Pritožnika ne izpodbijata ugotovitve sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da v predlogu za odlog izvršbe nista zatrjevala in izkazala nobene od zakonsko predvidenih predpostavk iz 1. odstavka 71. člena ZIZ. Ravno tako ne izpodbijata ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil v obravnavani zadevi izdan odlog izvršbe, dovoljen s sklepom in sta dolžnika nato podala nov predlog, da se izvršba ponovno odloži, za kar pa ni pravne podlage, saj, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, sme sodišče na predlog dolžnika le enkrat odložiti izvršbo v drugih primerih, ko so zato podani posebno upravičeni razlogi (2. odstavek 71. člena ZIZ).
predlog za taksno oprostitev – predložitev dokazil o premoženjskem stanju – predlagatelj, ki ima pooblaščenca – pozivanje k dopolnitvi predloga
Kaj je dolžna stranka priložiti predlogu za oprostitev plačila stroškov postopka predpisuje 2. dostavek 169. člena ZPP. Ker ima tožeča stranka pooblaščenca, ki je odvetnik, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko tožnice ni pozivalo k dopolnitvi predloga za oprostitev plačila stroškov postopka, pač pa je štelo, da ni izkazala zakonskih pogojev za oprostitev in zato njen predlog kot neutemeljen zavrnilo.
Po določbi 83. člena ZDen (lex specialis) pa v novem zapuščinskem postopku ni dopustno posegati v pravna razmerja, nastala na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, razen če se dediči iz prejšnjega in novega zapuščinskega postopka ne sporazumejo drugače in če se s tem ne posega v pravice tretjih. Izhajajoč iz citirane določbe in določbe prvega odstavka 74. člena ZDen (opravi se nov zapuščinski postopek) darila, katerih vračanje je zahteval tožnik (zakoniti dedič), sploh niso predmet tega postopka, temveč bi lahko bila le predmet zapuščinskega postopka in z njim povezanega morebitnega pravdnega postopka, v katerem je bil izdan že navedeni sklep o dedovanju pod opr. št. O 360/48. Ta pa je že pravnomočen in v že pravnomočen sklep o dedovanju, izhajajoč iz določbe 83. člena ZDen, s tožbo, s katero se vtožuje vračunanje daril v dedni delež in s tem povezan obseg zapuščine, ni dopustno posegati. Tak zaključek pa izhaja tudi iz dejstva, da prejemniki daril (nepremičnin) niso bili toženci v tej pravdni zadevi, temveč njihovi pravni predniki, pri čemer se po prvem odstavku 78. člena ZDen dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, po drugem odstavku 78. člena ZDen pa pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.
ZKP člen 76, 76/3, 269, 269/1, 76, 76/3, 269, 269/1.
obtožnica - obvezne sestavine - nepopolna vloga
V 1. odst. 269. čl. ZKP so predpisane obvezne sestavine obtožnice kot procesnega akta upravičenega tožilca. Kot je ob preizkusu obtožnega akta pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, laično sestavljeni obtožni akt ni vseboval vseh predpisanih obveznih sestavin z omenjenim 1. odst. 269. čl. ZKP. Kljub temu da se je obtožni akt nanašal na kar enajst kaznivih dejanj, ni vseboval dovolj določno podanih opisov dejanj, iz katerih bi izhajali zakonski znaki teh kaznivih dejanj. Prav tako niso bili navedeni čas in kraj storitve kaznivih dejanj, pa tudi ne čas, ko je pritožnik izvedel za kaznivo dejanje in storilca, kar je bistvenega pomena za presojo vprašanja, ali je bila zasebna tožba glede kaznivih dejanj, ki se preganjajo na zasebno tožbo (obtožni akt je bil namreč vložen tudi za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime od 169. do 172. čl. KZ), vložena pravočasno. Nenazadnje pritožnik ni podal nobenih konkretnih predlogov glede dokazov, ki naj bi se izvedli na glavni obravnavi.
