zaščita pred vznemirjanjem - uveljavljanje pravnega varstva pred vznemirjanjem lastninske pravice - negatorna tožba (opustitvena tožba) - razpolaganje s funkcionalnim zemljiščem - pripadajoče zemljišče k stavbi - skupni deli stavbe v etažni lastnini - ločenost pravic na stavbi (stavbišču) in na (ostalem) pripadajočem zemljišču - predhodno vprašanje
Tožnica je navajala in izkazala, da je lastnica (oziroma etažna lastnica) nepremičnine, na kateri je prvi toženec postavil vetrolov, in da dovoljenja (soglasja) za to ni dala. To zadošča za utemeljenost negatorne tožbe.
Z uveljavitvijo Zakona o stavbnih zemljiščih dne 24. 7. 1997 je odpadla podlaga za razlago, da je funkcionalno zemljišče nujni skupni del etažne lastnine. V spornem obdobju je bil edini nujni skupni del etažne lastnine stavbišče. Če se dokaže namen in volja prejšnjega in novega lastnika (dela) stavbe, da si prejšnji lastnik pridrži lastninsko pravico na delu pripadajočega zemljišča stavbe, je ob obstoju določenih okoliščin ugovor o ločenem pravnem prometu stavbe (stavbišča) in (preostalega) pripadajočega zemljišča po tem presečnem datumu lahko utemeljen.
prekinitev postopka - pogoji za prekinitev postopka - tožba proti poslovnim bankam - imetniki podrejenih obveznic - odločitev ustavnega sodišča - izguba pravnega interesa - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Ker je Ustavno sodišče RS dne 16. 2. 2023 v postopku U-I-4/20 z oceno ustavnosti ZPSVIKOB odločilo, ta pravdni postopek ni več prekinjen. To pomeni, da je pritožnica izgubila pravni interes za obravnavanje pritožbe.
pritožba v sporu majhne vrednosti - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - neupoštevne navedbe - pogodbeni odstop terjatve - aktivna legitimacija - vročanje dokaznih listin - takojšnje uveljavljanje procesne kršitve
V sporih majhne vrednosti so pritožbeni razlogi omejeni, in sicer je mogoče sodbo izpodbijati le zaradi absolutno bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Neupoštevne so zato pritožbene navedbe, s katerimi toženka nasprotuje dejanskim zaključkom o prenosu in identiteti terjatve ter njeni višini. Posledično je neutemeljen tudi ugovor aktivne legitimacije.
Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je mogoče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00070933
SPZ člen 212. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2. ZPP člen 7, 212, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
konfesorna tožba - vznemirjanje izvrševanja služnosti - regulacijska začasna odredba - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - prekrivanje vsebine s tožbenim zahtevkom - neizkazanost verjetnosti nastanka težko popravljive škode - trditveno in dokazno breme predlagatelja - nekonkretizirane trditve - vezanost sodišča na trditveno podlago - zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov
Trditveno in dokazno breme je na predlagatelju začasne odredbe in ne na sodišču. Predlagatelj začasne odredbe, ki zatrjuje nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, mora za to konkretno navesti relevantna dejstva, celo splošno znana, če so slednja pravno relevantna za substanciranje zahtevka. Že v predlogu mora ponuditi po eni strani konkretne trditve o škodi, ki nastaja ali grozi, na drugi strani pa dokaze zanjo. Sodišče brez ustrezne trditvene podlage ne sme samo ugotavljati nezatrjevanih dejstev. Zgolj pavšalne navedbe o nevarnosti težko nadomestljive škode ne utemeljujejo predlagane začasne odredbe. Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena stranke manjkajočih kontretiziranih trditev ne morejo nadomestiti niti ponujeni dokazi.
Če je vloga vezana na rok, se po 112. členu ZPP šteje, da je pravočasna, če je pristojnemu sodišču izročena preden rok izteče. Takšno dejansko stanje v obravnavani zadevi ni podano.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00070981
ZUstS člen 23, 23/1. ZPP člen 13, 205, 206, 206/1, 206/1-1, 206/2, 208, 208/2. ZBan-1 člen 261a, 261e, 350, 350a.
podrejene obveznice - odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - postopek sodnega varstva zoper odločbe Banke Slovenije - odškodninska odgovornost bank - prekinitev pravdnega postopka - razlogi za prekinitev postopka - predhodno vprašanje - zakonitost odločbe - dopuščena revizija - neenotna sodna praksa - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - pravica do sojenja v razumnem roku - pojasnilna dolžnost banke
Dejstvo je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (december 2016) naprej zoper Banko Slovenije še vedno nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z Ustavo (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016). Izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa (po izdaji odločbe II Cp 355/2022) zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet. Zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem in kdaj bo sprejeta. Pritožbeno sodišče je zato pri tokratnem tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije (ponovno) časovno odmaknjeno v nepredvidljivo (in relativno daljno) prihodnost.
