Odločba o ugotovitvi, da sta bila 135. in 138. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v neskladju z Ustavo, o razveljavitvi prvega stavka tretjega odstavka 2. člena Zakona o partnerski zvezi in o ugotovitvi, da sta prvi odstavek 213. člena in 223. člen Družinskega zakonika v neskladju z Ustavo ter odločba o razveljavitvi sodbe Upravnega sodišča in o odpravi odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B. in C. Č., oba D., ki ju zastopa Odvetniška pisarna Sladič in Resnik, d. o. o., Ljubljana, na seji 16. junija 2022

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo pritožnikov, vloženo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju Ministrstvo), s katero je to odpravilo sklep Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) o zavrženju njune vloge za skupno posvojitev oziroma za pridobitev statusa kandidata za posvojitelja ter odločilo, da se vloga pritožnikov zaradi neizpolnjenosti pogojev iz 135. in 138. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) zavrne. Takšna odločitev Upravnega sodišča temelji na presoji, da je pravilna odločitev Ministrstva o zavrnitvi vloge pritožnikov za skupno posvojitev glede na to, da sta pritožnika ob vložitvi vloge živela v registrirani istospolni partnerski skupnosti. člen 135 ZZZDR je namreč določal, da ne more biti nihče posvojen od več oseb, razen če sta posvojitelja zakonca, oziroma 138. člen ZZZDR je določal, da lahko zakonca samo skupaj posvojita otroke, razen če eden od njiju posvoji otroka svojega zakonca. Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti (Uradni list RS, št. 65/05 – v nadaljevanju ZRIPS) pa tudi ni določal, da lahko partnerja registrirane istospolne partnerske skupnosti skupaj posvojita otroka. Upravno sodišče je zavrnilo očitke pritožnikov, da sta zaradi takšne odločitve nedopustno neenako oziroma diskriminatorno obravnavana. (Glej opombo 1)

Prvo nosilno stališče sodbe Upravnega sodišča je, da se zatrjevano diskriminatorno obravnavanje ne nanaša na uresničevanje katere od človekovih pravic, zato že iz tega razloga ni podana kršitev prvega odstavka 14. člena Ustave. Po presoji sodišča pritožnikoma niti tretji odstavek 53. člena Ustave (pravica do spoštovanja družinskega življenja) niti 56. člen Ustave (pravice otrok) niti 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ne zagotavljajo pravice do posvojitve otroka. Drugo nosilno stališče sodbe Upravnega sodišča je, da zaradi neprimerljivosti položajev tudi ne gre za kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave oziroma za kršitev 14. člena EKČP oziroma 1. člena Protokola št. 12 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 46/10, MP, št. 8/10 – v nadaljevanju Protokol št. 12 k EKČP). Po presoji sodišča položaj registriranih istospolnih parov z vidika instituta skupne posvojitve, ki je pridržana le za zakonce zaradi namena zakonodajalca, da se otroku brez staršev poustvari tradicionalna družina, ni v bistvenem enak položaju zakoncev glede na to, da se primerljivost položajev primerja tudi z vidika pravne ureditve. Primerjana položaja naj tako ne bi bila primerljiva že zaradi posebnega statusa, ki naj bi ga skladno s prvim odstavkom 53. člena Ustave v razmerju do vseh drugih oblik partnerskih skupnosti uživala zakonska zveza. Z opredelitvijo, da je njen pomen v zasnovanju družine, pa naj bi ji zakonodajalec dal poseben položaj tudi na področju varstva otrok. Tretje (podredno) stališče izpodbijane sodbe je, da pravice posvojitelja do posvojitve niti zakon (tj. ZZZDR) ne določa.

Pritožnika uveljavljata kršitev pravice do nediskriminatorne obravnave iz prvega odstavka 14. člena v zvezi s 34., 35., 53. in 56. členom Ustave oziroma iz 14. člena v zvezi z 8. členom EKČP oziroma iz 1. člena Protokola št. 12 k EKČP ter kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zatrjujeta, da ima izpodbijana odločitev zanju hujše posledice, ker jima onemogoča razširiti družino. Zadeva po njunem mnenju odpira tudi pomembno ustavnopravno vprašanje sistemske diskriminacije istospolnih partnerjev na področju skupne posvojitve otrok. Zato Ustavnemu sodišču predlagata, naj razpiše javno obravnavo ter ju povabi nanjo.

Pritožnika Upravnemu sodišču očitata, da 135. člena ZZZDR, ZRIPS ter 2. člena Zakona o partnerski zvezi (v nadaljevanju ZPZ) ni razlagalo na ustavno skladen način, čeprav ga k temu zavezuje 125. člen Ustave. Vztrajata pri stališču, da sta nedopustno neenako obravnavana pri uresničevanju njunih človekovih pravic. Iz tretjega odstavka 53. člena Ustave po njunem mnenju izhaja ne le dolžnost države do varovanja, ampak tudi do vzpostavitve družinskega življenja. Sicer pa naj bi si pritožnika družino že ustvarila (s skupno posvojitvijo otroka v tujini), zato naj bi jima že zato bilo zagotovljeno varstvo po 53. členu Ustave. Menita, da oženje kroga primernih posvojiteljev na račun izključitve istospolnih partnerjev ni v največjo korist mladoletnih posvojencev, ki jim jo zagotavlja 56. člen Ustave. Prepoved skupne posvojitve otrok pa naj bi posegala tudi v pravico pritožnikov do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave. Pritožnika poudarjata, da za nedopustno diskriminatorno obravnavo skladno s 1. členom Protokola št. 12 k EKČP, ki zavezuje Republiko Slovenijo, tudi sicer zadošča že, da sta na podlagi osebne okoliščine spolne usmerjenosti različno obravnavana pri urejanju zakonskih pravic. Ker zakon zakoncema izrecno omogoča, da skupaj posvojita otroka oziroma da se uvrstita na seznam kandidatov za posvojitev, po mnenju pritožnikov ni v skladu z navedeno določbo Protokola št. 12 k EKČP, ker tega ne omogoča pritožnikoma kot partnerjema registrirane istospolne partnerske skupnosti oziroma od 19. 5. 2017 dalje partnerske zveze.

