najemna pogodba - prevzem nepremičnine - primopredajni zapisnik - stranka pogodbe - pričakovalna pravica - zahtevek na vrnitev
Zapisnik o nekem dogodku ni nepristen ali neverodostojen zaradi tega, ker je sestavljen, zapisan in podpisan kasneje, po dogodku, ki ga dokumentira. Nasprotno, gre za dokaj običajno prakso, saj se v številnih poslovnih in neposlovnih situacijah zapisnik sestavlja in podpisuje naknadno. Zapisnik je neverodostojen ali antidatiran, če zaznamuje dogodek, ki se takrat, ko naj bi se zgodil, v resnici ni zgodil, če torej izkazuje lažna dejstva in lažne podatke.
Vstop pridobitelja v pravice in obveznosti najemodajalca pa je predmet njunega medsebojnega razmerja, t.j. razmerja med starim in novim lastnikom, s katerim se najemniku ni treba ukvarjati. Seveda se mu mora novi lastnik naznaniti (ali ga o tem obvesti stari lastnik), vendar to ne pomeni, da najemnik rešuje vprašanje trenutka prenosa lastninske pravice med obema (stari in novi lastnik se lahko povsem neodvisno od trenutka pridobitve lastninske pravice drugače dogovorita glede trenutka vstopa v najemno razmerje).
Najemodajalec gostinskega lokala ima legitimen interes, da je njegov najemnik urejen in stabilen, kar pri pravni osebi vključuje tudi urejena in stabilna razmerja v njeni notranji strukturi. Neurejenost, medsebojni konflikti v poslovnem partnerju ogrožajo tudi njegov položaj in nemoteno izvajanje njune medsebojne pogodbe. Ni nepomembno, da je šlo v primeru tožeče stranke za enoosebno družbo z enim družbenikom in enim direktorjem, torej za družbo z izrazito osebno komponento, ki nima mehanizmov za razreševanje in saniranje notranjih konfliktov, kot jih imajo večje družbe z razvejano organizacijsko strukturo, ki za razliko od teh družb, ki razvijejo lasten poslovni in organizacijski modul in živijo lastno osamosvojeno življenje, niso več kot en sam posameznik ali pa vsota dveh.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00063772
KZ-1 člen 15a, 135, 135/1, 135/3. ZKP člen 306, 306/3, 371, 371/1, 371/1-5.
grožnja - predlagalni delikt - predlog oškodovanca za pregon kaznivega dejanja - mladoletni oškodovanec - izostanek oškodovanca na glavni obravnavi - neopravičen izostanek z naroka - interes za kazenski pregon - umik predloga za pregon - domneva o umiku - ustavitev kazenskega postopka - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
V skladu z določbo 15.a člena KZ-1 se v primerih kaznivih dejanj, opredeljenih v tem členu, izvršenih zoper osebe, ki so bile v času izvršitve kaznivega dejanja mladoletne, glede načina kazenskega pregona ne uporabljajo določbe kazenskega zakonika o vložitvi predloga ali zasebne tožbe. V teh primerih zato ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 306. člena ZKP, saj za mladoletne oškodovance domneva umika predloga za pregon zaradi neopravičenega izostanka z glavne obravnave ne velja.
ZD člen 163. ZPP člen 13, 205, 205/1, 205/1-1, 206, 206/1, 208, 208/1.
prekinitev zapuščinskega postopka - smrt dediča med zapuščinskim postopkom - reševanje predhodnega vprašanja - načelo ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - sklep o prekinitvi postopka - nadaljevanje prekinjenega postopka - pravica do sodelovanja v postopku - dedičevi dediči - določitev kroga dedičev - sodna praksa - sprememba sklepa
Odločitev sodišča, da predhodnega vprašanja ne bo reševalo samo, temveč bo postopek prekinilo, ni absolutna diskrecijska pravica.
Sodna praksa je primere, ko je dedič po pokojnem živ ob uvedbi dedovanja, umre pa pred koncem zapuščinskega postopka, rešila tako, da na mesto umrlega dediča, ki je preživel zapustnika, stopijo njegovi dediči, ki jih sodišče ugotovi.
