Invalidnina in invalidska pokojnina sta dve socialni pravici, ki izhajata iz zakona, in sicer pravici iz četrtega dela ZPIZ. Stopnja invalidnosti oziroma priznana invalidnost je torej vedno posledica telesne okvare, zato po presoji sodišča ne more biti edini dokaz za dokazovanje telesne okvare odločba, v kateri mora biti izrecno naveden odstotek okvare, temveč se to, tudi ob upoštevanju določbe 4. odstavka 15. a člena ZRTVS, lahko dokazuje tudi z drugo vrsto sklepa oziroma odločbe, izdane po določbah ZPIZ. Zato je, po presoji sodišča potrebno sklep Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji iz katerega izhaja, da je tožnik invalid II. kategorije, presoditi v okviru določb ZRTVS kot tudi določb ZPIZ.
Sodišče ugotavlja, da odločitev organa prve stopnje in tožene stranke v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, temelji na določbah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01), za katerega je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 ugotovilo, da je bil iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe, neskladen z Ustavo in določilo način izvršitve tako, da zamudne obresti v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04) začnejo teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Ugotovitev neskladnosti zakona z Ustavo ima glede na določbo 43. člena ZUstS učinek razveljavitve, zato se skladno s 44. členom ZUstS razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno. Na navedeni podlagi je sodišče tožbi delno ugodilo in odločbo tožene stranke v zavrnilnem delu glede zamudnih obresti odpravilo, odpravilo prve stopnje v delih, s katerimi je odločeno o zamudnih obrestih in odločilo, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe do dneva plačila. Sodišče je o obrestih odločilo na podlagi 61. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS), saj je imelo za tovrstno odločitev zanesljivo podlago v podatkih upravnih spisov.
Pri izračunu je tožena stranka skladno s 6. členom Odloka izhajala iz podatkov projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (bruto etažna površina objekta) ter iz podatkov lokacijske dokumentacije (velikost gradbene parcele), ki ju je svoji vlogi za odmero komunalnega prispevka predložila tožeča stranka. Iz tega razloga tožeča stranka z ugovori, s katerimi izpodbija pravilnost projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja ter lokacijske dokumentacije, v postopku, katerega predmet je presoja pravilnosti odmere komunalnega prispevka na navedeni podlagi, tudi v upravnem sporu ne more uspeti. Da bi tožena stranka prispevek odmerila v nasprotju z navedeno dokumentacijo, pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.
Ker ni sporno, da je vložnik zahteve med postopkom umrl, bi prvostopni moral v smislu določbe 2. odstavka 54. člena ZUP postopek prekiniti in nato vlagateljeve pravne naslednike pravilno pozvati, da se izjavijo o tem, ali vstopajo v postopek. Stališče tožene stranke, da določbe ZUP o obnovi postopka veljajo samo za dokončne odločbe, s katerimi je končan postopek, ne pa za sklepe, s katerimi se odloča o postopkovnih vprašanjih je tudi po presoji sodišča pravilno, zato je odločitev, da se prvostopni sklep z dne 16. 6. 2003, s katerim je bila dovoljena obnova postopka odpravi, pravilna. Nima pa prav tožena stranka, ko ugotavlja, da so bila z obvestilom o možnosti nadaljevanja postopka, poslanim "družini vlagatelja" in z izdajo sklepa o ustavitvi postopka in vročitvijo "družini vlagatelja" spoštovana pravila upravnega postopka. Sklep o ustavitvi postopka je bil izdan preuranjeno, saj predhodno ni bil izdan sklep o prekinitvi postopka, pa tudi pravni nasledniki stranke (vlagatelja zahtevka) niso bili pravilno pozvani, naj vstopijo v postopek. Sklep o ustavitvi postopka pa tudi ni bil pravilno vročen in zato ne more učinkovati, na njegovi podlagi pa ne morejo nastati nikakršne pravne posledice.
Čeprav so ji požgali kmetijo, je stranka imela (svoje) zasilno urejeno bivališče v dolini in njenega prebivanja v tem bivališču, ne glede na slabše bivalne pogoje, ni mogoče šteti za begunstvo v smislu določb ZZVN.
ZUP člen 3, 147, 213, 213/2, 226, 226/1, 259, 259/1. ZDRS člen 10. 10/1, 10/1-6, 10/4. ZUS člen 35, 35/1, 60, 60/3. ZST člen 13, 13/1.
prekinitev postopka - določnost izreka
Izrek izpodbijanega sklepa ni samo nedoločen v tem smislu, da je nejasen, ampak je nedoločen tudi, ker ni skladen z določilom 4. odstavka 10. člena ZDRS.
