ZPP člen 116, 116/1, 116/2, 117, 117/1, 117/2, 117/3.
postopek za vrnitev v prejšnje stanje - opravičljivost razloga za vrnitev v prejšnje stanje
Ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz navedb toženca ne izhaja, da iz upravičenih razlogov ni mogel pravočasno vložiti odgovora na pritožbo zoper v tem postopku izdano zamudno sodbo, je pravilna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00061035
ZKP člen 358, 364, 364/7, 372, 372-1, 392, 392/1. KZ-1 člen 34, 204, 204/1, 205, 205/1, 205/1-1.
velika tatvina - poskus kaznivega dejanja velike tatvine - dejanje ni kaznivo dejanje - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - naklep - protipravna prilastitev tuje premične stvari
V konkretnem primeru se obdolžencu očita poskus kaznivega dejanja velike tatvine in v takšnih primerih, zlasti ko gre za nedokončan poskus in ko storilec kaznivo dejanje zanika, kot je to primer v obravnavani zadevi, sodišče zgolj na podlagi indicev s posrednim sklepanjem ugotovi vsebino storilčevega naklepa oziroma njegovo subjektivno usmerjenost proti določenemu cilju. Državna tožilka ima zato prav, da je v takšnih primerih natančna opredelitev predmeta napada praktično nemogoča ter neživljenjska in v skladu z uveljavljeno sodno prakso tudi nepotrebna. Tako je po presoji višjega sodišča v tem primeru zahtevi po določnosti opisa zadoščeno že s tem, ko je v opisu navedeno, da je obdolženec pri vlomu v zaprti prostor imel v naklepu, da si protipravno prilasti tujo premično stvar, pa čeprav je to navedeno le v abstraktnem delu opisa. Vrhovno sodišče je namreč v več svojih odločbah podalo jasno stališče, da v primerih, ko izrek obtožbe vsebuje tudi abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa dejanja predstavljata celoto in zato ni potrebno, da se za konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja določeni znaki ponavljajo, še posebej če so dovolj konkretizirani že v abstraktnem delu. Tako lahko v posameznih primerih pojmi zakonskega besedila prevzamejo vlogo dejstev, ker posameznega znaka ni smiselno konkretizirati ali ker je to včasih celo nemogoče. Bistveno je, da je treba oba dela opisa vedno vrednotiti v vzajemni povezavi, zaradi česar je po presoji višjega sodišča v konkretnem primeru predmet velike tatvine v opisu obtožbe zatrjevan in konkretiziran dovolj določno, da omogoča pravno presojo obsojenčevega ravnanja tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu.
OZ člen 6, 45, 46, 49, 83, 86, 94, 319.. ZPP člen 212, 337, 337/1.
ničnost sporazuma - odpravnina - odpoved pravici - zaslišanje stranke - pritožbene novote
Ker je tožničina terjatev iz naslova odpravnine zapadla v plačilo 13. 6. 2017, je tožnica 19. 6. 2017 lahko podala veljavno izjavo o odpustu dolga toženki iz naslova dolgovane odpravnine.
Vsebina izjave o odpustu dolga z dne 19. 6. 2017 je jasna in nedvoumna, zato niso relevantne pritožbene navedbe, da je bila tožnica kot delavka šibkejša stranka ter da naj bi bila ta izjava napisana po naročilu in nareku toženke (83. člen OZ).
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00060921
KZ-1 člen 48, 48/4, 86, 86/4, 323, 323/1, 323/2. ZKP člen 92, 92/2, 94, 94/1, 105, 105/2, 450, 450.c, 450.c/4.
kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti - sporazum o priznanju krivde - vikend zapor - stranska kazen - prepoved vožnje motornih vozil
Glede na to, da je bil obdolženec (v navzočnosti svojega zagovornika) seznanjen s pravnimi posledicami podanega priznanja in sklenjenega sporazuma, ko mu je bilo torej znano, da zoper sporazum ni pritožbe, se obdolženčeva pritožbena izvajanja, s katerimi se zavzema za znižanje stranske kazni prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije, pokažejo kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da v konkretnih okoliščinah brezplačne rabe mansarde last zapustnika, ki jo je uporabljal brezplačno toženec z družino, ni mogoče šteti kot darilo po 29. členu ZD, ki bi se tožencu kot zakonitemu dediču vštelo v dedni delež.
