predlog za ustavitev izvršbe - pravica do poplačila - imetnik pravice - upnikov pravni interes za izvršbo - vrstni red poplačila
Dolžnik ni oseba, ki ima pravico biti poplačana iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnin, kar pomeni, da predloga, naj sodišče ustavi izvršbo, če ugotovljena vrednost nepremičnine niti delno ne krije terjatve upnika, ki je predlagal izvršbo, ne more podati, še manj je tak predlog predmet odločanja v pritožbenem postopku zoper sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnin. Prav tako v pritožbi zoper sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnin dolžnik ne more izpodbijati upnikovega interesa za predlagano izvršbo, češ da naj zaradi slabega vrstnega reda iz nepremičnin ne bi mogel biti (niti delno) poplačan.
Po načelu superficies solo cedit je objekt, ki je trajno spojen z zemljiščem, njegova sestavina (8. člen Stvarnopravnega zakonika). Kot je izpostavilo sodišče druge stopnje, izvršilno sodišče ne sme ločeno prodajati objekta ali njegovega dela, dokler objekt ali njegov posamezni del ni ločen od zemljišča. Ker je vezan na pravno opredelitev, kaj je izvršilni predmet (v danem primeru tržna vrednost solastninske pravice), ki ga ocenjuje, se tudi sodni cenilec ne more sklicevati na nezmožnost cenitve iz razloga, da lahko ocenjuje le vrednost posameznih funkcionalno zaključenih celot.
ponoven predlog za oprostitev plačila sodne takse - spremenjene okoliščine - trditveno in dokazno breme za taksno oprostitev
Brez ustreznih trditev in dokazov o tem, da so se po pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil zavrnjen predlog za taksno razbremenitev, okoliščine bistveno spremenile, stranka ne more podati novega predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe - predlog za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe - izvršilni stroški - stroški za sestavo predloga za izvršbo - obrazložena vloga v izvršilnem postopku
Odvetniška tarifa v poglavju „X. izvršilni postopek“ v tarifni številki 27 izrecno ne določa višine odvetniških storitev v točkah za sestavo predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, temveč v 1. točki določa le vrednost odvetniških storitev za sestavo predloga, s katerim se uvaja izvršilni postopek ter v 7. točki vrednost za druge obrazložene vloge. Priprava predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom od upnika terja določeno aktivnost, saj mora opraviti poizvedbe, da lahko takšno izvršbo predlaga, in že zato ni mogoče zavzeti stališča, da gre za kratek obrazloženi dopis ali morda celo za neobrazloženo vlogo. Ker gre za vsebinsko sorodno vlogo predlogu za izvršbo, upniku pripadajo stroški sestave predloga za izvršbo po tarifni številki 27/1.
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
OZ člen 642, 642/1, 642/2. ZPP člen 212. ZOdv člen 2, 2/2.
gospodarski spor majhne vrednosti - zastopanje pred sodišči - pogodba o delu - sklepčnost tožbe po višini
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožbenega zahtevka tožnica po višini ni utemeljila. Na to vrzel jo je toženka opozorila v vlogi z dne 15. 3. 2019, (tožnica je to vlogo prejela 17. 3. 2019), vendar na to opozorilo tožnica ni reagirala. Ni pojasnila, za kakšno plačilo sta se pravdni stranki dogovorili, iz navedb tožnice, da toženka izdanemu računu ni ugovarjala, pa ne izhaja dogovor o višini plačila. Tudi ni navedla, da je svoje delo obračunala po kakšni tarifi. Za presojo višine tožbenega zahtevka po določilu prvega odstavka 642. člena OZ, tožnica torej sodišču ni ponudila nobenih trditev. Prav tako ne za presojo po drugem odstavku istega člena. Ni pojasnila, koliko časa ji je vzelo zatrjevano pisanje ugovora in odgovora na tožbo, koliko časa je porabila za študij in koliko za sestavo vsake od vlog, za kako zahtevno zadevo je šlo, pa tudi izdelkov ni vložila v spis. Iz vsega tega sledi, da je tožba kljub opozorilu toženke ostala nesklepčna po višini. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ni utemeljen.
Po prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2 lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Po drugem odstavku 183. člena ZPIZ-2 se lahko odločba iz prvega odstavka tega člena izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta.
Glede na to, da je odločba z dne 5. 7. 2006, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine, bila tožniku vročena 4. 8. 2006 in je postala pravnomočna, zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi 183. člena ZPIZ-2 pa je tožnik vložil dne 19. 11. 2018, je toženec pravilno odločil, da je njegova zahteva glede na 10 letni rok določena v 183. členu ZPIZ-2 prepozna in jo je pravilno zavrgel.
