ZUP člen 4, 67, 67/2. ZJF člen 106f - 106l. Uredba o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog člen 6.
Med strankama ni spora o tem, da razlog, iz katerega je prišlo do zavrženja (neporavnane obveznosti do Sklada) po svoji naravi pomeni enega od materialnih (vsebinskih) pogojev razpisa, saj drugostopenjski organ to celo izrecno navaja tako v svoji odločbi, kot tudi v odgovoru na tožbo. Po povedanem toženka zaradi neizpolnjevanja tega pogoja vloge ne bi smela zavreči, temveč kvečjemu zavrniti Sodišče pripominja še, da je v tem pogledu povsem brezpredmetno poimenovanje izpodbijanega akta, ki ga toženka imenuje odločba. Brez zakonske podlage, torej nezakonita, je po povedanem tudi drugačna vsebina razpisa.
ZV-1 člen 150, 150/2, 150/2-1. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - vodno soglasje - obvezno vodno soglasje - obrazložitev odločbe
Že zato, ker iz izpodbijane odločbe ne izhajajo razlogi glede izpolnjevanja zakonskega pogoja, da gre poseg v vodno ali priobalno zemljišče, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim, prav to pa uveljavlja tožnik v tožbi, ko navaja, da je toženka ob dejstvu, da so razne posege izvajali tudi drugi, povsem nekritično zaključila, da je za poplavljanje krivo ravno nasutje, ki naj bi ga po njegovih navedbah izvedel leta 1980, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka.
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 20/3, 27, 27/1, 27/1-5, 27/7, 28, 28/1, 28/1-2. ZUS-1 člen 59.
mednarodna zaščita - status begunca - razlogi preganjanja - politično prepričanje - subsidiarna oblika zaščite - nečloveško ali poniževalno ravnanje - glavna obravnava
Razlog preganjanja iz 5. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 se lahko kaže v tem, da je oziroma bi subjekt preganjanja dejanja preganjanja zoper prosilca za mednarodno zaščito izvajal zaradi prepričanja, da je slednji nudil pomoč ali sodeloval s političnim nasprotnikom, zaradi česar subjekt preganjanja za političnega nasprotnika posledično smatra tudi prosilca za mednarodno zaščito, češ da ima mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, ki je povezana s politiko in metodami potencialnih subjektov preganjanja, pri čemer ni važno, ali je prosilec v skladu s temi prepričanju tudi ravnal (sedmi odstavek 27. člena ZMZ-1).
Sodišče ne vidi zadostne zanesljivosti v oceni tožene stranke, da so bila ravnanja iranske policije izvršena (zgolj) z namenom ugotovitve, kje se nahajata prosilčeva sinova, saj izjave tožnikov kažejo na to, da so policisti ob zasliševanjih sumili, da je tožnik sinovoma, ki sta bila (oba oziroma vsaj sin) obravnavana kot politična nasprotnika, pomagal pobegniti iz Irana in da sta jima s tožnico nudila finančno pomoč, pri čemer so se sumi policije še utrdili po tem, ko so prestregli pismo slovenskega pristojnega organa, namenjeno tožnikoma, o tem, da se prošnja njunega sina za združitev družine s staršema zavrne.
Tožena stranka je na podlagi preučenih informacij o izvorni državi ugotovila, da pripadniki iranskih varnostnih sil kršijo človekove pravice, a je nato kljub temu ocenila, da v obravnavanem primeru taktike iranske policije niso dosegle potrebne stopnje resnosti, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot nehumano ali poniževalno ravnanje. Pri tem se do specifičnih okoliščin konkretnega primera ni opredelila. Iz izpodbijane odločbe zato ni mogoče razbrati, da bi v tej luči presojala, ali je potrebna stopnja resnosti ravnanj dosežena.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - lastni dohodek prosilca
Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je povprečni mesečni dohodek tožnika kot samske osebe v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, to je v obdobju od meseca marca do maja 2016, znašal 1.083,415 EUR, oziroma skupno 3.250,23 EUR. Tožnik v tožbi tudi ne izpodbija pravilnosti navedenih ugotovitev tožene stranke, prav tako pa tudi ne izpodbija pravilnosti zaključka tožene stranke, ki je tožnika štela za samsko osebo.
