Odločitve Ustavnega sodišča

 Pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti: – 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih (Uradni list RS, št. 204/20, 2/21 in 5/21); – 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih (Uradni list RS, št. 9/21); – 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih (Uradni list RS, št. 12/21, 14/21 in 15/21); in – Sklepa o začasni obliki izvajanja vzgojno-izobraževalnega dela v vzgojno-izobraževalnih zavodih (Uradni list RS, št. 181/20), kolikor se nanaša na osnovne šole, se zavrže.   Postopek za oceno ustavnosti 1. točke prvega odstavka 1. člena Odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih (Uradni list RS, št. 9/21) in 1. točke prvega odstavka 1. člena Odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih (Uradni list RS, št. 12/21 in 14/21) se ustavi.

Iz načela zakonitosti (t. i. legalitetno načelo) izhaja zahteva, da je lahko predpis, s katerim se izvirno omejita določena človekova pravica in temeljna svoboščina, praviloma le zakon. Zakonodajalec sme izvršilni oblasti prepustiti zgolj podrobnejše urejanje omejitev, ki jih je pred tem sam predpisal, in to le ob nadaljnjem pogoju, da ji za tako nadaljnje urejanje določi dovolj določna merila. V običajnih okoliščinah bi zato zakonodajalec s podelitvijo pooblastila ministru za izobraževanje, da z odreditvijo ukrepa izvajanja vzgojno-izobraževalne dejavnosti na daljavo izvirno sam poseže v človekovo pravico osnovnošolcev do izobraževanja oziroma v človekovo pravico otrok s posebnimi potrebami do izobraževanja in usposabljanja, kršil drugi odstavek 120. člena Ustave. V posebnih okoliščinah, ko je šlo za sprejemanje ukrepa, ki je pomenil odziv na pojav nalezljive bolezni, kar zahteva hitro ukrepanje, pa je zakonodajalec odločanje o odreditvi ukrepa, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, izjemoma smel prepustiti ministru za izobraževanje. Vendar pa je takšno pooblastilo ustavno dopustno samo, če zakonodajalec ob tem v zakonu sam dovolj natančno določi vsebinske omejitve, ki pri sprejemanju tega ukrepa vežejo ministra za izobraževanje in pomenijo varovala pred arbitrarnim omejevanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin.   Zakonska ureditev, na kateri temelji ukrep ministra za izobraževanje o odreditvi izvajanja vzgojno-izobraževalne dejavnosti na daljavo, vsebinsko ne opredeljuje tega ukrepa. Prav tako ne določa dovolj natančno meril oziroma okoliščin, v primeru obstoja katerih je mogoče v osnovnih šolah ter šolah in zavodih za otroke s posebnimi potrebami odrediti izobraževanje na daljavo. Poleg tega ni v zakonu nobenih varoval, s katerimi bi zakonodajalec poskrbel za posebej občutljive skupine otrok v primeru izvajanja izobraževanja na daljavo. Zakonodajalec tudi ni niti prostorsko niti časovno zamejil tega ukrepa. Prav tako pa ni določil ničesar v zvezi z dolžnostjo ministra, da se glede ukrepov posvetuje in sodeluje s stroko, niti ni določil obveznosti ustreznega obveščanja javnosti. Zakonodajalec je ministru za izobraževanje prepustil, da povsem prosto, po lastnem preudarku, odloča o odreditvi ukrepa, s katerim se posega v človekove pravice. Takšna ureditev pa je v neskladju z načelom zakonitosti oziroma legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave.   Pobudnik nima pravovarstvene potrebe za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa, ki je prenehal veljati, če ne izkaže, da bi bilo z morebitno ugoditvijo pobudi mogoče odpraviti posledice protiustavnosti oziroma nezakonitosti.   Če niso več izpolnjeni pogoji za presojo določb, glede katerih je Ustavno sodišče pobudo sprejelo, tudi ne more biti več izpolnjen pogoj za presojo z njimi povezanih določb, glede katerih je Ustavno sodišče začelo postopek po uradni dolžnosti.