ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6. URS člen 23, 23/1. KZ-1 člen 20, 20/2.
opis kaznivega dejanja - sostorilstvo - soobdolženec - pravica do nepristranskega sodišča - izločitev sodnika - razlogi za izločitev sodnika - priznanje krivde - sprejem priznanja krivde soobdolžencev
Obdolženčeva vloga pri izvršitvi očitanih kaznivih dejanj je bila podrobno opisana že v vseh predhodnih sodbah, s katerimi so bili za krive spoznani preostali soobdolženci. Čeprav obdolženec v njih ni bil izrecno označen kot (so)storilec kaznivih dejanj, pa opis dejanj ne dopušča drugačne razlage. Med drugim je izrecno navedeno, da sta on in tedaj soobdolženi B. B. delovala skupaj, njuna ravnanja so opisana z dosledno uporabo dvojine, prav tako je razvidna neposredna povezava obdolženčevih dejanj s preostalimi soobdolženci, predvsem pa iz tako podrobno in celovito opisanega obdolženčevega ravnanja izhajajo vsi zakonski znaki očitanih mu kaznivih dejanj. Takšen opis v predhodnih sodbah vsebuje ugotovitve, ki dejansko prejudicirajo obdolženčevo krivdo, in je pri njem lahko vzbudil upravičen strah, da ima predsednica senata, ki je te sodbe sprejela, že ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja tudi v njegovi zadevi.
Podrobno opisana obdolženčeva vloga pri storitvi očitanih mu kaznivih dejanj v predhodnih sodbah predstavlja tisti ključni element, ki je v obravnavani zadevi okrnil videz nepristranskega sodišča v poznejšem kazenskem postopku zoper njega.
V obravnavanem primeru je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil v času prestajanja zaporne kazni, zato sta za odvzem sredstev za elektronsko komunikacijo uporabljiva tudi 236.h v zvezi s 75. členom ZIKS-1 in 78. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, ki tovrstne situacije posebej določata. V konkretni zadevi je bil računalnik s strani pravosodnih policistov - zaradi suma zlorabe sredstva za elektronsko komuniciranje, ki je temeljila na anonimni prijavi - najprej dejansko odvzet na tej pravni podlagi. V nadaljnjo preiskavo elektronske naprave pa je obdolženec po predhodno danem pouku tudi privolil, česar vložnik niti ne izpodbija. Na tej točki postopka zato ni mogoče trditi, da so zbrani dokazi že na prvi pogled (prima facie) nedovoljeni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085740
KZ-1 člen 220, 220/1. ZKP člen 143, 143/1, 445, 445/1. ZS člen 73c, 73c/1, 73c/3. ZVOP-1 člen 6, 6/1, 6-6, 75, 75/4. ZVOPOKD člen 5, 5/1, 59, 59/1.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - tuja stvar - obvestilo o pritožbeni seji - navzočnost na seji pritožbenega senata - videonadzor - pravica do zasebnosti - lastninska pravica - praktična konkordanca - zbiranje osebnih podatkov s strani sodišča - predlog za pregon
Glede na to, da se določbe Zakona o sodiščih (ZS) sklicujejo na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), se pod upravljavce osebnih podatkov uvršča tudi sodišče, ki obdeluje zbirko osebnih podatkov iz videonadzora. Zato je določba prvega odstavka 143. člena ZKP uporabljiva tudi za pridobitev posnetkov videonadzora.
V prvi vrsti mora oškodovanec v predlogu za pregon podati historični opis dogodka, za katerega predlaga pregon, tako da je iz izjave oškodovanca razvidno voljno ravnanje obsojenca. Ni potrebno, da bi historični dogodek, kot ga poda oškodovanec izpolnjeval vse znake očitanega kaznivega dejanja in da bi se čas ravnanja iz predloga za pregon in v opisu dejanja v celoti ujemala. Šlo je le za razširitev obdobja, v katerem je bi bilo, sicer v opisu nespremenjeno, očitano dejanje storjeno, zato ni mogoč zaključek, da bi se očitek obsojencu spremenil na način, da ne bi šlo več za isti historični dogodek.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zahteva za varstvo zakonitosti - odločanje o pritožbi - odločitev o več pritožbah z eno odločbo
Na pogoj materialnopravnega izčrpanja zahteve za varstvo zakonitosti mora Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti paziti po uradni dolžnosti.
