Navigacija
Portal TFL

TFL Vsebine / Pravna mnenja

VS018438 - predhodno vprašanje - ugotovitvena tožba - ugotovitev pravnega razmerja

INTERNA OZNAKA DOKUMENT
VS018438
IZVOR, AVTOR
VSS II Ips 30/82, 22.4.1982
OBJAVA
Poročilo VSS 1/82 str.24, obr.
IZDAJATELJ
Vrhovno sodišče RS
BIVŠA REPUBLIKA
Slovenija
INSTITUT VSRS
predhodno vprašanje - ugotovitvena tožba - ugotovitev pravnega razmerja
PODROČJE VSRS
CIVILNO PROCESNO PRAVO
BESEDILO
ORIGINAL:
Če je odločitev pravdnega sodišča odvisna od predhodnega vprašanja,
ali ima dejanje, ki je bistvena sestavina civilnega dejanskega
stanja, znake kaznivega dejanja, lahko to vprašanje reši samo, če o
njem ni že odločilo kazensko sodišče z obsodilno ali oprostilno sodbo
(1. in 2. odst. 12. člena ZPP).
Pravdno sodišče o predhodnem vprašanje ne sme odločiti v izreku
sodbe, če odločanje o njem ne spada v njegovo pristojnost. To pa
zato, ker pravdno sodišče ne more odločati z učinkom pravnomočnosti o
tistih vprašanjih, o katerih odloča sodišče v drugih postopkih,
oziroma o katerih odloča drug pristojni organ (ZPP člen 12/2, 187/3,
189/2, 354/2-3,4).