ZUS-1 člen 1, 2, 36, 36/1, 36/1-4. ZSS člen 24, 27, 28, 29, 31, 32, 34.
sodniška služba - ocena sodniške službe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
ZSS za izdelavo ocene sodniške službe ne predvideva nobenega posebnega postopka niti ne predvideva izdaje odločbe o oceni, sama ocena sodniške službe pa tudi ne pomeni posebne odločitve o kakršnikoli pravici ali pravni koristi tožeče stranke; vsebuje le strokovno oceno in za tožečo stranko neposredno ne povzroča nobenih pravnih posledic niti ji ne posega v kakšno pravico, saj jo je za učinkovanje potrebno najprej uporabiti pri odločanju o napredovanju in v posledici tega izdati sklep o (rednem) napredovanju, ki ga izda predsednik sodišča ali sklep o (izrednem) napredovanju, ki ga izda sodni svet. Posledično to pomeni, da sama ocena sodniške službe nima značaja upravnega akta, zoper katerega bi bil po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 dopusten upravni spor.
Ker o izrednem napredovanju odloči Sodni svet na predlog sodnika ali predsednika sodišča, to pomeni, da tožeča stranka, ki na podlagi izdelane ocene sodniške službe izpolnjuje pogoje za redno napredovanje, lahko po izčrpanju poti preko pritožbenega personalnega sveta zahteva tudi od Sodnega sveta, da odloči o njenem morebitnem predlogu za hitrejše ali izredno napredovanje ali napredovanje v višji sodniški naziv. Sodni svet pa se mora po prejemu takšne zahteve v svoji odločitvi o napredovanju, v skladu z uveljavljenimi standardi Ustavnega sodišča RS glede obrazložitve odločbe Sodnega sveta, opredeliti tako do zakonitosti postopka sprejemanja ocene sodniške službe, kot tudi do vsebinskih razlogov za oceno sodniške službe.
brezplačna pravna pomoč - izbira odvetnika - načelo ekonomičnosti
Določba prvega odstavka 30. člena ZBPP daje prosilcu možnost, da si lahko sam izbere osebo, pooblaščeno za izvajanje BPP. Vendar pa je pri upoštevanju oziroma neupoštevanju takega prosilčevega predloga treba najprej presojati ali je prosilčev predlog v skladu z načelom ekonomičnosti. Tudi po presoji sodišča ne more biti ekonomično, da bi se prosilcem določali odvetniki z drugih območij in ne z območja sodišča, kjer bo dejanje opravljeno, saj bi s tem nastali večji stroški. Takšno odločanje je neekonomično in ne more biti racionalno. To ne more biti niti v primeru, če prosilec sam izbere odvetnika iz drugega območja. Ta možnost je prosilcem sicer dana, vendar pa želje prosilca po presoji sodišča ne morejo prevladati nad načelom ekonomičnosti, ki ga morajo v predmetnih postopkih zasledovati organi, ki odločajo po ZBPP.
odškodnina od tuje države - pravica do odškodnine na podlagi FIP - razlika med tujo odškodnino in odškodnino po ZDen - upravičenec do odškodnine po FIP - ugotavljanje lojalnega ravnanja
V zvezi s postopkom lojalnosti gre za dokazovanje dejstev, ki so se sicer zgodila v spornem obdobju oziroma med drugo svetovno vojno, vendar glede na današnjo presojo vprašanja lojalnosti. Vprašanje, ali se je A.A. lahko štel za osebo nemške narodnosti v smislu določb FIP in to dejstvo izkazoval pri avstrijskih organih, ko so (ali bi) odločali o odškodovanju kot pravno relevantno po FIP za pridobitev odškodnine, pa je odločilno za presojo, kot izhaja iz obrazložitve organa. Relevantna je presoja tega dejstva v luči leta 1946 oz. v času, ko bi odškodnino uveljavljal.
