Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida člen 15, 15/1, 16, 16/5.
okoljska dajatev - obračun okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva - inšpekcijski nadzor - pogoji za oprostitev plačila okoljske dajatve
Prvostopenjski organ je tožniku naložil plačilo okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida v zrak pri izgorevanju goriva ali drugih gorljivih organskih snovi in z emisijo drugih toplogrednih plinov. Podlaga za naložitev navedene dajatve je ugotovitev, da tožnik v spornem obdobju ni imel dovoljenja za oproščenega proizvajalca (OP) po 15. členu Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je tožnik pred in po tem datumu imel dovoljenje za OP. V zadevi pa ni sporno, da je imel tožnik (oz. njegov pravni prednik) ves čas kot upravljavec za obratovanje naprav dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov po predpisih o varstvu okolja (prvi odstavek 15. člena Uredbe). Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je prvostopenjski organ zaključil, da niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila okoljske dajatve, ker ni izpolnjen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 11. člena Uredbe. Ker iz dejanskega stanja izhaja, da tožnik v spornem obdobju ni imel dovoljenja za OP, je po presoji sodišča prvostopenjski organ utemeljeno zaključil, da niso podani pogoji za oprostitev plačila okoljske dajatve.
sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje nove tehnološke opreme - javni razpis - razpisna merila - dopolnitev vloge
Merila javnega razpisa so bila transparentna. Pogoji za pridobitev točk pri posameznih merilih (tudi pri spornem merilu 6) so določno navedeni, tako da je po presoji sodišča na podlagi tega merila ocenitev vloge tožeče stranke v skladu s pogoji razpisa.
Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka pozvati tožečo stranko na dopolnitev vloge, kolikor bi menila, da priložena pogodba ne zadostuje merilom iz razpisne dokumentacije. V postopku javnega razpisa gre za postopek, kjer se določila ZUP, ki se nanašajo na dopolnitev vlog, uporabljajo zgolj subsidiarno. V javnem razpisu je pod točko 12 določeno, da sklad lahko od prijavitelja zahteva dodatno dokumentacijo. Vloge, ki ne izpolnjujejo pogojev iz razpisne dokumentacije, se kot neustrezne zavrnejo. Poziv k predložitvi dodatne dokumentacije se torej nanaša na primere nepopolne (manjkajoče) dokumentacije, za kar pa ne gre v tem primeru. Tožeča stranka je namreč predložila popolno vlogo z vso dokumentacijo in pogodbami in je s tem zadostila pogojem za nadaljnjo, vsebinsko oceno vloge. Tako tožena stranka ni imela pravne podlage da bi tožečo stranko pozvala k dopolnitvi vloge z ustrezno prodajno pogodbo.
ZSPJS člen 3, 3a, 43b. ZSPJS-S člen 1, 7. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
sistem plač v javnem sektorju - zapisnik inšpektorata za javni sektor - upravni spor - pravni interes - zavrženje tožbe
Po presoji sodišča tožeča stranka pravnega interesa za upravni spor, ki ga zatrjuje v tožbi in pripravljalni vlogi, ne izkazuje. Sklicevanja na slabo delovno klimo med zaposlenimi ter izražanja interesa nasploh, da se dejansko stanje pravilno ugotovi, pri ugotavljanju pravnega interesa za tožbo ni mogoče upoštevati, saj ne gre za okoliščine, ki bi vplivale na pravni položaj tožeče stranke. Ker so ukrepi po zapisniku izvršeni v celoti, tožeči stranki oziroma njeni odgovorni osebi tudi sankcije za prekršek več ne grozijo. Vprašanje materialnih posledic začetih sodnih postopkov pa ostaja odprto in neizkazano, saj jih tožeča stranka v svojih vlogah ni konkretno navedla. Še zlasti pa ostaja vprašanje posledic odprto zato, ker je med sodnim postopkom začela veljati sprememba zakona (ZSPJS-S), s katero so povsem drugače (bistveno ugodneje za delavce) urejena sporna razmerja (postopki za vračilo preveč izplačanih plač), tako tista pri delodajalcih, kot tudi postopki, ki se vodijo pred sodišči. Z ZSPJS-S se spreminjajo tudi določbe glede načina dela inšpektorja ter zoper zapisnik uvaja ugovor. S tem se zoper zapisnik uvaja pravno varstvo, ki ga tožeča stranka zahteva v tožbi in ki ga je v konkretnem primeru zoper izpodbijani po prehodnih določbah zakona tudi lahko uveljavila. Glede na povedano je sodišče presodilo, da tožeča stranka pravne koristi, ki bi jo dosegla s tožbo, ne izkazuje in je zato tožbo zavrglo.