V obravnavanem primeru je preizkus tega temeljnega (pred)pogoja za vsebinsko odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti onemogočen, ker je pritožbeno sodišče odločilo le o pritožbi okrožnega državnega tožilca, ne pa tudi o pritožbi obsojenkinega zagovornika, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje.
Nastalo procesno situacijo, ki onemogoča odločanje o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in hkrati seveda pomeni kršitev obsojenkine pravice do pritožbe iz prvega odstavka 366. člena ZKP in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), je mogoče sanirati izključno z razveljavitvijo sodbe pritožbenega sodišča in vrnitvijo zadeve temu sodišču v ponovno odločanje.
nenavzočnost obdolženca - sojenje v nenavzočnosti - odpoved pravici - zloraba pravice - zloraba (procesne) pravice - opravičilo izostanka - dokazilo
Vrhovno sodišče je, tako kot druga kazenska sodišča, dolžno onemogočiti vsakršno zlorabo procesnih pravic (15. člen ZKP). Pri tem pazi tudi, ali pomeni zatrjevanje kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti nadaljevanje zlorabe pravice v postopku pred pravnomočno sodbo, in torej le nadaljnje uresničevanje prvotnega namena obstruirati tek postopka.
Predložitev dokazil o razlogih za izostanek je odločilen pokazatelj, da obdolženec v dobri veri izvršuje pravico do sojenja v navzočnosti. In nasprotno, odsotnost (predhodnih ali naknadnih) dokazil je okoliščina, ki kaže, da je obsojenec z golim zatrjevanjem zdravstvenih razlogov, svojo pravico zlorabljal zato, da bi povzročil zastoj v postopku in preprečil razpravljanje v kazenski zadevi.
Ker je obsojenec na enak način ravnal večkrat v postopku, v daljšem časovnem obdobju, opustitve predložitve dokazil ni več mogoče pripisati njegovi nevednosti ali nezmožnosti pridobiti ustrezna dokazila. Nenazadnje je obsojenec ob prvih poskusih sodišča, da izvede narok za glavno obravnavo, pokazal, da razume zahtevo po izkazovanju opravičljivih razlogov za izostanek z glavne obravnave.
pripor - vmesni ugotovitveni sklep - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Zahteva za varstvo zakonitosti je dopustna le zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora, ne pa tudi zoper vse nadaljnje sklepe, s katerimi sodišče na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP le preveri, ali so razlogi za pripor še podani - t. i. vmesni ugotovitveni priporni sklepi, ki so zgolj deklaratorne narave.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica obrambe - dokazni predlog - obrazloženost zavrnitve dokaznega predloga
Predmeta zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP sta izrek in razlogi sodbe. Predmet kršitve pravic do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP so neupravičena prikrajšanja, ki jih je obdolženec trpel med kazenskim postopkom, kljub predhodno danim procesnim zagotovilom v Ustavi in EKČP ter določenim pravicam po ZKP in v t.i. stranski kazensko procesni zakonodaji. Navedeni kršitvi tako že zaradi razlike v predmetih ne moreta biti v razmerju vzroka in posledice, kot to izhaja iz povzetega dela obrazložitve zahteve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085737
KZ člen 209, 209/4. ZKP člen 307, 307/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - konkretizacija zakonskih znakov - odpoved pravici - prilastitev "sebi" - prilastitev denarja - gospodarska družba - pravna oseba - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - pravica do sojenja v navzočnosti
Iz formulacije 209. člena KZ-1 res ne izhaja, da je kaznivo dejanje podano tudi v primeru, ko storilec stvar prilasti komu drugemu; v takšnem primeru kaznivo dejanje po tem členu ne bo podano. Vendar je tovrstno razlikovanje - med prilastitvijo sebi ali drugemu - brez pomena v primerih, ko storilec dejanje izvrši tako, da stvar odsvoji. Storilec v tem primeru s stvarjo ravna kot s svojo lastnino in jo s tem vselej vsaj za trenutek najprej prilašča sebi.