odmera davka v posebnih primerih - sredstva za privatno potrošnjo - izvor premoženja - dokazno breme
Davčno osnovo za relevantno obdobje predstavlja razlika med vrednostjo premoženja oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Davčni organ je pri zbiranju in obdelavi podatkov ugotovil, da so sredstva za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki ga je tožnica pridobila in z njim razpolagala v relevantnem obdobju precej presegala dohodke, ki jih je tožnica napovedala davčnemu organu za isto obdobje. To je bil razlog, da je davčni organ tožnico pozval k predložitvi prijave premoženja. Davčni organ je z metodo neto vrednosti premoženja in s tem na način, ki ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, pristopil k ugotavljanju razlike med vrednostjo spremembe neto premoženja tožnice v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011 ter porabo sredstev in dohodkov tožnice v navedenem obdobju. Ugotovil je, da je tožnica kot fizična oseba v obdobju 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011 razpolagala s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki ga je ocenil v vrednosti 132.336,71 EUR, ki precej presega dohodke tožnice v istem obdobju, ki se ugotavljajo v višini 103.716,72 EUR. Navedeno je razlog, da se tožnici za navedeno obdobje odmeri davek po določbah petega odstavka 68. člena ZDavP-2 in sicer od davčne osnove 28.619,99 EUR v višini 5.228,87 EUR.
davek na promet nepremičnin - odmera davka - menjava nepremičnin - razdelitev solastnine - odplačen prenos - prenos lastninske pravice
Prenos lastninske pravice ob razdelitvi solastnine glede na zahtevo po odplačnosti prenosa lastninske pravice iz drugega odstavka ter glede na določbe 5. alinee tretjega odstavka 3. člena, po katerih se v obdavčitev zajame le prenos tistega dela nepremičnine, ki presega lastniški delež posameznega solastnika, in ki je bil solastniku izplačan, po določbah ZDPN-2, res ni obdavčen. Vendar pa je že iz zakonskega besedila mogoče razbrati, da prenos ni obdavčen samo, če gre za delitev solastnine v smislu določb SPZ in torej za delitev posamezne stvari (nepremičnine), ki je v solastnini. V konkretnem primeru pa do takšne delitve solastnih nepremičnin, in s tem do neobdavčenega prenosa lastninske pravice na posameznih nepremičninah, sploh ni prišlo. Razdelilo se je premoženje, in to z zamenjavo solastniških deležev na posameznih nepremičninah. To pa pripelje do situacije, da se zamenja ena nepremičnina za drugo nepremičnino in s tem do prenosa lastninske pravice iz 1. alinee tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, ki je obdavčen.
davek na promet nepremičnin - odmera davka - menjava nepremičnin - razdelitev solastnine - odplačni prenos lastninske pravice
Davčna organa sta pravilno ugotovila, da gre v konkretnem primeru za menjavo nepremičnin in s tem za situacijo, ki se po 1. alineji tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 izrecno šteje za odplačni prenos nepremičnin iz drugega odstavka istega člena, ki je obdavčen. Z razdelitvijo solastnine na nepremičninah se lastniški deleži pravzaprav zamenjajo, zato je vsak od solastnikov zavezan za plačilo davka na promet nepremičnin za lastniške deleže, ki jih je odsvojil solastniku na podlagi pogodbe o razdelitvi solastnine. Pri zamenjavi nepremičnin je namreč davčni zavezanec vsak udeleženec v zamenjavi za vrednost vrednost nepremičnine, ki jo odtuji v skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZDPN-2. Razdelilo se je premoženje z zamenjavo solastniških deležev na posameznih nepremičninah. Zamenjala se je ena nepremičnina za drugo.
