Subjekt vpisa v sodni register je pravna oseba in način vročanja takšnim osebam predpisuje 133. člen ZPP. Ta določba pa ne predpisuje, da je pisanje za pravno osebo potrebno vročiti osebi, ki je pooblaščena za zastopanje. Pojem "oseba, ki je pooblaščena za sprejem" je namreč potrebno ločiti od pojma "oseba, pooblaščena za zastopanje", katera se vpiše v sodni register.
Ker sklep o izdani začasni odredbi Delovnega in socialnega sodišča ne vsebuje sredstev izvršbe, upnik ne more v postopku izvršitve, zahtevati izdaje novega sklepa o izvršbi in predlagati, da izvršilno sodišče z novim sklepom določi izvršilna sredstva.
ZOR člen 620, 635, 620, 635. ZPP člen 7, 7/1, 7, 7/1.
gradbena pogodba - dodatna dela - CENA - stvarna napaka
Pogodbena cena ne obsega vrednosti poznejših del, iz česar jasno izhaja, da je tožeča stranka upravičena do posebnega plačila za vsa dodatna dela, ki niso bila prvotno dogovorjena s pogodbo oziroma prilogo k pogodbi.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da trditveno gradivo tožene stranke (enako seveda tudi tožeče stranke) ne vsebuje trditve, da naročnik zaradi napak izvršenega posla uveljavlja znižanje plačila kot svojo izbirno pravico (620. v zvezi s 641. členom ZOR).
Tudi po izdelavi izvedenskega mnenja in zaslišanju izvedenca pa zoper izvajalčev zahtevek na plačilo ni nikoli izoblikovala nedvoumnega ugovora na znižanje cene zaradi napak izvršenih del. Če je tako, je odveč vsako razpravljanje v tej smeri. Vsaka pravdna stranka je odgovorna za pravočasno in pravilno uveljavljanje svojih stvarnih predlogov, sodišče pa te dolžnosti pravdnih strank ne more nadomestiti z lastno aktivnostjo.
Ker je na eni strani namen izvršilnega postopka doseči prisilno izpolnitev dolžnikove obveznosti, na drugi strani pa dolžnost podati zemljškoknjižno ali kakšno drugo izjavo volje, navedeno v odločbi, ki je izvršilni naslov, velja za izpolnjeno s pravnomočnostjo te odločbe (prvi odstavek 238. člena ZIZ), v primeru izvršilnega naslova na izstavitev zemljiškoknjižne listine upnica nima pravnega intresa za poseben izvršilni postopek.
Izvršilno sodišče ne nudi pravnega varstva oderuškim pogodbenim zamudnim obrestim. Vendar pa se v vsebino razmerja, ki ga izkazuje verodostojna listina v dovolilni fazi izvršilnega postopka ne more spuščati.
Upnikovemu predlogu za izvršbo ni treba priložiti izvršilnega naslova takrat, kadar vloži predlog za izvršbo pri sodišču, ki je odločalo o terjatvi na prvi stopnji.
Posest pravice stvarne služnosti ne preneha že s tem, če posestnik v določenem obdobju take posesti ni izvrševal, temveč šele v primeru, kadar posestnik manifestira svojo voljo, da take posesti ne bo več izvrševal. Tožena stanka bi morala v postopku zatrjevati in dokazati, da je tožeča stranka voljno opustila uporabo poti po spornem zemljišču.
Tožeča stranka zahteva plačilo določenega denarnega zneska kot povračilo stroškov vzdrževanja pavdnima strankama solastne stvari - nepremičnine. Za tak spor ZPP ne določa izključne krajevne pristojnosti (ne gre namreč za spor o nepremičninI iz 57. člena ZPP), zato se okrajno sodišče ne bi smelo po uradni dolžnosti izreči za nepristojno.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0003620
URS člen 8. ZIZ člen 272, 272/2. Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS) člen 42 - 50.
zavarovanje terjatve - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - blagovna znamka - nastanek težko odpravljive škode
Nastanka težko nadomestljive škode iz druge alinee 2. odst. 272. čl. ZIZ tožeča stranka ni izkazala. Stališče pritožnika o ugotovitvi sodišča prve stopnje v posnemanju blagovne znamke tožeče stranke in s tem povezano kršitvijo, to je "zmoto pri povprečnem potrošniku", še ne pomeni, da nastaja tožeči stranki težko nadomestljiva škoda v smislu pravnega standarda težko nadomestljive škode.
