davčni dolg - odpis davčnega dolga - pogoji za odpis - finančni pogoj
Odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog davčnega dolga predstavljajo izjemo od siceršnje, z zakonom predpisane obveznosti davčnega zavezanca, da poravna davčni dolg v predpisani višini in v predpisanih rokih. Zato morajo biti pogoji, ki so predpisani za uveljavljanje davčne ugodnosti, v celoti in dosledno izpolnjeni ter kot takšni zavezujejo tako davčnega zavezanca kot davčni organ, ki odloča v konkretnem primeru o odlogu oziroma o obročnem plačilu davka. Gre torej za davčno dobroto in ne za pridobljeno (socialno) pravico.
davčni dolg izbrisane gospodarske družbe - davčna izvršba - izpodbijanje izvršilnega naslova
Tožnik tudi v upravnem sporu vztraja, da se ne strinja z izdanima odločbama o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki sta bili podlaga za izdajo sklepa o izvršbi. V postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, zato omenjeni tožbeni ugovori niso relevantni.
vračilo davka - davek od dohodkov pravnih oseb - davčni odtegljaj - davčni obračun - podlaga za vračilo davka
Med strankama ostaja sporno, ali je tožnik upravičen do vrnitve preveč plačanega davčnega odtegljaja iz davčnega obračuna na podlagi podane zahteve. Vračilo davka ureja 97. člen ZDavP-2. Določa, da se v primeru, če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, ta po uradni dolžnosti od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve davčnega obračuna vrne. Drugi odstavek 97. člena ZDavP-2 se navezuje na 54. člen ZDavP-2, ki predpisuje, da je davčnim zavezancem, ki pozneje ugotovijo, da so v davčnem obračunu izkazali previsoko obveznost glede na obveznost, ki so jo bili dolžni izkazati na podlagi zakona o obdavčenju, dana možnost, da v enoletnem roku vložijo popravljen davčni obračun. V tem primeru so upravičeni do vračila davka, v kolikor je do njega prišlo. Ni sporno, da se tožnik po omenjenem zakonskem določilu ni ravnal in popravljenega davčnega obračuna ne v roku, ne kasneje, davčnemu organu ni predložil.
Sodišče pripominja, da se občasno v praksi izvaja analogna uporaba določb ZDavP-2 o vračanju davka, po katerih se v primeru davčnih zavezancev, če dajo takšno pobudo (kar pa pri tožniku ni bil slučaj), lahko uradoma omogoča preveritev pravilnosti davčnega obračuna, ki formalno gledano ne izkazuje preplačila in s tem podlage za vračilo davka, z uvedbo inšpekcijskega nadzora. V primeru ugotovljenih nepravilnosti se ta konča z odločbo kot podlago za morebitno vrnitev davka. Ker se preverjajo vse postavke davčnega obračuna, pa je možna tudi dodatna naložitev davkov.
98. člen ZDavP-2 določa vračilo davka v posebnih primerih, med katere pa vračilo davka na podlagi preveč plačanega davka po davčnem obračunu ni zajeto.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - stavbno zemljišče - čas pridobitve kapitala
Izpodbijana odločba temelji na zmotni ugotovitvi, da je bila predmet odsvojitve nepremičnina, pridobljena z graditvijo, in posledično na nepravilni uporabi 101. člena ZDoh-2 o času pridobitve kapitala.
odmera davka v posebnih primerih - terjatev davčnega zavezanca - posojilna pogodba - zakrivanje dejanskega izvora nakazanih sredstev
Tožbena trditev, da potek poslovnih dogodkov, ki ga ugotavlja davčni organ, nima ekonomskega smisla, le dodatno potrjuje ugotovitev, da je šlo pri sklenjenih posojilnih pogodbah za zakrivanje dejanskega izvora nakazanih sredstev. Davčni organ obrazloženo zavrne tudi tožnikovo navedbo, da ni imel zadostnih denarnih sredstev za financiranje posojila, ki mu je očitano; v delu obrazložitve, ki jo navaja tožnik, pa le dodaja, da terjatev tožnika izhaja iz navedenih pogodb, potrjujeta pa jo tudi oba kasnejša direktorja obeh družb, čemur ni mogoče očitati nelogičnosti. Kot nedvoumno izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe, je bil denar družbi nakazan kot posojilo. Ko gre za posojilo, o prihodku pravne osebe ni mogoče govoriti, ob vračilu posojila pa tudi ne o obdavčljivem dohodku posojilodajalca.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnin v naravi - zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi - pridobitev lastninske pravice po ZSKZ
Določba prvega odstavka 16.a člena ZSKZ predstavlja pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 1828/77 na podlagi samega zakona (pred tem enako peti odstavek 57. člena ZJS in tretji odstavek 55. člena ZJS-1) ter da ne volja ne ravnanje pridobitelja na nastanek lastninske pravice tako ne vplivata in da za pridobitev lastninske pravice tudi vpis v zemljiško knjigo nima konstitutivnega pomena, saj šteje lastninska pravica za pridobljeno z uveljavitvijo zakona.
