SZ člen 72, 72/2, 74, 74/2, 82. ZFPPIPP člen 424, 424/1, 427, 427/2, 427/2-2.
skupnost lastnikov stanovanj - izbris iz sodnega registra brez likvidacije
Predlagateljica želi doseči izbris skupnosti lastnikov stanovanj iz sodnega registra brez likvidacije iz razloga, ker le ta ne posluje več. Torej iz razloga, za katerega SZ v 82. členu določa postopek likvidacije, zato se določbe ZFPPIPP o postopku izbrisa pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije za skupnost lastnikov stanovanj ne uporabljajo.
Ker lahko začetek postopka izbrisa predlaga oseba, ki je lastnik objekta na naslovu, ki je v sodni register vpisan kot poslovni naslov, etažni lastnik pa je hkrati ustanovitelj pravne osebe, vpisane v sodni register, že pojmovno ni mogoče za skupnost lastnikov stanovanj uporabiti določb ZFPPIPP o izbrisu iz sodnega registra brez likvidacije iz obravnavanega izbrisnega razloga.
ZMZPP člen 28. ZGD-1 člen 481, 481/3. OZ člen 55, 75.
odsvojitev poslovnega deleža – obličnost pooblastila za sklenitev pogodbe o odsvojitvi poslovnega
Ker ZGD-1 v 3. odstavku 481. člena določa, da mora biti pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža sklenjena v obliki notarskega zapisa, velja predpisana obličnost tudi za pooblastilo za njeno sklenitev.
nasilje v družini – žrtev nasilja v družini – časovna omejenost ukrepov
Odločitev o veljavnosti prepovedi od pravnomočnosti sklepa je v nasprotju z določili ZPND, saj bi pomenila nedopustno podaljšanje trajanja ukrepov, ki so po ZPND časovno omejeni.
regulacijska začasna odredba – vsebina regulacijske začasne odredbe - motenje posesti – posestno varstvo – predpostavke za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve – težko nadomestljiva škoda
Po določbi 1. odstavka 24. člena SPZ je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo. V dejansko oblast na stvari pa posega tisti, ki vsiljuje od dotedanjega načina uporabe stvari drugačen način. Pravica do varstva posesti zato pooblašča posestnika, da prisili osebo, ki je omejila njegovo dejansko oblast na stvari oziroma dotedanjo uporabo, da s tem preneha oziroma da vzpostavi takšno stanje, kot je bilo pred njenim posegom (34. člen SPZ).
OZ člen 131, 174, 174/2. ZPP člen 4, 5, 7, 8, 215, 285, 286, 286/2.
povrnitev premoženjske škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja – denarna renta – napredovanje na delovnem mestu – vzročna zveza – dokazni standard – pravočasno navajanje dejstev – materialno procesno vodstvo
Tožnik bi moral zatrjevati in dokazati, da bi v primeru, če do nesreče ne bi prišlo, z obstoječo izobrazbo redno napredoval na višje ocenjeno delovno mesto. Pri tem bi moral izkazati potrebe delodajalca po takšnem kadru in da bi bil izmed vseh delavcev napredovanja deležen ravno oz. tudi on, tako da bi sodišče lahko z dovolj visoko stopnjo verjetnosti zaključilo, da bi do tega po rednem teku stvari prišlo.
pisna oporoka pred pričami – priče pri oporoki – neveljavna oporoka – neveljavna razpolaganja v oporoki – napačna uporaba materialnega prava - razveljavitev sodbe
Če oporoko kot priča podpiše oseba, ki ne more biti priča, njenega podpisa ni mogoče upoštevati. Tako pomanjkljiva pisna oporoka pred pričami ni veljavna. Ne gre zgolj za neveljavno razpolaganje v oporoki.
priposestvovanje stvarne služnosti – pogodba o ustanovitvi služnosti – dobra vera
Tožnici, ki je izvrševala služnost hoje in vožnje na podlagi pogodbe, v kateri je bila dogovorjena služnost, ni mogoče očitati slabe vere zgolj zato, ker ta ni bila vpisana v zemljiški knjigi.
Konvencija o zakonu, ki velja za prometne nesreče člen 3. ZMZPP člen 4.