V takih okoliščinah primera je pritožbeno sodišče ocenilo, da je treba dati prednost pravici do sojenja v razumnem roku ter nadaljevati s postopkom.
Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju postopka moralo o tem, ali je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje za odločanje v tej pravdi, odločati samo.
motenjski spor - varstvo soposesti - izvrševanje soposesti - prenehanje motenja - rok za vložitev tožbe - dovoljena samopomoč
Sklep v posestnem sporu, čeprav postane pravnomočen in izvršljiv, je zgolj začasen ukrep in velja le, dokler se v rednem postopku (petitorni pravdi) ne odloči o sporni pravici.
O pravici se odloča o petitorni pravdi in ne v motenjskem sporu. Zato ni mogoče združiti pravde zaradi motenja posesti in petitorne pravde, s katero v obravnavanem primeru toženci zahtevajo prenehanje vznemirjanja njihove lastninske pravice.
Prvostopno sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku (PPZ), kakor ga uveljavlja oškodovanec, in le o tistem zahtevku, ki je bil postavljen. Sodišče lahko nato v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, oškodovancu PPZ prisodi v celoti, lahko deloma in ga s presežkom napoti na pravdo, če pa podatki kazenskega postopka ne dajo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo, ga napoti na pravdo s celotnim PPZ. Sodišče sàmo torej ne sme o zahtevku odločiti tako, da bi npr. namesto povrnitve škode, oškodovancu vrnilo stvari. Tudi v skladu z Obligacijskim zakonom (164. člen OZ) velja splošno pravilo, da ima oškodovanec pravico do izbire med vzpostavitvijo prejšnjega stanja v naravi (restitucija) in plačilom denarne odškodnine. Le izjemoma, kadar so podane prav posebne okoliščine, ki opravičujejo le vzpostavitev prejšnjega stanja v naravi, pravice do izbire med obema načinoma povrnitve premoženjske škode oškodovanec nima (VSRS sklep II Ips 25/2018 z 28. 3. 2019, točka 12).
DRUŽINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STVARNO PRAVO
VSL00069643
SPZ člen 59, 59/1. ZZZDR člen 59. ZGD-1 člen 3, 3/6, 7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
skupno premoženje bivših zakoncev - posebno premoženje zakonca - oznaka stranke - oznaka tožene stranke - samostojni podjetnik - fizična oseba - subjektiviteta podjetnika kot fizične osebe - označba tožene stranke v tožbi s s.p. - podjetniško premoženje - nepremičnina kot skupna lastnina zakoncev - oddajanje nepremičnine v najem - solastnina na nepremičnini - dejanska etažna lastnina - predmet lastninske pravice - lastninska pravica na plodovih - najemnina - uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka
Pravno organizacijska oblika s. p. nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca dejavnosti. Kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi, ZGD-1 v šestem odstavku 3. člena določa, da je podjetnik fizična oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Podjetnik ni pravna oseba, prav tako ni pravna oseba njegovo podjetje. V pravnem prometu nastopa kot fizična oseba. Zakon tudi ne loči osebnega in podjetniškega premoženja (7. člen ZGD-1).
Ne glede na to, da ločitev osebnega in podjetniškega premoženja v določenih primerih vzpostavlja davčna zakonodaja ter predpisi, ki urejajo poslovanje podjetnika, na kar se smiselno sklicuje pritožnica, to ne pomeni, da gre za dve različni osebi. Oznaka s. p. je v pravdi koristna le zato, da je na ta način takoj razvidno, da spor izvira iz dejavnosti samostojnega podjetnika, kar je lahko pomembno npr. pri opredelitvi ali gre za gospodarski spor. Vendar tudi označba takšnega subjekta zgolj z imenom in priimkom ne pomeni, da gre za drugo stranko. Zato je napačno, če uporabimo oba načina hkrati, to je, da isto osebo navedemo dvakrat, kot da bi šlo za dva različna subjekta.
Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni storjena, če sodba nima razlogov o dejstvih, ki so odločilna samo z vidika (pravne) presoje, ki jo ponuja pritožnik, ne pa tudi z vidika (pravne) presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. V takem primeru gre kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar je lahko tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.