Glede nepremičnine s parc. št. 1828/77, ki jo je družba F. d.d. v postopku lastninskega preoblikovanja prenesla v last Republike Slovenije ter je po ZSKZ prešla v upravljanje tožnika, na podlagi 16.a člena tega zakona šteje za njeno zakonito lastnico Občina B. Kot tako pa jo je šteti za zavezanko za vrnitev nepremičnine.
razlastitev - pogoji za razlastitev - javna korist - nujnost razlastitve - rok za začetek izvajanja del
Namen zakonodajalca je bil, da pod nedoločen pravni pojem „nujnosti razlastitve za dosego javne koristi“ zajame ugotavljanje oziroma ocenjevanje, ali je v primeru ugotovljene javne koristi razlastitev za uresničenje predvidene prostorske ureditve primeren in nujno potreben ukrep, tako da te prostorske ureditve brez razlastitve ali z blažjim ukrepom ni mogoče doseči. Kar pomeni, da je treba ugotoviti oziroma oceniti, ali je za uresničitev predvidene prostorske ureditve na določeni nepremičnini (sploh) treba odvzeti lastninsko pravico oziroma ali je mogoč po naravi blažji poseg. Gre za oceno, ali je odvzem lastninske pravice razlastitvenemu zavezancu na določeni nepremičnini, da se uresniči razlastitveni namen, predviden v prostorskem aktu, primeren in nujen ukrep, z namenom, da se preizkusi, ali ne gre za čezmeren poseg, in ne, kot zagovarja tožnik, za vprašanje dopustnosti odvzema lastninske pravice razlastitvenemu zavezancu na tej nepremičnini, če razlastitveni upravičenec odvzema lastninske pravice na tej nepremičnini ne odškoduje s prenosom lastninske pravice na razlastitvenega zavezanca na drugi nepremičnini.
Organ je v izpodbijani odločbi določil, da je rok za začetek izvajanja del dve leti po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja. S tako določenim rokom za začetek del pa je ne le zanikan obstoj elementa nujnosti, čeprav je postopek voden kot nujni (104. člen ZUreP-1), pač pa je rok tudi nedoločen, vezan na bodoče negotovo dejstvo, čeprav bi tako ne mogel biti določen, saj je na ta rok vezana pravica razlaščenca, da zahteva vrnitev nepremičnine, če preneha razlastitveni namen, ker tako izhaja iz ravnanja razlastitvenega upravičenca in ki je v zakonu urejena zaradi zadostitve načelu sorazmernosti.
V konkretnem primeru ni sporno, da je tožeča stranka kot operacijo prijavila nakup nove tehnološke opreme za izdelavo lesenih notranjih stopnic in polkrožnih notranjih vrat. Sporno je, ali gre pri izdelavi teh stopnic za nov proizvod, ki je rezultat lastnega razvoja tožeče stranke (v tem primeru bi bila tožeča stranka upravičena do 20 točk) ali pa za nov proizvod, ki ni rezultat razvoja tožeče stranke (v tem primeru je tožeča stranka upravičena do 10 točk), kot je to ugotovila tožena stranka. Sodišče sprejema kot pravilne zaključke tožene stranke, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila uvedba novih proizvodov, to je notranjih stopnic, rezultat njenega lastnega razvoja. Na strani vlagateljev razpisa pa je, da izkažejo, v kakšno meri izpolnjujejo razpisne pogoje. Tožena stranka je ocenila vlogo tožeče stranke in listine, ki jih je le-ta priložila, sodišče pa njeno oceno sprejema kot pravilno.
ZDen člen 19, 19/1, 19/1-1, 19/1-2, 19/1-4, 32, 32/2, 66, 66/1. ZUP člen 14.