Po mnenju pritožnikov tudi ni ustavno sprejemljivo stališče Upravnega sodišča, da položaja zakoncev in registriranih istospolnih partnerjev oziroma partnerjev partnerske zveze z vidika možnosti skupne posvojitve nista enaka. Ustavno sodišče naj bi v odločbah št. U-I-425/06 z dne 2. 7. 2009 (Uradni list RS, št. 55/09, in OdlUS XVIII, 29) in št. U-I-212/10 z dne 14. 3. 2013 (Uradni list RS, št. 31/13, in OdlUS XX, 4) že sprejelo stališče, da je registrirana istospolna partnerska skupnost po svojih dejanskih in pravnih prvinah primerljiva z zakonsko zvezo. V odločbi št. U-I-68/16, Up-213/15 z dne 16. 6. 2016 (Uradni list RS, št. 49/16) naj bi Ustavno sodišče tudi poudarilo, da bi bilo umetno vztrajati pri stališču, da v nasprotju s pari različnega spola pari istega spola ne morejo uživati družinskega življenja. Tudi z vidika starševstva naj med primerjanima skupinama ne bi bilo mogoče najti bistvenih razlik. Slovenski pravni red naj bi že poznal starševstvo dveh oseb istega spola s tem, ko naj bi omogočal posvojitev pastorka oziroma enostransko posvojitev tako raznospolno kot istospolno usmerjeni osebi, in s tem, ko naj bi priznaval starševstvo oseb istega spola, ki je bilo vzpostavljeno v tujini, na kar naj bi kazal prav primer pritožnikov. Pravni red naj bi tudi predvideval posebno obliko obrazca za vpis staršev istega spola v matični register. Ker naj bi bila torej položaja istospolnih in raznospolnih formaliziranih partnerskih skupnosti v svojih bistvenih prvinah tudi z vidika možnosti (skupne) posvojitve enaka, manj ugodno obravnavanje partnerjev istospolnih partnerskih zvez pa naj bi temeljilo zgolj na okoliščini spola oziroma spolne usmerjenosti, naj bi šlo za nedopusten poseg v njihovo pravico do nediskriminatorne obravnave.

Ustavno dopustnega razloga za razlikovanje po prepričanju pritožnikov namreč ni mogoče najti. V predlogu zakonov naj sploh ne bi bilo utemeljeno, zakaj naj bi bilo ustrezno razlikovanje med pari glede na spolno usmerjenost. Predlog ZRIPS naj se starševstva sploh ne bi dotikal, predlog ZPZ pa naj bi se v spornem delu skliceval le na zakonodajni referendum, ki je v preteklosti že preprečil poskus zakonodajalca, da popolnoma izenači istospolne in raznospolne partnerske zveze. Cilj posvojitve je po mnenju pritožnikov sicer nedvomno v varstvu otrokove koristi. Vendar naj danes ne bi moglo biti več dvoma o tem, da spolna usmerjenost staršev ne vpliva škodljivo na razvoj otroka, kar naj bi potrjevala tudi stroka. Pritožnika poudarjata, da sta že v predhodnem postopku predložila dve strokovni mnenji o razvoju otrok v istospolnih družinah, ki ju prilagata tudi ustavni pritožbi, in sicer strokovno mnenje Katedre za razvojno psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani z dne 17. 8. 2016 in strokovno mnenje Fakultete za socialno delo z dne 13. 4. 2016, ki to potrjujeta.

Pritožnika glede na navedeno nasprotujeta tudi presoji Upravnega sodišča, da ni podana niti kršitev načela enakosti pred zakonom, ker naj zakonska zveza in registrirana istospolna partnerska skupnost ne bi bili primerljivi. V času odločanja CSD naj bi bila registrirana istospolna partnerska skupnost najbolj formalizirana oblika skupnosti za istospolne partnerje. Jasno naj bi zato bilo, da jo je mogoče primerjati le z zakonsko zvezo. Pritožnika nasprotujeta stališču Upravnega sodišča, da položaja nista primerljiva že zato, ker zagotavlja Ustava zakonski zvezi poseben status, pri čemer naj bi ji zakonodajalec z opredelitvijo, da je njen pomen v zasnovanju družine, tudi na področju varstva otrok dal poseben položaj v razmerju do vseh drugih oblik pravno priznanih partnerskih skupnosti. Pritožnika nasprotujeta tudi stališču Upravnega sodišča, da je pomen skupne posvojitve v tem, da se posvojenemu otroku poskuša poustvariti tradicionalno družino. Tradicionalna družina naj ne bi bila garant za varovanje največje koristi otroka na način, da se mu poišče najprimernejša starša, kar naj bi bil namen posvojitve.

Pritožnika poudarjata, da stališča Upravnega sodišča o neprimerljivosti položajev ne utemeljuje niti praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), na katero naj bi se Upravno sodišče zmotno sklicevalo. Sklicevanje na stališče ESČP iz sodbe v zadevi Fretté proti Franciji z dne 26. 2. 2002naj ne bi bilo sprejemljivo že zato, ker naj bi šlo za zastarelo stališče, ki naj bi ga ESČP preseglo že v sodbi v zadevi E. B. proti Franciji z dne 22. 1. 2008. V tej zadevi naj bi namreč sprejelo stališče o kršitvi 14. člena v zvezi z 8. členom EKČP, ker Francija ni omogočala posvojiti otroka istospolno usmerjeni osebi. Napačno naj bi bilo tudi sklicevanje Upravnega sodišča na sodbo ESČP v zadevi Gas in Dubois proti Franciji z dne 15. 3. 2012 v prid argumentu, da registrirana istospolna partnerska skupnost in zakonska zveza nista primerljivi. Pri razlagi navedene sodbe naj bi bilo treba upoštevati drugačno francosko ureditev partnerskih skupnosti, ki omogoča registrirano partnerstvo (PACS) tako raznospolnim kot istospolnim partnerjem, pri čemer naj posvojitev nobenemu izmed registriranih partnerstev ne bi bila dovoljena. Kot sta pritožnika že poudarila, pa naj bi bilo mogoče registrirano istospolno partnersko skupnost v slovenski pravni ureditvi primerjati le z zakonsko zvezo. Tudi s sklicevanjem na sodbo ESČP v zadevi X in drugi proti Avstriji z dne 19. 2. 2013 naj ne bi bilo mogoče utemeljiti, da registrirana istospolna partnerska skupnost in zakonska zveza nista primerljivi. Tam naj bi namreč šlo za vprašanje možnosti posvojitve otroka partnerke, s katero je pritožnica živela v neregistrirani (in ne v registrirani) istospolni partnerski skupnosti. Sicer pa po mnenju pritožnikov zahteva po izenačitvi pravic istospolnih in raznospolnih partnerskih skupnosti na področju skupnih posvojitev (na način, da se lahko tudi partnerji istospolne partnerske zveze uvrstijo na seznam kandidatov za skupno posvojitev) izhaja že iz Protokola št. 12 k EKČP, ki prepoveduje diskriminacijo pri uživanju zakonskih pravic.