Ker tožniki zahtevajo sodno varstvo zato, ker tožena stranka o predlogu za obnovo postopka prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu ni odločala, ni mogoče šteti, da gre za pravnomočno razsojeno stvar - res iudicata, kar je sodišče prve stopnje napačno navedlo kot razlog za zavrženje tožbe. Tožbeni zahtevki v obravnavanem sporu, ki se nanašajo na priznanje obstoja delovnega razmerja od 6.3.2003, niso identični s tožbenim zahtevkom, o katerih je bilo že pravnomočno razsojeno v letih 1999 do 2002, čeprav se oba spora nanašata na iste sklepe o prenehanju delovnega razmerja zaradi prehoda k drugemu delodajalcu.
zahteva za sodno varstvo - umik - nedovoljena zahteva
Glede na navedbe obdolženca v pritožbi, da vabilo ni bilo vročeno njemu osebno in okoliščino razvidno iz vročilnice, kot dokazilu o opravljeni vročitvi in sicer, da je prva vročitev vabila obdolžencu bila poskušana dne 25.05.2006, vendar je bila neuspešna in je vročevalec takrat pustil obvestilo o prispelem pismu, nakar je vročitev bila opravljena naslednji dan 26.05.2006, po mnenju pritožbenega sodišča obstaja možnost, da je res dne 26.05.2006 bila opravljena vročitev osebi, ki se je sicer podpisala s priimkom G., pa to ni bil naslovnik torej obdolženec. Če bi se takšno dejstvo izkazalo kot gotovo, bi lahko vplivalo na ugotavljanje pravilnosti vročitve vabila na zaslišanje obdolžencu, le na podlagi izkazane vročitve na vročilnici.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezagotavljanje dela - rok - nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka - odpravnina - odškodnina
Po 1. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR lahko delavec zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec več kot 2 meseca ni zagotavljal dela in mu tudi ni izplačal zakonsko določenega nadomestila plače. Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Drugi pogoj je izpolnjen že v primeru, če delodajalec delavcu v času, ko mu ne zagotavlja dela, izplača nadomestilo plače, ki je nižje od zakonsko določenega nadomestila plače (člen 137/7 ZDR), ne pa le v primeru, če mu nadomestila plače sploh ne izplača. Drugačna razlaga drugega pogoja bi lahko privedla do situacije, v kateri bi bilo delavcu onemogočeno, da zakonito poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav bi mu delodajalec izplačeval nadomestilo le v neznatnem znesku. Posledično bi to pomenilo, da delavec ne bi bil upravičen do odpravnine in odškodnine po 2. odstavku 112. člena ZDR. Takšna razlaga po stališču pritožbenega sodišča ni v skladu za namenom ZDR, ki je tudi v tem, da zagotavlja varstvo pravic delavca kot šibkejše stranke v delovnem razmerju.
Če delodajalec krši pogodbene obveznosti zagotavljanja dela in izplačevanja zakonsko določenega nadomestila plače in traja ta kršitev dalj časa, delavec ni prekludiran za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR, če te odpovedi ne poda že v 15 dneh po tem, ko je izvedel za drugo nižje izplačano nadomestilo plače. Poda jo lahko tudi kasneje, če mu delodajalec še nadalje ne zagotavlja dela in mu ne izplačuje zakonsko določenega nadomestila plač.
Obstoj okoliščin in interesov, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR) v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR je potrebno presojati glede na obdobje, v katerem delodajalec krši svoje pogodbene obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja. Na obstoj teh okoliščin in interesov ne morejo vplivati morebitna kasnejša ravnanja in aktivnosti delodajalca, v okviru katerih prične spoštovati svoje obveznosti do delavca.
ZDR člen 88, 88/3, 90, 90/3, 88, 88/3, 90, 90/3. ZDSS-1 člen 30, 30.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - ustrezna zaposlitev - dokazni postopek
Ustreznost dela, ki ga delodajalec ponudi delavcu v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (88/3, 90/3 ZDR), se ne presoja glede na izobrazbo delavca, ampak glede na vrsto in stopnjo izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki je bila odpovedana.
Pritožbeno sodišče je razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih ni mogoče v celoti prepustiti sodišču druge stopnje. Za "popravo nepravilnosti" po 1. odstavku 30. člena ZDSS-1 je mogoče šteti le dopolnitev oz. preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje oz. popravo določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje po stališču pritožbenega sodišča ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju 30. člena ZDSS-1, saj bi bila v takšnem primeru strankam odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred drugostopenjskim sodiščem.
krivda - priznanje prekrška - sodba o prekršku - obrazloženost - bistvena kršitev določb postopka o prekršku
Če obdolženec prekršek prizna in je to priznanje jasno ter popolno, sodišču ni potrebno zbirati drugih dokazov, mora pa oceniti obdolženčev zagovor in se opredeliti do njegovega krivdnega odnosa.