denacionalizacija - ovire za vračilo nepremičnin v naravi - zazidano stavbno zemljišče - pristojnost denacionalizacijskega organa - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - načelo ekonomičnosti postopka
Prvostopenjski organ je zaradi ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z navedbami tožnika o obstoju ovir po 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen odredil dokazovanje z izvedencem za gradbeništvo. Ne iz spisne dokumentacije ne iz navedenega sklepa ne izhaja, zakaj je organ odredil dokazovanje (le) z izvedencem gradbene stroke. Tožnik je namreč v več vlogah, ki so bile dokumentirane z dokazi, navajal, da se na spornih nepremičninah nahaja energetska infrastruktura, med katero ne štejejo le objekti (stavba) in naprave (trafo postaja), pač pa kot neločljiv del tudi omrežje ter predlagal, naj mnenje o obstoju uveljavljanih ovir poda izvedenec elektroenergetske stroke. Ob takem stanju stvari bi moral prvostopenjski organ glede na dejavnosti, ki jih opravlja tožnik, glede na zakonske določbe, na katere se je v zvezi z obstojem ovir za vračilo nepremičnin v naravi skliceval ter glede na dejstva in dokaze, ki jih je v zvezi z obstojem ovir zatrjeval in predložil oziroma predlagal, ugotoviti, katera dejstva kot relevantna za odločitev je treba v postopku ugotoviti, in katere dokaze kot potrebne in primerne je v ta namen treba izvesti. Vendar organ tako ni ravnal, pač pa je le odredil dokazovanje z izvedencem gradbene stroke, ne da bi izbiro dokaza obrazložil. Oprl se je na izvid in mnenje izvedenca gradbene stroke ter neargumentirano zaključil, da je izvedencu gradbene stroke nedvomno poznan pomen elektroenergetske infrastrukture ter da v strokovno presojo tega izvedenca ne dvomi in dodal, da se je v izogib zavlačevanju ter zaradi ekonomičnosti postopka oprl le na izvedensko delo izvedenca gradbene stroke. Tako podano ugotovljeno dejansko stanje ter dokazi, na katere se opira, skupaj z razlogi, odločilnimi za presojo izvedenih dokazov, pa sodišču ne dajejo podlage za presojo, da so bila v postopku popolno in pravilno ugotovljena vsa dejstva, ki so po materialnem predpisu pomembna za odločitev. Načelo ekonomičnosti postopka ne more biti opravičilo za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.
Če je za izdajo odločbe o denacionalizaciji potrebno pridobiti nove katastrske podatke, ki se lahko pridobijo le v postopku parcelacije, se ta postopek opravi pod vodstvom organa, pristojnega za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo, ob strokovni pomoči geodetskega izvedenca. Parcelacija je v teh primerih poseben ugotovitveni postopek v smislu določb ZUP. Odločbi o denacionalizaciji pa sledi ugotovitvena odločba geodetskega organa o ugotovitvi in vpisu sprememb v zemljiški kataster.
ZPOP-1 člen 21. Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije člen 218.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje nove tehnološke opreme - razpisna merila
Jasno izdelano merilo „Inovativnost v povezavi z operacijo“ za pridobitev 17 točk terja predložitev dokazil, kar pa s strani tožeče stranke ni bilo izpolnjeno. Tožeča stranka ni predložila nobenega dokaznega sredstva o tem, da gre za uvajanje novih izdelkov/storitev, prav tako tudi ni razvidno, da so temeljite izboljšave rezultat njene razvojne dejavnosti. Kot iz izpodbijane odločbe pravilno izhaja, bi morala tožeča stranka pri tem merilu za dosego željenega števila točk predložiti dokazila oziroma drugo dokumentacijo, kot so na primer tehnični opisi, načrti risbe, s čimer bi utemeljila izboljšavo kvalitete obstoječih izdelkov, to je razrez in robljenje ivernih plošč.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni razpis - poziv k predložitvi dokumentacije - neskladje med vlogo in dokumentacijo - zavrženje vloge
Tožeča stranka je bila že v prvotno izvedenem postopku pozvana k predložitvi dokumentacije, navedene v poglavju 6.3 javnega razpisa, kar je tožeča stranka izpolnila, vendar ne popolno. Glede na to, da pristojni organ, ki odloča o dodeljevanju sredstev na podlagi javnih razpisov, pri odločanju, na podlagi drugega odstavka 3. člena ZUP, upošteva subsidiarno uporabo teh pravil, je bila odločitev o zavrženju vloge tožeče stranke pravilna.
Vračilo prejete BPP je po določbah 48. člena ZBPP vezano na pridobitev premoženja ali dohodkov na podlagi pravnomočne sodne odločbe, izdane v zadevi, za katero je bila BPP dodeljena. Pri tem od upravičenca do BPP ni dopustno terjati več, kot je v postopku dejansko dobil.
omejitev gibanja - pogoji za omejitev gibanja tujcu - razveljavitev klavzule pravnomočnosti - prosilec za azil
Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da je tožnik tujec, ki se tu nezakonito nahaja brez dovoljenja za prebivanje po tem, ko je bila zavrnjena njegova prošnja za mednarodno zaščito z odločbo, ki pa ni postala pravnomočna in izvršljiva. Med listinami upravnega spisa se nahaja sklep Upravnega sodišča RS št. I U 1390/2014-13 z dne 21. 11. 2014, s katerim je sodišče z izrekom pod točko 1 ugodilo predlogu tožnika za vrnitev v prejšnje stanje in z izrekom pod točko 2 razveljavilo klavzulo o pravnomočnosti sodbe št. I U 1390/2014-7 z dne 15. 10. 2014, zoper katero je bila vložena tožnikova pritožba, za katero se je naknadno, to je po izdaji uvodoma navedene izpodbijane odločbe izkazalo, da je pravočasno vložena. Ker ima tožnik status prosilca za azil in ne more biti še v postopku odstranitve, mu tudi ne more biti izrečen ukrep odvzema svobode po ZTuj-2.