Ob izpolnjenih zakonskih pogojih se obdolženec pravici do sojenja v navzočnosti lahko odpove tudi izrecno. Skladno s sodno prakso ESČP je odpoved enemu izmed temeljnih jamstev po 6. členu EKČP - sojenju v navzočnosti - veljavna le, če izpolnjuje naslednje kriterije: (a) je nedvoumna, (b) ni v nasprotju s kakšnim pomembnim javnim interesom in (c) da so v postopku zagotovljene varovalke, ki so sorazmerne s pomenom te pravice. Glede prvega izmed zahtevanih pogojev velja, da odpovedi ni moč preprosto domnevati oziroma nanjo sklepati iz ravnanj obdolženca ali drugih okoliščin, ki z odpovedjo pravici niso v neposredni zvezi. Sodišče se mora o tem, da se je obdolženec pravici odpovedal, prepričati na podlagi konkretnih in zanesljivih podatkov. Odpovedi ni mogoče upoštevati kot nedvoumne le tedaj, ko je podana neposredno s strani obdolženca, temveč je tej zahtevi lahko zadoščeno tudi takrat, ko izjavo o odpovedi v imenu obdolženca - ob upoštevanju določenih omejitev - poda njegov zagovornik. Sodišče se mora v tem primeru tudi na podlagi drugih okoliščin zanesljivo prepričati, da je izjava zagovornika skladna z obdolženčevo voljo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085451
KZ-1 člen 299, 299/1, 299/3.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - opis dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - aktivno ravnanje - sila - grožnja
Iz zakonskega opisa na ravni jezikovne razlage nedvomno izhaja, da je dejanje možno izvršiti le z aktivnim ravnanjem, torej s silo ali grožnjo, ne pa s pasivnim ravnanjem (npr. s samo neposlušnostjo) ali umikanjem (npr. bežanje pred policisti). Aktivno ravnanje v obliki sile ali grožnje mora biti usmerjeno zoper uradno osebo in v preprečitev uradnega dejanja, zato mora iz opisa dejanja izhajati, da je storilec ravnal aktivno, in sicer s silo oziroma grožnjo, usmerjeno v preprečitev uradnega dejanja.
Odločba o varnostnem ukrepu je sestavni del obsodilne sodbe (5. točka 359. člena ZKP) in je vezana na ugotovljeno kaznivo dejanje. Vložnica torej zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zoper sodbo, ki ni v celoti formalno in materialno pravnomočna, ter med postopkom, ki ni pravnomočno končan.
V obravnavanem primeru je v obsojenčevem ravnanju - sodišče je zaradi posvetovanja z zagovornikom glede zahteve za izločitev nedovoljenih dokazov predobravnavni narok preložilo, obsojenec je na preloženem predobravnavnem naroku izrecno izjavil, da umika zahtevo za izločitev dokazov, nato pa je v pritožbi, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje, uveljavljal kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP - mogoče prepoznati očitno zlorabo procesnih pravic. Nastali procesni položaj je namreč treba razlikovati od situacije, ko bi obsojenec na predobravnavnem naroku priznal krivdo, o (ne)zakonitosti dokazov pa bi on oziroma njegova obramba molčala. V tem primeru je namreč obsojenec, kot že rečeno, izrecno izjavil, da ne bo zahteval izločitve nezakonitih dokazov, nato pa je brez kakršnekoli obrazložitve, zakaj je spremenil svoje stališče, zakonitost dokazov napadel v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ob tem ne gre spregledati okoliščine, da je zaradi izostanka obrazložitve sodbe v zvezi z dejstveno podlago, na kateri temelji preizkus priznanja krivde, presoja zakonitosti dokazov in zlasti spoznavna vez med morebiti nezakonitimi dokazi in opiranjem odločitve sodišče na te dokaze, znatno otežena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085440
KZ-1 člen 308, 308/8. ZKP člen 23, 23/1, 340, 340/1, 340/1-1. URS člen 29, 29/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odvzem predmetov - obligatorni odvzem predmetov - predhodno vprašanje - načelo neposrednosti - pravica do zaslišanja obremenilne priče - zavrnitev dokaznega predloga
Vložnik izpodbija odločbo o varnostnem ukrepu odvzema prevoznega sredstva in po vsebini zatrjuje napačno odločitev sodišča o predhodnem vprašanju obstoja lastninske pravice obsojenca (prvi odstavek 23. člena ZKP) in s tem kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi z osmim odstavkom 308. člena KZ-1. Sodišče je ugotovitev o lastništvu vozila oprlo na podatek v prometnem dovoljenju, ki je javna listina, v kateri je kot lastnik naveden obsojenec, ter na ugotovljeno dejstvo o navideznosti (fiktivnosti) kupoprodajne pogodbe, s predložitvijo katere je obsojenec zatrjeval, da je lastnik vozila tretja oseba. Vprašanje, katero pravo je potrebno uporabiti za presojo prenosa lastninske pravice, ni relevantno. Vložnikove navedbe o tem, da overitev oziroma vpis pri registrskem organu po poljskem pravu ni konstitutiven, namreč slonijo na njegovem izpodbijanju dejanskih zaključkov sodišč prve in druge stopnje o navideznosti sklenitve pogodbe.