URS člen 22, 25. ZKP člen 118, 118/1, 120, 120/2. Konvencija, ki jo je Svet pripravil na podlagi člena 34 Pogodbe o Evropski uniji, o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (2000) člen 5, 5/1.
vročanje v tujino - osebna vročitev - nadomestna vročitev - pravočasnost pritožbe - enako varstvo pravic - pravica do pravnega sredstva
Za presojo pravočasnosti pritožbe zoper sodbo je odločilno, ali se je in če se je, kdaj se je obsojenec s sodbo, ki je bila vročena njegovi zunajzakonski partnerici oziroma ženi, dejansko seznanil, saj bi mu šele od tega dne začel teči 30-dnevni rok za vložitev pritožbe zoper sodbo.
URS člen 15, 15/3, 35, 35/1, 37, 37/1, 72, 72/3. ZKP člen 18, 18/2, 144, 144-6.
izločitev dokazov - pravica do zasebnosti - tehtanje pravic v koliziji - praktična konkordanca - uresničevanje in omejevanje pravic - pravice obdolženca - varstvo živali
Če obtoženi pri svojem ravnanju ni mogel pričakovati zasebnosti v smislu, da ga nihče ne bi pri tem opazoval, s tem ni odgovorjeno na vprašanje, ali mu je bila pravica do zasebnosti kršena s snemanjem. Posnetek daje oblast nad tujo osebo oziroma njeno osebno dobrino, ker omogoča ponovitev (ponovno predvajanje). Če je torej to storjeno brez vednosti prizadete osebe, je s tem poseženo v izključno pravico osebe, da sama razpolaga s svojo podobo in glasom.
Predpogoj za tehtanje med prizadetimi ustavnimi pravicami je, da je kolizija med njimi neposredna. Prvostopno sodišče je kot neposredno nasprotno ustavni pravici obtoženca do zasebnosti upoštevalo pravice živali, da niso podvržene mučenju, pri čemer se je oprlo na določbo 72. člena URS (zadnji stavek četrtega odstavka). Varstvo živali sicer je ustavno varovana vrednota, vendar je očitno, da ne gre za pravico, ki bi bila neposredno oškodovančeva. A. A. ni oškodovanec in mu torej z obravnavanim kaznivim dejanjem ni bila prekršena ali ogrožena nobena njegova osebna ali premoženjska pravica, še toliko manj ustavna pravica. Predpogoj za izvedbo postopka praktične konkordance torej ni izpolnjen.
zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico - nujna zadeva - tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami
V obravnavani zadevi, ki teče na podlagi predloga upnice za zavarovanje njene denarne terjatve z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini (243. člen ZIZ), gre za zadevo zavarovanja, zadeve zavarovanja pa so v 5. točki tretjega odstavka 83. člena ZS izrecno opredeljene kot nujne zadeve, v katerih na podlagi drugega odstavka 83. člena ZS procesni roki tudi v času poletnega poslovanja sodišča (tj. med 15. julijem in 15. avgustom) tečejo in zanje ne velja ureditev v zvezi s prekinitvijo teka procesnih rokov, določena v četrtem odstavku 83. člena ZS.
ZZ člen 1, 3, 3/1, 4, 4/1, 49, 49/1, 49/2. ZGD-1 člen 4, 4/1, 106, 106/1. ZS člen 3, 3/2. OZ člen 14, 333, 1001, 1001/2.
javni zavod - izstop ustanovitelja - pravna praznina - analogna uporaba zakona - odpoved družbene pogodbe - izstop iz zavoda
Tudi po oceni sodišča druge stopnje je v zvezi z zaključkom, katere predpise gre uporabiti v zvezi z dopustnostjo izstopa soustanovitelja iz zavoda, pravno odločilna presoja njegove zakonsko predpisane (so)odgovornosti za obveznosti zavoda iz drugega odstavka 49. člena ZZ, ki obstaja, če ni z aktom o ustanovitvi drugače določeno. V zvezi s tem je v Odloku (prvi odstavek 40. člena) določeno, da soustanovitelji zavoda odgovarjajo za obveznosti muzeja omejeno subsidiarno do vrednosti sredstev, ki so predvidena v proračunih ustanoviteljic za financiranje dejavnosti muzeja v tekočem letu. Zakonsko predpisana odgovornost soustanoviteljev torej z Odlokom ni izključena, kar brez dvoma dopušča presojo podobnosti javnega zavoda z družbo societetnega tipa - z d.n.o. in ne z družbo korporativnega tipa - z d.o.o., pri kateri družbeniki za obveznosti družbe ne odgovarjajo v nobenem primeru, niti subsidiarno.
