CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00086168
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 8. URS člen 2, 22, 25, 155. ZVPot člen 24. ZPotK člen 6, 7. OZ člen 6,87. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZPP člen 370, 378.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - zavrnitev revizije - retroaktivnost - razvoj sodne prakse - pravo EU - ničnost kreditne pogodbe
Sodišča (SEU, za njim pa Ustavno in Vrhovno sodišče) so v odločbah opredelila merila, katere so tiste okoliščine, ki jih mora banka kot dobra strokovnjakinja ob sklenitvi pogodbe z valutno klavzulo predstaviti potrošniku, da lahko štejemo, da je zadostno oziroma učinkovito izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Pri tem s svojo razlago niso posegla v že nastala in zaključena dejanska stanja, temveč so s pravno razlago vsebinsko opredelila abstraktni dejanski stan, katerega uresničenje je pogoj za pravno presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena v skladu z zahtevami prava. Sodišča so tako iskala odgovor na vprašanje, kako bi tedaj (v času sklepanja pogodbe) ravnal dober strokovnjak oziroma kaj bi morala in mogla banka pojasniti kreditojemalcu. Sodna praksa ob nadgrajevanju ni spreminjala vsebine temeljnih načel niti tega, kakšna bi morala biti pojasnila dolžnost pri kreditih z valutno klavzulo. Gre za strokovno vprašanje, na katerega je banka morala znati odgovoriti že tedaj. Banka je kot dobra strokovnjakinja morala vedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditojemalčevo obveznost. Iz preteklih gibanj CHF je bilo razvidno, da gre za valuto, ki je bila podvržena občasnim večjim nihanjem, vključno s periodično apreciacijo. Čeprav konkretnega obsega in časa morebitne apreciacije ni bilo mogoče natančno napovedati, je banka kot strokovna institucija morala poznati (oziroma bi kot dobra strokovnjakinja lahko poznala) spekter možnih valutnih tveganj in njihov potencialni vpliv na obveznosti kreditojemalca. Čim je tako, ji načelo vestnosti in poštenja narekuje dolžnost razkritja. Narekuje ji jo danes in narekovala ji jo je že ob sklepanju sporne pogodbe. Zato ne gre ne za pravo niti za nepravo retroaktivnost. Gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Sodišče druge stopnje torej z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilno je pravni standard "pojasnila dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00085584
URS člen 22.
dopuščena revizija - upravni spor - načelo enakega varstva pravic - obrazloženost sodne odločbe - opredelitev do navedb strank
Sodišče mora za odločitev bistvene argumente, torej tiste, ki bi lahko odločilno vplivali na rešitev zadeve, obravnavati in se do njih opredeliti. V obrazložitev odločbe morajo biti tako vključene (le) bistvene navedbe strank in njihova sodna presoja. Tako so jasno predstavljeni razlogi za odločitev sodišča, ki so razpoznavni tudi strankam in ki se na ta način lahko prepričajo, da je sodišče spor obravnavalo vsebinsko poglobljeno in na podlagi ustreznega sklepa o dejanskem stanju ter pravilni uporabi prava. Pri tem sicer ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, temveč lahko zadostuje, da je iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. To poudarjeno velja tudi v upravnem sporu, v katerem sodišče opravlja funkcijo pravnega sredstva zoper upravni akt, saj je v takem primeru stranka že seznanjena z dejanskimi in pravnimi vidiki zadeve, ki izhajajo tudi iz obrazložitve upravnega akta. S tem sta osredotočenost upravnega spora in kontekst argumentov za obrazložitev sodišča strankam jasneje razpoznavna.
dopuščena revizija - določitev višine občinske takse - plačilo občinske takse za oglaševanje - odmera občinske takse - načelo sorazmernosti - načelo ekvivalence - posebna raba javne površine - ekonomska korist
Upravno sodišče presoje ustavnoskladnosti predpisane takse v Odloku o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v Občini Izola ni opravilo v skladu z načelom ekvivalence, kot je začrtano v sklepu Vrhovnega sodišča X Ips 53/2021 z dne 9. 3. 2022. Presoje sorazmernosti višine sporne takse namreč ni napravilo glede na korist, ki izhaja iz narave pravice do posebne rabe javnih površin, ki jo je revidentka pridobila v zameno za plačilo takse. Upravno sodišče ni ugotavljalo niti ali je višina takse sorazmerna glede na ekonomsko korist, pridobljeno s posebno rabo, niti ali je ta sorazmerna s konkretnim posegom v javni prostor in njegovo obremenitvijo s posebno rabo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00085828
ZPP člen 351, 351/2, 339/2, 339/2-8, 399. URS člen 22, 25. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4/2. ZVPot člen 23, 24, 24/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - evropsko pravo - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ki je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.