Izrek varnostnega ukrepa odvzema prevoznega sredstva po osmem odstavku 308. člena KZ-1 je obligatoren.
odločba o stroških kazenskega postopka - nezakonitost odločbe o stroških - odvetniška tarifa - razlaga odvetniške tarife
Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je predmet zahteve za varstvo zakonitosti lahko le nezakonita, ne pa tudi nepravilna odločba o stroških kazenskega postopka. Odločba o stroških je nezakonita, če je o njih odločeno v nasprotju z določbami ZKP, nepravilna pa je, če temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev ali če gre za nepravilno odmero stroškov. Nepravilna odmera stroškov je razlog za vložitev pritožbe (tretji odstavek 374. člena ZKP), ni pa razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.
kaznivo dejanje posilstva - dokazni standard - dokazna ocena - dejansko stanje - pravno vprašanje
Vrhovno sodišče je v svoji praksi že zavzelo stališče, da gre pri vprašanju izpolnjenosti dokaznega standarda, vključno s standardom gotovosti, zahtevanim za obsodbo, za pravno vprašanje. V okviru te presoje pa je odločanje o dejanskem vprašanju neločljivo povezano s pravnim vrednotenjem. Pri ugotavljanju izpolnjenosti dokaznega standarda gotovosti je presoja vezana zlasti na dokazno oceno sodišč nižje stopnje. Nasprotno temu, za kar se v pretežnem delu a neutemeljeno zavzema vložnik, bi moralo Vrhovno sodišče ponovno (še tretjič zapored) samo pretehtati vse dokaze, jih dokazno oceniti in presoditi, ali po svoji kakovosti in količini zadostijo dokaznemu standardu in posledično izreku obsodilne sodbe, kar pa Vrhovnemu sodišči, z izjemo pooblastila iz 427.člena ZKP, ni dovoljeno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085183
ZKP člen 524, 524/3, 525, 525/3.
začasni ekstradicijski pripor - mednarodna tiralica - postopek izročitve - pogoji za izročitev tujca - očitno neutemeljen predlog - doktrina prima facie - nedopustnost
Sodišče pri začasnem priporu ne presoja pogojev za izročitev in v tej fazi postopka ni relevantno, ali je na prvi pogled očitno, da izročitev ni dopustna. Edina izjema je, kadar že iz mednarodne tiralice izhaja, da izročitev osebe ne bo dovoljena, ker očitno niso podani pogoji za izročitev na podlagi Ustave, mednarodne pogodbe oziroma zakona, zaradi česar bi lahko bila v teh primerih odreditev začasnega pripora v nasprotju z njegovim namenom (na primer: očitno ne gre za ekstradibilno kaznivo dejanje, odsotnost dvojne kaznivosti).
KZ-1 člen 122, 122/1. ZKP člen 147, 148, 371, 371/2.