davek na promet nepremičnin - odmera davka - menjava nepremičnin - razdelitev solastnine - odplačni prenos lastninske pravice
Prenos lastninske pravice ob razdelitvi solastnine glede na zahtevo po odplačnosti prenosa lastninske pravice iz drugega odstavka 3. člena ZDPN-2 ter glede na določbo 5. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, po katerih se v obdavčitev zajame le prenos tistega dela nepremičnine, ki presega lastniški delež posameznega solastnika, in ki je bil solastniku izplačan, po določbah ZDPN-2 res ni obdavčen, saj se v obdavčitev zajema le prenos tistega dela nepremičnine, ki presega lastniški delež posameznega lastnika, in ki je bil solastniku izplačan. Vendar pa je iz zakonskega besedila mogoče razbrati tudi, da prenos ni obdavčen samo, če gre za delitev solastnine v smislu določb SPZ in torej za delitev posamezne stvari, ki je v solastnini. V konkretnem primeru pa do takšne delitve solastnih nepremičnin in s tem do neobdavčenega prenosa lastninske pravice na posameznih nepremičninah ni prišlo. Razdelilo se je premoženje in ne posamezna nepremičnina z zamenjavo solastniških deležev na posameznih nepremičninah. Posledično gre za prenos lastninske pravice iz 1. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, ki je obdavčen, in ne iz 5. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, na katerem vztraja tožeča stranka.
odškodnina od tuje države - pravica do odškodnine na podlagi FIP - Finančna in izravnalna pogodba - razlika med tujo odškodnino in odškodnino po ZDen - upravičenec do odškodnine po FIP
Za upravičenost do denacionalizacije je bistveno, da je bil prejšnji lastnik v času podržavljenja jugoslovanski državljan. Jugoslovansko državljanstvo prejšnjega lastnika po prvem odstavku 9. člena ZDen je pogoj za upravičenost do denacionalizacije; če pa je prejšnji lastnik imel pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (ali je odškodnino dobil), ne glede na izpolnjen pogoj jugoslovanskega državljanstva po drugem odstavku 10. člena ZDen ni upravičenec.
Ugotavljanje, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, bi pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen.
davek na promet nepremičnin - odmera davka - menjava nepremičnin - razdelitev solastnine - odplačni prenos lastninske pravice
Davčna organa sta pravilno ugotovila, da gre v konkretnem primeru za menjavo nepremičnin in s tem za situacijo, ki se po 1. alineji tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 izrecno šteje za odplačni prenos nepremičnin iz drugega odstavka istega člena, ki je obdavčen. Z razdelitvijo solastnine na nepremičninah se lastniški deleži pravzaprav zamenjajo, zato je vsak od solastnikov zavezan za plačilo davka na promet nepremičnin za lastniške deleže, ki jih je odsvojil solastniku na podlagi pogodbe o razdelitvi solastnine. Pri zamenjavi nepremičnin je namreč davčni zavezanec vsak udeleženec v zamenjavi za vrednost vrednost nepremičnine, ki jo odtuji v skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZDPN-2. Razdelilo se je premoženje z zamenjavo solastniških deležev na posameznih nepremičninah. Zamenjala se je ena nepremičnina za drugo.
ZPOmK-1 člen 6, 18. ZUP člen 9, 37, 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-3, 237/2-7. URS člen 22, 25.
varstvo konkurence - izločitev uradne osebe - dvom v nepristranskost uradne osebe - kršitev pravil postopka - obrazložitev odločbe
Trditveno in dokazno breme v zvezi z izločitvenim razlogom je po prvem odstavku 37. člena ZUP na tožniku, ki s pojasnjevanjem zatrjevanih kršitev procesne narave temu bremenu ni zadostil. Njegova bojazen o tem, da uradna oseba, katere izločitev zahteva, ni nepristranska, ni objektivno utemeljena. Nepravilno in nezakonito vodenje postopka samo po sebi ni izločitveni razlog; tožnik pa želi ravno to, torej v bistvenem na podlagi zatrjevanih samih postopkovnih kršitev, do katerih naj bi prišlo po njegovem mnenju, uveljavljati izločitveni razlog v smislu 37. člena ZUP
odškodnina od tuje države - pravica do odškodnine na podlagi FIP - razlika med tujo odškodnino in odškodnino po ZDen - poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve
Ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je, da je imel „razlaščenec“ v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji. Različne države so namreč različno določale vrste premoženja in višino odškodnine za „razlaščena“ premoženja.
