR ali ZD. Pri svaštvu gre za (dejansko) razmerje, ki nastane s sklenitvijo zakonske zveze med enim zakoncem in krvnim sorodnikom drugega zakonca in je vezano na obstoj zakonske skupnosti. V primeru prenehanja zakonske skupnosti, tudi svaštvo preneha. S smrtjo enega izmed zakoncev preneha zakonska zveza in s tem tudi svaštvo med preživelim zakoncem in sorodniki zakonca, ki je umrl.Tožnici od smrti biološkega očeta dalje pa tudi po presoji sodišča v razmerju do zapustnice ni več mogoče priznati položaja pastorke, ki ga uveljavlja v predmetnem postopku in tudi v tožbi. Z njegovo smrtjo je zakonska zveza prenehala, prenehalo pa je tudi razmerje svaštva. V razmerju do zapustnice v času dedovanja (prenosa premoženja oziroma v času nastanka davčne obveznosti) tožnica ni bila več pastorka zapustnice. ZD pastorkov ne opredeljuje kot zakonitih dedičev, dedujejo pa lahko oporočno, kot je to bilo tudi v obravnavanem primeru. Tožnice, ki nima več položaja pastorke, ni mogoče uvrstiti med izjeme, navedene v določbi 9. člena ZDDD.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - družinske in zasebne težave
Tožena stranka je na podlagi tožnikovih izjav pravilno ugotovila, da je za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji podan razlog po 1. alineji 52. člena ZMZ-1. Razlogi, s katerimi je tožnik utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito, namreč niso takšni, da bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je v svoji vlogi navedel, da je zapustil Maroko zaradi družinskih težav, ki so se začele leta 2014. Pri opisanih dogodkih gre za družinske razmere, le-te pa niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Institut priznanja mednarodne zaščite ni namenjen reševanju družinskih stisk, ampak izključno težavam, ki so jih prosilci imeli v svoji državi zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe
Tožniku z izpodbijano odločbo sicer (še) ni bilo naloženo, da mora zapustiti Republiko Slovenijo, naloženo pa mu je bilo, da vrne listino - dovoljenje za stalno prebivanje, kar bi posledično pomenilo, da biva v Republiki Sloveniji nezakonito. Sicer do dokončne odločitve o prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje tujec sme ostati v državi, z izdajo začasne odredbe (če so seveda za to izpolnjeni pogoji po 32. členu ZUS-1) pa se to obdobje raztegne do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, saj je učinkovanje izpodbijane odločbe in izvršitev odločitve, izdane na podlagi petega odstavka 58. člena ZTuj-2 o vrnitvi dovoljenja za prebivanje, odložena.
ZUS-1 člen 3, 31, 31/2, 36, 36/1, 36/1-2, 36/1-4, 36/2.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - nepopolna tožba - odprava pomanjkljivosti tožbe - navedba akta, ki se izpodbija s tožbo - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Tožnik je svoje vloge izrecno opredelil kot tožbo, vendar pa ni jasno in določno navedel, kateri akt oziroma akte izpodbija s tožbo. V primeru takšne pomanjkljivosti tožbe je slednjo že na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 treba zavreči. Glede na to, da je tožnik v vlogi z dne 23. 12. 2017 navedel, da ne more sprejeti odločbe Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 324/2017 z dne 25. 8. 2017, in ob tem navedeno odločbo tudi predložil, pa sodišče dodaja, da je tožba zoper navedeno odločbo vložena prepozno in da se takšna tožba po zakonu mora zavreči.
Tudi ko tožnik v svoji zadnji vlogi navaja, da s tožbo izpodbija vse odločbe koprskega sodišča (sodnice B.B.) o izbrisu, je takšna opredelitev izpodbijanega akta oziroma aktov premalo določna za nadaljnje obravnavanje tožbe. Pa tudi sicer je treba povedati, da po določbi 3. člena ZUS-1 tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, niso upravni akti.
ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/1, 237/1-7. Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (2003) člen 4. Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (2013) člen 6.
gradbeno dovoljenje - ukrep gradbenega inšpektorja - enostavni objekti - upravni postopek - obrazložitev odločbe
Tožeča stranka od začetka upravnega postopka dalje zatrjuje, da je sporni objekt kozolec, stoječ na kmetijskem zemljišču, vendar pa se do tega niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista opredelila, pač pa le navajala, da je objekt nadstrešnica. Poleg tega niti iz izpodbijane odločbe niti iz upravnega spisa ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kdaj je bil sporni objekt postavljen. To vodi do zaključka, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja glede vrste objekta in časa njegove postavitve ni raziskala, posledično pa ni pojasnila ali je treba za razvrstitev in presojo spornega objekta uporabiti določbe Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči ali Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Oba predpisa namreč urejata tako nadstrešnice kot tudi kozolce, le da so pogoji za njihovo postavitev v teh dveh predpisih različni. Ker teh dejstev tožena stranka ni raziskala, tudi ni mogoče presoditi ali je sporna gradnja nelegalna gradnja in ali je izpodbijana odločitev utemeljena.
Zato sodišče zaključuje, da obrazložitvi tako prvostopenjske kot tudi drugostopenjske odločbe ne sledita zahtevam prvega odstavka 214. člena ZUP, kar pomeni, da odločitve tožene stranke zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti in je to bistvena kršitev določb upravnega postopka.
ZSS člen 26, 31, 31/1, 32. ZDT-1 člen 37. ZUP člen 9, 35, 40, 146, 213, 214, 237, 237/2, 237/2-6, 237/2-7.
državni tožilec - ocena tožilske službe - napredovanje državnega tožilca - pogoji za napredovanje - načelo zaslišanja strank - izločitev uradne osebe - izrek odločbe - obrazložitev odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka
V obravnavani zadevi je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka, saj je pri odločanju sodelovala oseba, ki je izpodbijani akt izdala v svojstvu predsednika DTS, četudi bi moral biti izločen iz odločanja v predmetni zadevi, ker je že predhodno med tekom ocenjevalnega obdobja v svojstvu bodisi izvedenca bodisi strokovne kvalificirane priče v smislu 1. točke 1. odstavka 35. člena ZUP izdal lastnoročno podpisani Zapisnik o strokovnem pregledu dela okrožne državne tožilke.
Iz izreka izpodbijanega sklepa pod točko 2 izhaja, da se zavrne predlog za redno napredovanje tožnice v 51. plačni razred, medtem ko iz njene obrazložitve jasno izhaja, da je tožnica dejansko že napredovala v 51. plačni razred z dnem 1. 1. 2015 in je tudi pridobila pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom; to pa je v direktnem nasprotju z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa tožene stranke, ki sama tega protislovja ni ugotovila, izhajajoč iz svojega zmotnega stališča o absolutni vezanosti na predlagateljev predlog za napredovanje tožilca v plačnem razredu, ki nima opore v določilih ZUP.
ZTuj-2 člen 124, 124/1, 124/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - združitev družine - pravica do družinskega življenja - pravica do stikov - pravnomočna kazenska obsodilna sodba
Tožena stranka bi morala na podlagi načela materialne resnice ugotoviti resnično dejansko stanje (8. člen ZUP) in v ta namen dati možnost tožeči stranki, da se ne le pisno izjasni o ugotovitvah v postopku, ampak bi morala tožnika tudi zaslišati in ugotoviti vse relevantne okoliščine uresničevanja njegovega družinskega življenja.V konkretnem primeru je povsem prezrla okoliščine, ki jih je treba v zvezi z 8. členom EKČP ugotavljati v upravnem postopku, zaradi česar je zmotno uporabila materialno pravo.