vračilo davka - davek od dohodkov pravnih oseb - davčni odtegljaj - davčni obračun - podlaga za vračilo davka
Med strankama ostaja sporno, ali je tožnik upravičen do vrnitve preveč plačanega davčnega odtegljaja iz davčnega obračuna na podlagi podane zahteve. Vračilo davka ureja 97. člen ZDavP-2. Določa, da se v primeru, če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, ta po uradni dolžnosti od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve davčnega obračuna vrne. Drugi odstavek 97. člena ZDavP-2 se navezuje na 54. člen ZDavP-2, ki predpisuje, da je davčnim zavezancem, ki pozneje ugotovijo, da so v davčnem obračunu izkazali previsoko obveznost glede na obveznost, ki so jo bili dolžni izkazati na podlagi zakona o obdavčenju, dana možnost, da v enoletnem roku vložijo popravljen davčni obračun. V tem primeru so upravičeni do vračila davka, v kolikor je do njega prišlo. Ni sporno, da se tožnik po omenjenem zakonskem določilu ni ravnal in popravljenega davčnega obračuna ne v roku, ne kasneje, davčnemu organu ni predložil.
Sodišče pripominja, da se občasno v praksi izvaja analogna uporaba določb ZDavP-2 o vračanju davka, po katerih se v primeru davčnih zavezancev, če dajo takšno pobudo (kar pa pri tožniku ni bil slučaj), lahko uradoma omogoča preveritev pravilnosti davčnega obračuna, ki formalno gledano ne izkazuje preplačila in s tem podlage za vračilo davka, z uvedbo inšpekcijskega nadzora. V primeru ugotovljenih nepravilnosti se ta konča z odločbo kot podlago za morebitno vrnitev davka. Ker se preverjajo vse postavke davčnega obračuna, pa je možna tudi dodatna naložitev davkov.
98. člen ZDavP-2 določa vračilo davka v posebnih primerih, med katere pa vračilo davka na podlagi preveč plačanega davka po davčnem obračunu ni zajeto.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnin v naravi - zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi - pridobitev lastninske pravice po ZSKZ
Določba prvega odstavka 16.a člena ZSKZ predstavlja pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 1828/77 na podlagi samega zakona (pred tem enako peti odstavek 57. člena ZJS in tretji odstavek 55. člena ZJS-1) ter da ne volja ne ravnanje pridobitelja na nastanek lastninske pravice tako ne vplivata in da za pridobitev lastninske pravice tudi vpis v zemljiško knjigo nima konstitutivnega pomena, saj šteje lastninska pravica za pridobljeno z uveljavitvijo zakona.
Glede nepremičnine s parc. št. 1828/77, ki jo je družba F. d.d. v postopku lastninskega preoblikovanja prenesla v last Republike Slovenije ter je po ZSKZ prešla v upravljanje tožnika, na podlagi 16.a člena tega zakona šteje za njeno zakonito lastnico Občina B. Kot tako pa jo je šteti za zavezanko za vrnitev nepremičnine.
davčni dolg izbrisane gospodarske družbe - davčna izvršba - izpodbijanje izvršilnega naslova
Tožnik tudi v upravnem sporu vztraja, da se ne strinja z izdanima odločbama o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki sta bili podlaga za izdajo sklepa o izvršbi. V postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, zato omenjeni tožbeni ugovori niso relevantni.
razlastitev - pogoji za razlastitev - javna korist - nujnost razlastitve - rok za začetek izvajanja del
Namen zakonodajalca je bil, da pod nedoločen pravni pojem „nujnosti razlastitve za dosego javne koristi“ zajame ugotavljanje oziroma ocenjevanje, ali je v primeru ugotovljene javne koristi razlastitev za uresničenje predvidene prostorske ureditve primeren in nujno potreben ukrep, tako da te prostorske ureditve brez razlastitve ali z blažjim ukrepom ni mogoče doseči. Kar pomeni, da je treba ugotoviti oziroma oceniti, ali je za uresničitev predvidene prostorske ureditve na določeni nepremičnini (sploh) treba odvzeti lastninsko pravico oziroma ali je mogoč po naravi blažji poseg. Gre za oceno, ali je odvzem lastninske pravice razlastitvenemu zavezancu na določeni nepremičnini, da se uresniči razlastitveni namen, predviden v prostorskem aktu, primeren in nujen ukrep, z namenom, da se preizkusi, ali ne gre za čezmeren poseg, in ne, kot zagovarja tožnik, za vprašanje dopustnosti odvzema lastninske pravice razlastitvenemu zavezancu na tej nepremičnini, če razlastitveni upravičenec odvzema lastninske pravice na tej nepremičnini ne odškoduje s prenosom lastninske pravice na razlastitvenega zavezanca na drugi nepremičnini.