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - silobran - dokaz, na katerega se sodba ne more opirati - dokazna vrednost uradnih zaznamkov iz kazenskega postopka - dokazna vrednost kazenske ovadbe - kršitev pravice do obrambe
Tako v kazenskoprocesni teoriji kot sodni praksi je ustaljeno stališče, da uradni zaznamek o izjavah, ki so jih osumljenec ali osebe, kasneje zaslišane kot priče, dale v predkazenskem postopku pred policijo, niso dokaz v formalnem smislu, na katerega bi bilo mogoče opreti sodbo. Enako velja za uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki jih policisti v okviru predkazenskega postopka - kot v obravnavanem primeru - ugotovijo na podlagi neposrednih zaznav, razgovorov z osumljenci in zbranih obvestil. Izjava osumljenca ali morebitne priče, pridobljena v skladu s 148. členom ZKP, se sme uporabljati za zbiranje nadaljnjih dokazov, za presojo o tem, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo preiskave oziroma neposredno vložitev obtožnice ter za oceno verodostojnosti izjave, ki jo da obdolženec ali priča na kasnejšem zaslišanju pred sodiščem. Izjava, zapisana v uradnem zaznamku, pa nikakor ne more nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku in na tak način predstavljati dokaz, na katerega bi sodišče oprlo svojo odločitev glede krivde obdolženca za storitev kaznivega dejanja. Nobena od zakonskih določb namreč ne daje podlage, da bi se lahko kot dokaz, na katerega se sme opreti sodna odločba, uporabilo gradivo, ki ga pri razgovorih po 148. členu ZKP zbere policija.
Doktrina in sodna praksa sta v bistvenem usklajeni tudi v stališču glede narave kazenske ovadbe. Gre za obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (147. člen ZKP). Ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena. S kazensko ovadbo se v prvi vrsti dokazuje dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje ovadeno oziroma da je bila kazenska ovadba vložena, razen v primeru, ko pomeni že sama vložitev kazenske ovadbe kaznivo dejanje (kaznivo dejanje krive ovadbe), lahko pa se jo uporabi kot dokaz izključno za to, da se preveri verodostojnost oškodovančeve izpovedbe, ki jo glede odločilnih dejstev spremeni v nadaljnjem postopku. Navedbe v kazenski ovadbi morajo biti preverljive tudi z drugimi dokazi, ki jih izvede sodišče v dokaznem postopku. Izjava, ki jo vsebuje kazenska ovadba, ima namreč enak status kot tiste izjave, dane policistom pri zbiranju obvestil na podlagi 148. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085188
KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3. ZKP člen 151, 151/1, 344, 344/1.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - prisluškovanje in opazovanje v tujem prostoru - naključno pridobljen dokaz - doktrina plain view - dokazi, pridobljeni v tujini - hudodelska združba - obrazloženost odredbe - sprememba obtožnice
Za dopustnost dokaza je odločilno, da organ pregona ob izvajanju odredbe za prikrite preiskovalne ukrepe nenamerno in nepričakovano naleti na dokaz zoper tretjo osebo, na katero se ukrep de facto ne sme osredotočiti. Z drugimi besedami povedano; dokazi zoper tretjo osebno ne bodo dovoljeni, če bodo izvajalci odredbe zlorabili odredbo za zbiranje dokazov zoper tretjo osebo.
Presoje skladnosti delovanja tujih pravosodnih organov s tujo zakonodajo ne morejo opravljati naša sodišča in je naše sodišče pristojno le preveriti, če je imelo dejanje tujih organov zakonito podlago in, da se sodna odločba lahko opira na dokaze, pridobljene v tujini, razen če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic. Sodišče v Sloveniji tako ne presoja meril obrazloženosti odredb v tujini.