V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00085354
ZPP člen 108, 336, 373, 373/2, 374, 374/1, 375, 375/1, 383. URS člen 25.
nepopolna revizija - predlog in sklep o dopustitvi revizije kot priloga revizije - zavrženje revizije - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev - poziv na dopolnitev vloge - skladnost z Ustavo RS
Revizija, ki ji nista priložena predlog oziroma sklep o njeni dopustitvi, je nepopolna v smislu prvega odstavka 374. člena ZPP. Takšno nepopolno revizijo sodišče zavrže in je ne pošilja stranki v dopolnitev, saj je v revizijskem postopku izključena uporaba 108. člena ZPP o pošiljanju nepopolnih vlog v dopolnitev (383. člen v zvezi s 336. členom ZPP). Ustavno sodišče je v odločbi v zadevi U-I-209/23-9 z dne 13. 3. 2025 odločilo, da takšna ureditev ni v neskladju z Ustavo.
ZUstS člen 40, 40/2. ZSPJS priloga 3. ZSPJS-AA priloga 3.
Sodni svet - odločba sodnega sveta - plača sodnika - hitrejše napredovanje - uvrstitev v plačni razred - neodvisnost sodnikov - odločba Ustavnega sodišča - načelo delitve oblasti - podlaga za odločanje
Tožnik je izpolnil pogoje za hitrejše napredovanje s 4. 7. 2022 in bi s tem dnem lahko napredoval za dva plačna razreda, vendar je razpon plačnih razredov za okrajne sodnike v prilogi 3 ZSPJS oziroma ZSPJS-AA jasen in sega od 47. do 51. plačnega razreda, od 1. 4. 2023 dalje pa od 48. do 52. plačnega razreda. Tožnik lahko kot okrajni sodnik, ki je že uvrščen v 50. plačni razred, s 4. 7. 2022 napreduje največ v 51. plačni razred, ob upoštevanju novele ZSPJS-AA pa s 1. 4. 2023 v 52. plačni razred, pa čeprav izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje.
Zakonska ureditev (oziroma zakonsko določen najvišji plačni razred, ki ga okrajni sodnik lahko doseže) torej ne omogoča Sodnemu svetu niti Vrhovnemu sodišču, da bi tožnika kljub izpolnjevanju pogojev za hitrejše napredovanje uvrstila za dva plačna razreda višje od že doseženega.
Z odločbo Ustavnega sodišča U‑I‑8/24 določen način izvršitve odločbe U‑I-772/21 ne pomeni določanja plač sodnikov v smislu določanja višine plačila, ki naj pripada sodnikom za opravljanje sodniške službe, za urejanje česar je poklican zakonodajalec. Ustavno sodišče ima za izdajo odločbe U‑I‑8/24 z vsebino, kot je bila izdana, podlago v drugem odstavku 40. člena ZUstS, takšne zakonske podlage za odločanje na način, kot ga je uporabilo Ustavno sodišče v odločbi U‑I‑8/24, pa Vrhovno sodišče nima.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00085755
ZPP člen 351, 351/2, 339/2, 339/2-8, 399. URS člen 22, 25. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4(2). ZVPot člen 23, 24, 24/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - evropsko pravo - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje - sodba presenečenja
V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ki je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.
V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00085747
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 351, 351/2, 399. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4/2. ZVPot člen 23, 24, 24/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - evropsko pravo - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ki je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.
V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00084517
KZ-1 člen 86, 86/4. ZKP člen 129a. ZIKS-1 člen 12. ZS člen 15, 16. Sodni red (2016) člen 156, 165, 166. URS člen 23.
druga odločba - pomembno pravno vprašanje - način izvršitve kazni zapora - pravica do zakonitega sodnika - letni razpored dela sodnikov - Sodni red - nujna procesna opravila - exceptio illegalis
Odločanje o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora ne predstavlja zgolj administrativno procesnega oziroma tehničnega opravila, temveč gre za vsebinsko odločanje, ki vpliva na način uresničevanja številnih obsojenčevih ustavnih in konvencijskih pravic. Namen določbe prvega odstavka 129.a člena ZKP, po katerem o takšnem predlogu odloča predsednik senata oziroma sodnik posameznik, ki je izdal sodbo na prvi stopnji, je jasen: sodnik, ki odloča o alternativnem načinu prestajanja kazni je z obsojencem oziroma njegovimi osebnimi okoliščinami seznanjen že iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker gre za vsebinsko odločanje, ki, kot že rečeno, močno vpliva na obdolženčev položaj, mora biti zagotovljeno, da v primeru, ko sodnik, ki je izdal sodbo na prvi stopnji, o predlogu za izvršitev kazni zapora ne bo mogel odločati, o tem predlogu odloča zakoniti sodnik v skladu s pravili ZS in Sodnega reda.