ZPIZ-2 člen 30, 30/1, 30/2, 30/3, 30/4, 36, 37, 140.
odmera starostne pokojnine
Po 3. odstavku 30. člena ZPIZ-2 se za leto zavarovanja pri izračunu pokojninske osnove upošteva koledarsko leto, v katerem so bili za najmanj šest mesecev zavarovanja plačani prispevki od osnove, zavarovanec pa je dopolnil najmanj šest mesecev zavarovalne dobe. Če so bili v posameznem koledarskem letu prispevki od osnov plačani za krajše obdobje ali če obvezno zavarovanje sploh ni obstajalo oziroma če podatkov o osnovah ni mogoče pridobiti, se tako leto pri izračunu pokojninske osnove preskoči. Upošteva se prvo naslednje koledarsko leto, za katero obstajajo podatki o osnovah, od katerih so bili plačani prispevki (4. odstavek 30. člena ZPIZ-2). Pomeni, da osnov iz krajšega obdobja kot šest mesecev ali pa če je zavarovanec dopolnil krajše obdobje zavarovalne dobe, osnov iz tega koledarskega leta ni mogoče upoštevati. Enako velja tudi, če obvezno zavarovanje v posameznem koledarskem letu sploh ni obstajalo in če podatkov o višini osnov ni mogoče pridobiti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje da določbe 30., 36. in 37. člena ZPIZ-2 niso neustavne.
Skladno s 140. členom ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence, ki ima značaj javne listine. Pomeni, da se dejstva, ki izhajajo iz matične evidence, štejejo za resnična, lahko pa se dokazuje drugače. Dokazno breme je na zavarovancu oziroma tistemu, ki zatrjuje nepravilnost podatkov. Nepravilnost vpisanih podatkov o plači se lahko dokazuje z listinskimi dokazi, na primer plačilnimi listami. Analitična primerjava zneskov neto plač po plačilnih listah s tovrstnimi podatki iz matične evidence se lahko opravi tudi s sodnim izvedenstvom.
Sodišče je nastanek poškodbe zob zanesljivo ugotovilo z drugimi izvedenimi dokazi, zato zavrnitev dokaznega predloga, ki se nanaša na ugotavljanje istega dejstva, ni pomenila kršitve pravice do obrambe.
Ločeno od vprašanja načina nastanka poškodb zobovja je sodišče prve stopnje obravnavalo vprašanje njihove intenzivnosti (teže) in zaključilo, da ta ni bila takšna, da bi pomenila lahko telesno poškodbo. Ker pa je takšno poškodbo pomenil zlom nosu, ki ga je oškodovanec utrpel v sklopu istega historičnega dogodka, zagovornica neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče poškodbe zob iz opisa kaznivega dejanja izpustiti. Zaradi povzročene poškodbe nosu je namreč celota vseh poškodb, za katere je sodišče z gotovostjo ugotovilo, da jih je oškodovanec utrpel z udarci obdolženca, pomenila lahko telesno poškodbo, in kot taka sodi v opis kaznivega dejanja.
Ker gre za nadaljevano motenje posesti, je rok, v katerem bi tožnik smel zahtevati sodno varstvo, začel teči s prvim motilnim dejanjem. Kdaj je toženec začel z nasipavanjem terena, je tožnik kot njegov neposredni mejaš lahko zaznal takoj.
priporni razlogi - izročitev obdolženca - begosumnost - evropski nalog za prijetje in predajo - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - nezakonito prečkanje državne meje - sorazmernost pripora z ogroženo varnostjo ljudi - podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - tuje državljanstvo - neogibnost pripora za varnost ljudi
Med našo državo in Republiko H. obstajajo instrumenti mednarodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, ki se nanašajo na izročitev obdolžencev in ki jih ureja Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije, res pa je, da sam obstoj tega predpisa še ne pomeni, da priporni razlog begosumnosti zaradi tega ne more biti podan. Gotovo bi bila izpustitev obdolženca, ki je v naši državi že priprt, samo zaradi obstoja evropskega naloga za prijetje in predajo v nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrostjo vodenja postopka.
Nikakršnega dvoma ni o tem, da nenadzorovano prehajanje državnih meja predstavlja ogrozitveni faktor za ljudi, živeče v vsaki državi, skozi katero ti ilegalni kanali potekajo, in je zato pripor tudi sorazmeren nevarnosti, ki bi nastopila z izpustitvijo obdolženk na prostost.