ZZ v zvezi z izstopom posameznega ustanovitelja iz zavoda ne določa smiselne uporabe ZGD-1 niti smiselne uporabe OZ, a bi bili po mnenju že omenjenega pravnega teoretika v zgoraj citiranem prispevku določeni instituti ob uporabi splošnega merila za zapolnjevanje pravnih praznin (drugi odstavek 3. člena ZS) uporabni za problematiko izstopa ustanovitelja iz zavoda. Gre za institut družbene pogodbe (v skladu s 14. členom OZ se pravila OZ o pogodbah uporabljajo tudi za druge pravne posle, in sicer tako za druge vrste obligacijskih pravnih poslov, kot tudi za pravne posle drugih podpanog civilnega prava), katere značilnosti (prizadevanje za dosego skupnega namena, določen obvezen prispevek družbenika, dolžnost zvestobe družbe, ki gre v smeri upoštevanja in prizadevanja za skupni interes družbe) je mogoče aplicirati na zavode, v katerih se medsebojne pravice in obveznosti ustanoviteljev uredijo s pogodbo. Po mnenju citiranega pravnega teoretika velja za primer izstopa družbenika iz zavoda, ki ni urejen niti z ZZ niti z aktom o ustanovitvi, uporabiti določbe o družbeni pogodbi iz OZ. Prenehanju razmerja med družbeniki na podlagi enostranske izjave volje je namenjen institut odpovedi pogodbe (1001. člen OZ). Ker so zavodi običajno ustanovljeni za nedoločen čas, je zanje bistvena določba drugega odstavka 1001. člena OZ, ki govori o odpovedi pogodbe, sklenjene za nedoločen čas. Določba 1001. člena OZ je lex specialis glede na določbo 333. člena OZ (odpoved trajnega dolžniškega razmerja), zato odpoved pogodbe ne učinkuje že z njeno vročitvijo. Sta pa določbi 1001. in 333. člena OZ obvezni, zato mora biti odpoved vročena drugi strani (drugim ustanoviteljem) in se ne sme dati ob neprimernem času. Pravica do odpovedi ima pravno naravo oblikovalne pravice, učinkuje že z enostransko izjavo volje in zanjo ni potrebna sodna intervencija. Pravice do odpovedi tudi ni mogoče omejiti oziroma se ji ni mogoče vnaprej odreči, takšna določba bi bila nična. Po mnenju pravne teorije takšna prepoved omejevanja izstopa velja tudi za področje zavodov, pri čemer odpoved pogodbe s strani ustanovitelja zavoda ni razlog za njegovo prenehanje (razlogi za prenehanje zavoda so izrecno določeni v 54. členu ZZ, med njimi ni odpovedi pogodbe).
S takšnim stališčem pravne teorije sodišče druge stopnje soglaša, saj je tožnica kot soustanoviteljica zavoda s Sklepom posegla (prav) v razmerja med njo in ostalimi ustanovitelji, le - ta pa so urejena s Pogodbo, ki ima prej omenjene značilnosti družbene pogodbe (ustanovitev zavoda za dosego skupnega cilja, za kar ustanovitelji v sorazmernem deležu prispevajo določena denarna sredstva, medsebojne pravice in obveznosti pa uredijo s pogodbo).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00062107
KZ-1 člen 186, 186/1, 186/5, 300, 300/1, 300/3. ZKP člen 148, 148/4, 358, 358-4, 498, 498/1, 498a, 498a/1, 503, 503/1. ZPPPD člen 1, 3, 3-2, 7, 7/2, 8, 8/2, 9, 9/1. URS člen 29, 29-4.
kazniva dejanja zoper človekovo zdravje - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - prepovedana droga - konoplja - nedovoljeno gojenje konoplje - obstoj kaznivega dejanja - obstoj protipravnosti - dejanje majhnega pomena - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - oprostilna sodba - izrek oprostilne sodbe - odvzem premoženjske koristi - odvzem predmetov - napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - pravna opredelitev kaznivega dejanja - resna grožnja - pravna jamstva v kazenskem postopku - privilegij zoper samoobtožbo - pravni pouk osumljencu - izločitev dokazov - osredotočenost suma
Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je obtoženec s proizvodnjo konoplje in njenih produktov ter dajanjem slednjih v prodajo oziroma v promet pridobival finančna sredstva za lastno preživljanje. Vendar po presoji pritožbenega sodišča navedena okoliščina ne predstavlja odločilnega dejstva, ki bi onemogočalo uporabo 4. točke 358. člena ZKP. Pritrditi je pritožniku, da iz izpovedb zaslišanih prič in zagovora obtoženca izhaja, da je obtoženec prideloval konopljo in izdeloval konopljine produkte zaradi prepričanosti v njene pozitivne učinke pri zdravljenju različnih bolezni. Iz podatkov spisa nadalje ne izhaja, da bi imela konopljina smola, ki jo je izdelal, negativne učinke za njene odjemalce, kar pomeni da slednji niso utrpeli škodljivih posledic. Obtoženec je očitano kaznivo dejanje storil s krivdno obliko naklepa, ki je edina možna krivdna oblika pri kaznivemu dejanju po 186. členu KZ-1. Pri tem je po presoji pritožbenega sodišča treba upoštevati, da obtoženčev nagib ni bil koristoljuben, saj ni izkoriščal zdravstvenih težav odjemalcev in se ni okoriščal na podlagi njihove nesreče. Ob upoštevanju teže kaznivega dejanja, neznatnosti škodljivih posledic in stopnjo obtoženčeve krivde, je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen zaključek, da je obtoženec izpolnil tako objektivne kot subjektivne kriterije določene v 4. točki 358. člena ZKP in je utemeljen izrek oprostilne sodbe.
