CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSM00061670
SPZ člen 9, 10, 214, 224.. ZPP člen 8.. ZTLR člen 51, 54, 54/1.. ZZK-1 člen 8, 8/1.
priposestvovanje služnostne pravice - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - celovita dokazna ocena
Tožena stranka ne zatrjuje pridobitve služnostne pravice na podlagi pravnega posla, na podlagi katerega se služnostna pravica pridobi šele z vknjižbo v zemljiško knjigo, temveč na podlagi zakona, to je s priposestvovanjem, pri katerem se je v skladu s 54. členom ZTLR služnost pridobila na podlagi zakona po preteku v zakonu predpisane 20 letne priposestvovalne dobe.
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je opredeljeno tako v 10. členu SPZ, kot tudi v 8. členu Zakona o zemljiški knjigi, ni pa absolutno, pač pa pri poslovnih pridobitvah varuje le poštenega pridobitelja, torej tistega, ki je v dobri veri, pri čemer se slednja domneva (9. člen SPZ). V dobri veri je tisti, ki ne ve oziroma mu ni treba vedeti, da stanje vpisa v zemljiško knjigo ni točno, pri čemer je okoliščine, ki zanikajo dobro vero, treba presojati glede na okoliščine posameznega primera. Oseba, ki so ji te okoliščine znane, se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more sklicevati, seveda pa je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje, da nekdo ni bil v dobri veri.
Ob obrazloženem manjku naveznih okoliščin obdolženca na Republiko Slovenijo, ob tem, ko je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno sklepanje, da se je obdolženi tu nahajal le zaradi izvršitve kaznivega dejanja (kar vse pritožbeno ni prerekano), pritožnik ne more računati na uspeh z izpostavljanjem posameznih okoliščin begosumnosti, ki so sicer upoštevane v pritožbeno izpodbijanem sklepu v luči vseh drugih okoliščin.
spor o pristojnosti - gospodarski spor - pojem gospodarskega spora - zbornica kot stranka - Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije - stvarna pristojnost okrajnega sodišča
Tožeča stranka kot zbornica ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP, saj zbornice ni med izrecno naštetimi pravnimi osebami (gospodarska družba, zavod, zadruga, država, samoupravna lokalna skupnost).
regulacijska začasna odredba - varstvo koristi otroka - pogoji za izdajo začasne odredbe - vzgoja in varstvo otroka - način izvajanja stikov - preživljanje otroka - nujnost izdaje začasne odredbe - ogroženost otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Bistvo t.i. regulacijskih začasnih začasnih odredb v družinskih postopkih je, da se z njimi začasno uredi izjemen položaj v katerem je varstvo otrok tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe.
Zakonsko podlago za odmero stroškov sodnih pisanj po pooblaščenem vročevalcu ima sodišče prve stopnje v določbi prvega odstavka 95. člena v zvezi s 1. točko drugega odstavka 92. člena ZKP in ni nobene potrebe za uporabo določb 94. člena ZKP.
Določbe SPZ o prenehanju hipoteke imajo pravno naravo posebnih določb, zato je potrebno uporabiti razlagalno metodo (pravilo usklajevanja), po kateri imajo posebne določbe prednost pred splošnimi. Zaradi omenjenih učinkov načela akcesornosti, se lahko izbris hipoteke zahteva tudi v primeru, če preneha zavarovana terjatev. Pojem "preneha" je potrebno razlagati tako, da mora prenehati celotna terjatev (ali terjatev, če jih je več - načelo nedeljivosti hipotekarne obveznosti) in sicer na način, da preneha njeno materialnopravno upravičenje (predmet izpolnitvenega ravnanja). To razlikovanje je pomembno prav zaradi instituta zastaranja, saj slednji ne vpliva na materialno upravičenje temveč odvzema terjatvi le lastnost iztožljivosti oziroma izgubo pravovarstvenega zahtevka. Z zastaranjem zavarovane terjatve zato hipoteka ne preneha.