Glede na navedeno pritožnika Ustavnemu sodišču predlagata, naj po uradni dolžnosti začne postopek za oceno ustavnosti 135. člena ZZZDR, ZRIPS in tretjega odstavka 2. člena ZPZ, pri čemer naj ugotovi, da sta bila prva dva v neskladju z Ustavo, tretjega pa naj razveljavi; razveljavi naj tudi izpodbijano odločitev Upravnega sodišča ter mu zadevo vrne v novo odločanje. Pritožnika zahtevata povračilo stroškov postopka z ustavno pritožbo.

Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-675/19 z dne 28. 1. 2021 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo v delu, ki se nanaša na sodbo Upravnega sodišča v zvezi z odločbama upravnih organov (2. točka izreka navedenega sklepa). V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Upravno sodišče, Ministrstvo in CSD.

V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena in 30. člena ZUstS začelo postopek za oceno ustavnosti 135. in 138. člena ZZZDR. ZZZDR se sicer ne uporablja več. Vendar to ni ovira za oceno ustavnosti tega zakona. V obravnavani zadevi gre namreč za primer iz prvega odstavka 47. člena ZUstS (ko niso bile odpravljene posledice domnevne protiustavnosti zakona, ki ne velja več) glede na to, da temelji z ustavno pritožbo izpodbijana odločitev na 135. in 138. členu ZZZDR. Ustavno sodišče pa je zato, da bi lahko zavarovalo položaj pritožnikov, začelo tudi postopek za oceno ustavnosti prvega stavka tretjega odstavka 2. člena ZPZ ter prvega odstavka 213. člena in 223. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), ki trenutno urejajo sporno pravno vprašanje, zaradi česar bi jih morali upravni organi oziroma Upravno sodišče – upoštevaje načelo materialne zakonitosti – uporabiti v ponovljenem postopku (Glej opombo 2) (glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-675/19, U-I-91/21 z dne 1. 4. 2021). Zastavilo se je namreč vprašanje, ali navedena zakonska ureditev pomeni oziroma je pomenila prepovedano diskriminacijo na podlagi osebnih okoliščin z vidika prvega odstavka 14. člena Ustave oziroma z vidika 1. člena Protokola št. 12 k EKČP. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo in sklep o začetku postopka za oceno ustavnosti 135. in 138. člena ZZZDR, prvega stavka tretjega odstavka 2. člena ZPZ ter prvega odstavka 213. člena in 223. člena DZ predložilo Državnemu zboru v odgovor.

Državni zbor je na sklep Ustavnega sodišča o začetku postopka za oceno ustavnosti odgovoril, da je normativna ureditev posvojitve izraz 56. člena Ustave, skladno s katerim uživajo otroci – še posebej tisti, za katere starši ne skrbijo – posebno varstvo in skrb. Zakonodajalcu naj bi bilo na področju urejanja institutov, ki so namenjeni posebnemu varstvu otrok, dano široko poje proste presoje. Glavno vodilo pri urejanju teh institutov naj bi bila največja korist otroka. Tudi pri posvojitvah naj bi bilo tako pomembno upoštevati, da otrokove koristi prevladajo nad koristmi staršev, da je torej ključna dobrobit otroka. Državni zbor poudarja, da sta bili z uveljavitvijo DZ na tem področju uvedeni dve pomembni novoti, in sicer (i) možnost skupne posvojitve tudi s strani zunajzakonskih partnerjev, ne le s strani zakoncev; in (ii) opredelitev t. i. enostranske posvojitve kot izjeme (ki pa ni omejena glede na katerokoli osebno okoliščino potencialnega posvojitelja). Namen takšne ureditve naj bi bil zagotoviti posvojenemu otroku družinsko okolje, v katerem mu bosta zelo verjetno tako posvojiteljica kot posvojitelj zagotavljala odraščanje v vzdušju sreče, ljubezni in razumevanja. (Glej opombo 3) Zakonodajalec naj bi torej v skladu s pooblastilom iz tretjega odstavka 56. člena Ustave presodil, da je skupna posvojitev s strani zakoncev in zunajzakonskih partnerjev v največjo korist otroka. Ker naj posvojitev že po naravi stvari ne bi bila (človekova) pravica osebe, ki želi postati posvojitelj (to naj bi izhajalo tudi iz sodbe ESČP v zadevi Fretté proti Franciji), po mnenju Državnega zbora presojana zakonska ureditev skupnih posvojitev ni sporna z vidika prvega odstavka 14. člena Ustave, ki prepoveduje diskriminacijo pri uresničevanju človekovih pravic. Presojana ureditev po mnenju Državnega zbora tudi ni sporna z vidika Protokola št. 12 k EKČP, ker naj tudi na zakonski ravni posvojitev ne bi bila urejena kot pravica posvojitelja.