ZKP ne daje pravne podlage za odvzem premoženjske koristi, če je v kazenskem postopku izdana oprostilna ali zavrnilna sodba.
Ker je zavarovana dobrina kaznivega dejanja po 300. členu KZ-1 javni red in mir vključno z varnostjo uradne osebe, je za presojo o resnosti grožnje bistvena objektivna resnost izrečene grožnje in ne toliko stopnja subjektivnega občutka ogroženosti pri posamezniku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00061006
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 358, 358-3, 371, 371/1, 371/1-11, 383, 383/1.
oprostilna sodba - kaznivo dejanje poslovne goljufije - razveljavitev prvostopenjske sodbe - razlogi za oprostilno sodbo - dejanje ni kaznivo dejanje - dejanje ni dokazano
Obdolženi je bil na podlagi sprejete dokazne ocene po izreku sodbe oproščen po 3. točki 358. člena ZKP, ker torej ni dokazano, da je storil očitano mu kaznivo dejanje. Vendar pa je iz obrazložitve razbrati, da zaključki sodišča prve stopnje o razlogih za izrek oprostilne sodbe temeljijo tako na v dokaznem postopku izvedenih dokazih, kot tudi na nadaljnjem polemiziranju, da dejanje, ki je obdolženemu očitano, po zakonu ni kaznivo dejanje. Navedeno pomeni, da se torej hkrati zatrjuje, da obdolženi očitanega kaznivega dejanja ni storil, kot tudi, da dejanje ni kaznivo dejanje, kar pa je samo s seboj v nasprotju.
vročitev plačilnega naloga za sodno takso - neplačilo sodne takse za pritožbo - pritožba se šteje za umaknjeno - domneva umika pritožbe
Ker tožena stranka kljub pravilno vročenem plačilnem nalogu za plačilo sodne takse, le te ni plačala, je sodišče prve stopnje pravilno izdalo sklep, da se pritožba šteje za umaknjeno.
ZKP člen 209, 209/2, 213b, 213b/1, 236, 452c, 452c/1, 453, 453/2, 473, 473/4. URS člen 35. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
obiskovanje pripornika - pripravljalni postopek - mladoletnik - pripor - pravica do zasebnega in družinskega življenja - strogi test sorazmernosti - sorazmernost posega - pravna dobrota oprostitve pričanja
Omejevanje obiskov med mladoletnikom in staršema kot prosilcema, ki imata v kazensko mladoletniškem postopku vlogo prič, je potrebno, da se prepreči dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka (drugi odstavek 209. člena ZKP in prvi odstavek 213. člena ZKP). Okoliščina, da slednja uživata pravno dobroto iz prvega odstavka 236. člena ZKP, po mnenju senata nima vpliva na pravilnost odločitve. Dobrote se lahko poslužita ali tudi ne.
Ustavno sodišče RS je zavzelo razlago, da sta namen in narava omejevalnega ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja. Zato je treba glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za odreditev ukrepa, analogno uporabiti določbe o tem varnostnem ukrepu (72. člen KZ-1). Sodišče mora tudi pri odreditvi ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja presoditi subjektivne vsebinske pogoje, ki jih kazenski zakonik predvideva za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja.