SPZ pa v že citirani določbi 154. člena ureja "ugasnitev" hipoteke v času 10 let "od dneva dospelosti zavarovane terjatve". Po mnenju sodišča druge stopnje je za odgovor na pritožbene navedbe toženke bistvena razlaga ali je rok 10 let prekluziven ali zastaralen. Uporaba zgolj jezikovne metode razlage bi ponujala rešitev, da je rok iz tretjega odst. 154. člena SPZ prekluziven. Vendar obstajajo prepričljivejši razlogi za razlago, da je rok zastaralen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00061503
ZPŠOIRSP člen 10, 10/1, 12. ZPŠOIRSP-A člen 1. ZPP člen 184, 184/2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. URS člen 22.
odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - izbrisani - objektivna sprememba tožbe - zvišanje tožbenega zahtevka - pomanjkljiva obrazložitev odločbe - pravica do poštenega postopka - višina premoženjske škode - odškodninska odgovornost države - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - vzročna zveza - pogoji za dodelitev denarne pomoči - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
O zvišanju tožbenega zahtevka, spremembi tožbe ali o zatrjevanem delnem umiku tožbe sodišče prve stopnje ni odločilo, niti se opredelilo v razlogih sodbe. Odločitev o tožbi, ne da bi sodišče predhodno odločilo o njeni spremembi, bi samo po sebi pomenila relativno bistveno kršitev postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Ker pa v sodbi ni jasnih ugotovitev in razlogov, kaj je bilo predmet odločanja in v okviru katerega tožbenega predloga je sodišče odločalo, je tožnici kršena pravica do poštenega postopka, ker ne ve, o čem je bilo odločeno.
Sodišče prve stopnje se je v nasprotju z materialnopravnimi izhodišči, ki sta jih podala Ustavno sodišče RS in ESČP, nato pa uredil ZPŠOIRSP ter povzela domača sodna praksa, neupravičeno ukvarjalo predvsem z ugotavljanjem razlogov za izbris tožnice iz registra stalnega prebivalstva. Vzrok in odgovornost za zatrjevano škodo zaradi izbrisa, neurejenega statusa in nezaposlenosti je pripisalo tožnici.
Zmotna je ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica tudi brez izbrisa ne bi bila upravičena do prejemanja DSP, ker je bila sposobna za delo. Neurejen status tožnice je gotovo vplival na možnost zaposlitve in uveljavljanje socialnih pravic.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00062739
KZ-1 člen 20, 20/1, 20/2, 134.a, 134.a/1. ZKP člen 18, 358, 358-4, 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-1, 372-2. URS člen 34, 35, 37, 56.
kaznivo dejanje zalezovanja - sostorilstvo - posredni storilec - protispisnost - kršitev kazenskega zakona - izključitev kaznivosti - izključitev krivdne odgovornosti - oprostilna sodba - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - snemanje brez privolitve - prestrašenost - občutek ogroženosti - zakonitost pridobitve dokaza - nezakoniti dokazi - pregled telefona - pravice otroka - ustavna pravica do varstva tajnosti pisem in drugih občil - pravica do zasebnosti - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - kolizija pravic - kazenska sankcija
Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da obravnavanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti preko tretjih oseb, torej, da obdolženec ne more biti posredni storilec tega kaznivega dejanja po prvem odstavku 20. člena KZ-1. Te trditve pritožba ne obrazloži, temveč le navaja, da obravnavanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti z izrabljanjem in vodenjem ravnanj drugega. Takšnemu stališču ni mogoče pritrditi. Ravnanje obdolženih A. A. in B. B., opisano v izreku sodbe, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ki sta ga izvršila preko otrok C. C. in D. D., ki sta ju uporabila kot sredstvo za dosego svojih ciljev.