Po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP mora sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo vselej preizkusiti po uradni dolžnosti, ali je podana kršitev določb kazenskega postopka, med drugim tudi po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Na podlagi te določbe mora preizkusiti, ali se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati oziroma na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Ker je bila v konkretni zadevi izdana oprostilna sodba zaradi nedokazanosti obtožbenih očitkov, se izpodbijana sodba, sicer neposredno, ne opira na nezakonite dokaze, pač pa se je nanj oprla obtožba in sedaj tudi vložena pritožba.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino - izločitvena pravda - odločitev o pravdnih stroških - posebna pravila - pravna podlaga za odločitev - načelo krivde
Prva toženka v pritožbi utemeljeno opozarja na 160. člen ZPP, ki glede pravdnih stroškov določa, da če se v izločitveni pravdi ugodi tožbenemu zahtevku za izločitev stvari, pa sodišče ugotovi, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na teh stvari ne obstajajo pravice drugih, odloči, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške. Odločitev sodišča, ki je navedeno določbo spregledalo in odločitev o stroških utemeljilo na 154. členu ZPP (tudi glede razmerja med tožnikom in prvo toženko), je tako delno (glede prve toženke) napačna.
Načelo krivde je dopolnilni in ne temeljni kriterij za povračilo stroškov. Pojem krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP zajema dejanja v postopku, katerih namen je zavlačevanje postopka. Takšnih okoliščin prva toženka ni zatrjevala, ampak je krivdo tožnika in druge toženke zatrjevala na podlagi dejstva, da nista predhodno uredila premoženjskih razmerij.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - vročitev odpovedi - zagovor - neupravičen izostanek z dela - COVID-19 - odklonitev testiranja - diskriminacija - osebna okoliščina
Tožnice, ki ni predložila zdravniškega potrdila glede testiranja, toženka z napotitvijo na testiranje iz nosu, ni diskriminatorno obravnavala. V okviru prepovedi diskriminacije zakon (prvi odstavek 6. člena ZDR-1) varuje delavce pred neenako obravnavo glede na primeroma navedene osebne okoliščine, med katere ne sodi odklanjanje testiranja na določen način ob odsotnosti ustrezne medicinske indikacije; odklanjanje testiranja na določen način je osebni pogled na določeno okoliščino in ne (še) prepričanje.
odločba o sprejemu na varovani oddelek socialno-varstvenega zavoda - sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - prostorska stiska - podaljšanje zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice - zadržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - namestitev v psihiatrično bolnišnico - obstoj konkretnega razloga za podaljšanje - oseba z duševno motnjo
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da določitev začasnega nadomestnega zavoda v ZDZdr ni predvidena. Zato tudi podaljšanje take namestitve v zakonu ni izrecno predvideno. Pravna izhodišča za začasno nadomestno namestitev je izoblikovalo Ustavno sodišče v odločbi U-I-477/18-19, Up-93/18-37 ter v nadaljevanju tudi Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 51/2019 in II Ips 71/2019. Z njima je Vrhovno sodišče odstopilo od dotedanje sodne prakse, ki prostorske stiske socialnovarstvenih zavodov ni štela za pravnorelevanten odklonitveni razlog za sprejem osebe z duševno motnjo. Opozorilo je na ustavnopravno vrednotenje vseh kolidirajočih vrednot in pravic v zvezi s tem ter na ustavno vzdržno in hkrati ustavno nujno razlago določb ZDZdr. Ob ugotovitvi, da je utemeljen odvzem prostosti osebi z duševno motnjo, pri kateri akutno bolnišnično zdravljenje ni (več) potrebno, in ob ugotovljeni prezasedenosti ustreznih socialnovarstvenih zavodov, je treba ZDZdr razlagati tako, da se lahko odredi začasna namestitev osebe v druge – primerljive zavode, med drugim tudi v psihiatrične bolnišnice, tako da bodo (začasno) zavarovane dobrine, ki jih ščiti 39. člen ZDZdr. Enaka izhodišča je po presoji pritožbenega sodišča treba upoštevati tudi v primeru, ko se pokaže potreba po podaljšanju začasne nadomestne namestitve.