ZOR člen 186, 200, 277. ZUKZ člen 3. UZITUL člen 3. Orientacijski kriteriji za določanje odškodnine za nepremoženjsko škodo Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške (2002).
spor z mednarodnim elementom - uporaba tujega (hrvaškega) prava - prometna nezgoda - odškodnina - povrnitev nepremoženjske škode - višina odškodnine - telesne bolečine - trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti - skaženost - tek zakonskih zamudnih obresti od premoženjske in nepremoženjske škode
V primeru, ko slovensko sodišče v sporu iz razmerja z mednarodnim elementom uporabi tuje pravo, na katerega odkazuje kolizijsko pravilo, ga mora uporabiti tako, kot bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda. Sodišče prve stopnje ga je tako tudi uporabilo in v zvezi z vprašanjem, v kakšni višini se odmerja odškodnina za nepremoženjsko škodo (torej v zvezi z uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine), pridobilo podatke o vsebini tujega prava.
Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo po hrvaškem pravu.
S pravnomočnostjo sklepa o razdružitvi skupnega premoženja, po katerem je bilo stanovanje dodeljeno v last in posest enemu zakoncu, ki je bil dolžan drugemu zakoncu izplačati vrednost njegovega deleža, postane prvi izključni lastnik stanovanja. Ker drugi zakonec od tedaj dalje zaseda stanovanje brez pravne podlage, je dolžan plačati uporabnino po 198. členu OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0058867
OZ člen 171, 179, 179/1. ZPP člen 315, 315/1. Kodeks slovenskih novinarjev (2002) člen 1, 3, 4, 21.
povrnitev nepremoženjske škode - varstvo osebnostnih pravic - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - odgovornost izdajatelja - novinarstvo - razžalitev v tisku - objava neresničnih in nepreverjenih informacij - svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - vmesna sodba
Glede na to, da je tožena stranka objavila neresnične in nepreverjene informacije, tehtanje med kršitvijo pravice do zasebnosti in pravice do obveščenosti ter svobode izražanja ni bilo potrebno. Objava neresničnih informacij ne more biti v interesu javnosti, prav tako pa ni zaobsežena s svobodo izražanja, zato o koliziji med pravico do zasebnosti in pravico do obveščenosti ni mogoče govoriti.Kadar je v odškodninskem sporu izdana vmesna sodba za ugotovitev utemeljenosti zahtevka po temelju, zadošča, da sodišče z veliko verjetnostjo ugotovi, da je zaradi očitanega protipravnega ravnanja, tožnici nastala škoda. Kakšna, pa bo ugotovljeno v nadaljnjem postopku, ko bo sodišče odločalo o višini odškodnine.
Tožeča stranka kot pravna oseba, glede na kogentno določilo 4. odstavka 246. člena ZGD, da je član uprave lahko le fizična oseba, ne more biti poslovodja oziroma uprava družbe. Tista določila pogodbe, ki govore o tožeči stranki kot poslovodji, so torej nična.
Dokazno breme, da so bili prejemki iz delovnega razmerja plačani, je na delodajalcu, torej toženi stranki. Ker ni dokazala resničnosti navedbe, da je v tožnikovem primeru plačila opravila gotovinsko (na roko), je tožbeni zahtevek za plačilo plače utemeljen.
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150.
odškodninska odgovornost – nesreča pri delu – nevarno delo – objektivna odgovornost – krivdna odgovornost
Nezavarovan kanalizacijski jašek sicer sam po sebi ni nevarna stvar, vendar je delo na gradbišču, kjer se nahajajo nezavarovani jaški, delo, pri katerem obstaja večja nevarnost za nastanek škode od običajne. To velja še posebej ob upoštevanju okoliščine, da je tožnik na gradbišču hodil vzvratno, da je lahko pri vožnji usmerjal voznika tovornjaka, ki je nameraval peljati vzvratno mimo jaškov. Tožena stranka za škodo, ki jo je tožnik ob tem utrpel, odgovarja objektivno.
Tožena stranka je za nastalo škodo tudi krivdno odgovorna, ker dela na gradbišču ni organizirala tako, da bi bilo varno za delavce. Nezavarovane jaške bi morala ustrezno zaščititi oziroma bi morala organizirati delovni proces, tako da do nesreč, ki bi bile povezane z nezavarovanimi jaški, ne bi prišlo.