Oškodovanka je opisala občutek strahu in ogroženosti, ki je bil nedvomno večje intenzivnosti, sodišče prve stopnje pa v njeno izpovedbo o tem ni imelo razloga dvomiti in oceniti, da se ni tako počutila. Čeprav obdolženka za zalezovanje ni vedela, ker je bilo prikrito, temveč je zanj izvedela, ko je odkrila vsebino mobilnega telefona hčerke in je bila tako seznanjena s preteklimi tovrstnimi ravnanji, ki so potekali tudi v čas, ko je bila z zalezovanjem seznanjena, ni mogoče sklepati, da to pri njej takšnega občutka ni moglo povzročiti. Oškodovanec, ki je žrtev prikritega zalezovanja, kot se je izvrševalo v tem primeru, namreč nima podlage za sklepanje, da je namen storilca, da ga zalezuje, z njegovo seznanitvijo z zalezovanjem prenehal, zato tudi oškodovanka, ki sta jo obdolženca intenzivno in preko otrok na obravnavan način opazovala in kontrolirala, ni imela razloga za drugačne občutke kot jih je opisala ter za sklepanje, da je slab namen obdolžencev, ki ju je pri tem vodil, z odkritjem zalezovanja prenehal.
Pritožbeno sodišče zato po ponovni presoji teh pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ocenilo, da je oškodovanka s pregledom in fotografiranjem posnetka zaslona telefona svoje tedaj desetletne hčerke D. D., brez njene vednosti in privolitve, posegla v njeno pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil in posledično do komunikacijske zasebnosti, a da vsak poseg ustavno zagotovljene pravice ni nedopusten že sam po sebi, temveč je v protipravnem posegu govoriti le tedaj, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, posega ne opravičujejo ter da je potrebno dati prednost oškodovankini pravici do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravici do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave, v katero je bilo poseženo z dejanjem, ki ga je oškodovanka zaznala z vpogledom v hčerkin telefon.
ZPP člen 286, 286/3, 286/4.. ZDR-1 člen 32, 40, 40/1, 170, 170/2, 170/4.. ZST-1 člen 3, 3/2.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - povračilo stroškov izobraževanja - konkurenčna klavzula - posebna znanja - odpoved terjatvi - zapadlost terjatve - nasprotna tožba - neveljavna določila pogodbe o zaposlitvi - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - prepozen dokazni predlog - pogoj nekrivde
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženec ni prekršil konkurenčne klavzule. Pravilno je izhajalo iz tega, da je delo voznika tovornih vozil v osnovi podobno in da je toženec pri tožniku pridobil samo dodatno znanje in izkušnje za prevoz vozil z avtotransporterjem.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da usposabljanje za delo voznika tovornega vozila - avtotransporterja pomeni izobraževanje v smislu drugega odstavka 170. člena ZDR-1, katerega je bil tožnik tožencu dolžan zagotoviti in tudi nositi stroške v zvezi z njim, kot je določeno v četrtem odstavku 170. člena ZDR-1. Pravica do kritja stroškov izobraževanja je zakonska pravica delavca, glede katere velja določba 32. člena ZDR-1, ki določa neveljavnost določil pogodbe o zaposlitvi, če so ta v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca.
ločitvena pravica - priznana ločitvena pravica v stečajnem postopku - ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev - ugovor o prerekanju terjatve oziroma ločitvene ali izločitvene pravice - prepozen ugovor stečajnega upnika zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev - poimenovanje vloge
Kadar upnik meni, da je bila ločitvena pravica nepravilno priznana, mora to uveljavljati v okviru stečajnega postopka s pravnim sredstvom, ki ga ima na voljo, to pa je ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev in ločitvenih pravic in končni seznam preizkušenih terjatev.
izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - pravilnost in zakonitost odločbe - kazenske točke v cestnem prometu
Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sodišče upošteva le pravnomočne plačilne naloge, odločbe in sodbe o prekršku, s katerimi so storilcu izrečene kazenske točke v cestnem prometu in se zaradi učinka pravnomočnosti v okviru predmetnega postopka ne more in ne sme spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti plačilnih nalogov, odločb in sodb o prekrških, s katerimi so bile storilcu izrečene kazenske točke.
ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2, 18, 24, 118, 118/1, 118/2, 164.. ZPP člen 154, 154/2, 337, 337/1.. URS člen 33, 74, 74/1.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - višina plače - datum sodne razveze - denarno povračilo - nedopustne pritožbene novote - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - zmotna uporaba materialnega prava - stroški postopka
Odločitev sodišča prve stopnje je bila sprejeta na seji senata 7. 1. 2022, zato bi sodišče moralo pogodbo o zaposlitvi sodno razvezati s 7. 1. 2022, in ne 10. 11. 2021, torej z datumom zadnje glavne obravnave.