Stvarnopravna razmerja etažne lastnine, ki ni nastala na način kot to določajo današnja sistemska pravila in tudi ni bila ustrezno evidentirana (in za katero se je v sodni praksi uveljavil izraz dejanska etažna lastnina), so zunajknjižno lahko nastala le do 1. 1. 2003. Do tedaj veljavni predpisi vpisa etažne lastnine (prostorskih delov stavbe) v zemljiško knjigo namreč niso določali kot predpostavke za njen nastanek (vpis ni imel oblikovalnih učinkov). Po uveljavitvi SPZ pa temelj nastanka etažne lastnine vključuje tudi vpis v zemljiško knjigo, zato prostorski del nepremičnine po 1. januarju 2003 zunajknjižno (to je le s sklenitvijo pogodbe) ni mogel postati samostojen predmet lastninske pravice. Povedano drugače: tudi če bi pravdni stranki sklenili za nastanek etažne lastnine vsebinsko in oblikovno pravilen pravni posel, ta ne bi imel za posledico nastanka etažne lastnine, saj ni sporno, da sta bili (in sta še vedno) v zemljiški knjigi vpisani kot solastnici sporne nepremičnine.
Glede vlaganj, ki jih je izvedla toženka s sredstvi svojega s. p., je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da pri teh sredstvih ni šlo za sredstva, ki bi bila posebno premoženje toženke (in kar bi eventuelno lahko kazalo na dogovor, da bo zato celotna najemnina od obnovljenih prostorov toženkina), ampak je šlo za vlaganja obeh strank.
Najemnina, ne glede na to, da je bila pridobljena z opravljanjem podjetniške dejavnosti, je skupno premoženje obeh pravdnih strank. Toženkina poslovna dejavnost, s katero je ustvarjala dohodek, je bila oddaja nepremičnin. V okviru te dejavnosti je še po razvezi oddajala del skupne nepremičnine in prejemala najemnino. Ker gre za civilni plod skupne nepremičnine, pri čemer ni mogoče govoriti, da bi bil ta predvsem plod toženkinega znanja, naporov, dobrih poslovnih odločitev ali siceršnjih individualnih značilnosti v obdobju po razvezi, je tudi prejeta najemnina na podlagi prvega odstavka 59. člena SPZ njuno skupno premoženje.
spor majhne vrednosti - nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse - dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - poziv sodišča na dopolnitev predloga - vročanje sodnih pisanj - vročitev sodnega pisanja - fikcija vročitve - vročilnica kot dokaz - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje nedopolnjenega predloga
Iz vročilnice je razvidno, da je bil dne 18. 5. 2023 opravljen poskus vročitve spornega sklepa sodišča z dne 16. 5. 2023 toženi stranki, a sodnega pisanja ni bilo mogoče vročiti, zato je bilo toženi stranki puščeno obvestilo o prispeli pošiljki in o roku 15 dni, v katerem jo mora prevzeti. Tožena stranka tudi v tem roku sodnega pisanja ni prevzela, zato ji je bilo puščeno v hišnem predalčniku dne 5. 6. 2023. Opisani postopek poskusa vročitve nedvoumno dokazuje, da se je toženi stranki sporni sklep vročalo v skladu s prvim, tretjim in četrtim odstavkom 142. člena ZPP.
predlog za prekinitev postopka - zavrnitev predloga za prekinitev postopka - predhodno vprašanje - skupna lastnina - strinjanje stranke
(Ne)strinjanje tožnika s toženkinim predlogom za prekinitev postopka ne more imeti nobenega vpliva na odločitev sodišča prve stopnje. To je dolžno ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter upoštevati tudi konvencijsko pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.
Za ugotovitev izključne odgovornosti delodajalca je v obravnavanem primeru odločilno to, da je tožnik moral opravljati delo v razmerah, ki niso ustrezale predpisanim ukrepom varstva pri delu, za kar bi moral poskrbeti delodajalec. Ker te obveznosti ni izpolnjeval, je odgovoren za tožnikovo škodo. Delodajalec je dolžan delavcem zagotoviti varno delo, pri čemer pa mora računati tudi z običajno stopnjo morebitne (občasne) manjše pazljivosti delavcev pri delu, ki pa v okoliščinah opuščene skrbi delodajalca za varno delo ne vodi do soprispevka delavcev v smislu 171. člena OZ. V primeru, kot je konkretni, ko gre za ustaljen delovni proces, ki nasprotuje varnemu načinu dela, od delavca tudi ni mogoče pričakovati, da bi takšno delo v skrbi za lastno varnost odklonil.
odgovornost pri nesreči - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obseg povrnitve škode - deljena odgovornost za škodo - trčenje motornega vozila in motorista - nastanek nezgode - prehitevanje drugih motornih vozil
Tožnik je pred sabo videl ustavljeno vozilo in za njim motorno kolo. Spregledal je zavorne luči avtomobila in smerni kazalec, se odločil obvoziti avtomobil in motorno kolo, ne da bi preveril, zakaj sta se vozili pred njim ustavili. Če bi motor ustavil, tako kot je to storil voznik motornega kolesa pred njim, do prometne nesreče ne bi prišlo. Povzročitelj nevarne situacije je zato tožnik, ki se je odločil prehitevati vozilo in motorno kolo po levi strani, čeprav so zgoraj ugotovljene okoliščine dajale dovolj podlage za sklepanje, da bo zavarovanec tožene stranke naredil premik v levo.