ZPP člen 181, 319, 339, 339/2. ZZK-1 člen 243, 246, 246/6. Uredba o naložitvi in vodenju zemljiške knjige z uporabo računalniške tehnologije ter o uskladitvi podatkov s podatki zemljiškega katastra člen 1, 2, 43.
ugotovitvena tožba – pravni interes – zavrženje tožbe - izbrisna tožba – izjava o pripoznavi tožbenega zahtevka – sodba na podlagi pripoznave
Ugotovitveno tožbo je mogoče vložiti vselej, kadar to dopušča poseben predpis. Tak specifičen predpis je tudi ZZK-1, ki dopušča izbrisno tožbo, katere del je tudi ugotovitveni del tožbenega zahtevka.
neplačana premija – razdrtje zavarovalne pogodbe zaradi neplačila premije – spor majhne vrednosti
V primeru, da zavarovanec kljub opominom in opozorilom o posledicah neplačila, premije ne poravna, ima zavarovalnica pravico do razdrtja zavarovalne pogodbe in pravico do izterjave sorazmernega dela premije, in sicer za čas od sklenitve do razdrtja pogodbe.
OZ člen 461, 461/1, 464, 464/1, 468, 468/1, 468/1-2.
stvarne napake – grajanje napak – obvestilo o napaki
V 1. odstavku 464. člena OZ je določeno, da mora kupec v obvestilu o napaki natančneje opisati napako in povabiti prodajalca, da stvar pregleda. Pritožbene navedbe, da toženec tožniku ni bil dolžan navesti vzroka napake ter da za uveljavljanje pravic zaradi stvarnih napak zadošča zgolj obvestilo, da vozilo ne dela v redu, zato niso utemeljene.
ZGD-1 člen 183, 183/2, 332, 332/1, 332/3, 394. ZZavar člen 46.
izpodbijanje sklepov skupščine – sprememba statuta – pravni interes članov družbe na izpodbijanje sklepov skupščine
V primeru, če bi se sklep o spremembi statuta izkazal za ničnega, predlagatelja pa bi morala na podlagi ničnega sklepa oziroma ničnih določb statuta karkoli plačati družbi, bi bila ta upravičena s tožbo uveljavljati vrnitev neopravičeno pridobljenega. Njuna pravna korist, da do take situacije ne pride, je torej očitna.
Za zadržanje zaupanega in za tožnico izročenega mu denarja toženec ni imel nobenega pravnega temelja: ne dovoljenja naročiteljice ne tožnice. Zato z njim ne more pobotati svoje iz drugega razmerja izvirajoče terjatve do tožnice.
odgovornost za delavca – delo z viličarjem – soprispevek oškodovanca – zastaranje zahtevka – višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Voznik viličarja je dvigoval tovor, ki na paleti ni bil stabilno naložen. Navedeno je bil povod za ravnanje tožnika, ki je stopil na tovor, zaradi česar se je tovor prevrnil in skupaj s tožnikom padel po tleh. Tožnik je s takšnim nepremišljenim ravnanjem sam prispeval h nezgodi, in sicer v 60%.
tekst :
Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.
O b r a z l o ž i t e v
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova nepremoženjske škode izplača odškodnino v višini 14.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 3.546,672 SIT od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, in od zneska 14.800,00 EUR od 28.6.2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ki tečejo do prenehanja obveznosti. Iz naslova materialne škode pa mora toženka tožniku plačati znesek 121,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.200,00 SIT od 8.5.1998 do 31.12.2006 in od zneska 5,01 EUR od 1.1.2007 do prenehanja obveznosti ter od zneska 28.000,00 SIT od 29.12.1999 do 31.12.2006 in od 116 EUR od 1.1.2007 do prenehanja obveznosti, prav tako pa mu je dolžna povrniti njegove pravdne stroške v višini 4.004,00 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.
Sodišče je dne 31.3.2009 s popravnim sklepom v uvodu in zaključku sodbe popravilo datum izdaje sodbe, tako da se namesto 22.1.2008 pravilno glasi 22.1.2009, prav tako pa je popravljen stroškovni izrek, tako da je znesek 4.0040,00 EUR nadomeščen z zneskom 4.004,00 EUR.
Pritožbo zoper sodbo vlagata obe pravdni stranki.
Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodba v delu, kjer je sodišče odločalo o tožnikovi soodgovornosti, v delu, kjer je izračunalo uspeh tožnika v pravdi in v stroškovnem delu, nepravilna. Sodišče je štelo, da je tožnik v pravdi uspel s 40%, kar je zmotno, saj bi moralo upoštevati tožnikov uspeh glede na temelj in glede na višino zahtevka ločeno. Tožnik tudi sicer ocenjuje, da njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka ni bil večji od 40%, pri čemer priznava, da je vedel, da je način dvigovanja nestabilnega tovora nepravilen, ne priznava pa, da bi moral vedeti, da se na neustrezno pripravljen in naložen tovor ne sme stopiti, ker tako določajo predpisi za upravljanje z viličarjem. Teh tožnik niti ni mogel poznati, čeprav je imel izpit iz varstva pri delu. Sodišče se sicer opre na izvedeniško mnenje dr. B., vendar prezre, da ta ni našel dokaza, ki bi potrjeval, da je tožnik usposobljen za delo z viličarjem. Sodišče tako ni imelo osnove za zaključek, da je bil tožnik seznanjen s pravilnim načinom ravnanja z viličarjem. Zato meni, da bi moralo sodišče bistveno večji prispevek pripisati vozniku viličarja oziroma toženi stranki. Dejstvo je, da je voznik viličarja ravnal neodgovorno, to pa je bilo tudi poglavitni vzrok nesreče. Takšen zaključek izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja dr. B.. Vse navedeno, torej pravilo o računanju uspeha strank in višine soprispevka tožnika, posledično vpliva na odmero pravdnih stroškov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da dosodi tožnikovo soodgovornost za nezgodo na največ 40%, dosodi tožniku priznane pravdne stroške skladno z odstotkom uspeha in mu prizna tudi pritožbene stroške oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.
Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.
Tožena stranka izpodbija sodbo v obsodilnem delu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma navaja, da je sodišče zapisalo napačen datum izdaje sodbe, saj to ni bilo 22.1.2008 temveč 22.1.2009, očitno napačno je zapisan tudi znesek pravdnih stroškov, v razlogih sodbe se sodišče namesto na polico o zavarovanju odgovornosti sklicuje na polico o nezgodnem zavarovanju in zavarovanju oseb, navedeni pa sta tudi dve priči, ki v postopku sploh nista sodelovali. Tožena stranka ugovarja temelju tožbenega zahtevka in meni, da za škodo ne obstaja kritje, ker je tožnik v času nezgode delal zase in izven delovnega časa. V vsakem primeru je previsoko dosojena soodgovornost voznika viličarja oziroma tožene stranke, saj bi tožnik moral vedeti, da na viličarja ne sme stopati. Viličarist tudi ni mogel pričakovati, da se bo tožnik nenadoma povzpel na tovor in tudi ni mogel preprečiti njegovega padca, zato je za škodo v celoti odgovoren samo tožnik. Izpodbija tudi odločitev o zastaranju tožbenega zahtevka in vztraja, da čakanje na invalidsko komisijo ne pomeni zdravljenja in nepoznavanja obsega posledic. Sodišče je samo zapisalo, da tožnik po 7.11.1996 ni imelo več aktivnega zdravljenja, torej se mu zdravstveno stanje ni moglo bistveno spreminjati. Tožnik svoje izjave, da mu je obseg poškodb dr. Z. povedal šele leta 1999, ni dokazal, niti ne izhaja iz listin v spisu. Dosojena odškodnina je odmerjena previsoko. Sodišče ni upoštevalo, da je bilo aktivno zdravljenje končano že leta 1996, previsoko pa je odmerilo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik ni dokazal, da bi aktivnosti kot so plezanje po drevesih in lovljenje rib opravljal tudi pred nesrečo. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da tožniku naloži večji del soodgovornosti in dosodi nižjo odškodnino.
Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.
Pritožbi nista utemeljeni.
Pritožbeno sodišče v prvi vrsti obravnava uvodne pritožbene navedbe tožene stranke v glede pisnih napak sodbe. Medtem ko je sodišče napaki v zvezi z datumom izdaje sodbe in zneskom pravdnih stroškov odpravilo samo s popravnim sklepom z dne 31. 3. 2009, pa tožena stranka utemeljeno opozarja tudi na zapis prič, ki v postopku niso sodelovale, in sicer Z. G. ter B. P. (zadnji odstavek 3. strani sodbe), ter na zmotno sklicevanje na polico nezgodne zavarovanja in zavarovanja oseb. Medtem ko je slednje vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, kar bo pritožbeno sodišče razdelalo v nadaljevanju te sodne odločbe, pa je odprava napačnega vnosa imen oseb stvar izdaje popravnega sklepa (prvi odstavek 328. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008, v nadaljevanju: ZPP), katerega izdajo lahko vselej predlagajo tudi pravdne stranke. Da gre zgolj za očitno pomoto (in ne morebiti kršitev določb pravdnega postopka) namreč izhaja iz razlogov sodbe, kjer sodišče obravnava izpovedbe v postopku zaslišanih prič, med katerimi spornih imen ni najti. Zato bo to očitno napako lahko odpravilo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku.