Da se delo preko polnega časa šteje kot poseben delovni pogoj, mora torej biti izjemno in časovno omejeno. Okoliščine morajo biti za delodajalca nepredvidljive v tolikšni meri, da se jim ni mogoče izogniti z običajnimi metodami organizacije dela, na primer z delom v deljenem delovnem času ali s prerazporeditvijo delovnega časa, z razporejanjem delavcev na druga delovna mesta, z zaposlitvijo novih delavcev, uvajanjem novih metod in postopkov dela ali novih delovnih mest. Dela preko polnega delovnega časa ni mogoče šteti za poseben delovni pogoj, če gre za delo, ki z vidika delavca predstavlja redno in stalno delo, z vidika delodajalca pa vsakdanjo in utečeno prakso. Prav takšno stanje, ko je šlo za redno obliko dela, pa je, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, podano tudi v obravnavani zadevi.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja - pravni standard
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je mogoče pravico do zdravljenja v tujini priznati, če so izpolnjeni vsi, kumulativno predpisani pogoji iz 1. odstavka 44.a člena ZZVZZ. Poleg obstoja bolezni, za katero je potrebno zdravljenje torej tudi pričakovani rezultati in izčrpana možnost zdravljenja v Sloveniji. Pri slednjem pogoju je posebej poudarilo, da gre za dejansko in pravno vprašanje, da tega dela določbe ni mogoče pravilno uporabiti le ob goli jezikovni razlagi, saj je abstraktno opredeljena izčrpana možnost zdravljenja v Sloveniji nedoločen pravni pojem, ki se ga zakonodajalec poslužuje, ko vnaprej ne more predvideti vseh pravnih položajev. Vsebina norme se prilagaja raznolikim dejanskim okoliščinam ravnanja in vedenja subjektov, na katere se nanaša, zato se takšne pravne norme soustvarjajo z tiplogičnimi argumenti, vzorcev vedenja in ravnanja in na ta način izoblikuje pravni standard. Za interpretacijski argument pri razlagi pravnega standarda o izčrpani možnosti zdravljenja ne zadostuje le dejstvo, da so tudi v Sloveniji zagotovljeni kontrolni pregledi po dvakratni transplantaciji jeter. Potrebno je upoštevati vse okoliščine življenjskega primera, vključno s smiselnostjo vsakoletnega kontrolnega pregleda v bolnišnici, ki je izvedla dvakratno transplantacijo jeter in jo je pripravljena izvršiti tudi v tretje, vendar le pod pogojem kontinuiranega spremljanja pacienta. Pri tem ne gre za pretirano, niti preširoko interpretacijo izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji, vezane na eventualno bodočo transplantacijo, ne za širitev pravic iz obveznega zavarovanja, da bi lahko tako zagotovilo uveljavljali tudi drugi zavarovanci.
Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost sklepa o zavrženju zahteve v zvezi z dokončno odločbo, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper navedeni sklep. Stališče sodišča prve stopnje, da je v tem primeru podan dejanski stan po 183. členu ZPIZ-2, je preuranjeno. Je pa odločitev sodišča prve stopnje pravilna glede odprave izpodbijanih upravnih aktov, kajti tožena stranka je nezakonito zavrgla tožnikovo zahtevo. Tožena stranka bo morala v novem postopku najprej s tožnikom razčistiti, kakšni so razlogi, zaradi katerih uveljavlja ponovno odmero pokojnine in šele nato presoditi, ali gre za ponovno uveljavljanje istih razlogov, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, ali pa gre za nove razloge o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno. V tem primeru pa bo tožena stranka presodila ali so izpolnjeni pogoji za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe po določbi 183. člena ZPIZ-2.
ZJU člen 24.. URS člen 14.. ZSPJS člen 16, 16/3.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 1, 1/3, 2, 2/2.
napredovanje v višji plačni razred - javni uslužbenec - enakost pred zakonom
Za izpolnitev pogojev za napredovanje po ZSPJS in Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede morajo od prejšnjega napredovanja (prve zaposlitve ali premestitve) miniti polna tri leta.
priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - sprejem sporazuma o priznanju krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - preklic priznanja - pravica do obrambe z zagovornikom - glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca
Sodišče mora presoditi izpolnjenost zakonskih pogojev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP v zvezi z 2. točko drugega odstavka 450.č člena ZKP v fazi sklenitve in na dan podpisa sporazuma o priznanju krivde.
napredovanje v višji plačni razred - plačilo razlike plače - javni uslužbenec - prevedba plače
Tožnik, ki se je v zahtevi skliceval na 3. a člen ZSPJS, spora ni zastavil le v okviru navedenih določb, na podlagi katerih se lahko preveri, ali mu je zakonito določena plača njegovega delovnega mesta, ampak širše - da naj se preveri pravilnost prevedbe iz leta 2008 oziroma naj se v to poseže na način, da se mu prizna razlika v plači za nazaj (od 5. 12. 2012 dalje) ter določi višja plača drugega delovnega, višje vrednotenega delovnega mesta, ki pa ga sicer ne zaseda.