davek od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - davčna napoved - samoprijava - prekluzivni materialni rok
Jezikovna razlaga določbe 63. člena ZDavP-2 ne vodi do sklepa, da se davčna napoved, vložena na podlagi samoprijave, vsebinsko v čemer koli razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi. Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Navedeno izhaja tudi iz sistematične, zgodovinske in teleološke razlage 63. člena ZDavP-2. Samoprijava je posebna pravna možnost, ki jo zakon nudi davčnemu zavezancu, ki davčne napovedi ni oddal pravočasno. Gre za poseben institut, ki predstavlja odstop od splošnih pravil o pravočasnosti vlog, zato v zvezi s tem institutom niso uporabljive zakonske določbe o rokih in procesnih omejitvah, ki se nanašajo na pravočasno vložene vloge. Namen samoprijave, je v tem, da se davčne zavezance spodbudi k samoiniciativni sanaciji zamude roka za oddajo davčne napovedi oziroma k odpravi kasneje ugotovljenih nepravilnosti v sicer pravočasno vloženi davčni napovedi. Če bi zakonodajalec ob tem, ko je uredil možnost vlaganja davčne napovedi za odmero dohodnine na podlagi samoprijave želel uvesti tudi kriterij pravočasnosti davčne napovedi kot dodatni kriterij razlikovanja med davčnimi zavezanci pri izračunu njihove davčne osnove za odmero dohodnine, bi skladno z načelom jasnosti in določnosti predpisov navedeno v zakonu eksplicitno in jasno tudi navedel.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - dozidava objekta - enostavni objekti - nelegalna gradnja
V obravnavanem primeru tožnika z izvedeno gradnjo nista postavila enostavnega objekta, pač pa sta že obstoječi objekt nadvišala in to nad kletjo. Njuna nadzidava ni povezana s tlemi, pač pa je vpeta v že obstoječo ploščo kleti, kar pomeni, da take gradnje ne gre šteti za objekt v smislu ZGO-1, pač pa za nadzidavo že obstoječega objekta. Po določbi 7.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je namreč gradnja novega objekta izvedba del, s katerimi se zgradi nov objekt, oziroma se objekt dozida ali nadzida (kar velja za sporno gradnjo) in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled. Temeljni pogoj, da se določen objekt opredeli kot enostavni objekt torej ni le v njegovi površini, tako kot to menita tožnika, pač pa tudi, da je tak objekt samostojno povezan s tlemi, kar pa sporna gradnja nedvomno ni, saj sta tožnika to gradnjo postavila na že prej zgrajeno klet, oziroma njeno ploščo v nivoju pritličja.
Taka gradnja, torej nadzidava, je po določbah ZGO-1 dopustna le, kolikor investitor pred pričetkom gradnje pridobi gradbeno dovoljenje. Tožnika gradbenega dovoljenja nista pridobila in zato sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno presodila, da je njuna gradnja nelegalna gradnja.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - davčna osnova - obdavčitev obresti - načelo enakosti
Dohodki iz kapitala (tudi obresti od denarnih depozitov) se ne vštevajo v letno davčno osnovo. Zato sodišče soglaša z utemeljitvijo tožene stranke, da se splošna davčna olajšava ne priznava davčnemu zavezancu, ki se mu odmerja dohodnina od denarnih depozitov, kot to velja za tožnika. Z drugimi besedami, ureditev obračuna dohodnine od obresti je drugačna od ureditve odmere dohodnine od letne davčne osnove po 109. členu ZDoh-2.
Ustavno načelo enakosti od zakonodajalca zahteva, da se dvoje življenjskih področij, dejanskih stanov ali oseb, ki so med seboj v pretežni meri enake, tudi ureja enako in če so različne, ureja različno. Tožnik meni, da je bilo to načelo kršeno s tem, da zakonodajalec pri odmeri dohodnine od obresti ni predvidel upoštevanja splošne davčne olajšave, da pa jo je predvidel pri odmeri dohodnine od letne davčne osnove. Sodišče meni, da taka (različna) ureditev ne pomeni, da bi bil tožnik diskriminiran, pač pa da je zakonodajalec dva različna položaja uredil različno, kar je ustavno dopustno.