Mnenje glede sklepa o začetku postopka za oceno ustavnosti je podala tudiVlada. Meni, da iz gradiva k sprejemanju 53. člena Ustave kot tudi iz samega besedila 53. člena Ustave izhaja jasen namen ustavodajalca, da sta ustavni kategoriji le zakonska zveza in zunajzakonska skupnost kot življenjski skupnosti moškega in ženske, kot ju je pojmoval tedaj veljavni ZZZDR, ki se od ostalih partnerskih skupnosti razlikujeta po družbenem pomenu in pravnem statusu. Kajti Komisija Skupščine Republike Slovenije za ustavna vprašanja naj ne bi sprejela predlaganih dopolnil tega člena Ustave, po katerih bi se enakopravno obravnavale vse partnerske skupnosti. Neenaka obravnava različnih partnerskih skupnosti naj bi bila tudi v skladu z mednarodnim pravom človekovih pravic. Tako v 16. členu Splošne deklaracije človekovih pravic (Uradni list RS, št. 24/18, MP, št. 3/18 – v nadaljevanju SDČP) kot v 23. členu Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS-MP, št. 9/92 – v nadaljevanju MPDPP) in tudi v 12. členu EKČP naj bi bilo izrecno določeno, da pravica skleniti zakonsko zvezo in ustvariti si družino pripada ženskam in moškim. Skladno z določbami teh mednarodnih instrumentov naj bi bila družina naravna in temeljna celica družbe, ki mora uživati posebno varstvo države. Tudi po ustaljeni presoji ESČP naj bi bilo lahko zavarovanje vrednot tradicionalne družine legitimen razlog za različno ureditev posameznih pravic zakoncev in istospolnih partnerjev (to naj bi med drugim izhajalo iz sodbe ESČP v zadevi Schalk in Kopf proti Avstriji z dne 24. 6. 2010). Vprašanje, ali naj se enake pravice glede možnosti sklepanja zakonske zveze ter zasnovanja družine priznajo tudi istospolnim partnerjem, naj bi tako sodilo v polje proste presoje posamezne države.

Na to, da ni edino ustavno skladna zakonska ureditev družinskih razmerij takšna, ki bi popolnoma izenačevala zakonsko zvezo in istospolne partnerske zveze, naj bi kazalo tudi dejstvo, da zakonske ureditve glede tega vprašanja v državah članicah Evropske unije ter Sveta Evrope še zdaleč niso enotne. Po mnenju Vlade različna zakonska ureditev partnerskih skupnosti raznospolnih in istospolnih parov ni diskriminatorna, če so istospolnim partnerjem priznane vse pravice, ki gredo dvema osebama iz naslova pravice do združevanja in skupnega bivanja, kar naj bi slovenska zakonodaja istospolnim partnerjem že priznavala. Z uveljavitvijo ZPZ naj bi namreč prišlo do izenačitve pravnih posledic (tako formalne kot tudi neformalne) istospolne partnerske skupnosti s posledicami, ki jih zakon predvideva za raznospolne partnerske skupnosti (drugi odstavek 2. člena in drugi odstavek 3. člena ZPZ). Izjemi naj bi veljali le za skupno (ne pa tudi za enostransko) posvojitev ter za postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo (tretji odstavek 2. člena in četrti odstavek 3. člena ZPZ). Opredelitev zakonske zveze kot zveze dveh (ali celo več) oseb ne glede na spol pa bi po mnenju Vlade pomenila odvzem posebnega statusa, ki naj bi ga v naši družbi in pravnem redu uživala zveza ženske in moškega, ki ji država priznava pomen zasnovanja družine (drugi odstavek 3. člena DZ). Prav v biološki danosti glede možnosti spočetja otroka naj bi se zakonska zveza moža in žene bistveno razlikovala od partnerske zveze dveh oseb istega spola. člena 14 Ustave in EKČP ter 1. člen Protokola št. 12 k EKČP naj zakonodajalcu ne bi prepovedovali, da različne položaje ureja različno; prepovedovali naj bi mu le, da bi to počel samovoljno, brez razumnega in stvarno upravičenega razloga. Po mnenju Vlade bi lahko nepriznavanje specifičnosti med spoloma v družinskih odnosih pripeljalo – in to zaradi odločitve države – do odsotnosti materinskega ali očetovskega lika oziroma njegovega vpliva na odraščanje in razvoj otrok kot najbolj ranljivih članov družbe. Razlikovanje raznospolnih in istospolnih partnerskih skupnosti na področju skupnih posvojitev naj bi bilo zato ne le stvarno upravičeno, pač pa potrebno, upoštevaje pri tem zahtevo po varovanju največje koristi otrok ter prevladujoče vrednote v družbi. (Glej opombo 4)

Sicer pa bi moralo biti po mnenju Vlade za utemeljitev očitka o ustavno nedopustnem diskriminatornem obravnavanju najprej dokazano, da se zatrjevana različna obravnava nanaša na uresničevanje katere od človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin. člena 14 Ustave in EKČP ter 1. člen Protokola št. 12 k EKČP naj namreč ne bi urejali samostojne človekove pravice, ampak naj bi se lahko uporabljali le z ozirom na katero od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki so priznane v Ustavi oziroma v EKČP. To pa naj zagotovo ne bi mogla biti pravica do posvojitve, ki naj ne bi bila pravica posvojiteljev, ampak pravica otrok. (Glej opombo 5) Z institutom posvojitve kot posebne oblike varstva otrok naj bi se namreč uresničevalo s 56. členom Ustave in 20. členom Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ – MP, št. 15/90, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju KOP) zagotovljeno posebno varstvo otrok, ki so prikrajšani za svoje družinsko okolje ali ki ne živijo v ustreznem družinskem okolju. S posvojitvijo naj bi se torej zasledovala izključno zaščita koristi otroka, če je ta ogrožen ali kadar to zahtevajo druge njegove koristi. Skladno s 3. členom KOP naj bi bila celotna ureditev postopka posvojitve po DZ naravnana na varstvo koristi otroka. Sporna zakonska ureditev naj tako ne bi bila posledica zavračanja pravic istospolnih partnerjev, ampak posledica zagotavljanja največje koristi otrok.

Tudi ESČP naj bi v zadevi Fretté proti Franciji sprejelo stališče, da pravica do spoštovanja družinskega življenja predvideva obstoj družine, nikakor pa naj ne bi varovala želje ustvariti si družino. ESČP naj bi izpostavilo, da je posvojitev namenjena zagotavljanju družine otroku in ne zagotavljanju otroka družini. Opozorilo naj bi tudi, da stroka ni enotna glede ocene, kakšen vpliv ima na otroka odraščanje z istospolno usmerjenimi starši. Vlada tako nasprotuje stališču pritožnikov, da naj bi bil pogled stroke danes drugačen. Obstajalo naj bi veliko študij, ki naj bi dokazovale, da je najboljše okolje za razvoj otroka skupnost poročenih očeta in matere, medtem ko naj bi se skupnosti dveh oseb istega spola odrezale opazno slabše. (Glej opombo 6) Obstajale naj bi sicer tudi študije, ki naj bi dokazovale, da naj razlik ne bi bilo, vendar naj te ne bi ustrezale merilom znanstvenih študij. (Glej opombo 7) Tudi v mednarodni literaturi naj bi obstajalo veliko dokazov o neverodostojnosti tovrstnih študij. (Glej opombo 8)

Ureditev po DZ naj s tem, ko kot enega od formalnih pogojev za skupno posvojitev predpisuje določeno obliko partnerske skupnosti, v kateri morata živeti posvojitelja (tj. zakonsko zvezo ali zunajzakonsko skupnost), tudi sicer ne bi posegla v pravico istospolno usmerjene osebe, da postane posvojitelj, ampak naj bi posegla le v možnost obeh partnerjev v (sklenjeni ali nesklenjeni) partnerski zvezi do skupne posvojitve. Zato naj ne bi šlo za razlikovanje na podlagi spolne usmerjenosti, ampak na podlagi partnerske skupnosti, kar naj bi kot dopustno razlikovanje potrdilo tudi ESČP v sodbi Gas in Dubois proti Franciji.