OZ člen 190. ZGD-1 člen 263, 505, 505-9. ZPP člen 3, 3/3, 81, 277, 318, 318/1, 318/1-4, 318/2, 318/3, 318/4, 339, 339/2, 339/2-7, 339/2-14.
skrbnost in odgovornost poslovodje - neupravičena pridobitev - sklep skupščine o vložitvi tožbe - posebni zastopnik za vložitev tožbe - vročitev tožbe v odgovor - nevložitev odgovora na tožbo - neodpravljiva nesklepčnost tožbe - zavrnilna zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - nesklepčnost tožbe - rok za odpravo nesklepčnosti tožbe - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - afirmativna litiskontestacija - domneva priznanja tožbenih trditev - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - pooblastilo za vložitev tožbe - procesna legitimacija - procesna predpostavka - obstoj procesne predpostavke
Sodišče prve stopnje v okviru presoje sklepčnosti, tj. presoje, ali iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ne bi smelo ugotavljati, ali je zatrjevano dejstvo, da je bil na skupščini sprejet sklep z vsebino, ki izhaja iz 6. točke te obrazložitve, resnično ali ne, oziroma ali je navedeni sklep veljaven ali ne. Po sistemu afirmativne litiskontestacije se namreč vzpostavlja absolutna domneva, da toženec priznava tožnikove trditve, na katere opira svoj zahtevek. Zakon sodišču v zvezi s presojo sklepčnosti ne nalaga, da po uradni dolžnosti pridobiva podatke, na podlagi katerih bi lahko ugotavljalo (ne)izkazanost zatrjevanih dejstev. Za presojo nesklepčnosti zato niso potrebne nikakršne poizvedbe, saj gre le za preizkus pravilnosti operacije pravnega silogizma, ki je vsebovana v tožbi. V zamudnem postopku se sodišče ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožnikovih navedb.
denarna socialna pomoč - vračilo neupravičeno prejete denarne socialne pomoči
Tožnik je za mesec april prejel znesek 354,25 EUR. Iz podatkov o izplačilih je razvidno, da mu je bil navedeni znesek izplačan 21. 5. 2021. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke nadalje izhaja, da je bil tožnik za mesec april 2022 upravičen do zneska v višini 352,31 EUR. V tem primeru je torej nastalo preplačilo v višini 1,94 EUR, ki pa ga je, kot to navaja tožnik, že vrnil toženi stranki. Iz fotokopije dokazila o plačilu izhaja, da je toženi stranki dne 17. 6. 2021 nakazal 10,00 EUR. Tožena stranka pa mu je, kot to tožnik navaja v pritožbi, vrnila znesek 8,06 EUR.
ZPIZ-2 člen 126, 126/2, 183, 183/1.. ZDSS-1 člen 81, 81/3.
III. kategorija invalidnosti - nadomestilo za invalidnost - neprava obnova postopka
V spornem primeru ni šlo za pridobitev novih pravic na podlagi spremenjene invalidnosti, temveč zgolj za razširitev stvarnih razbremenitev v okviru že priznane pravice do premestitve. Kljub temu, da delodajalec tožnici ni zagotovil drugega dela z dodatnimi razbremenitvami, pa tožnici tožena stranka ne bi smela ustaviti izplačevanja nadomestila za invalidnost.
