Navigacija
Portal TFL

TFL Vsebine / Pravna mnenja

VS031576 - vzročna zveza - pravno relevantna vzročnost - pravno priznana škoda - gmotna škoda - negmotna škoda - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (otro...

INTERNA OZNAKA DOKUMENT
VS031576
IZVOR, AVTOR
pravno mnenje, občna seja VSS 18. in 19.6.1992
OBJAVA
Poročilo VSS 1/92 str.11
IZDAJATELJ
Vrhovno sodišče RS
BIVŠA REPUBLIKA
Slovenija
INSTITUT VSRS
vzročna zveza - pravno relevantna vzročnost - pravno priznana škoda - gmotna škoda - negmotna škoda
PODROČJE VSRS
ODŠKODNINSKO PRAVO
BESEDILO

ORIGINAL:
Če pride zaradi posledic škodnega dogodka (smrt edinega otroka) pri oškodovancu do škode lastnega izvora in je ugotovljena vzročna zveza pravnorelevantna, je taka škoda pravno priznana podlaga za prisojo popolne odškodnine. Zato ima tudi ta oškodovanec na voljo vse odškodninske zahtevke, ki jih pravo priznava.

Uvodoma je potrebno opozoriti, da je do škodnega dogodka prišlo 21.7.1978, to je v času pred uveljavitvijo Zakona o obligacijskih razmerjih. Do kodifikacije obligacijskih razmerij so bila pravna podlaga pravna pravila, ki so se razvila na podlagi določil Občega državljanskega zakonika (4. člen Zakona o neveljavnosti pravnih predpisov sprejetih pred 4. aprilom 1941, Ur. l. FNRJ, št. 86/46). Citirana pravna pravila niso poznala delitve oškodovancev na neposredno udelelžene in posredno udeležene v škodnem dogodku. Sodna praksa je zato v vsakem konkretnem primeru posebej ugotavljala vzročnost med škodnim dogodkom in nastalo posledico ter je bil pogoj za tožnikovo aktivno legitimacijo ugotovljena in pravno priznana vzročnost. Zato se pri odgovoru na revizijske navedbe ni mogoče sklicevati, kot revizija zahteva, na določila ZOR-a.

Revident trdi, da je po teoriji adekvatne vzročnosti pravi le tisti vzrok, ki po rednem teku stvari pripelje do posledice, in da je tožničino stanje posledica le njene bolezni. Revizijsko sodišče presoja pravilno uporabo materialnega prava na podlagi dejstev, ki
jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in ki jih je preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato revizijske trditve, da je le tožničina prejšnja bolezen kriva za njeno sedanje stanje, ni mogoče upoštevati. Izhajati je potrebno iz pravnorelevantnih dejstev, t.j. kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je tožničino reagiranje na hčerkino smrt (reaktivna depresivna motnja v hudi obliki) eden izmed treh skupnih vzrokov za tožničino sedanje stanje. Ta vzrok, po mnenju izvedenca profesorja Jožeta Lokarja, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, pomeni 1/3 vseh vzrokov, ki so povzročili tožničino sedanje stanje. To se kaže v brezvoljnosti, potrtosti, apatiji in v izgubi življenjskega smisla. Pred hčerkino smrtjo je bila tožnica redno zaposlena, po tem pa hospitalizirana, nato v bolniškem staležu in 28.1.1981 invalidsko upokojena kot invalid prve kategorije. Tako tožničino stanje pomeni zmanjšanje življenjskih sposobnosti, uničene so njene želje za nadaljnji razvoj, uničena je njena osebnost in postala je nezmožna za delo.