V obravnavanem primeru, ko se je sodnica, ki je izdala sodbo, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega, upokojila, zadeva ne bi smela biti predodeljena v odločanje vodji oddelka na podlagi letnega razporeda dela sodnikov oziroma na podlagi 165. in 166. člena Sodnega reda, temveč na podlagi splošnih določb 16. v zvezi s 15. členom ZS, oziroma v skladu z abecednim redom začetnic priimkov sodnikov, ki je podrobno določen v določbi 156. člena Sodnega reda.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00084851
URS člen 22, 26. ZFPPIPP člen 14. ZPP člen 5, 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
odškodninska odgovornost države - postopek osebnega stečaja - začetek stečajnega postopka - izvedensko mnenje - strokovni pomočnik - izvedenec finančno ekonomske stroke - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - protipravno ravnanje sodišča - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00084806
ZPP člen 351, 351/2, 339/2, 339/2-8, 399. URS člen 22, 25. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4(2). ZVPot člen 23, 24, 24/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - evropsko pravo - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.
V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena ZPP. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.
URS člen 22. ZPP člen 243, 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. ZPŠOIRSP člen 10, 10/1.
predlog za dopustitev revizije - izbrisani - odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodninska odgovornost države - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - pavšalna odškodnina - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00082608
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 351, 351/2. URS člen 22, 25. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 5. ZVPot člen 23, 24, 24/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - evropsko pravo - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.
V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.
ZPP člen 108, 108/6, 324, 324/6, 336, 343, 343/3, 367a, 367a/1, 385, 385/3, 391, 391/3. URS člen 25.
zahteva za varstvo zakonitosti - pomembno pravno vprašanje - napačen pravni pouk - nezadostno število izvodov pritožbe - premalo izvodov pritožbe - zavrženje pritožbe - ustavna pravica do pritožbe - poziv na predložitev zadostnega števila izvodov vloge - razlaga zakona - kršitev zakona - ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti
Pravni pouk, v katerem je stranka opozorjena, da bo sodišče pritožbo, ki ne bo vložena v zadostnem številu izvodov, takoj zavrglo, ne da bi stranko pozivalo k predložitvi manjkajočih izvodov, je napačen. Zakonodajalec je izključil le vračanje nepopolnih pritožb v dopolnitev, ne pa tudi pozivanja pritožnikov k predložitvi manjkajočih izvodov pritožb. V skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča pa napačen pravni pouk stranki ne sme odvzeti pravice oziroma jamstev, ki ji jih daje (zagotavlja) zakon. Navedeni pravni pouk zato ne more izključiti zakonsko predvidene uporabe šestega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku v postopku s pritožbo. Tak način vnaprejšnjega opozorila je namreč manj intenziven kot konkreten poziv, ki ga zagotavlja zakon.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00083150
ZPP člen 351, 379. URS člen 22. ZVPot člen 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 5.
dopuščena revizija - kreditna pogodba v CHF - posojilo v tuji valuti - sodba presenečenja - sprememba sodne prakse - pravica do izjave stranke - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
Odločitev sodišča druge stopnje, da je obravnavana kreditna pogodba nična, je obremenjena s procesno kršitvijo. Ta procesna kršitev je bistvena, saj toženi stranki zaradi opustitve procesnih možnosti iz drugega odstavka 351. člena ZPP ni bila dana možnost, da se na spremenjeno sodno prakso, ki ji izpodbijana sodba sledi, odzove. Tako je bila prizadeta v pravici do izjave iz 22. člena Ustave RS.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00082720
ZPP člen 351, 351/2, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 22, 25. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 5. ZVPot člen 23, 24, 24/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - evropsko pravo - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.
V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena ZPP. Vrhovno sodišče je v novejših odločbah poudarilo, da je razvoj sodne prakse Sodišča Evropske unije zahteval nadgradjo predhodnih stališč v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami v švicarskih frankih (CHF); predrugačilo je vsebino pojasnilne dolžnosti, ki jo morata ugotavljati sodišči prve in druge stopnje, ter vzpostavilo povezavo med pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja, tako da izpolnjena pojasnilna dolžnost ni več njegova predpostavka, temveč je njegov bistveni del.
direktna revizija - objava popravka po ZMed - pravica do objave popravka - zavrnitev objave popravka - pogoji za zavrnitev zahteve za objavo popravka - odklonitveni razlog za objavo popravka - namen pravice do popravka
ZMed ureja pravico do popravka v 26. členu in pravico do odgovora v 42. členu. Namen omenjenih pravic ni enak, zato se tudi zakonski pogoji za uveljavitev posamične pravice razlikujejo.