ZOR člen 39, 39/4, 39, 39/4. ZPP člen 213, 213/1, 214, 213, 213/1, 214.
pogodba o kompenzaciji - zmota - skrbnost - priznanje pred pravdo
Pogodba o kompenzaciji sodi v izpolnitveno fazo pogodbenega razmerja, ker pomeni enega izmed (drugih) možnih načinov prenehanja (vzajemnih) obveznosti. Podpis tovrstne pogodbe zato ne ustanavlja novih obveznosti, temveč (praviloma) ugaša obstoječe. Predpostavka tovrstnega prenehanja obveznosti je zato obstoj vzajemnih istovrstnih terjatev oziroma obveznosti. Če teh ni, tudi do njihovega vzajemnega prenehanja ne more priti.
Pritožbeno sodišče ne sprejema argumentacije sodišča prve stopnje, ki je zatrjevano pomoto tožene stranke pri podpisu sporne kompenzacije, presojalo z gledišča njene (ne)skrbnosti. Morebitna njena premajhna skrbnost namreč ne more imeti nobenega vpliva na nastanek obveznosti, ker pogodba o kompenzaciji ni podlaga nastanku obveznosti.
In ker je zatrjevano prenehanje obveznosti odvisno od obstoja vzajemnih terjatev oziroma obveznosti, morebitno zmotno priznanje obstoja le-teh pa le-teh ne ustanavlja, zmotno priznanje obstoja svoje obveznosti samo zase ne more imeti pobotnega učinka v izpolnitveni fazi neobstoječe obveznosti.
Po prepričanju pritožbenega sodišča bi bilo treba podpisu sporne pogodbe o kompenzaciji pripisati pomen priznanja obstoja svoje obveznosti pred pravdo, ki samo zase ne izključuje drugačnih trditev v postopku pred sodiščem in ki so kot pravno pomembne predmet dokazovanja (1. odst. 213. in 214. čl. ZPP).
ZDR/90 člen 17, 17/1, 17/1-3, 18. ZOR člen 67, 67/1.
stari ZDR – pogodba o zaposlitvi za določen čas – podaljšanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi – pisna oblika – obličnost – splošna pravila obligacijskega prava
Po ZDR/90 so se za vprašanja, ki niso bila posebej urejena v delovno pravnih predpisih, uporabljala splošna pravila obligacijskega prava, med drugim tudi pravilo o neobličnosti pogodb. Zato je bila pogodba o zaposlitvi lahko veljavno sklenjena (ali podaljšala), če ni bila sklenjena (podaljšana) v pisni obliki. Ker je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da sta se stranki ustno dogovorili za podaljšanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas do dokončanja projekta oziroma do določenega datuma, je na ta datum tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala, saj pogodba o zaposlitvi za določen čas ni prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (ampak je bila le njena veljavnost za določen čas podaljšana).
ZOR člen 270, 270/1, 273, 273/5. ZIZ člen 62. ZPP člen 324, 324/4, 496.
podizvajalska pogodba - terminski plan - pogodbena kazen - sprejem izpolnitve obveznosti - pridržek pravice do pogodbene kazni - pravočasnost uveljavljanja pravice
Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. V predmetni zadevi je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala pogodbeno kazen ob potrditvi računa št. 1, ki je hkrati končna situacija; to je storila tako, da je skupaj z vrnitvijo tožeči stranki potrjene situacije - računa št.1, tej poslala tudi rač. št. 2, s katerim je obračunala pogodbeno kazen.
ZOR člen 1013. ZPP člen 339, 339/2-14. CZ člen 157.a, 157.g.
poroštvo – garancijska izjava – pravica poroka do vračila plačanega in obresti
Tožeča stranka se je po naročilu tožene z garancijsko izjavo zavezala, da bo, v kolikor začasno uvoženo blago po izteku predpisanega roka ne bo izvoženo, poravnala vse stroške carinskih dajatev. V razmerje s Carinskim uradom je vstopila kot porok za toženčeve dolgove.
Delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih. Določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo drugačne načine zadrževanja izplačila, so neveljavna - npr. da je trgovec ob letnih inventurah finančno odgovoren za morebitne manjke, oz. da sam krije njihov sorazmerni del. Delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Ker tožnik ni podpisal dogovora o poravnavi manjka, ki ga je pripravila tožena stranka, so bili odtegljaji od plače nezakoniti tudi iz tega razloga.