ZOR člen 103, 103. Pravilnik o napredovanju zaposlenih na sodiščih, v državnih tožilstvih, v državnem pravobranilstvu in v organih za postopek o prekrških člen 33, 33/2, 33, 33/2.
ničnost
Kdaj je akt delodajalca ničen, je potrebno presojati ob smiselni uporabi določb prvega odst. 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 37/85 in 57/89). Ta določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne prepisuje kaj drugega. Odločitev tožene stranke, da tožnici zniža plačo, ker ne izpolnjuje pogojev za spregled izobrazbe, ne nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom in tudi ne morali, saj je v skladu z drugim odst. 33. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih na sodiščih, v javnih tožilstvih, javnih pravobranistvih in organih za postopek o prekrških (Ur. l. RS, št. 41/94, v nadaljevanju: pravilnik o napredovanju), ki določa, da zaposleni, ki nima delovne dobe, potrebne za spregled izobrazbe, lahko napreduje pogojno, če z delodajalcem sklene pogodbo o izobraževanju, s katero se zaveže, da bo v času, določenem z zgornjim izobraževalnim programom, pridobil ustrezno strokovno izobrazbo.
Če tožeča stranka ni dokazala "neobičajnosti" zaračunane in plačane cene, ni moč sklepati, da je šlo za preplačilo. Že zato obogatitveni zahtevek ne more biti utemeljen.
Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče na naroku za glavno obravnavo 21.6.2000 preložilo le-tega na dne 27.9.2000, da bi se tožeča stranka lahko izjasnila o navedbah in dokazih tožene stranke v odgovoru na tožbo, ki ga je tožeča stranka prejela šele na naroku 21.6.2000. Čim pa je sodišče preložilo narok iz navedenega razloga, je s tem dopustilo tožeči stranki, da navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze na drugem naroku. Navedbe in dokaze iz pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 26.9.2000 (ki je le napoved tistega, kar stranka namerava navajati in dokazovati na naroku - primerjaj tretji odstavek 286. člena ZPP), bi zato sodišče prve stopnje moralo dopustiti in presojati, saj glede na sklep z dne 21.6.2000 o preložitvi naroka tožeča stranka z njimi še ni bila prekludirana.
Če bi bil namreč uspeh vezan na pocenitev cene za neko obstoječo storitev (zavarovanje), bi šlo lahko za pocenitev tedaj, če bi bila ponujena storitev enake kvalitete in cenejša. Sicer morebitna nižja cena za novo ponujeno storitev ne bi bila pocenitev prejšnje, temveč bi šlo pač za novo ponudbo za storitev drugačne kvalitete. Dodati velja, da je zavarovalna premija odvisna od zavarovalne vsote, pri čemer ni nujno, da vsakokratna zavarovalna vsota ustreza vrednosti zavarovane stvari. Posledice za tak primer določa 936. čl. ZOR.
ZDR člen 103. ZDDO člen 45, 45/1, 45/1-1, 45, 45/1, 45/1-1. URS člen 27, 29, 27, 29.
znak kaznivega dejanja - disciplinski postopek
Disciplinski organi pri delodajalcu v disciplinskem postopku skladno z 103. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 - 36/2000) pri odločanju uporabljajo določbe ZDSS in ZPP. Glede na določbo 13. člena ZPP lahko disciplinski organi pri delodajalcu in kasneje tudi sodišče, odločajo o obstoju kaznivega dejanja. Zato lahko odločajo tudi o tem, ali ima deločeno dejanje znake kakšnega kaznivega dejanja iz Kazenskega zakonika (KZ - Uradni list RS, št. 63/94 - 23/99). Da to ni ustavno sporno z vidika domneve nedolžnosti je ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi opr. št. Up-173/96 z dne 4.11.1999 (objavljena v knjigi Odločbe in sklepi Ustavnega sodišča - OdlUS VIII 298).