Pritožbeno sodišče najprej odgovarja na navedbe tožene stranke glede vprašanja zastaranja. Res je sicer, da je bilo hospitalno in ambulantno kirurško zdravljenje pri tožniku zaključeno dne 7. 11. 1996, vendar pa je bilo zaradi posledic kraniocelebralne poškodbe, tako po mnenju izvedenca dr. P. kot mag. S., potrebno tudi nadaljnje zdravljenje tako pri nevrologu kot izbranem zdravniku, ki je bilo zaključeno šele leta 1999. Oba izvedenca sta zaslišana na naroku tudi izpovedala, da tožniku pred odločanjem invalidske komisije ZPIZ v letu 1999 dokončen obseg njegovih poškodb ni bil znan. To potrjuje tudi izpovedbo tožnika, da mu je bilo njegovo zdravstveno stanje znano šele po obisku dr. Z., prav tako v letu 1999. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje ugovor zastaranje utemeljeno zavrnilo.
Vprašanje odgovornosti tožene stranke glede na dejstvo, da je tožnik v času škodnega dogodka delal v svojo korist in izven delovnega časa, je višje sodišče sodišče obravnavalo že v svoji odločbi II Cp 4797/2007 z dne 19.12.2007 in obrazložilo, da je podlaga odškodninske odgovornosti v predmetni zadevi določba 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZOR), ki uzakonja odškodninsko odgovornost delodajalca za delavce kot posebno obliko odgovornosti za ravnanje drugega. Tožnik ima v tem primeru položaj tretjega, zato je pomembno le, ali je viličarist kot delavec zavarovanke tožene stranke, v dani situaciji ravnal tako kot je bilo treba ali ne, ter nadalje, v kolikor bi bila odgovornost toženke podana, ali je morebiti tudi tožnik s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škodnega dogodka. Tožena stranka se v pritožbi v tej zvezi sklicuje še na obseg zavarovalnega kritja, vendar iz 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti (B8), ki obravnava izključitve odgovornosti, ni najti izključitve za škodo, ki jo utrpijo delavci zavarovane stranke, pa najsi delajo v zavarovančevem interesu ali gre za škodo, kot je bila ta.
Obe pravdni stranki izpodbijata tudi odločitev sodišča o krivdnem prispevku tožnika (192. člen ZOR) k nastali nezgodi. Izhodišče za obravnavanje navedenega vprašanja je ugotovitev, da sta protipravno ravnala tako viličarist kot tudi tožnik. Protipravnost ravnanja viličarista se kaže v neupoštevanju pravil za pravilno naložitev bremena na vilice, saj je ta dvigal tovor, ki na paleti ni bil stabilno naložen. Nepravilno pripravljeni in nepravilno naloženi tovor na vilice je bil tako povod za nepremišljen korak tožnika in sodelavca V. R. na tovor. Viličarist je imel nesporno opravljen izpit za delo z viličarjem, pa tudi zaslišan je izpovedal, da se je zavedal, da je bil način prenosa tovora nepravilen, vendar se je tako ves čas delalo. Tožnik pa je k nastanku nesreče prispeval s tem, da je na naloženi tovor stopil, kar je povzročilo, da je ta zanihal oziroma se začel rušiti, posledično pa sta tovor in tožnik padla na tla med tovorno vozilo in vilicami. Tožnik res ni bil usposobljen za delo z viličarjem in ustreznega izpita za njegovo upravljanje ni imel, vendar pa to za predmetno zadevo ni relevantno. Imel je namreč opravljen izpit iz varstva pri delu, izvedenec dr. B. pa je zaključil, da je iz Programa za izobraževanje, usposabljanje in preizkus znanja delavcev iz varstva pri delu družbe ... razvidno, da so delavci seznanjeni tako z varnostjo pri notranjem prometu, ki vključuje način dvigovanja bremen, kakor tudi vrsto transportnih naprav in varnostno opremo ter varnostne ukrepe, da pri delu ne pride do poškodb. Tožnik je torej nedvomno vedel, da se na viličarju med transportom ne sme stati. Tudi sicer neka povprečna skrbnost glede varnosti pri delu bi morala tožniku preprečiti, da se je lotil že na prvi pogled tako nevarnega manevra, kot je vožnja na naloženem viličarju. Nenazadnje se tožnikova pritožba v tem delu izkaže toliko bolj neutemeljena zato, ker je ob zaslišanju sam izpovedal, da je vedel, da se na ta način ne sme delati. Upoštevajoč dejstvo, da sta tako tožnik kot viličarist vedela, da preložitev tovora ni opravljena pravilno, vendar tudi, da se je tožnik sam odločil stopili na tovor, torej da mu tega ni nihče naložil, ter na dejstvo, da viličarist po tožnikovem vzponu praktično ni mogel več preprečiti nezgode, saj je tožnik padel praktično v trenutku, ko je na tovor stopil, se pritožbeno sodišče pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da je na tožniku 60%, na toženi stranki pa 40% odgovornosti za nastalo nezgodo.
