denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - odjava dejavnosti
Tožnici pripada denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, čeprav je kot (so)lastnica odjavila obrt oz. dejavnost, saj z dejavnostjo ni pridobivala dohodkov, s katerimi bi se preživljala, temveč je prihodke v celoti porabila za plače zaposlenih delavk. Pri tem je ravnala v dobri veri oz. ne fravdulozno v smislu kasnejšega uveljavljanja pravic, ter ji ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, če ni poskrbela naprej za svojo varnost, prav tako pa ni mogla predvideti, da ne bo ustvarila dohodka, s katerim bi se lahko preživljala.
ZPP (1977) člen 368, 368. ZDSS člen 35, 35/3, 35, 35/3.
zavarovalna doba - izračun prispevkov
Izračun prispevka za dokup pokojninske dobe je zahtevna računska operacija s številnimi elementi, zato je sodišče ravnalo pravilno, ko je ob ugotovitvi nezakonitosti odločbe toženca - ZPIZ, s katero je ta odločil, da ima tožnik pravico do dokupa zavarovalne dobe, razveljavilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje v skladu s 3. odst. ZDSS. Toženec razpolaga s podatki, potrebnimi za pravilno odmero prispevka ter z računalniško podporo za izračun, ugotavljanje višine prispevka s strani sodišča pa bi bilo zamudno.
Zgolj vpis prenehanja delovnega razmerja v delovno knjižico, ne da bi delodajalec izdal - vročil delavcu pismeno odločbo o prenehanju delovnega razmerja, kot to določa 78. člen ZTPDR, pomeni nezakonit način prenehanja delovnega razmerja. V takem primeru je delavec dolžan uveljavljati varstvo pravic pri delodajalcu v 15 dneh odkar je zvedel za kršitev pravice, kar je pogoj za uveljavljanje sodnega varstva.
neopravičena odsotnost z dela - kršitev disciplinskega postopka
Delodajalec ni bistveno kršil pravil postopka, ko delavca ni vabil na sejo disciplinskega organa druge stopnje in je o delavčevem ugovoru odločil v njegovi odsotnosti. V ugovornem postopku se niso izvajali nobeni novi dokazi, oziroma se ni odločalo o nobenih novih dejstvih, prav tako pa tudi tožnik ni izkazal, da bi mu bilo zaradi odločanja o ugovoru v njegovi odsotnosti onemogočeno seznaniti ugovorni organ o kakršnihkoli dodatnih relevantnih novih dejstvih.
O priznanju tuje sodne odločbe odloča sodišče po pravilih nepravdnega postopka (2. odst. 1. čl. Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP), razen če ZUKZ nima posebnih določb. In ker ZUKZ o tem posebnih določb nima, v nepravdnem postopku pa je načelo kontradiktornosti pravilo (prim. 1. in 2. odst. 4. čl. ZNP), bi sodišče moralo vročiti predlog za priznanje tuje sodne odločbe skupaj z dokazili nasprotnemu udeležencu. To še posebej prihaja do izraza v konkretnem primeru, ko je potrebno odločiti o priznanju tuje zamudne sodbe.
Čeprav je bilo toženčevo dejanje storjeno kot reakcija na tožnikovo zaklepanje vrat, toženec s tem dejanjem ni vzpostavil prejšnjega stanja posesti, ko je lahko neovirano vstopal v klet in garažo. In ker tudi sicer ni bilo neposredno usmerjeno v vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, ne predstavlja dejanje samopomoči, marveč motenje posesti.
Določba 57. člena ZIZ, po kateri mora sodišče izvod pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora vročiti upniku, velja zgolj za primer, ko dolžnik izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine samo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo. Če pa dolžnik z obrazloženim ugovorom v celoti izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zakon ne predvideva odgovora na ugovor, kar pomeni, da ga ni treba vročiti upniku (ugovor je torej v tem primeru enostransko pravno sredstvo - arg. iz 381. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).