invalidnost - delna invalidska pokojnina - samozaposleni - delo s krajšim delovnim časom
Ker tožnik kot samozaposlen zavarovanec (s.p.) za svoje delo slikopleskarja ni zmožen s polnim delovnim časom, ima ob razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine.
spor o pristojnosti – stvarna pristojnost – pristojnost okrajnega sodišča – zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic – pojem premoženjski spor – pojem nepremoženjski spor – vrednost spornega predmeta
Tožbeni zahtevek (in predlog za začasno odredbo) temelji na 134. členu OZ, po katerem so predmet zaščite temeljne človekove pravice, katerih spoštovanje je zajamčeno z ustavo. Glede na tak temelj spor ne sodi med primere iz 2. odstavka 32. člena ZPP niti ne gre za zadeve iz 3. in 4. odstavka istega člena navedenega zakona. Odločilno je torej vprašanje, ali gre za premoženjskopravni zahtevek ali nepremoženjsko-pravnega. Kdaj gre za eno vrsto spora in kdaj za drugo, pa v ZPP niti v drugih predpisih ni določeno. Po že zavzetih stališčih v sodni praksi je zato treba zadevo oceniti v vsakem primeru posebej glede na tožbeni zahtevek in celotno dejansko podlago spora (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 219/2005). Iz povzetih tožbenih navedb izhaja, da tožniki z obravnavanim tožbenim zahtevkom ne zasledujejo premoženjskih posledic, temveč zgolj nepremoženjske, saj njihov prepovedni zahtevek nima denarnega ekvivalenta. Tako oceno utrjuje preostali del tožbenega zahtevka, s katerim le dva od štirih tožnikov poleg opisanega prepovednega zahtevka po 134. členu OZ zahtevata še denarno odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi posega v njuno pravico do časti in dobrega imena po 179. členu OZ. To pa pomeni, da je spor na podlagi tožbe zaradi prepovedi nadaljnjega poročanja in nadaljnje uporabe določenih pojmov, ki označujejo tožnike, nepremoženjski in oznaka vrednosti spornega predmeta, na katero se sklicuje Okrajno sodišče v Ljubljani v svojem predlogu za odločanje o sporu o pristojnosti, zaradi odločitve o stvarni pristojnosti ni relevantna.
Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožena stranka upravičena do stroškov, ki jih je imela z dvema pritožbama. Odločilno je namreč načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj (razen, če gre za separatne stroške).
V praksi je tožbeni zahtevek, s katerim se zahteva varstvo posesti, pogosto še vedno tridelen (ugotovitveni del, vzpostavitev prejšnjega stanja, prepoved nadaljnjega motenja), čeprav je ugotovitveni zahtevek nepotreben oz. celo nedovoljen, saj zanj v 34. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ni podlage, ampak, glede na to, ali gre za odvzem posesti ali za njeno motenje, le za vrnitveni ali restitucijski ter opustitveni oz. prepovedni zahtevek, torej zahtevke dajatvene narave. Pred odločitvijo o teh je seveda potrebno ugotoviti, ali je prišlo do motenja ali odvzema posesti, te dejanske ugotovitve pa ne spadajo v izrek sodne odločbe, ampak v njene razloge oz. obrazložitev.
Če sodišče vlogo prejme po pošti in plačilo takse tedaj ni izkazano, sodišče terja plačilo takse ter ob tem zaračuna tudi opominsko takso. Slednje velja tudi za tožbo, saj zakon ne določa izjeme v primeru, ko gre za vložitev tožbe in ko je izkazano plačilo takse za tožbo procesna predpostavka za njeno vsebinsko obravnavanje.