Vzroki, ki narekujejo izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, kar skladno s povedanim analogno velja tudi za ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP, morajo biti trajne narave, pri čemer ni nujno, da so neodpravljivi. Pri presojanju voznikovih sposobnosti za varno vožnjo motornega vozila se upoštevajo njegove osebne lastnosti in okoliščine, ki so trajne narave, se pravi okoliščine, ki kažejo na storilčev ustaljen način ravnanja v javnem prometu, zaradi katerih ga je treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika. Ob tem se ne upoštevajo samo tiste osebne lastnosti storilca, ki se razkrijejo le ob presojanju obravnavanega kaznivega dejanja - ni namreč dopustno, da se o sposobnosti storilca za varno vožnjo sklepa samo na podlagi enega dogodka in glede na naravo posledic.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00062739
KZ-1 člen 20, 20/1, 20/2, 134.a, 134.a/1. ZKP člen 18, 358, 358-4, 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-1, 372-2. URS člen 34, 35, 37, 56.
kaznivo dejanje zalezovanja - sostorilstvo - posredni storilec - protispisnost - kršitev kazenskega zakona - izključitev kaznivosti - izključitev krivdne odgovornosti - oprostilna sodba - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - snemanje brez privolitve - prestrašenost - občutek ogroženosti - zakonitost pridobitve dokaza - nezakoniti dokazi - pregled telefona - pravice otroka - ustavna pravica do varstva tajnosti pisem in drugih občil - pravica do zasebnosti - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - kolizija pravic - kazenska sankcija
Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da obravnavanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti preko tretjih oseb, torej, da obdolženec ne more biti posredni storilec tega kaznivega dejanja po prvem odstavku 20. člena KZ-1. Te trditve pritožba ne obrazloži, temveč le navaja, da obravnavanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti z izrabljanjem in vodenjem ravnanj drugega. Takšnemu stališču ni mogoče pritrditi. Ravnanje obdolženih A. A. in B. B., opisano v izreku sodbe, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ki sta ga izvršila preko otrok C. C. in D. D., ki sta ju uporabila kot sredstvo za dosego svojih ciljev.
Oškodovanka je opisala občutek strahu in ogroženosti, ki je bil nedvomno večje intenzivnosti, sodišče prve stopnje pa v njeno izpovedbo o tem ni imelo razloga dvomiti in oceniti, da se ni tako počutila. Čeprav obdolženka za zalezovanje ni vedela, ker je bilo prikrito, temveč je zanj izvedela, ko je odkrila vsebino mobilnega telefona hčerke in je bila tako seznanjena s preteklimi tovrstnimi ravnanji, ki so potekali tudi v čas, ko je bila z zalezovanjem seznanjena, ni mogoče sklepati, da to pri njej takšnega občutka ni moglo povzročiti. Oškodovanec, ki je žrtev prikritega zalezovanja, kot se je izvrševalo v tem primeru, namreč nima podlage za sklepanje, da je namen storilca, da ga zalezuje, z njegovo seznanitvijo z zalezovanjem prenehal, zato tudi oškodovanka, ki sta jo obdolženca intenzivno in preko otrok na obravnavan način opazovala in kontrolirala, ni imela razloga za drugačne občutke kot jih je opisala ter za sklepanje, da je slab namen obdolžencev, ki ju je pri tem vodil, z odkritjem zalezovanja prenehal.
Pritožbeno sodišče zato po ponovni presoji teh pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ocenilo, da je oškodovanka s pregledom in fotografiranjem posnetka zaslona telefona svoje tedaj desetletne hčerke D. D., brez njene vednosti in privolitve, posegla v njeno pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil in posledično do komunikacijske zasebnosti, a da vsak poseg ustavno zagotovljene pravice ni nedopusten že sam po sebi, temveč je v protipravnem posegu govoriti le tedaj, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, posega ne opravičujejo ter da je potrebno dati prednost oškodovankini pravici do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravici do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave, v katero je bilo poseženo z dejanjem, ki ga je oškodovanka zaznala z vpogledom v hčerkin telefon.
Določbe SPZ o prenehanju hipoteke imajo pravno naravo posebnih določb, zato je potrebno uporabiti razlagalno metodo (pravilo usklajevanja), po kateri imajo posebne določbe prednost pred splošnimi. Zaradi omenjenih učinkov načela akcesornosti, se lahko izbris hipoteke zahteva tudi v primeru, če preneha zavarovana terjatev. Pojem "preneha" je potrebno razlagati tako, da mora prenehati celotna terjatev (ali terjatev, če jih je več - načelo nedeljivosti hipotekarne obveznosti) in sicer na način, da preneha njeno materialnopravno upravičenje (predmet izpolnitvenega ravnanja). To razlikovanje je pomembno prav zaradi instituta zastaranja, saj slednji ne vpliva na materialno upravičenje temveč odvzema terjatvi le lastnost iztožljivosti oziroma izgubo pravovarstvenega zahtevka. Z zastaranjem zavarovane terjatve zato hipoteka ne preneha.