Organ je v izpodbijani odločbi določil, da je rok za začetek izvajanja del dve leti po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja. S tako določenim rokom za začetek del pa je ne le zanikan obstoj elementa nujnosti, čeprav je postopek voden kot nujni (104. člen ZUreP-1), pač pa je rok tudi nedoločen, vezan na bodoče negotovo dejstvo, čeprav bi tako ne mogel biti določen, saj je na ta rok vezana pravica razlaščenca, da zahteva vrnitev nepremičnine, če preneha razlastitveni namen, ker tako izhaja iz ravnanja razlastitvenega upravičenca in ki je v zakonu urejena zaradi zadostitve načelu sorazmernosti.
Konvencija med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja člen 6, 6/1, 6/3. ZDavP-2 člen 284a. ZDoh-2 člen 75, 75/1, 77, 77/1.
dohodnina - akontacija dohodnine - oddajanje premoženja v najem - premoženje v ZDA - dvojno obdavčenje
Davčni organ je imel veljavno pravno podlago, da je tožnici odmeril akontacijo dohodnine od dohodka, doseženega z oddajanjem premoženja v najem v ZDA.
ZDoh-2 člen 15, 18, 18-6, 105. ZDavP-2 člen 267, 271.
dohodnina - odmera dohodnine - drugi dohodki - prevzem obveznosti - poravnava obveznosti pravni osebi z umetniško sliko - davčna olajšava - olajšava za vzdrževanega družinskega člana
V zadevi je sporna poravnava obveznosti pravni osebi z umetniško sliko, ki pa je tožnik tudi po presoji sodišča ni uspel na verodostojen način dokazati. Predvsem ni dokazal, da je bil lastnik slike priznanega avtorja v vrednosti iz pogodbe oziroma sporazuma (205.000,00 EUR). Obenem pa iz poslovnih knjig pravne osebe izhaja, da je družba obveznost do tožnika (kot direktorja in družbenika) zaprla. To pa pomeni, da tožnik obveznosti do družbe ni poravnal in da je na ta način prejel druge dohodke, ki so obdavčeni po določbah ZDoh-2.
Že drugostopenjski organ je pravilno in skladno z zakonom tožniku pojasnil, zakaj ni upravičen do olajšave za vzdrževanega družinskega člana, ki jo je uveljavljal v pritožbi zoper odmerno odločbo: ker ni vložil davčne napovedi in ker je zato, glede na na materialnopravno naravo roka za uveljavljanje olajšave, pri njenem uveljavljanju prekludiran.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni razpis - poziv k predložitvi dokumentacije - neskladje med vlogo in dokumentacijo - zavrženje vloge
Tožeča stranka je bila že v prvotno izvedenem postopku pozvana k predložitvi dokumentacije, navedene v poglavju 6.3 javnega razpisa, kar je tožeča stranka izpolnila, vendar ne popolno. Glede na to, da pristojni organ, ki odloča o dodeljevanju sredstev na podlagi javnih razpisov, pri odločanju, na podlagi drugega odstavka 3. člena ZUP, upošteva subsidiarno uporabo teh pravil, je bila odločitev o zavrženju vloge tožeče stranke pravilna.
Vračilo prejete BPP je po določbah 48. člena ZBPP vezano na pridobitev premoženja ali dohodkov na podlagi pravnomočne sodne odločbe, izdane v zadevi, za katero je bila BPP dodeljena. Pri tem od upravičenca do BPP ni dopustno terjati več, kot je v postopku dejansko dobil.
omejitev gibanja - pogoji za omejitev gibanja tujcu - razveljavitev klavzule pravnomočnosti - prosilec za azil
Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da je tožnik tujec, ki se tu nezakonito nahaja brez dovoljenja za prebivanje po tem, ko je bila zavrnjena njegova prošnja za mednarodno zaščito z odločbo, ki pa ni postala pravnomočna in izvršljiva. Med listinami upravnega spisa se nahaja sklep Upravnega sodišča RS št. I U 1390/2014-13 z dne 21. 11. 2014, s katerim je sodišče z izrekom pod točko 1 ugodilo predlogu tožnika za vrnitev v prejšnje stanje in z izrekom pod točko 2 razveljavilo klavzulo o pravnomočnosti sodbe št. I U 1390/2014-7 z dne 15. 10. 2014, zoper katero je bila vložena tožnikova pritožba, za katero se je naknadno, to je po izdaji uvodoma navedene izpodbijane odločbe izkazalo, da je pravočasno vložena. Ker ima tožnik status prosilca za azil in ne more biti še v postopku odstranitve, mu tudi ne more biti izrečen ukrep odvzema svobode po ZTuj-2.