Tožeča stranka je zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji
nastala v prometni nezgodi. Proti vozniku osebnega avtomobila, ki je
bil udeležen v prometni nesreči, je bil uveden kazenski postopek,
javni tožilec pa je obtožbo zaradi absolutnega zastaranja kazenskega
pregona umaknil. Sodišče je glede na to izdalo zavrnilno sodbo. Ker
je intervenient na strani tožene stranke ugovarjal zastaranje
tožbenega zahtevka, je tožnica predlagala še izdajo vmesne sodbe, s
katero naj bi sodišče ugotovilo, da je voznik osebnega avtomobila
kriv, da je povzročil prometno nesrečo, v kateri je tožnica utrpela
hudo telesno poškodbo, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po 4.
odstavku 255. člena, v zvezi s 1. in 3. odstavkom 251. člena KZS.
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine s
sodbo zavrnilo, tožbo na izdajo vmesne sodbe pa s sklepom zavrglo.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot
neutemeljeno.
Tožeča stranka je proti odločbi pritožbenega sodišča vložila
revizijo. Z njo izpodbija odločbo pritožbenega sodišča v celoti.
Revizijsko sodišče je reviziji zoper sodbo ugodilo, zoper sklep pa
ne. Pri tem je navedlo naslednje razloge:
Tako, kot sta obe sodišči uporabili določila 12. člena ZPP, sta jih
uporabili nepravilno. Ker je to moglo vplivati na zakonitost in
pravilnost sodbe, je to bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz
1. odstavka 354. člena ZPP. Ker je to revizijski razlog po 2. točki
1. odstavka 385. člena ZPP in ga tožeča stranka v reviziji izrecno
uveljavlja, je revizijsko sodišče reviziji zoper sodbo ugodilo in
sodbi sodišč prve in druge stopnje na podlagi 1. odstavka 394. člena
ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo
sojenje.
12. člen ZPP obravnava v 1. in 2. odstavku predhodna vprašanja, v 3.
odstavku pa identična. O identičnosti vprašanj govorimo takrat, kadar
obravnava lahko isto dejansko stanje kazensko sodišče s stališča
kazenskopravnih, pravdno sodišče pa stališča civilnopravnih
predpisov. V takšnem primeru odločba pravdnega sodišča ni odvisna od
odločbe kazenskega sodišča, razen v primeru iz 3. odstavka 12. člena
ZPP, po katerem je sodišče v pravdnem postopku glede obstoja
kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na
pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je obtoženec spoznan
za krivega (ne pa tudi na tisto, s katero je obtožbe oproščen).
Drugačen pa je položaj takrat, kadar kazenska sodba rešuje neko
vprašanje, ki je za odločitev pravdnega sodišča predhodno vprašanje.
Takšno je npr. vprašanje, ali je povzročitelj škode to povzročil s
kaznivim dejanjem. Od rešitve tega vprašanja je namreč lahko odvisna
dolžina zastaralnega roka, od tega pa odločitev pravdnega sodišča. Če
je o tem vprašanju že odločilo kazensko sodišče, je pravdno sodišče
vezano v takšnem primeru tako na obsodilno kot tudi na oprostilno
kazensko sodbo. Samo bi namreč lahko po 1. odstavku 12. člena ZPP
odločalo o predhodnem vprašanju samo v primeru, če o njem kazensko
sodišče še ni odločilo. Z izdajo obsodilne oz. oprostilne sodbe pa je
kazensko sodišče o predhodnem vprašanju že odločilo in je s tem
odpadla negativna predpostavka, ki mora biti podana zato, da pravdno
sodišče lahko samo odloči o njem.
Kako pa je z uporabo 1. odstavka 12. člena ZPP v primeru, če kazensko
sodišče sploh ni odločalo o vprašanju, ali je povzročitelj škode
storil s škodnim dejanjem tudi kaznivo dejanje, praksa sodišč ni
enotna. V svojih odločbah so zavzemala stališča, da lahko pravdno
sodišče o vprašanju, ali ima škodno dejanje znake kaznivega dejanja,
kot o predhodnem vprašanju samo odloči, temu stališču popolnoma
nasprotna stališča pa tudi takšna, kakršnega je v svoji odločbi
zavzelo sodišče prve stopnje. Tudi teoretiki pravdnega postopka niso
glede tega vprašanja enotni, čeprav v večji meri zagovarjajo
stališče, da lahko pravdno sodišče samo reši kot predhodno vprašanje,
ali je podano kaznivo dejanje (Juhart - sistem, Zuglia - sistem,
Triva - sistem, Poznič - komentar). Revizijsko sodišče pa meni, da
takšna dilema ni na mestu. Prvi odstavek 12. člena ZPP je jasen:
"Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali
obstoji kakšna pravica, ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo
sodišče ali kakšen drug pristojni organ (predhodno vprašanje), lahko
sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače
določeno." Navedeno določilo ZPP ne izključuje niti ne omejuje
pravdnega sodišča, da v okviru reševanja predhodnega vprašanja samo
odloči, ali ima določeno dejanje znake kaznivega dejanja (če seveda o
tem kazensko sodišče še ni odločilo). Vprašanje je le, ali tega
upravičenja pravdnega sodišča ne izključuje oziroma omejuje kakšen
drug predpis.
ZKP v 2. členu določa, da sme kazensko sankcijo izreči storilcu
kaznivega dejanja samo pristojno sodišče v postopku, ki se uvede in
izvede po tem zakonu (ZKP), v 3. členu pa, da ne more nihče veljati
za krivega kaznivega dejanja, dokler to ni ugotovljeno s pravnomočno
sodbo. Navedeni dve zakoniti določili torej izključujeta možnost
ugotavljanja kazenske krivde in izrekanja kazenskih sankcij v
kateremkoli drugem postopku, razen v kazenskem. Ne izključujeta, niti
ne omejujeta pa upravičenja pravdnega sodišča rešiti predhodno
vprašanje, ali ima določeno dejanje znake kaznivega dejanja. Tega
tudi noben drug predpis ne izključuje niti ne omejuje.
Teoretiki, ki zagovarjajo stališče, da pravdno sodišče ne more v
okviru predhodnega vprašanja ugotavljati, ali ima določeno dejanje
znake kaznivega dejanja (Stankovič), temeljijo svoje stališče še na
1. odstavku 50. člena Ustave SFRJ/64. Ta določa: "Nihče ne more
veljati za storilca kaznivega dejanja, dokler ni to ugotovljeno s
pravnomočno sodbo". Sedaj se tudi na to ustavno določilo ni več
mogoče opirati. Četrti odstavek 181. člena Ustave SFRJ/74 namreč
določa drugače: "Nihče ne more veljati za krivega kaznivega dejanja,
dokler to ni ugotovljeno s pravnomočno sodbo". Ni torej nobene ovire
za uporabo 1. odstavka 12. člena ZPP tako kot se ta glasi tudi
takrat, kadar je treba v okviru reševanja predhodnega vprašanja
odločiti o tem, ali ima določeno dejanje znake kaznivega dejanja. S
tem namreč pravdno sodišče tudi v pravdi, v kateri rešuje predhodno
vprašanje, ne ugotovi za nikogar niti kazenske krivde, niti nikomur
ne izreče kazenske sankcije.
Tako stališče je potrebno uporabiti ne le takrat, kadar kazensko
sodišče sodbe sploh ni izdalo, ampak tudi takrat, kadar je kazenski
postopek končalo z zavrnilno sodbo. To pa zato, ker z zavrnilno sodbo
o stvari ni odločilo meritorno, ampak je z njo samo zavrnilo obtožbo
iz procesnih razlogov. Zato velja za primer, če je odločitev
pravdnega sodišča odvisna od predhodnega vprašanja, ali ima dejanje,
ki je bistvena sestavina civilnega dejanskega stanja, znake kaznivega
dejanja, da lahko to vprašanje reši pravdno sodišče samo, vedno
takrat, kadar o njem kazensko sodišče ni odločilo z obsodilno ali
oprostilno sodbo.
Revizijo zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrnilo
pritožbo tožeče stranke proti sklepu sodišča prve stopnje o zavrženju
tožbe na ugotovitev, da je intervenient na strani tožene stranke kriv
za prometno nesrečo, pa je revizijsko sodišče zavrnilo kot
neutemeljeno iz naslednjih razlogov:
Pravdno sodišče lahko kot predhodno vprašanje reši samo vprašanje,
ali ima določeno dejanje znake kaznivega dejanja, ne more pa
ugotavljati kazenske krivde. Ugotavljanje te je po 3. členu ZKP možno
samo v kazenskem postopku. Razen tega pa pravdno sodišče neko
vprašanje, o katerem sicer odloča sodišče v drugem postopku, reši
lahko le kot predhodno vprašanje, ki ima pravdni učinek samo v
pravdi, v kateri je bilo rešeno (2. odstavek 12. člena ZPP), ne more
pa o njem odločiti z učinkom pravnomočnosti. Do tega pa bi prišlo, če
bi sodišče sledilo predlogu tožeče stranke in s sodbo odločilo o
tožbenem zahtevku, glede katerega je tožeča stranka predlagala izdajo
vmesne sodbe.

Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.

Prijava

Še niste uporabnik?

Za brezplačen dostop do vsebin portala Tax-Fin-Lex se registrirajte. Brezplačna registracija vam omogoča:

  • Vpogled v 7 dokumentov
  • Prejemanje e-dnevnika Lex-Novice
  • Prejemenje e-tednika TFL Glasnik
Potrebujete pomoč? Pokličite nas na 01 432 42 43 ali pošljite sporočilo.
 
x Dialog title
dialog window