SPZ člen 28, 40,43, 44,269. ZTLR člen 28, 33, 72. OZ člen 125. ZZD člen 204, 206. ZKZ člen 32, 36, 37. ZSKZ člen 14, 16. ZSJ člen 57.
pridobitev lastninske pravice – priposestvovanje – predložitev pogodbe javnemu pravobranilstvu – omejitev priposestvovanja – družbena lastnina – dobroverna lastniška posest – pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla – zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine
Pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča v družbeni lastnini, ki v času sklenitve ni bila predložena javnemu pravobranilcu, ni bila nična, ampak le neizvedljiva v zemljiški knjigi.
Določilo 44. člena SPZ naj bi zagotavljalo varnost pravnega prometa, kar pomeni, da se ne nanaša na primere, ko je bila lastninska pravica pridobljena originarno, torej na podlagi zakona.
Kadar lastninska pravica nastane originarno, to je na podlagi priposestvovanja, zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine z zemljiškoknjižnim dovolilom ni potreben oziroma celo nasprotuje prvemu delu zahtevka. Značilnost izvirne pridobitve je namreč v tem, da se pravica pridobi (in s tem preneha oziroma se omeji pravica prejšnjega imetnika) neodvisno od volje prejšnjega imetnika. Vknjižbo priposestvovane lastninske pravice bo tožeča stranka lahko dosegla na podlagi pravnomočne ugotovitvene sodbe.
Tožnikovo postopanje (prodaja stanovanja pred potekom treh let od nakupa) in plačilo davka torej ni bilo v nikakršni vzročni zvezi z ravnanjem toženke, zato ta tudi ne more biti zavezanka iz zatrjevanega odškodninskega razmerja.
Ni podlage za nov zapuščinski postopek, ker ni novega zapustnikovega premoženja, saj ni izkazano, da bi bilo v denacionalizacijskem postopku kakršnokoli premoženje vrnjeno pokojnemu zapustniku. Odločba Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 26.6.1995 ne pomeni novega priznanja starih delnic iz leta 1933, ampak je za vrnitev premoženja nacionaliziranih kapitalskih družb potrebna odločba o denacionalizaciji. Šele tako vrnjeno premoženje bo po določbi 74. člena ZDen lahko predmet novega zapuščinskega postopka po pokojnem zapustniku.
Ker je G.G. d.o.o. ustanovitelj tožene stranke in edini družbenik ter 100 % lastnik tožene stranke, veljajo za toženo stranko določbe ZGD, ne pa določbe Zakona o podjetjih - ZP (Ur. l. SFRJ, št. 77/88 - 61/90) glede razrešitve direktorja in v posledici tega avtonomno ureditev tožene stranke. Ni odločilno, da je tožnik sklenil s toženo stranko le pogodbo o zaposlitvi in da je bil po odpoklicu razporejen na delovno mesto, ki odgovarja njegovi strokovni izobrazbi. Določba 3. odst. 449. čl. ZGD se uporablja neposredno in ni treba imeti zato sklenjene pogodbe za plačilo odškodnine v primeru razrešitve oz. odpoklica iz neutemeljenih razlogov. Ta spor glede odpoklica ni delovnopravni spor, ampak korporacijski spor, torej za ta spor ni pristojno delovno sodišče, ampak sodišče splošne pristojnosti, saj ne gre za prenehanje delovnega razmerja tožnika in posledično vtoževanje odpravnine, ampak gre v tem sporu le za ugotovitev utemeljenosti odpoklica in plačila odpravnine po 3. odst. 449. čl. ZGD.