ZZad člen 65, 65/2, 65, 65/2. ZUP člen 241, 241/2, 241, 241/2.
vračanje premoženja v naravi - pritožba - stvarna nepristojnost
Po tem, ko je o zahtevku že bil voden in zaključen ugotovitveni postopek ter je o njem že bilo odločeno, zahtevka ni (več) mogoče zavreči na podlagi 4. odstavka 66. člena ZUP/86, po katerem postopa organ, ki ne more ugotoviti, kateri organ je pristojen za reševanje, saj navedena zakonska določba predstavlja organu podlago za postopanje z vlogo (ki jo prejme po pošti) ob njenem sprejemu, pred uvedbo postopka. Če meni, da prvostopni organ, ki je o zahtevku odločil, za odločitev ni bil pristojen, bi (na podlagi 2. odstavka 241. člena ZUP/86) morala odločbo v delu, v katerem je bilo odločeno o zahtevku, odpraviti ter po uradni dolžnosti poslati zadevo v rešitev pristojnemu organu. Določbo 2. odstavka 65. člena ZZad je treba razlagati tako, da predstavlja pravno podlago za vračanje zadružnih sredstev, ki so bila združena, vložena ali prenesena na drugo pravno osebo (izven sistema zadružne organiziranosti) pogodbeno ali s samoupravnim sporazumom z namenom poslovnega sodelovanja.
ZUS člen 22, 22. ZAzil člen 1, 1/2, 1/3, 1/3, 1, 1/2.
vrnitev v prejšnje stanje - azil
Sodišče zaključuje, da je odvetnik iz upravičenega vzroka zamudil rok za vložitev tožbe, ker iz zdravniškega potrdila izhajajo okoliščine, ki utemeljujejo njegov predlog (1. in 3. odstavek 22. člena ZUS). Sodišče je dovolilo vrnitev v prejšnje stanje in štelo tožbo vloženo 24. 9. 2004 za pravočasno vloženo. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za azil, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po.2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil.
Pravilnik o dodeljevanju študijskih pomoči člen 18, 22, 22/2, 18, 22, 22/2.
štipendija
V 18. členu pravilnika je določeno tako imenovano mirovanje štipendiranja, ki ne določa le enkratnega mirovanja v času študija oziroma ne izključuje, da nastopi mirovanje potem, ko v naslednjem študijskem letu štipendist opravi vse pogoje za vpis v višji letnik in pravočasno ne opravi vseh študijskih obveznosti tega višjega letnika.
Tožena stranka je navedla, da se tožnik nima kam vrniti in je obsojen na življenje v enem izmed begunskih kampov, vendar ni navedla svojih razlogov zakaj zaključuje, da kljub temu niso podani pogoji za priznanje humanitarnega azila. Tudi v tem delu odločbe tožene stranke, po presoji sodišča, ni mogoče preizkusiti, še posebno, ker tožena stranka sama navaja, da bo po uradni dolžnosti začela postopek po 61. členu ZAzil in zato tožena stranka v svoji obrazložitvi sama s seboj prihaja v nasprotje.
Na podlagi 1. odstavka 37. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZGJS) o izbiri koncesionarja odloči koncendent z upravno odločbo. Tožena stranka je sicer zavrnila pritožbo tožnika z odločbo z dne 7. 10. 2002, javni razpis pa je bil razveljavljen z odločbo z dne 8. 10. 2002. Tožena stranka pa nato ni postopala po 273. členu ali po 274. do 277. členu ZUP. Sklenila je le dogovor o razdrtju koncesijske pogodbe z Dimnikarstvom AAA, s.p., vendar izpodbijane odločbe ni odpravila. Ker je bil s sklepom Državne revizijske komisije z dne 8. 10. 2002 razveljavljen javni razpis, je odpadla pravna podlaga za odločitev organa prve stopnje in posledično tožene stranke in zato je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 7. 10. 2002.
ZST člen 14, 14/1, 14, 14/1. ZPP člen 105a, 168, 168/5, 105a, 168, 168/5.
pravna oseba - sodna taksa
Tožeča stranka je vložila predlog za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo. Glede na določilo 105.a člena ZPP pravne osebe ni mogoče oprostiti plačila sodnih taks za pritožbo, zato je sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo, saj za navedeno taksno oprostitev v zakonu ni pravne podlage.