Tožena stranka izpodbija tudi višino dosojene odškodnine. Podlaga za odločitev o višini je določena v 200. členu ZOR. Pri odmeri se upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ta pa ne sme iti na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina za negmotno škodo predstavlja zadoščenje ob prizadeti dobrini, ki pa mora biti individualizirano in postavljeno v okvire. Sodna praksa je tako oblikovala razmerja med odškodninami za manjše, večje in katastrofalne škode, pojem pravična denarna odškodnina pa je pravni standard, ki pomeni pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka tudi v tem delu izpostavlja dejstvo, da tožnik po letu 1996 ni imel več aktivnega zdravljenja, vendar pa je potrebno ugotoviti, da je sodišče pri odmeri odškodnine za to postavko upoštevalo obseg poškodb, ki jih je tožnik utrpel in vse nevšečnosti, ki so jih spremljale, ne zgolj časa, ki je bilo potrebno za zdravljenje. Pa tudi sicer je tožnik po letu 1996 nadaljeval z zdravljenjem pri nevrologu in osebnemu zdravniku, kar je pri odmeri odškodnine prav tako potrebno upoštevati. Tudi pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti velja ugotoviti, da tožnik sicer res še vedno opravlja svoje delo, vendar pa ne tudi nekaterih aktivnosti v prostem času (ribarjenje, plezanje), kar izhaja iz njegovega zaslišanja kot tudi izvedeniških mnenj. Poleg tega tožnik še danes trpi zaradi glavobolov, pozabljivosti, težave ima s koncentracijo, z ravnotežjem, na desno uho pa sliši le 30%. Oba izvedenca sta zaključila, da zaradi trajnih anatomskih in funkcionalnih posledic invalidnost pri tožniku znaša 30%, invalidska komisija ZPIZ pa ga je ocenila kot invalida III. kategorije. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dosojena odškodnina primerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse (prim. II Ips 556/94, II Ips 601/99, II Ips 30/95).
Pritožba tožeče stranke sicer napada tudi uspeh pravdnih strank in s tem posredno odmero pravdnih stroškov, vendar pa je višje sodišče pritožbo tudi v tem delu zavrnilo, saj pri odmeri stroškov potrebno upoštevati vse okoliščine primera (drugi odstavek 154. člena ZPP), kar pomeni celotni uspeh v pravdi, pa tudi zakaj so stroški nastali.
Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo, saj nista utemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).
Zemljiškoknjižno sodišče pa je tisto, ki bo v skladu s 86. v zvezi s 87. členom Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1 opravilo zaznambo izvršbe pri nepremičninah dolžnikov v zemljiški knjigi. Zaznamba izvršbe ima za posledico, da upnik, na čigar predlog je bil izdan sklep o izvršbi, z zaznambo izvršbe na podlagi tega sklepa pridobi na nepremičnini hipoteko, ki učinkuje od trenutka, od katerega učinkuje zaznamba izvršbe, če ni hipoteke pridobil že prej. Če pa je bil sklep o izvršbi, ki je podlaga za zaznambo izvršbe, izdan na predlog upnika, v čigar korist je bila že vknjižena hipoteka, učinkuje zaznamba izvršbe že od trenutka, od katerega učinkuje predznamba oziroma vknjižba te hipoteke in če zemljiškoknjižno sodišče dovoli zaznambo izvršbe na podlagi sklepa o izvršbi izvršilnega sodišča, odloči, da zaznamba izvršbe učinkuje od trenutka, od katerega učinkuje predznamba oziroma vknjižba navedene hipoteke.