Za odločitev v tej zadevi ni bistvenega pomena ali je zavarovanec tožene stranke pred zavijanjem levo svoje vozilo popolnoma ustavil, ali pa le za nekaj sekund tako zmanjšal hitrost, da je moralo motorno kolo, ki je vozilo neposredno za njim, ustaviti. Ravnanje tožnika, ki svoje vožnje ni prilagodil prometni situaciji, pomeni odločilen vzrok za nesrečo, zato nosi večji delež odgovornosti, in sicer 80 %.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - pornografija - namen storilca - sprememba sodbe pred sodiščem druge stopnje - pritožbena obravnava - zadovoljevanje spolnega nagona
Časovni interval izvajanja teh ravnanj in sicer dobra tri leta v času, ko je bila oškodovanka stara med 10 in 13 let, dejstvo, da se je obtoženi oškodovanke s svojim telesom dotikal po praktično vseh intimnih delih ter fotografiranje gole oškodovanke, ko je šlo torej za navzven vidna spolna ravnanja, omogoča nedvomen zaključek, da je šlo pri tovrstnih ravnanjih obtoženca za spolno motivirana ravnanja, storjena z namenom potešitve spolne sle.
Kdaj točno otrok (katerikoli in ne zgolj oškodovanka), ki je žrtev spolne zlorabe, začne dojemati, da so izvajana ravnanja nad njim s strani storilca napačna ter na kakšen način se seznani z informacijami o spolnih zlorabah, posledično pa tudi kdaj se pri otroku začnejo kazati znaki spolne zlorabe, so vse okoliščine, ki v nobenem primeru ne zmanjšujejo pomena in nagibov storilčevih ravnanj.
Sodišče prve stopnje pritrjuje pritožniku, da je striptiz seksualna razvedrilna zabava za odrasle, ni pa primerna za otroke mlajše od petnajst let, fotografije, ki jih je obtoženi pokazal oškodovanki, pa niso zgolj seksualno gradivo, temveč pornografsko gradivo.
dodatni sklep o dedovanju - pozneje najdeno premoženje zapustnika - oporočni in zakoniti dediči
Stališče sodišča prve stopnje, da pozneje najdeno premoženje dedujeta zgolj zakonita dediča (ne pa tudi oporočna dediča), ker je bil sklep o dedovanju izdan na podlagi poravnave z dne 23. 6. 2011, v kateri ni bilo govora o tem, kdo prevzame pokojnikova denarna sredstva, nima opore v 221. členu ZD. Le-ta ne ločuje med zakonitimi in oporočnimi dediči (oziroma oporočnih dedičev ne izloča od dedovanja pozneje najdenega premoženja).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00069614
ZIZ člen 53, 55, 239, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2. OZ člen 134, 134/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 15, 15/3, 15/5, 35, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10, 10/2.
regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - nedenarna terjatev - poseg v osebnostne pravice po tisku - pravica do zasebnega in družinskega življenja - pravica do svobode izražanja medijev - kolizija osebnostnih pravic in svobode izražanja - poseg v osebnostne pravice posameznika - zakonsko dopustna omejitev pravice do izjave - načelo sorazmernosti - praktična konkordanca - javni interes - legitimen cilj - kontekst objave - relativna javna oseba - dobra vera
Ugovorni postopek je namenjen zagotovitvi kontradiktornosti postopka v smislu soočenja stališč obeh strank in v tem okviru kritični ponovni presoji pravilnosti izdanega sklepa o zavarovanju, ki ga sodišče zaradi spoštovanja načela hitrosti postopka in zaradi elementa presenečenja prvotno izda zgolj na podlagi navedb upnika.
Upnica je izdajo regulacijske začasne odredbe predlagala v zavarovanje svoje nedenarne terjatve iz naslova prepovedi poseganja v osebnostne pravice oziroma v pravico do nedotakljivosti človekove osebnosti ter osebnega in družinskega življenja.