Vlada glede na vse navedeno meni, da ne obstajajo ustavnopravni razlogi, zaradi katerih bi morali spreminjati tradicionalno opredelitev temeljnih družinskopravnih institutov. Odločitev o spreminjanju zakonske ureditve na področju skupne posvojitve naj bi bila v pristojnosti zakonodajalca. Ustavno sodišče naj namreč primernosti, koristnosti, potrebnosti ali drugačne ustreznosti zakonske ureditve ne bi moglo preizkušati. (Glej opombo 9) Po mnenju Vlade zato 135. in 138. člen ZZZDR, prvi odstavek 213. člena in 223. člen DZ ter prvi stavek tretjega odstavka 2. člena ZPZ niso v neskladju z Ustavo.

Pritožnika v odgovoru na odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade menita, da je diskriminatorna razlaga zakonske zveze, ki njen pomen zreducira na naravno reproduktivno sposobnost zakoncev. Po eni strani zato, ker naj bi odrekala pomembnost vsem drugim oblikam življenjskih skupnosti, v katerih v Republiki Sloveniji živijo otroci, po drugi strani pa zato, ker naj bi odrekala legitimnost zakonskim zvezam, v katerih se iz kateregakoli razloga ne rodi otrok. Tudi sicer naj bi imele pravno priznane partnerske skupnosti mnogo večji pomen od prokreacije, saj naj bi šlo za pogodbene skupnosti dveh oseb, ki jim pravo priznava trdnost in ki partnerjema (ter nasploh) zagotavljajo pravno varnost. Sicer pa naj bi bilo splošno znano, da lahko tudi istospolni partnerji zasnujejo družino in da v Republiki Sloveniji obstajajo številne take družine, pri katerih ima otrok v rojstnem listu vpisana istospolna starša. Poleg tega naj se tudi pri raznospolnih partnerjih v primeru skupne posvojitve ne bi preverjala njihova dejanska spolna usmerjenost.

Po mnenju pritožnikov argument razlikovanja med zakonsko zvezo in sklenjeno partnersko zvezo, ki naj bi bil po mnenju Vlade v sposobnosti spočetja otroka, pri urejanju skupne posvojitve tudi sicer ne more biti bistven glede na to, da se lahko skupaj posvoji le že rojen otrok. Ali bi ga bila potencialna posvojitelja sposobna tudi sama spočeti, naj ne bi imelo nobenega vpliva na dobrobit posvojenca. Sposobnost spočetja otroka naj tudi ne bi bila kriterij pri izboru zakoncev za primerna posvojitelja in zato naj tudi ne bi smela biti pri izboru partnerjev sklenjene partnerske zveze. Kategoriziranje oseb glede na biološko sposobnost spočetja otroka naj v sodobni družbi tudi sicer ne bi imelo mesta. Pritožnika menita, da tudi argument tradicionalne družine v smislu zagotavljanja koristi otroka z likom skrbne in ljubeče matere ter likom očeta ne more biti razumen in zato ustavno dopusten razlog za razlikovanje med raznospolnimi in istospolnimi partnerji. Razumen razlog naj bi moral izhajati iz narave stvari, ne iz tradicije. Narava stvari pri skupni posvojitvi pa naj bi bila v tem, da se varuje največja korist otroka, ki naj je tradicionalna družina oziroma zakonska zveza sami po sebi ne bi mogli zagotavljati. Če naj bi bilo tako, potemtakem naj zakon ne bi dopuščal enostranske posvojitve otroka in še manj enostranske posvojitve s strani istospolno usmerjene osebe, niti rejništva s strani ene osebe, niti razveze zakonske zveze oziroma obstoja enostarševskih družin.

Pritožnika Vladi očitata, da se neutemeljeno sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Schalk in Kopf proti Avstriji: (i) zato, ker naj ne bi šlo za novejšo prakso, kot trdi Vlada, saj je sodba stara enajst let, v tem času pa naj bi področje varstva pravic istospolnih parov močno napredovalo; (ii) zato, ker naj bi pri sklicevanju na to sodbo spregledala, da tema v navedeni zadevi ni bila enaka obravnavani, saj naj bi tam pritožnika trdila zgolj, da sta prikrajšana za možnost sklenitve zakonske zveze (ne pa, da ne moreta posvojiti otroka); (iii) zato, ker naj bi bila danes v Republiki Sloveniji partnerska zveza skoraj povsem izenačena z zakonsko zvezo, to pa naj ne bi veljalo za avstrijsko pravno ureditev leta 2010; in (iv) zato, ker naj ne bi držalo, da bi ESČP v tej sodbi zapisalo, da je varovanje tradicionalne družine legitimen razlog za različno ureditev posameznih pravic zakoncev in istospolnih partnerjev. Pritožnika menita, da je Vlada (iz istih razlogov, ki sta jih že navedla v ustavni pritožbi zoper stališče Upravnega sodišča) napačno interpretirala tudi sodbo ESČP v zadevi Gas in Dubois proti Franciji. V zvezi s tem še poudarjata, da Francija od leta 2013 dovoljuje skupne posvojitve istospolnim partnerjem. Pritožnika menita, da je neumestno tudi sklicevanje Državnega zbora in Vlade na sodbo ESČP v zadevi Fretté proti Franciji, saj gre, kot sta prav tako že poudarila v ustavni pritožbi, za zastarelo sodbo, ki naj bi jo ESČP preseglo s sprejetjem diametralno nasprotne odločitve v zadevi E. B. proti Franciji. Pritožnika opozarjata, da je ESČP v slednji sodbi sprejelo stališče, da z vidika prepovedi diskriminatorne obravnave na podlagi spolne usmerjenosti ni sprejemljivo stališče, da morata biti v posvojiteljski družini zastopani tako materinska kot očetovska vloga, ko pa francoski zakon dovoljuje enostransko posvojitev.