Ker je tožnik pri toženi stranki namerno poškodoval prevozno sredstvo, s katerim je opravljal delo (dostavno vozilo), s čimer je onemogoči nemoteno opravljanje dela ter povzročil večjo gmotno škodo, je kršil določbo o prepovedi škodljivega ravnanja in je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Invalidska komisija v sodnem sporu nima položaja sodnega izvedenca, ampak je lahko njeno mnenje le eden izmed dokazov. Ker je v presojani zadevi to mnenje prepričljivo in ni v nasprotju z medicinsko dokumentacijo v spisu, je sodišče prve stopnje upoštevaje načelo proste presoje dokazov utemeljeno štelo za dokazano, da je pri tožnici podana zmanjšana delovna zmožnost, zaradi katere je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in je pridobila pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu.
Pritožbenega ponavljanja, da je bila tožena stranka že julija 1998 seznanjena z izločitvenim zahtevkom, zaradi česar bi lahko sama preverila navedbe tožeče stranke in ji vozilo že tedaj vrnila, tako, da do škode sploh prišlo ne bi, pa ni mogoče šteti kot trditve o zlorabi pravic oziroma ravnanja tožene stranke, storjenega z namenom oškodovanja tožeče stranke kot pravilno pojasnjuje prvostopno sodišče.
Za predmetno pravdno zadevo to pomeni, da bi za uspeh v tej pravdi tožeča stranka morala konkretizirati svoje trditve, da se je tožena stranka posluževala v ZIZ in ZPP predvidenih pravnih institutov zgolj z namenom škodovati tožeči stranki ali pa s ciljem, ki so v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Kaj takega pa iz omenjenih navedb tožeče stranke ne izhaja, niti tega tožeča stranka ni dokazovala, kot je prav tako pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi.
ZPP člen 319, 324, 339, 339/2-12 ZUE člen 13, 13/4.
prepoved ponovnega odločanja o isti stvari – uveljavljanje v pobot že pravnomočno ugotovljene terjatve – izrek sodbe
S tem, ko je obstoj terjatve, ki je bila že pravnomočno ugotovljena ponovno navedlo v 2. točki izreka, je še enkrat odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno. Taka terjatev se sicer lahko uveljavlja v pobot, v takem primeru pa izrek sodbe ne vsebuje tistega dela v katerem se ugotavlja obstoj toženčeve terjatve (ker je ta že pravnomočno ugotovljena).
transformacija - pogodba o zaposlitvi za določen čas - varstvo dela - svoboda dela
Po 66. členu URS (varstvo dela) država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja nujno zakonsko varstvo. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožnico sklenjena v skladu z zakonskimi določbami, ne gre za kršitev navedene določbe URS. Tožena stranka s sklenitvijo delovnega razmerja za določen čas tudi ni kršila ustavne pravice iz 49. člena URS (svoboda dela), saj ta določba ne zagotavlja pravice do sklenitve delovnega razmerja (za nedoločen čas), ampak zagotavlja svobodo dela, prosto izbiro zaposlitve in dostopnost vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji.
začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - neznatna škoda - prepoved razpolaganja z nepremičninami - nevarnost
V obravnavanem primeru ni bil izpolnjen pogoj iz 3. odstavka 270. člena ZIZ, na katerega se je upnik skliceval v predlogu za izdajo začasne odredbe, to je, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Prepovedi odtujitve in obremenitve kar 8 parcel, na katere je bila izdana začasna odredba, ni moč enačiti s pojmom škode, ki je neznatna. Vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo, zato ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatno škodo za njenega lastnika, ker je pravica razpolaganja nedvomno bistven element lastninske pravice. To velja v konkretnem primeru še toliko bolj, saj je prvostopno sodišče na upnikov predlog izdalo začasno odredbo kar na 8 parcel. Zato upnikova obrazložitev, da je dolžnik lastnik še nekaterih drugih neobremenjenih nepremičnin, ne izkazuje verjetnosti, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.
Poleg tega pa upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe v okviru splošnih trditev ni zatrjeval, kaj bi s predlagano začasno odredbo sploh dosegel, oziroma kaj naj bi bil namen le te. Ni namreč zatrjeval nevarnosti, da mu bo uveljavitev terjatve, zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem, onemogočena ali otežena (prim. 2. odstavek 270. člena ZIZ). ZIZ v 3. odstavku 270. člena, na katerega se upnik sklicuje, res ne predpisuje, da bi moral upnik dokazovati nevarnost, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Vendar pa navedeno ne pomeni, da nevarnosti ni dolžan zatrjevati. Nenazadnje je namen začasnih odredb ravno v tem, da se zavaruje terjatev, glede katere obstoji nevarnost, da bo njena uveljavitev onemogočena ali otežena. Ker upnik nevarnosti ni zatrjeval, je njegov predlog za izdajo začasne odredbe že iz tega razloga neutemeljen.