Javna oblast ima pravico do odgovora, vendar je treba zaradi občutljivosti ustavno varovanih področij, zlasti svobode izražanja, njeno uveljavitev presojati zelo previdno. Objava odgovora bo dopustna le, kadar gre za informacijo o javni zadevi, ki je za javnost tako pomembna, da njen interes po objektivni in celoviti predstavitvi vsebine prevlada nad svobodo izražanja in s tem upraviči poseg oblasti vanjo
V okoliščinah obravnavanega primera ima javnost interes, da izve, kakšen je odgovor občine na očitke, ki se nanašajo na njeno poslovanje z javnim denarjem. Interes lokalne skupnosti je, da se zbrana javna sredstva porabijo na najbolj ekonomičen in racionalen način.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00081811
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 351, 351/2. URS člen 22, 25. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 8. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - evropsko pravo - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
Predmet obravnavane revizijske zadeve je presoja pravilnosti procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju sprememb sodne prakse pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njuno korist. Toženka pravilno opozarja, da je bila v času, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje, ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, bistveno drugačna in se do stališč, izoblikovanih v spremenjeni sodni praksi, ni mogla izreči. Ker sta pritožbeni rok in rok za odgovor na pritožbo iztekla dosti prej, preden je Vrhovno sodišče svojo prakso spremenilo, je logično, da tudi v toženkinem odgovoru na pritožbo ni trditev v tej smeri.
Stranki sta sicer imeli možnost, da se opredelita do stališč v sodbi Sodišča EU, kar pa glede na okoliščine primera ne zadošča. Bili sta namreč prikrajšani do izjavljanja glede novih stališč Vrhovnega sodišča, na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje. Ker je bilo materialno procesno vodstvo, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo na podlagi drugega odstavka 351. člena ZPP nepopolno, toženka svojih navedb v pritožbenem postopku ni mogla uskladiti s pravnimi stališči sodišča. Sodišče druge stopnje je ravnalo napak, ko se je pri odločanju o utemeljenosti pritožbe oprlo na peto alinejo 358. člena ZPP.
glavna obravnava v upravnem sporu - odločanje brez glavne obravnave - neskladje z ustavo - odločba ustavnega sodišča o razveljavitvi zakonske določbe
Upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča, ki je ugotovilo neustavnost določbe 448. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1) in jo razveljavilo, lahko Vrhovno sodišče na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje odgovori, da je bilo postopanje Upravnega sodišča, ki je v obravnavanem upravnem sporu zgolj na podlagi 448. člena ZZavar-1 izdalo sodbo brez glavne obravnave, v neskladju z 22. členom Ustave.
upravni spor - predlog za obnovo postopka - nedovoljen razlog za obnovo postopka - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 sprejelo stališče, da pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave ne pomeni pravice do točno določenega sodnega postopka in da se sodno varstvo zoper odločitve državnih organov lahko zagotavlja tudi v kakšnem drugem postopku ali v postopku pred drugim sodiščem in v obsegu, ki ustreza naravi pravnega razmerja. Iz odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Pintar in drugi proti Sloveniji ne izhaja, da je ESČP zavrnilo stališče, da je odškodninsko varstvo lahko ustrezen mehanizem za zagotovitev varstva zasebne lastnine tožnikov (tudi pritožnice). ESČP je sprejelo stališče, da Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB), katerega izvrševanje je bilo sicer s strani Ustavnega sodišča marca 2020 zadržano, predstavlja pomemben napredek za nekdanje imetnike. Če odškodninsko varstvo že a priori ne bi pomenilo ustreznega sodnega varstva oziroma pravnega sredstva za varstvo pravice do zasebne lastnine, potem sprejem ZPSVIKOB, neodvisno od njegovega zadržanja, ne bi mogel pomeniti nikakršnega napredka, kar pa ni sporočilo ESČP v citirani odločbi.
Posledično je pravilna presoja Upravnega sodišča, da ni podan eden taksativno določenih razlogov za dovolitev obnove postopka iz 96. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zavrženje predloga za obnovo ne pomeni posega v pritožničino pravico do sodnega varstva pravice do zasebne lastnine.