Pritožnika se ne strinjata z mnenjem Vlade, da stroka ni enotna glede vprašanja, kakšen vpliv naj bi imelo na otroka odraščanje z istospolno usmerjenimi starši. Stroka naj bi bila glede tega vprašanja enotna že od leta 2016, ko sta pritožnika vložila vlogo za posvojitev, kar naj bi tudi izkazala s predloženima strokovnima mnenjema iz leta 2016. Glede na argument Vlade o neverodostojnosti študij, na katere se ti mnenji sklicujeta, sta pritožnika pridobila dodatno strokovno mnenje Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani z dne 18. 6. 2021, ki ga prilagata. Iz tega mnenja naj bi izhajalo, da se je od leta 2016, ko je bilo izdelano prvo mnenje, stroka dodobra ustalila v ugotovitvi, da ni razlik med istospolnimi in raznospolnimi družinami (tak sklep naj bi sprejele in potrdile številne organizacije, med njimi številne organizacije iz Združenih držav Amerike, kjer naj bi v istospolnih družinah živelo med šest in štirinajst milijonov otrok) ter da se zato ta tema v zahodnih državah več ne raziskuje tako pospešeno kot v preteklosti. Raziskovanja naj bi se v zadnjih letih izvajala predvsem v državah, ki naj bi zavračale netradicionalne oblike družinskega življenja. Vendar naj bi tudi te raziskave (sklic na italijansko študijo Baiocco in kolegi, 2018) ugotovile, da v dobrobiti otrok ni razlik oziroma da naj bi imeli otroci lezbičnih in gejevskih družin celo manj psiholoških težav kot otroci, ki živijo v raznospolnih družinah. Nedokazane in pavšalne naj bi bile drugačne navedbe Vlade. Že na prvi pogled naj bi bilo jasno, da raziskovalnega poročila, na katero se sklicuje Vlada, ni na spletni strani strokovno-znanstvene organizacije, saj naj bi šlo za povsem neznano zasebno spletno stran. Podrobnejši pregled pa naj bi pokazal, da gre za ad hoc projekt neimenovane skupine mladih, pri čemer naj spletna stran ne bi bila posodobljena vse od leta 2015, kar naj bi kazalo na to, da je bila ustanovljena le za potrebe referendumske kampanje glede novele ZZZDR. Na navedeni spletni strani naj bi bilo sicer objavljeno raziskovalno poročilo iz leta 2015, vendar naj bi že hiter pregled teksta pokazal, da ne gre za strokovni prispevek. Poleg tega naj bi bile podpisnice tega poročila osebe, pri katerih ni navedena niti strokovna referenca niti poklic. Nenavadno naj bi zato bilo, da se v svojem mnenju nanj sklicuje Vlada. Pritožnika Ustavnemu sodišču predlagata, naj v zvezi s strokovnimi mnenji, ki sta jih predložila sama, neposredno zasliši tako dr. Ano Marijo Sobočan, ki je podpisnica strokovnega mnenja Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani o posvojitvi z dne 13. 4. 2016 ter strokovnega mnenja z dne 18. 6. 2021, kot tudi dr. Ljubico Umek Marjanovič, podpisnico strokovnega mnenja Katedre za razvojno psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani z dne 17. 8. 2016. Glede na vse navedeno pritožnika vztrajata pri vloženi ustavni pritožbi in Ustavnemu sodišču predlagata, naj ugotovi protiustavnost spornih zakonskih določb.

Vlada v dodatnem mnenju, ki ga je podala v zvezi z odgovorom pritožnikov na njeno prvo mnenje, vztraja pri svojih dosedanjih stališčih. Ponovno poudarja, da 53. člena Ustave po nobeni metodi razlage ni mogoče razlagati drugače, kot da je institut zakonske zveze pridržan za osebi različnega spola. Vztraja pri stališču, da je treba to ustavno določbo razlagati s pomočjo ratificiranih mednarodnih pogodb, ki zavezujejo Republiko Slovenijo. V zvezi s tem se dodatno sklicuje na 5. člen Kairske deklaracije o človekovih pravicah v islamu (Cairo Declaration on Human Rights in Islam, 5. 8. 1990), (Glej opombo 10) kjer naj bi bilo prav tako izrecno določeno, da pravica skleniti zakonsko zvezo in ustvariti družino pripada ženski in moškemu skupaj. Sklicuje se tudi na prakso mednarodnih sodišč, po kateri naj zavrnitev pravice do sklenitve zakonske zveze istospolnim parom ne bi predstavljala kršitve te pravice. (Glej opombo 11) Tudi ESČP naj bi v svoji presoji poudarjalo, da EKČP ščiti tradicionalno obliko zakonske zveze, (Glej opombo 12) pri čemer naj nikoli ne bi zahtevalo ukinitve zakonske zveze ene žene in enega moža. V sodbi v zadevi Vallianatos in drugi proti Grčiji z dne 7. 11. 2013 (91. in 92. točka obrazložitve) naj bi sprejelo stališče, da četudi se država na koncu postopnega razvoja (v zvezi z uvajanjem različnih oblik pravno priznanih istospolnih partnerskih skupnosti) znajde v osamljenem položaju glede določenega vidika svoje zakonske ureditve, to nujno ne pomeni, da je ta vidik v nasprotju z EKČP. Enako stališče naj bi sprejelo tudi v sodbi Hämäläinen proti Finski z dne 16. 7. 2014. Sicer pa naj še vedno ne bi obstajal splošen konsenz o tem, ali pripada pravica do sklenitve zakonske zveze tudi dvema osebama istega spola. Od 195 držav sveta naj bi jih le 29 ukinilo zakonsko zvezo ene žene in enega moža. Tudi iz odločitev tujih ustavnih sodišč (Kraljevine Španije in Francoske republike) naj bi izhajalo, da gre pri vprašanju, ali naj se pravna ureditev zakonske zveze razširi na istospolne pare, za politično vprašanje. Vlada meni še, da element razlikovanja raznospolnih in istospolnih partnerskih skupnosti niti ni spolna usmerjenost, ampak spol kot povsem stvarna, objektivna okoliščina glede na to, da sta spola že po naravi različna. Zato naj različno urejanje teh partnerskih skupnosti ne bi bilo arbitrarno.