Priprava poročila ni obvezna v postopkih denacionalizacije, v katerih na prvi stopnji odločajo ministrstva, pri katerih strokovne komisije po drugem odstavku 54. člena ZDen niso ustanovljene, za kar gre v obravnavanem primeru, ko je o sporni zadevi odločalo na prvi stopnji ministrstvo.
javni natečaj - neizbira na delovno mesto - pravice neizbranega kandidata - ponovni postopek
V ponovljenem postopku je, po oceni sodišča, prvostopenjski organ pravilno izvedel tretjo fazo postopka, saj je v predhodnem postopku, to je s sklepom z dne 23. 9. 2015, drugostopenjski organ sklep o neizbiri tožnice odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek, in sicer v tretjo fazo izbirnega postopka, z napotilom, da mora prvostopenjski organ ponovno tretjo fazo izbirnega postopka javnega natečaja izvesti (in ne zgolj dopolniti - opomba sodišča) tako, da bo natečajna komisija vse (in ne zgolj nekatere - opomba sodišča) kandidate ocenila v skladu z naprej postavljenimi merili oziroma tako, da njena odločitev ne bo očitno nerazumna.
davčna izvršba - izvršilni naslov - rubež denarnih sredstev
Ker tožnik v predpisanem roku davčnega dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in DDV ni pravočasno poravnal, je prvostopenjski organ v skladu s prvim odstavkom 143. člena ZDavP-2 izdal sklep o davčni izvršbi.
ZJU člen 84, 91, 158, 158/2, 158/4. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih člen 52, 52/1.
javni uslužbenec - premestitev na drugo delovno mesto - razrešitev naziva - imenovanje v uradniški naziv - poslovni razlog
Predmet tega upravnega spora je presoja zakonitosti odločbe, da se tožnika s 27. 10. 2015 razreši naziva podsekretar in se ga imenuje v naziv višji svetovalec I. Ne presoja pa sodišče zakonitosti same premestitve tožnika na drugo delovno mesto, saj za to ni stvarno pristojno. Vprašanje zakonitosti premestitve tudi ni predhodno vprašanje za ta upravni spor. Upravni organ mora, ko odloča o imenovanju v naziv, le formalno ugotoviti, da gre za premestitev iz razlogov in na način, predviden z ZJU. Ni pa zahtevana vsebinska presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za premestitev.
Kljub temu, da je bila odločba o razrešitvi in imenovanju v nov naziv izdana 28. 9. 2015, to je pred izdajo sklepa o razrešitvi, je začela učinkovati šele z dnem premestitve, to je 27. 10. 2015. V tem delu je namreč drugostopni organ ugodil tožnikovi pritožbi, saj so šele s premestitvijo izpolnjeni pogoji za imenovanje v nižji naziv. Pri tem pa po stališču Vrhovnega sodišča ni treba, da je premestitev dokončna ali pravnomočna, dovolj je, da pravno učinkuje.
ZUPJS člen 17, 17/2, 18, 18/1. ZSVarPre člen 27, 27/1. ZBPP člen 13, 13/1.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženje prosilca - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Dejansko stanje glede za odločitev relevantnih dejstev v zadevi je nepopolno ugotovljeno. V ponovljenem postopku mora tožena stranka ob upoštevanju 17. člena in 18. člena ZUPJS pravilno ugotoviti premoženje tožnika, ki se upošteva pri ugotavljanju izpolnjevanja finančnega kriterija iz prvega odstavka 27. člena ZSVarPre pri odločanju o dodelitvi BPP.