Pravica do zasebnosti in osebnostnih pravic ni neomejena in je poseg dopusten, kadar so podani nujni, prisiljujoči razlogi, ki so v konkretnem javnem interesu v ožjem smislu.
Upnica se v spornem prispevku omenja le postransko, kot nepremičninska posrednica in zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine (in ne kot zunajzakonska partnerka D. D. in kot stanovalka objavljene nepremičnine), medtem ko se ob presoji konteksta celotne objave izkaže, da je fokus objave na D. D. Slednji je s svojim nastopanjem v javnosti pridobil status relativne javne osebe, ki je z izpostavljanjem v politično naravnanih temah in s prošnjami za donacije sprožila poizvedovanje novinarjev o svojem premoženjskem stanju in razpravo splošnega družbenega pomena v javnem interesu. V tem okviru razprava o nepremičnini oziroma o njenem lastništvu ne more predstavljati nedopustnega posega v upničino zasebnost, saj ne razkriva globoko intimnih in zaupnih podrobnosti iz njenega osebnega življenja, temveč le medsebojno povezanost upnice kot nepremičninske posrednice in D. D., za katerega je v članku zatrjevano, da je kupil nepremičnino. Glede na to, da je v objavi jasno naveden vir informacij in da naj bi novinarji tudi osebno preverili nakup oziroma lastništvo nepremičnine pri upnici (česar upnica ne izpodbija), dolžniku ni mogoče očitati, da je bila presežena svoboda izražanja in novinarske etike, s poročanjem pa je bil zasledovan ustavno dopusten namen obveščanja javnosti o informacijah v javnem interesu. Pritrditi je zato sodišču prve stopnje, da glede na test sorazmernosti pravica javnosti oziroma pravica do (medijske) svobode govora v konkretnem primeru prevlada nad pravico upnice do nedotakljivost zasebne sfere, in to kljub temu, da je upnica zasebnica, ki pred tem ni z ničemer vzbujala zanimanja javnosti in se javnosti ni izpostavljala. Kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, namreč ta pravica ni absolutna in neomejena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSK00082092
ZPP člen 154, 154/2, 190, 190/1, 199, 200, 201, 286. ZLPP člen 50, 50/4. SPZ člen 19, 44, 44/1. ZGO-1 člen 211, 212, 213, 214. ZV-1 člen 182, 182/1. ZLS člen 51b, 51c.
spor o lastništvu nepremičnine - lastninjenje družbene lastnine - pravica uporabe - prenos pravice uporabe - osnovna sredstva - ustanovitev nove občine - odtujitev nepremičnine med pravdo - odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda - javno dobro - status javnega dobra - grajeno javno dobro - vodotok - aktivna in pasivna legitimacija strank - presoja utemeljenosti ugovora - lastninsko preoblikovanje - kapitalska družba - stranski intervenient - intervencijski interes - prekluzija - stroški pravdnega postopka
Intervenient lahko vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. V tej zadevi je stranski intervenient (na strani toženke) v pravdo vstopil potem, ko je tožnica podala tožbo, toženka pa na tožbo odgovorila, tudi že po prvem naroku za glavno obravnavo. Intervenient mora sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (199. do 201. člen ZPP). To velja tako za primer, ko je bil intervenient od začetka seznanjen z vložitvijo tožbe in tekom pravde, pa tudi za primer, ko izve za tekočo pravdo šele kasneje. Iz navedenega sledi, da stranski intervenient lahko navaja nova dejstva in nove dokaze tekom postopka pod istimi pogoji, kot jih lahko stranka (primerjaj 286. člen ZPP), zato so bili njegovi pomisleki o podani aktivni legitimaciji tožnice prepozni.
Ker je bila sporna nepremičnina v letu 2002 vpisana v zemsljiško knjigo kot vodno zemljišče oz. konkretno vodotok ter je bila pri lastniku vpisana družbena lastnina v splošni rabi in v uporabi ObLO Koper, se je po prvem odstavku 182. člena ZV-1 olastninila, prešla v last Republike Slovenije, ki je postala lastnica te nepremičnine in je s tem prenehala obstajati družbena lastnina na predmetnem zemljišču.
motenjski spor - motenje posesti - ekonomski interes - protipravnost - samovoljnost
Navedene dejanske ugotovitve utemeljujejo tožnikov tožbeni zahtevek za posestno varstvo: dokazal je, da je bil pred motenjem posestnik parcele 393 k. o. 0000, da sta druga in tretja toženka po naročilu in v korist prve toženke zaradi gradbenih del začasno zasedli del te nepremičnine, da so še po končanih delih na nepremičnini ostale posledice posega, da je bil poseg samovoljen in protipraven.