CIVILNO PROCESNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL0066626
ZZZDR člen 51, 51/2, 52. ZPP člen 2, 2/1, 182, 182/3, 215.
premoženjska razmerja med zakonci – skupno premoženje zakoncev – realna subrogacija – upravljanje skupnega premoženja po razvezi zakonske zveze – razpolaganje enega od razvezanih zakoncev s skupnim premoženjem – delitev skupnega premoženja – ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti – obstoj življenjske skupnosti – višina deležev na skupnem premoženju – prodaja stanovanja – dogovor o nakupu skupnega stanovanja – stvarnopravni zahtevek – obligacijskopravni zahtevek – pomen vpisa lastninske pravice zakonca v zemljiško knjigo – trditveno in dokazno breme
Poraba sredstev od prodaje skupnega premoženja za nakup novega stanovanja je pomembna okoliščina za pridobitev solastnine nekdanjih zakoncev, ob predpostavki, da je izkazano soglasje, da se sredstva iz nekdanjega skupnega premoženja porabijo za določen (skupen) namen.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožbenemu zahtevku potrebno ugoditi ne glede na obstoj dogovora med pravdnima strankama, torej že na podlagi ugotovitve, da je toženec po razvezi zakonske zveze novo stanovanje kupil iz sredstev, ki jih je pridobil s prodajo starega stanovanja kot skupnega premoženja pravdnih strank. V konkretnem primeru namreč novo stanovanje ni bilo financirano le iz sredstev, pridobljenih s prodajo skupnega premoženja pravdnih strank, temveč tudi s kreditom, ki ga je odplačeval le toženec, medtem ko tožnica ni prispevala finančnih sredstev za nakup novega stanovanja. Tožnica bi imela glede novega stanovanja stvarnopravni zahtevek le v primeru, če bi toženec pri nakupu novega stanovanja ravnal na podlagi njunega dogovora, na podlagi poslovodstva brez naročila ali mandata.
spor o pristojnosti – stvarna pristojnost – pristojnost okrajnega sodišča – zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic – pojem premoženjski spor – pojem nepremoženjski spor – vrednost spornega predmeta
Tožbeni zahtevek (in predlog za začasno odredbo) temelji na 134. členu OZ, po katerem so predmet zaščite temeljne človekove pravice, katerih spoštovanje je zajamčeno z ustavo. Glede na tak temelj spor ne sodi med primere iz 2. odstavka 32. člena ZPP niti ne gre za zadeve iz 3. in 4. odstavka istega člena navedenega zakona. Odločilno je torej vprašanje, ali gre za premoženjskopravni zahtevek ali nepremoženjsko-pravnega. Kdaj gre za eno vrsto spora in kdaj za drugo, pa v ZPP niti v drugih predpisih ni določeno. Po že zavzetih stališčih v sodni praksi je zato treba zadevo oceniti v vsakem primeru posebej glede na tožbeni zahtevek in celotno dejansko podlago spora (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 219/2005). Iz povzetih tožbenih navedb izhaja, da tožniki z obravnavanim tožbenim zahtevkom ne zasledujejo premoženjskih posledic, temveč zgolj nepremoženjske, saj njihov prepovedni zahtevek nima denarnega ekvivalenta. Tako oceno utrjuje preostali del tožbenega zahtevka, s katerim le dva od štirih tožnikov poleg opisanega prepovednega zahtevka po 134. členu OZ zahtevata še denarno odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi posega v njuno pravico do časti in dobrega imena po 179. členu OZ. To pa pomeni, da je spor na podlagi tožbe zaradi prepovedi nadaljnjega poročanja in nadaljnje uporabe določenih pojmov, ki označujejo tožnike, nepremoženjski in oznaka vrednosti spornega predmeta, na katero se sklicuje Okrajno sodišče v Ljubljani v svojem predlogu za odločanje o sporu o pristojnosti, zaradi odločitve o stvarni pristojnosti ni relevantna.
V praksi je tožbeni zahtevek, s katerim se zahteva varstvo posesti, pogosto še vedno tridelen (ugotovitveni del, vzpostavitev prejšnjega stanja, prepoved nadaljnjega motenja), čeprav je ugotovitveni zahtevek nepotreben oz. celo nedovoljen, saj zanj v 34. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ni podlage, ampak, glede na to, ali gre za odvzem posesti ali za njeno motenje, le za vrnitveni ali restitucijski ter opustitveni oz. prepovedni zahtevek, torej zahtevke dajatvene narave. Pred odločitvijo o teh je seveda potrebno ugotoviti, ali je prišlo do motenja ali odvzema posesti, te dejanske ugotovitve pa ne spadajo v izrek sodne odločbe, ampak v njene razloge oz. obrazložitev.
Če sodišče vlogo prejme po pošti in plačilo takse tedaj ni izkazano, sodišče terja plačilo takse ter ob tem zaračuna tudi opominsko takso. Slednje velja tudi za tožbo, saj zakon ne določa izjeme v primeru, ko gre za vložitev tožbe in ko je izkazano plačilo takse za tožbo procesna predpostavka za njeno vsebinsko obravnavanje.
Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožena stranka upravičena do stroškov, ki jih je imela z dvema pritožbama. Odločilno je namreč načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj (razen, če gre za separatne stroške).