Sistemizacija tožene stranke ni vsebovala delovnega mesta za delavce, ki delo opravljajo v trafikah, prav tako pri toženi stranki ni bilo primerljivih zaposlenih delavcev, saj tožena stranka z vsemi delavci v trafikah sklepa civilnopravne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato kot relevantno izhodišče za določitev plače upoštevalo dogovor strank o plačilu.
Sodišče prve stopnje je kljub nujnosti vozniškega dovoljenja za storilca, pravilno večjo težo poklonilo okoliščinam, da je storilec bil kaznovan zaradi najhujših prekrškov, da je prekrške storil z naklepom, da je v dobrem letu dni kar za petkrat presegel število KT, ki ga je zakonodajalec določil kot število točk, ko je potrebno izreči prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenje za voznike začetnike ter da je vinjen storilec po povzročitvi prometne prometne nesreče s kraja prometne nesreče pobegnil.
Četudi se je tožnica zavedala problema vnašanja domačih pripravkov v savna park, bi bilo nesmiselno, da bi ob že tako previdni hoji pazila še na morebitne nevidne mastne madeže. Takšno početje presega skrbnost povprečnega razumnega odraslega človeka. Zato ni podlage za zaključek o deljeni odgovornosti, pač pa je bila poškodba tožnice v celoti posledica opustitve dolžne skrbnosti tožene stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00060930
OZ člen 8, 8/1, 28, 28/1, 46, 46/2. ZPP člen 451.
izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - pravočasnost navajanja dejstev in dokazov v sporu majhne vrednosti - avans - plačilo avansa - ara - sprejem ponudbe - predujem kot predplačilo - podjemna pogodba (pogodba o delu) - delni odstop od pogodbe - ara in odstopnina - nesporazum (disenz) - neopravičljiva zmota
Zmotno je materialno pravno naziranje pritožbe, da plačilo avansa velja za sprejem ponudbe in da izvajalec ne more enostransko zahtevati plačila avansa. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pravilno pojasnilo razliko med avansom in aro. Avans (slovensko predplačilo ali predujem) pomeni izjemo od načela vzajemnosti izpolnitev, saj je bistvo avansa v tem, da ga mora ena stranka plačati, še preden druga stranka začne s svojo izpolnitvijo. Plačilo avansa sicer lahko velja kot konkludenten sprejem ponudbe, vendar to ni bistvo avansa. Dogovor, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da mora toženec v okviru že sklenjene podjemne pogodbe plačati avans, je v skladu z načelom pogodbene avtonomije strank.
Ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo obstoj bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Med primeri, ki jih zakon našteva, je tudi nerazumljivost izreka sodbe. Izrek izpodbijane sodbe se glasi: "Tožbeni zahtevek se zavrne." Ker iz tako oblikovanega izreka ni razvidna vsebina tožbenega zahtevka, o katerem je sodišče odločilo, ni mogoče preizkusiti niti, ali razlogi sodbe podpirajo odločitev, vsebovano v izreku, in posledično tudi ne njihove pravilnosti.
negatorna tožba - dokazi in dokazovanje - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev prvostopenjske sodbe - nepopolno dejansko stanje
Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z ogledom na kraju samem, ker ni pojasnilo v sodbi, zakaj tega dokaza ni izvedlo, na zadnjem naroku pa je na opomin tožene stranke zapisalo, da bo to pojasnjeno v sodbi, gre za absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je pravočasno predlagala ta dokaz in pojasnila, kaj s tem dokazom dokazuje.
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožeča stranka pozvana k predložitvi podatkov o zadevi, iz katerih bodo izhajala dejstva in okoliščine, da nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti, ter da naj svoj predlog podpiše. Ocena sodišča prve stopnje, da je pritožničina prošnja za oprostitev oziroma obročno plačilo sodne takse nepopolna, je bila torej pravilna.