Vlada vztraja pri stališču, da zahteva pritožnikov zanemarja ustavno zahtevo po spoštovanju največje koristi otrok ter da je treba pri iskanju odgovora na vprašanje, kaj je v njihovo največjo korist, slediti temu, kar je skladno s splošnim prepričanjem. To naj bi pomenilo spoznanje, da je za otrokov skladen osebnostni razvoj najbolje, da ima ob sebi dobro mamo in dobrega očeta. S tem naj bi Ustava implicitno opredeljevala tudi otrokovo največjo korist. (Glej opombo 13) Vlada meni, da četudi družinsko življenje v praksi ni vedno idealno, to ne bi smel biti razlog za to, da se država že na normativni ravni odpove zasledovanju najboljših možnosti. Oziroma, po mnenju Vlade, navedeno ne more vplivati na dejstvo, da je zakonska zveza najpomembnejše varovalo pravic otroka. (Glej opombo 14) Vlada še dodaja, da je vprašanje, katera od oblik življenjskih skupnosti je otroku v največjo korist, preveč usodno, da bi se z njim lahko igračkali v smislu dokaznega bremena. Ne glede na to pa naj bi bil argument koristi otroka tak, da naj bi bilo mogoče njegovo resnično prepričljivost oceniti šele ex post facto.

Po mnenju Vlade sproža ureditev, kot jo zahtevata pritožnika, vrsto vprašanj z vidika pravice otroka do poznavanja svojega izvora iz 35. člena Ustave. Njen pomen naj bi poudarilo tako Ustavno sodišče (v odločbi št. U-I-30/12 z dne 18. 10. 2012, Uradni list RS, št. 84/12) kot tudi ESČP (med drugim v sodbi v zadevi X, Y in Z proti Združenemu kraljestvu z dne 22. 4. 1997). ESČP naj bi v navedeni sodbi posredno (s tem, ko je štelo, da ni podana kršitev 8. člena EKČP kljub zavrnitvi registracije transseksualne ženske kot očeta otroka, ki ga je rodila z biomedicinsko pomočjo) potrdilo, da bi bila registracija socialnega očeta otroka kot njegovega biološkega očeta poseg v pravico otroka do poznavanja lastne identitete. Podobno stališče naj bi sprejelo nemško Zvezno ustavno sodišče v zadevi št. 1 BvR 3295/07 z dne 11. 1. 2011. Po mnenju Vlade bi bila pravica otroka, da pozna svoje starše, povsem izvotljena, če bi na primer otrok odraščal v istospolni skupnosti, v kateri mu partnerja ne bi razkrila njegovega izvora.

Vlada se dalje sklicuje na stališče Komisije za medicinsko etiko (v nadaljevanju KME) o Družinskem zakoniku z dne 6. 3. 2012. (Glej opombo 15) V njem naj bi KME poudarila, da ni dokazov, da so vse raznovrstne skupnosti odraslih in otrok enako uspešne, varne in za otrokov razvoj enako ugodne. KME naj bi v navedenem stališču poudarila, da v istospolni skupnosti otrok ne bo imel obeh staršev, torej matere in očeta. Čeprav naj bi tak položaj obstajal že od nekdaj kot posledica razvez, smrti ipd., bi bilo po mnenju KME narobe, če tega otrokovega položaja ne bi razumeli kot prikrajšanje, ampak kot povsem sprejemljivo okoliščino za že rojene otroke in za rodove prihodnjih otrok. KME naj bi (v zvezi z vprašanjem, ali naj se osebam brez partnerja nasprotnega spola prizna pravica, da se jim pomaga k rojstvu otrok, čeprav bodo ti vnaprej prikrajšani za enega od roditeljev) menila, da do danes nimamo dovolj verodostojnih, neoporečnih znanstvenih raziskav, ki bi dokazale, da je takšna prikrajšanost vseskozi zanemarljiva, torej sprejemljiva tako v otroški kot tudi pozneje v odrasli dobi. KME naj bi še poudarila, da ima otrok po mnenju francoskih etikov v Usmerjevalnem odboru za bioetiko Sveta Evrope legitimen in pomemben interes, da ima očeta in mater in da dva očeta ali dve materi ali samski roditelj tega interesa ne morejo zadovoljiti.

Vlada vztraja pri stališču, da pravica do posvojitve niti iz Ustave ali EKČP niti iz zakona ne izhaja. Navaja še, da naj bi ESČP v sodbi v zadevi Schwizgebel proti Švici z dne 10. 6. 2010 sprejelo stališče, da je legitimno ohraniti model naravne biološke družine za posvojitev. Veliki senat ESČP naj bi v sodbi v zadevi S. H. in drugi proti Avstriji z dne 3. 11. 2011 (tu naj bi sicer šlo za vprašanje pravice do medicinsko podprte oploditve) menil, da je legitimno, da država zavrne konstruiranje zapletenih sorodstvenih situacij, ki niso v skladu z naravno biološko realnostjo. Po presoji ESČP naj bi bilo sicer legitimno, da posvojitev mladoletnika prekine vez z njegovimi biološkimi starši (sklic na sodbo Emonet in drugi proti Švici z dne 13. 12. 2007). Vendar naj judikati ESČP ne bi vzpostavljali splošne možnosti posvojitve otroka s strani istospolno usmerjenih oseb (sklic na sodbi ESČP v zadevah Frette proti Franciji ter X in drugi proti Avstriji). Vlada glede na navedeno vztraja pri stališču, da je sposobnost spočetja otroka stvaren in razumen razlog za razlikovanje. Šlo naj bi namreč za posnemanje narave, v kateri otrok raste ob moškem in ženskem liku, čemur naj bi psihologija pripisovala velik pomen. (Glej opombo 16)