Izhajajoč iz ugotovljenega dejanskega stanja, je potrebno odgovoriti na revizijsko navedbo, da ni vzročne zveze med tožničinim stanjem in škodnim dogodkom. Ne ODZ ne ZOR nista kodificirala, katera vzročnost je pravno odločilna. Pravni teoretiki so izoblikovali več teorij vzročnosti. Sodna praksa se v pretežni meri nagiba k teoriji ratio legis in teoriji adekvatne vzročnosti. Po teoriji ratio legis vzročnosti so pravno upoštevni samo tisti vzroki, ki obenem pomenijo kršitev pravne norme in jih pravna norma glede na svoj namen šteje kot vzroke. Uvodoma citirana pravna pravila, ki so bila pravna podlaga v času škodnega dogodka, in kar je nato kodificiral ZOR v 16. členu, poznajo eno temeljnih načel obligacijskih razmerij t.j. načelo prepovedi povzročanja škode (neminem laedere). Načelo nalaga vsakomur, da se je dolžan vzdrževati ravnanj, s katerimi bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Namen tega načela je varovati oškodovance. Konkretizacija tega načela glede neposlovnih obveznosti pa so v ZOR-u členi 154 do 209. Gre za tiste vrste nepremoženjskih in premoženjskih škod, ki jih je sodna praksa na podlagi citiranih pravnih pravil že izoblikovala pred uveljavitvijo ZOR-a. Tako je sodna praksa med drugim priznavala bližnjim svojcem odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti ali hude invalidnosti neposrednega oškodovanca. Vendar je glede na revizijske navedbe le potrebno ugotoviti, da iz same sistematizacije določb ZOR-a o nepogodbenih odškodninskih obveznostih ne izhaja, da bi zakonodajalec pravico do odškodnine pogojeval z dejstvom, da je bil oškodovanec neposredno udeležen v škodnem dogodku. Le 201. člen ZOR nosi naslov: "osebe, ki imajo v primeru smrti ali težke invalidnosti pravico do denarne odškodnine". Pri vrstah nepremoženjske škode, ki so naštete v 200. členu ZOR pa je med drugimi našteta tudi škoda zaradi "smrti bližnjega", kar kaže na to, da krog oseb, ki imajo pravico do odškodnine zaradi lastne imaterialne škode ni omejen le na tiste, ki so v škodnem dogodku bili neposredno udeleženi. Seveda je pogoj, da sodišče ugotovi pravnorelevantno vzročnost. Zato je v vsakem konkretnem primeru potrebno ugotoviti ali gre za vzrok, ki po rednem teku stvari pripelje do take posledice (teorija adekvatne vzročnosti).

V obravnavanem primeru je za opredelitev 'rednega teka stvari' potrebno izhajati iz ugotovljenih dejstev oz. tožničinega konkretnega psihofizičnega stanja in primerjati, kako je škodni dogodek vplival nanjo. Pri tem je potrebno revidentu odgovoriti, da po teoriji adekvatne vzročnosti ne pomeni, da za izhodišče vzamemo nekega imaginarnega človeka (izjemno močnega, srednje močnega ali šibkega), ampak je izhodišče tisti človek, za čigar škodo gre. Nato je potrebno odgovoriti ali redni tek dogodkov ob danem vzroku pripelje do dane posledice. Znano je, da so ljudje različno psihično občutljivi in zato ob smrti bližnjih različno reagirajo. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta upoštevali vsa ugotovljena dejstva in toženo stranko obsodili na plačilo 1/3 tožničine škode.

Če pride zaradi posledic škodnega dogodka (smrt edinega otroka) pri oškodovancu do škode lastnega izvora in je ugotovljena vzročna zveza pravnorelevantna, je taka škoda pravno priznana podlaga za prisojo popolne odškodnine. Zato ima tudi ta oškodovanec na voljo vse odškodninske zahtevke, ki jih pravo priznava. Tako tudi sedanja pravna ureditev odškodninskega prava pogojuje aktivno legitimacijo oškodovancev s pravnorelevantno vzročnostjo. Kot pravilno opozarja sodišče druge stopnje, v ZOR-u ni omejitev, da tudi tisti, ki so utrpeli lastno škodo, pa niso bili neposredno udeleženi v samem škodnem dogodku dobijo odškodnino. Take omejitve ni najti ne v 200. ne v 195. členu ZOR. Zato sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožnici prisodili odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za zapadlo škodo zaradi izgubljenega zaslužka in za gotovo bodočo premoženjsko škodo.

Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.

Prijava

Še niste uporabnik?

Za brezplačen dostop do vsebin portala Tax-Fin-Lex se registrirajte. Brezplačna registracija vam omogoča:

  • Vpogled v 7 dokumentov
  • Prejemanje e-dnevnika Lex-Novice
  • Prejemenje e-tednika TFL Glasnik
Potrebujete pomoč? Pokličite nas na 01 432 42 43 ali pošljite sporočilo.
 
x Dialog title
dialog window