Zahteva in z njo povezana tožba ni ustrezno sredstvo za saniranje zatrjevane napačne prevedbe in posledično za ugoditev zahtevku. Tožnik je bil z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 7. 2008 s 1. 8. 2008 razporejen na delovno mesto sistemski administrator VII/2-II, ob tem mu je bila določena tudi prevedena plača. Tožnik ni zavrnil podpisa aneksa, da bi v zvezi s tem lahko sledila izdaja sklepa ter sodno varstvo. Prav tako sklenjenega aneksa ni razveljavljal. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačnega stališča, da lahko v tem sporu poseže v veljavno izvedeno razporeditev tožnika na delovno mesto sistemski administrator VII/2-II na način, da mu prizna plačo drugega delovnega mesta. Zmotno je izpostavilo, da veljavne podlage, na podlagi katerih tožnik zaseda navedeno delovno mesto, za presojo zakonitosti tožnikove plače niso pomembne.
začasna odredba - vračilo štipendije - težko nadomestljiva škoda
Ker gre pri obstoju težko nadomestljive škode za pravni standard, je zapolnitev tega pravnega standarda potrebno ugotavljati in presojati, upoštevajoč konkretne okoliščine posameznega primera, bodisi objektivne bodisi subjektivne.
URS člen 14, 50.. ZPIZ-2 člen 5, 7, 27, 27/4, 27/5.
predčasna pokojnina - pokojninska doba brez dokupa
Pokojninska doba brez dokupa je bistveno strožji pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pod to dobo se ne šteje noben dokup in tudi ne prostovoljno zavarovanje po 1. 1. 2013. Vendar glede na ustavno sodno presojo (odločba št. U-I-246/2013-44 z dne 21. 4. 2016) inštitut pokojninske dobe brez dokupa ni proti ustaven. Ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pri ocenjevanju četrtega in petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 je Ustavno sodišče RS sicer izpostavilo višino plačanih prispevkov iz naslova prostovoljne vključenosti v zavarovanje brezposelnih, vendar to ni bil edini kriterij. Izrecno je poudarilo, da je zakonodajalec različne položaje lahko obravnaval in uredil različno, saj je poleg višine prispevkov upošteval tudi kriterije delovne aktivnosti. Z uvedbo pokojninske dobe brez dokupa tudi ne gre za kršitve drugih določb Ustave RS, saj je obstajal stvaren in razumen razlog za spremembo pogojev upokojevanja. Zakonodajalec glede na demografsko strukturo, neugodno razmerje med številom zavarovancev in upokojencev ter finančno vzdržnost pokojninske blagajne, lahko v javnem interesu zaostruje pogoje starostnega upokojevanja. Sicer pa je Ustavno sodišče RS pri presojanju ustavne skladnosti sistemske ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja s 50. členom Ustave RS o pravici do socialne varnosti, že večkrat poudarilo, da so to vprašanja zakonodajnega urejanja in da ima zakonodajalec široko polje proste presoje pri normativnem urejanju.
tožba zoper državo - procesne predpostavke za vložitev tožbe - predhodni postopek - predhodni postopek kot procesna predpostavka - obvezen predhodni postopek poizkusa mirne rešitve spora - Državno odvetništvo - potrdilo - zavrženje tožbe - meritorno odločanje - začetek pravdnega postopka - začetek pravde - pravica do sodnega varstva
V obravnavanem primeru pravda (še) ni začela teči, tožeča stranka pa je sodišču predložila potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku (sicer po vloženi tožbi, a pred njeno vročitvijo toženi stranki in pred izdajo izpodbijanega sklepa). Zato je bilo po presoji pritožbenega sodišča zadoščeno zahtevi procesnega pogoja, predvidenega v 27. členu ZDOdv in bi pomenilo zavrženje tožbe zaradi napačnega sklepanja o opustitvi predhodnega postopa pri Državnem odvetništvu resen poseg v pravico do sodnega varstva tožeče stranke.