Vlada vztraja tudi pri stališču, da stroka ni enotna glede vprašanja dobrobiti otrok, ki živijo v istospolnih skupnostih. Nasprotuje stališču pritožnikov, da za to ni predložila verodostojnih dokazov. Raziskava D. P. Sullinsa iz leta 2015 naj bi (drugače od drugih raziskav, ki naj bi bile zaradi neustrezne izbire statistično relevantnega vzorca pomanjkljive) temeljila na izjemno velikem vzorcu več kot 207.000 otrok, med njimi 512 takih, ki živijo s starši istega spola. Poudarja še, da naj bi American College of Pediatrics v letu 2015 izdelal poročilo, v katerem naj bi odgovoril na kritike prej omenjene raziskave D. P. Sullinsa s strani American Psyhological Association in American Sociological Association. Pritožnika naj tudi ne bi predložila ustreznih znanstvenih dokazov o neustreznosti Raziskovalnega poročila mladih raziskovalcev, ki naj ne bi moglo biti neustrezno zgolj zato, ker ga niso pripravili akademiki. Vlada se sklicuje na že omenjeno stališče KME ter poudarja, da ima medicinska stroka bistveno višje znanstvene standarde kot družbena stroka, ki prihaja v svojih študijah do drugačnih rezultatov. Vlada poudarja, da je v strokovnih mnenjih, ki jih prilagata pritožnika, navedenih šest raziskav, ki naj glede na omenjena poročila ne bi ustrezale minimalnim standardom znanstvenih raziskav; večina preostalih pa naj bi bila delo istih avtorjev, katerih raziskave naj bi se omenjale v že omenjenih poročilih. Poleg tega naj bi vse raziskave nastale pred letom 2012. Tudi dopolnitev strokovnega mnenja, ki sta jo predložila pritožnika, naj bi se sklicevala na sedem raziskav, ki so posebej omenjene v že omenjenih poročilih; vsebovala pa naj bi zgolj dve novejši raziskavi iz leta 2015 in leta 2016.

Vlada se dodatno sklicuje na dve mnenji, ki naj bi prav tako izkazovali, da glede spornega vprašanja stroka v Republiki Sloveniji ni enotna. Povzema mnenje akademika psihologa in zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani, dr. Janeka Museka, z naslovom »Potrebujejo otroci mamo in očeta?«, v katerem naj bi avtor menil: (i) da so za optimalno vzgojo najboljši starši ali starševski liki, ki imajo optimalne medsebojne odnose in optimalne odnose z otroki; (ii) da otrokom in drugim članom družin istospolnih staršev, četudi so deležni kakovostne vzgoje, grozi stigmatizacija, ki povzroča čustvene in vedenjske probleme pri otrocih, pri čemer naj teh težav protektivni ukrepi ne bi mogli v celoti odpraviti; in (iii) da imajo otroci z materjo in očetom manj težav z identiteto in samospoštovanjem kot na primer posvojeni otroci in otroci z enim staršem. Vlada se sklicuje še na mnenje specialista klinične psihologije ter psihoterapevta dr. Andreja Perka, ki naj bi bilo objavljeno tudi v reviji Slovenski čas (št. 145, 2022), z naslovom »Mnenje o razvoju otrok v istospolnih družinah in posvojitvah otrok v takšne skupnosti«, in v katerem naj bi avtor izpostavil: (i) da so vprašanja primernosti posvajanja otrok v istospolne družine prenagljena in da so raziskave, na katere se sklicujejo istospolni pari, ideološko zlorabljene, ker da ni še nobene longitudinalne raziskave na to temo; (ii) da govori vsa razvojna, predvsem pa klinična psihologija in praksa o pomenu očeta in matere ter njuni komplementarni vlogi za otrokov optimalen osebnostni razvoj in (iii) da je za otrokov zdrav razvoj zelo pomemben njegov odnos z materjo v prvem obdobju življenja, pri čemer mu lahko (zaradi biološko-psihološke enotnosti v najzgodnejši fazi življenja) nasilna ločitev od nje povzroči nepopravljivo škodo.

Vlada zaključuje, da glede na vse navedeno ne obstajajo ustavnopravni razlogi za spremembo aktualne ureditve skupne posvojitve. Vztraja pri stališču, da sodi to vprašanje v pristojnost zakonodajalca. To naj bi potrjevala tudi odločba št. U-II-1/15 z dne 28. 9. 2015 (Uradni list RS, št. 80/15, in OdlUS XXI, 5), s katero je Ustavno sodišče razveljavilo sklep Državnega zbora o nedopustnosti referenduma o noveli ZZZDR. Po prepričanju Vlade bi namreč Ustavno sodišče referendum prepovedalo, če naj bi bila aktualna ureditev v neskladju z Ustavo. Vlada dalje poudarja, da je na tem referendumu (20. 12. 2015) 63,51% volivk in volivcev (ob izpolnjenem referendumskem kvorumu) zavrnilo med drugim to, kar predlagata pritožnika. Tudi na dveh predhodnih referendumih (in sicer o noveli Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo 17. 6. 2001 in o Družinskem zakoniku 25. 3. 2012) naj bi ljudje vsakič prepričljivo odločili, da otrok potrebuje mamo in očeta.

V času vložitve vloge pritožnikov za posvojitev oziroma za uvrstitev na seznam kandidatov za posvojitev je skupno posvojitev v Republiki Sloveniji urejal (le) ZZZDR, ki je določal:

Nihče ne more biti posvojen od več oseb, razen če sta posvojitelja zakonca.

Zakonca lahko samo skupaj posvojita otroke, razen če eden od njiju posvoji otroka svojega zakonca.«

Od 24. 2. 2017 dalje se v Republiki Sloveniji uporablja ZPZ, ki ureja partnerske zveze istospolnih partnerjev in ki (za razliko od prej veljavnega ZRIPS) tudi izrecno določa pravne posledice teh partnerskih zvez na področju skupne posvojitve. Glede formalnih partnerskih zvez prvi stavek tretjega odstavka 2. člena ZPZ določa:

»Partnerja partnerske zveze ne moreta skupaj posvojiti otroka.«

Od 15. 4. 2019 dalje se namesto ZZZDR uporablja DZ, ki glede skupne posvojitve (med drugim) določa:

Zakonca ali zunajzakonska partnerja lahko samo skupaj posvojita otroka, razen če eden od njiju posvoji otroka svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerja.

Izjemoma lahko otroka posvoji tudi ena oseba, če ta ni v zakonski zvezi ali v zunajzakonski skupnosti, če je to v otrokovo korist.