nasilje v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - pogoji za izrek ukrepa - psihično nasilje - grožnje
Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je postopek po ZPND namenjen varovanju pred nasiljem, v konkretnem primeru psihičnem, ki mora, če naj bo podlaga za izrek ukrepov po ZPND dosegati določeno stopnjo oziroma intenzivnost, pri čemer je treba vprašanje, ali določeno ravnanje pomeni psihično nasilje, ki ogroža žrtev do takšne mere, da je upravičen izrek ukrepov po ZPND, presojati tudi objektivno.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSK00062963
EZ člen 4., 33., 69., 70.. EZ-1 člen 297, 530.. SZ-1 člen 25.
spor majhne vrednosti - dobava toplotne energije - večstanovanjska stavba - terjatev dobavitelja do posameznega etažnega lastnika - pogodbeno razmerje - pogodba o dobavi toplotne energije - skupno odjemno mesto - konkludenten način sklenitve pogodbe
Za presojo pravnega razmerja med pravdnima strankama v zvezi z dobavo toplotne energije je treba uporabiti tako zakonske določbe Energetskega zakona, kot tudi splošne akte Agencije za energijo in sistemskih operaterjev distribucije toplote (distributerjev toplote). Gre za specialne pravne predpise na področju energetike, ki so kogentne narave in zavezujejo udeležence pravnih razmerij s področja energetike, torej tako tožečo stranko kot distributerja toplote, kot tudi etažne lastnike večstanovanjske stavbe, ki so odjemalci toplote. Tožeča stranka se zato utemeljeno sklicuje na določbe teh predpisov, ki določajo, da v primeru, ko ni sklenjena pisna pogodba o dobavi toplote, pa odjemalec (skupno odjemno mesto) dejansko odjema toploto, se šteje, da je pogodbeno razmerje med distributerjem toplote in odjemalcem nastalo z dnem dobave toplote (19. člen Splošnih pogojev, 59. člen SON in 530. člen EZ-1).
DRUŽINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00062641
DZ člen 162, 162/1, 162/1-6, 189.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba o preživljanju otrok - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženo preživljanje - brezposelna oseba - iskalec zaposlitve - socialni prejemek - otroški dodatek - zmožnosti preživninskega zavezanca - samostojni podjetnik
Mati je na zavodu za zaposlovanje prijavljena kot iskalka zaposlitve, trenutno še brezposelna in brez dohodkov, zato bi moral znesek za kritje preživljanja otrok prispevati predlagatelj.
ponovna ugotovitev vrednosti nepremičnine - postopek za cenitev in prodajo stvari - javna dražba nepremičnin - sodni cenilec
Po določilu četrtega odstavka 178. člena ZIZ sodišče na prodajnem naroku z odredbo ponovno ugotovi vrednost nepremičnine zgolj, če stranka s predložitvijo mnenja sodnega cenilca o tržni vrednosti nepremičnine verjetno izkaže, da se je vrednost nepremičnine od prejšnje ugotovitve vrednosti do dneva prodaje precej spremenila. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, da je s strani nasprotnega udeleženca predložena cenitev izvedenca A. A. povsem pavšalna in nikakor ne ustreza kriterijem za ponovno ugotovitev tržne vrednosti nepremičnine. Če je pritožnik ocenil, da je bil pri prvotni oceni nepremičnine v zmoti, bi moral sodišču predložiti takšno izvedeniško mnenje, iz katerega bi bilo mogoče prepričljivo razbrati, da nepremičnina na trgu dosega bistveno višjo vrednost. Zgolj cenilčeva ocena pravične vrednosti, ki ni podkrepljena z utemeljitvijo, takšnemu standardu ne zadošča.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - krajevna pristojnost - tehten razlog - prenos pristojnosti - pošteno sojenje - nepristranskost in neodvisnost sojenja
Predlagateljica predlaga prenos krajevne pristojnosti na sodišče, ki se nahaja izven območja Višjega sodišča v Mariboru, t.j. Okrajno sodišče v Ljubljani, kar na videz narekuje, da bi moralo o konkretnem predlogu odločiti Vrhovno sodišče Republike Slovenije, vendar pa v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča ni pomembno, da se predlagateljica sama izrecno zavzema za prenos na Okrajno sodišče v Ljubljani. Pri tem je izhajalo, da razlogov za prenos krajevne pristojnosti iz prvega odstavka 35. člena ZKP ne ugotavlja po uradni dolžnosti, temveč jih je predlagatelj dolžan v predlogu vsebinsko utemeljiti, česar pa oškodovanka kot tožilka ni storila.