SPZ pa v že citirani določbi 154. člena ureja "ugasnitev" hipoteke v času 10 let "od dneva dospelosti zavarovane terjatve". Po mnenju sodišča druge stopnje je za odgovor na pritožbene navedbe toženke bistvena razlaga ali je rok 10 let prekluziven ali zastaralen. Uporaba zgolj jezikovne metode razlage bi ponujala rešitev, da je rok iz tretjega odst. 154. člena SPZ prekluziven. Vendar obstajajo prepričljivejši razlogi za razlago, da je rok zastaralen.
poslovno sodelovanje - plačilo prevoza - razlaga pogodbenega določila - trditveno in dokazno breme - verodostojnost priče
Tožnik je v pritožbi sicer utemeljeno nasprotoval presoji sodišča prve stopnje, da že iz Pogodbe jasno nedvoumno izhaja, da je tožnik upravičen do plačila le za dneve, ko je prevoze dejansko opravljal. Takšnega izrecnega določila v Pogodbi res ni, zato je treba uporabiti dodatno metodo razlage (drugi odstavek 82. člena OZ), v konkretnem primeru logično razlago. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi priče A. A., ki je izpovedala, da je bil smisel najema zunanjega izvajalca v tem, da je njegovo sodelovanje odvisno od potreb in da je to ceneje od zaposlitve lastnega kadra, če naročil strank ni. Takšna obrazložitev pogodbenega dogovora je tudi po presoji višjega sodišča logična.
Ker sta torej dediča (pritožnika A. A. in B. B.) vložila pritožbi zoper procesni sklep sodišča prve stopnje, zoper katerega glede na tretji odstavek 270. člena ZPP v skladu s 163. členom ZD ni pritožbe, sta vloženi pritožbi nedovoljeni in ju je bilo potrebno zavreči. Navedeno velja kljub napačnemu pravnemu pouku sodišča prve stopnje, da je pravno sredstvo zoper izdani sklep dovoljeno. Napačen pravni pouk namreč ne more vzpostaviti pravice, ki je zakon ne daje.
Nedovoljena je tudi pritožba dedičev C. C., Č. Č., D. D. in E. E., ki so jo vložili zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 4. 2022, saj ti dediči nimajo pravnega interesa zanjo (četrti odstavek 343. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KMETIJSTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00061397
ZPP člen 81, 81/5, 100, 205. ODZ paragraf 1206. ZPVAS člen 2, 8, 8/2. ZAgrS člen 1.
smrt stranke med pravdo - univerzalno pravno nasledstvo - prenosljivost pravice - prevzem pravde - dedovanje - pravno in procesno nasledstvo - pravica do dedovanja - pravno razmerje - ustavitev postopka - agrarna skupnost - sprejem v članstvo - članstvo v agrarni skupnosti - pogoji za sprejem v članstvo - družba civilnega prava - societas - pogodba civilnega prava - dedovanje članskih deležev - dedovanje premoženjske pravice v naravi - subjektivna sprememba tožbe - pravdna sposobnost - zavrženje tožbe
Pritožnik je dedič pokojnega tožnika. Gre za univerzalnega pravnega naslednika. Vendar pa to ne pomeni, da so nanj prešle prav vse sestavine zapustnikovega premoženja. Tiste pravice in obveznosti, ki tudi za časa življenja niso bile prenosljive ali so bile vezane na osebo zapustnika, niso bile predmet dedovanja.
Pokojni tožnik je v tem postopku uveljavljal pravico, ki ni podedljiva in na njegovega dediča ni prešla. Postopka zato z njim ni mogoče nadaljevati, saj do procesnega nasledstva ni prišlo.
ločitvena pravica - priznana ločitvena pravica v stečajnem postopku - ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev - ugovor o prerekanju terjatve oziroma ločitvene ali izločitvene pravice - prepozen ugovor stečajnega upnika zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev - poimenovanje vloge
Kadar upnik meni, da je bila ločitvena pravica nepravilno priznana, mora to uveljavljati v okviru stečajnega postopka s pravnim sredstvom, ki ga ima na voljo, to pa je ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev in ločitvenih pravic in končni seznam preizkušenih terjatev.