ZIZ člen 73, 73/1, 73/2. SPZ člen 18, 23, 23/1, 107, 107/1, 107/2, 109.
odlog izvršbe na predlog tretjega - verjetno izkazana pravica - nedokončana etažna lastnina - zemljiškoknjižno stanje - veljavnost zavezovalnega pravnega posla
Za nedokončano etažno lastnino gre lahko, ko zatrjevani posamezni ali skupni deli stavbe v zemljiško knjigo še sploh niso bili vpisani. Sporna parkirišča pa so v obravnavani zadevi vpisana v zemljiško knjigo kot zemljiške parcele v lasti dolžnika. Z vpisom v zemljiško knjigo so te parcele postale nepremičnine in so obravnavane kot nepremičnine, to pomeni, da so stvari, ki so samostojni pravni objekti ter na ta način samostojni predmet stvarnih pravic. Ta pravni status obravnavanih nepremičnin lastnikom omogoča, da spremembe uredijo pogodbeno - za vsako spremembo sklenejo zavezovalni posel in dosežejo izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, ki mora natančno opisati, kakšno spremembo lastnik dovoljuje. Tretji pa v predlogu za odlog izvršbe, kot pravilno opozarja upnik, trdijo in dokazujejo ravno nasprotno, da noben zavezovalni in razpolagalni posel, ki bi tretjim na spornih nepremičninah podelil vsaj lastninsko pravico v pričakovanju, ni bil sklenjen. Še več, po trditvah tretjih si je dolžnik lastninsko pravico na spornih nepremičninah celo pridržal. Zgolj morebitna dejanska raba nepremičnin pa za njihov pravni status še ni odločilna.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - delovna nesreča delavca podizvajalca - delovna nesreča gradbeni oder - gradbeni oder brez varovalne ograje - nevarna stvar - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - predhodne degenerativne spremembe - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - zavrnitev dokaza, ki ga je predlagala nasprotna stranka - zavrnitev dokaznega predloga nasprotne stranke - materialno procesno vodstvo in njegove meje - znižanje odškodnine
Ker v obravnavni zadevi gradbeni oder sam po sebi ni nevarna stvar, zavarovanec toženke ne more biti objektivno odgovoren, čeprav ga je postavil in je bil njegov lastnik. Prav tako ni podana njegova odgovornost iz nevarne dejavnosti (opravljanja fasaderskih del), saj zavarovanec toženke ni bil tisti, ki se je s to dejavnostjo ukvarjal. To je obratovalec, tisti, v čigar interesu se je določena nevarna dejavnosti opravljala.
Sodišče prve stopnje glede na stanje odra, ki je razvidno iz fotografij, za zaključek o neustreznosti odra upoštevajoč določbe Uredbe ni bilo dolžno postaviti izvedenca gradbene stroke in izvedenca za varstvo pri delu. Nenazadnje je šlo za tožnikova dokazna predloga, toženka pa se na neizveden dokaz nasprotne stranke ne more sklicevati. Sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno v okviru materialno procesnega vodstva toženke opozoriti, naj predlaga postavitev izvedenca, saj bi to lahko storila že med postopkom, najkasneje pa ob zaključku glavne obravnave, ko je bilo jasno, da sodišče tega tožnikovega dokaza ne bo izvedlo.
Odmera višine odškodnine za nepremoženjsko škodo (telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, zmanjšanje življenjske aktivnosti). Soprispevek oškodovanca.
gospodarski spor majhne vrednosti - postopek v sporu majhne vrednosti - popravilo vozila - postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - pavšalne navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi - opustitev odgovora na pripravljalno vlogo - domneva priznanja nezanikanih dejstev - priznana dejstva - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - prepoved navajanja novih dejstev in dokazov v pritožbenem postopku
Tožena stranka ni odgovorila na prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke, v kateri je ta natančno obrazložila svoj zahtevek, ugovor tožene stranke zoper sklep o izvršbi pa je vseboval zgolj splošne navedbe o neobstoju obligacijskega razmerja in o tem, da tožeča stranka servisa vozila ni opravila kakovostno, zaradi česar je toženi stranki nastala velika škoda. Sodišče prve stopnje je zato pravilno vse trditve tožeče stranke iz njene dopolnitve tožbe štelo za priznane.
V postopku v sporih majhne vrednosti pravdne stranke v pritožbi ne morejo več navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, prav tako ni dopusten pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.