izločitev nedovoljenih dokazov - sum storitve kaznivega dejanja - razlogi za sum - osredotočenost suma - pravni pouk osumljencu - prostovoljna izročitev predmetov - privilegij zoper samoobtožbo - biološke sledi - odvzem bioloških sledi - neogibna potrebnost
Namen odvzema brisa ustne sluznice je identifikacija sledi na določenih predmetih, na katerih so take biološke sledi najdene. Določbe tretjega odstavka 149. člena ZKP ni mogoče razlagati drugače, kot da predvideva tudi kasnejšo analizo sledi, saj zgolj z odvzemom oziroma zavarovanjem bioloških sledi na predmetih, s katerimi je utegnila oseba, kateri se bris jemlje, priti v stik, ni mogoče ugotoviti, čigave so biološke sledi. Poseg je dopusten, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, podana pa mora biti tudi neogibna potrebnost, to je, da je bil odvzem ustne sluznice neogibno potreben za uresničitev namenov, navedenih v prvem odstavku 148. člena ZKP.
Pri oceni neogibne potrebnosti je potrebno izhajati iz dolžnosti, ki jih ZKP nalaga policiji v prvem odstavku 148. člena ZKP, to je, da mora, med drugim, ukreniti vse potrebno, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz. Ker je policija na kraju kaznivega dejanja zavarovala biološke sledi, je v skladu s prvim odstavkom 148. člena ZKP morala ukreniti vse potrebno, da se ugotovi čigave so, saj njihovo siceršnje zavarovanje ne bi imelo nobenega smisla, zaradi česar je odvzem brisa ustne sluznice neogibno potreben za uresničitev zbiranja dokazov o kaznivem dejanju, ki ga policiji nalaga sam zakon. Šele v primeru, da policija ne bi našla in zavarovala nobenih sledi, ki bi jih bilo moč prepoznavati oziroma individualizirati z odvzemom brisa, bi bilo moč utemeljeno podvomiti v zakonitost odvzema brisa ustne sluznice, to je jemanjem bioloških vzorcev „na zalogo“, česar pa pritožnica niti ne zatrjuje.
Prostovoljna izročitev predmetov in odvzem brisa ustne sluznice v zvezi z dolžnostjo pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP oziroma privilegijem zoper samoobtožbo nimata enake pravne vsebine. Za odvzem brisa ustne sluznice ni potrebna privolitev osebe, ki se ji vzorec jemlje. Policija sme vzeti bris ne samo tistemu, za katerega so razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, temveč tudi osebam, ki niso osumljenci in za katere je verjetno, da so utegnile priti v stik s predmeti, na katerih so bile sledi odkrite. Ker pri odvzemu brisa sluznice ne gre za prostovoljno dejanje ali ravnanje osumljenca v smislu podajanja izjav oziroma izročitve predmetov, ki bi bilo podvrženo varstvu osumljenčevih pravic v okviru privilegija zoper samoobtožbo, policija pred odvzemom brisa osumljenca ni dolžna poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00062108
KZ-1 člen 220, 220/1. ZKP člen 269, 269/1, 269/1-2, 277, 277/1, 437, 437/1.
poškodovanje tuje stvari - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - tuja stvar - poškodovanje stvari - poškodba vozila - zavrženje obtožnega predloga
Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morale biti v opisu kaznivega dejanja konkretizirane poškodbe vrat, saj je vozilo že zaradi snetja vrat šteti za poškodovano in v funkcionalnem pogledu v slabšem stanju kot pred ravnanjem obdolženca.