KZ člen 261, 261/3, 267, 267/1, 267/3. ZKP člen 15, 299, 344, 426, 426/2. URS člen 22.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - nadaljevano kaznivo dejanje - zloraba pravice - državni tožilec - sprememba obtožnice - nedopustna razpolaganja - absolutno zastaranje kazenskega pregona - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - nasprotja med razlogi - ugotovitvena sodba
Sodišče ima tekom postopka na voljo instrumente, s katerimi spremembo obtožnice sprejme ali zavrne, kajti če prepozna, da državni tožilec zlorablja pravice, takšno spremembo sme (celo mora) zavrniti in ji odreči vse procesne učinke. To mu na zakonski ravni zapoveduje 15. člen ZKP, hkrati pa to izhaja iz ustavne pravice do poštenega postopka po 22. členu Ustave. Predmeta obtožbe v tem primeru torej ne sme obravnavati po takšni nezakonito spremenjeni obtožnici, temveč po prvotni. V tem primeru mora v okviru procesnega vodstva presoditi, ali sprememba obtožnice pomeni zlorabo pravic, in v kolikor je odgovor na to vprašanje pritrdilen, takšne spremembe obtožnice ne sme dopustiti oziroma jo mora zavrniti, s sklepom procesnega vodstva na podlagi 299. člena ZKP (v zvezi s 15. členom ZKP in 22. členom Ustave) ter postopek nadaljevati po prvotni obtožnici. S tem tudi ne more priti do nedopustne situacije, ko bi znotraj istega kazenskega postopka glede istega historičnega dogodka razpolagali z dvema (veljavnima) obtožnicama hkrati, prav tako pa učinki dotedanjega dokaznega postopka, katerega potek je narekovala prvotna obtožnica, niso izničeni. Navedeno mora sodišče zaradi učinkovitega izvrševanja pravice do obrambe storiti čimprej in najkasneje (ne šele najprej) ob izdaji sodbe, pri čemer mora ves čas paziti na spoštovanje ustavno zajamčenih pravic udeležencev v postopku. Ključnega pomena je namreč, da so vsi udeleženci ves čas postopka - zlasti od modifikacije dalje - seznanjeni s tem, katera obtožnica oziroma katera verzija obtožnice (bodisi prvotna bodisi spremenjena) predstavlja relevantno podlago za vodenje kazenskega postopka. Ko je slednje nedvomno znano že tekom postopka, je ustvarjanje položaja negotovosti strank tik do izdaje sodbe nedopustno.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00084517
KZ-1 člen 86, 86/4. ZKP člen 129a. ZIKS-1 člen 12. ZS člen 15, 16. Sodni red (2016) člen 156, 165, 166. URS člen 23.
druga odločba - pomembno pravno vprašanje - način izvršitve kazni zapora - pravica do zakonitega sodnika - letni razpored dela sodnikov - Sodni red - nujna procesna opravila - exceptio illegalis
Odločanje o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora ne predstavlja zgolj administrativno procesnega oziroma tehničnega opravila, temveč gre za vsebinsko odločanje, ki vpliva na način uresničevanja številnih obsojenčevih ustavnih in konvencijskih pravic. Namen določbe prvega odstavka 129.a člena ZKP, po katerem o takšnem predlogu odloča predsednik senata oziroma sodnik posameznik, ki je izdal sodbo na prvi stopnji, je jasen: sodnik, ki odloča o alternativnem načinu prestajanja kazni je z obsojencem oziroma njegovimi osebnimi okoliščinami seznanjen že iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker gre za vsebinsko odločanje, ki, kot že rečeno, močno vpliva na obdolženčev položaj, mora biti zagotovljeno, da v primeru, ko sodnik, ki je izdal sodbo na prvi stopnji, o predlogu za izvršitev kazni zapora ne bo mogel odločati, o tem predlogu odloča zakoniti sodnik v skladu s pravili ZS in Sodnega reda.
V obravnavanem primeru, ko se je sodnica, ki je izdala sodbo, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega, upokojila, zadeva ne bi smela biti predodeljena v odločanje vodji oddelka na podlagi letnega razporeda dela sodnikov oziroma na podlagi 165. in 166. člena Sodnega reda, temveč na podlagi splošnih določb 16. v zvezi s 15. členom ZS, oziroma v skladu z abecednim redom začetnic priimkov sodnikov, ki je podrobno določen v določbi 156. člena Sodnega reda.
Ker razlogi sodbe institucionalno sledijo njenemu izreku, ki pri obsodilni sodbi po 1. točki prvega odstavka 359. člena ZKP, vsebuje opis (navedbo) dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja in tistih, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona, je jasno, da se bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP praviloma nanaša na prvostopenjsko in ne na drugostopenjsko sodbo. Sodišče prve stopnje je namreč tisto, ki s sodbo odloča o dokazovanih dejstvih in okoliščinah kot so opisana v obtožbi po 2. točki prvega odstavka 263. člena oziroma po prvem odstavku 434. člena ZKP, medtem ko sodišče druge stopnje odloča o pritožbi, glede katere se je po prvem odstavku 395. člena ZKP dolžno izjaviti tako, da v obrazložitvi sodbe presodi njene navedbe.
Po drugem odstavku 329. člena ZKP dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Dokazovanje poteka po tretjem odstavku 329. člena ZKP po predlogih strank in zagovornika ter po uradni dolžnosti sodišča, v obeh primerih pa po domnevani predhodni oceni o potrebnosti dokazovanja z vidika popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja.